8. apr. 2020

Who's Afraid of Virginia Woolf? (1966)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Menda je čas karantene in prisilne samoizolacije med pandemijo koronavirusa tudi obdobje družinskih obračunavanj in burnih spopadov med zakonci, ki med štiri stene zaprti tesnobno izživljajo dolgoletne frustracije. Kako prikladno.

Železna klasika tedaj komaj 34-letnega Mika Nicholsa (1931—2014) je verjetno najuspešnejši celovečerni prvenec kateregakoli režiserja vseh časov. Film s scenarijem Ernesta Lehmana — po predlogi slavne istoimenske gledališke igre Edwarda Albeeja — si je prislužil oskarjevske nominacije v vseh razpoložljivih kategorijah (edini drugi tak primer je kavbojka Cimarron iz leta 1931), skupno nič manj kot trinajst; nazadnje pa je odnesel pet zlatih kipcev, med drugim za najboljšo žensko vlogo za Elizabeth Taylor (njen drugi oskar) ter za stransko žensko vlogo za Sandy Dennis (dočim sta prav tako nominirana Richard Burton in George Segal izvisela). Film je postavil visoka merila ter žanrsko šablono za vse konverzacijske drame in krizno stičišče odnosov, odvijajočih se med štirimi stenami ali na omejenem prostoru, recimo X, Y and Zee (1972), My Dinner With Andre (1981), Sex, Lies, and Videotape (1989), Death and the Maiden (1994), The Ice Storm (1997), Tape (2001), Carnage (2011), The Sunset Limited (2011), Locke (2013) in tako dalje.



Richard Burton in Elizabeth Taylor sta bila v času nastajanja filma prvič poročena (zakon je trajal od leta 1964 do leta 1974, naslednjič pa od oktobra 1975 do julija 1976), črnokomična drama pa menda v veliki meri dejansko odraža njuno živahno razmerje: eno samo nenehno podjebavanje, sarkastični komentarji, feministično-šovinistične opazke, prekomerna kritičnost in razočaranje nad partnerjem, obenem pa strastna ljubezen in nenavadna naklonjenost. Odnos ljubezni—sovraštva se seveda kaže tudi v zgodbi o univerzitetnem profesorju in njegovi soprogi, ki po zabavi na domu ostarelega dekana, po naključju njegovega nadrejenega in njenega očeta, pozno ponoči sprejmeta še na svojem domu obisk novega učitelja biologije in njegove naivne mlade žene. Prikrite negotovosti, prezir do mlajših tekmecev, neskladna načela in generacijske razlike med štirimi ljudmi izbruhnejo v temačno igro vzajemnega čustvenega in intelektualnega izčrpavanja, ki se ob litrih zaužitega alkohola in mnogih izrečenih neslanostih zavleče do zgodnjih jutranjih ur. Razkrije se pritlehnost človeške nravi, na plano pridejo potlačeni strahovi in mučne dolgoletne kompenzacije, zlobna pijanska odkritosrčnost brez predsodkov pa se sprevrže v neusmiljeno obračunavanje predvsem z lastnimi duševnimi skrivnostmi. Bitka med spoloma se izkaže kot preusmerjanje pozornosti od neuresničenih želja, osamljenosti, eksistencialne preračunljivosti in tisočletja starih človeških pomanjkljivosti. (Zgodba o univerzitetnih profesorjih ni brez podobnosti z gledališko igro The Browning Version avtorja Terenca Rattigana, ki je prav tako doživela priredbi za velika platna leta 1951 in 1994 ter vsaj štiri televizijske dramatizacije.) Je otrok res tako samoumevna zapuščina zakonske zveze in ali je starševska dolžnost skladna s hotenji in privzgojenimi pričakovanji slehernika? Si torej navadna zguba, če nimaš potomcev? In kako boš imel otroke, če si v resnici še vedno otročji tudi ti sam?



Zgodba ilustrira razkorak med zasebnim in javnim oziroma zlaganost zunanje podobe zakona, ki jo v imenu spodobnosti vzdržujejo pari; ljudje projiciramo imaginarne različice samega sebe in jih hinavsko sprejemamo od drugih, da ni treba razkriti lastnih frustracij in priznati težav, s tem pa ustvarjamo iluzijo tudi za partnerja: skupno fantazijo o idealnosti, ki naj bi zmanjšala bolečino življenja. A včasih maske vendarle padejo (glej istega leta posneti Persona Ingmarja Bergmana) in takrat smo ljudje povsem razgaljeni ter nebogljeni pred svetom. Hlepimo po uspehu in prestižni karieri, a nam to zgolj pridela izgubo individualnosti ter samospoštovanja.

Nicholsov naslednji film je bil sloviti Diplomiranec (1967) z dotlej povsem neznanim mladeničem Dustinom Hoffmanom, ki je pozneje prerastel v najboljšega ameriškega igralca svoje generacije (vsaj po mojem skromnem mnenju). Odlični ameriški režiser rusko-nemškega rodu s pravim imenom Mihail Igor Peškovski pa je pozneje posnel še Catch-22 (1970), Carnal Knowledge (1971), Silkwood (1983), Working Girl (1988), Wolf (1994), The Birdcage (1996), Closer (2004) ter Charlie Wilson's War (2007). Malo filmskih ustvarjalcev nam je zapustilo tako impresiven nabor samih mojstrovin; Mike Nichols je poleg tega tudi eden izmed vsega ducata ljudi v zgodovini, ki so prejeli vse štiri najprestižnejše nagrade ameriške zabavljaške industrije: oskarja, emmyja, grammyja in tonyja.

4. apr. 2020

Replicas (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

What if something horrible goes wrong? —Something already has.

Med prisilnim dopustom v času koronavirusa ima človek čas ogledati si marsikaj, kar se mu pred tem ni zdelo vredno poldruge ure življenja — le toliko, da zna potem spet prepoznati in ceniti dobre filme. Tudi pri tistih neposrečenih se je namreč primerjalno mogoče naučiti marsičesa. Recimo znati ločiti izviren ali duhovit ali vsaj kolikor toliko dosleden scenarij od nečesa, kar so si navzoči filmski ustvarjalci (ali snemalna ekipa ali naključni opazovalci) izmišljevali kar sproti, med snemanjem. Ali pa to, kaj pomeni zanesljiva režija; da ima šef filma približno predstavo o tem, kje naj stojijo glumači in kam naj namesti kamero, kako naj oblikuje kadre in s primerno kompozicijo izkoristi mizansceno za dramaturški učinek — namesto da je vse skupaj podobno bezljanju protagonistov sem ter tja, medtem ko brez kakršnegakoli smotra trosijo nepopisno moronske dialoge v docela nesmiselni zgodbi. Ali kako naj s suvereno montažo ustvari fluidnost in tempo, naredi vtis napetosti ali se prepusti ekspoziciji likov — namesto da zaporedje posnetkov šeprtljavo zlepi s spretnostjo najmanj nadarjenega gojenca z Downovim sindromom v osnovni šoli s prilagojenim programom. Skratka, saj me razumete?

Stephen Hamel, stalni sodelavec Keanuja Reevesa in njegov poslovni partner pri produkcijski tvrdki Company Films (John Wick, Passengers), je napisal pripoved o nevroznanstveniku, ki s postopkom presaditve zavesti in kloniranja od mrtvih obudi svojo družino po avtomobilski nesreči. Ne vem točno, ali je bil med sestavljanjem scenarija pri polni zavesti ali rahlo alkoholiziran ali pa ga je zadela blažja možganska kap, vendar je izprdnil tako ridikulozno, nekonsistentno, plehko, derivativno in z vsakršnega vidika pripovedne verodostojnosti (kljub neskončnemu zamiku nejevere) trapasto sci-fi zgodbo, da se začne gledalec že po kakšni minuti spraševati, ali ne gre nemara za parodijo. Mešanica premis iz filmov Johnny Mnemonic (1995), Transcendence (2014), Matrix (1999), Avatar (2009), Frankenstein (1994) in RoboCop (1987) ne bi mogla biti bolj absurdna, četudi bi bil prav to namen filma. Scenarist in režiser televizijskih serij Jeffrey Nachmanoff, ki je posnel soliden celovečerni vohunski triler Traitor (2008), je bil pri nastajanju Replik najbrž večinoma odsoten (vsaj umsko) oz. je snemanje umotvora nadziral prazen platneni stolček — saj ni zaznati praktično nikakršne žanrske vizije, kinematografskega sloga, vodstvenih usmeritev, navodil igralski zasedbi (Alice Eve, Thomas Middleditch, John Ortiz), napotkov sicer izkušenemu snemalcu Checcu Vareseju (Pacific Rim, It Chapter Two), ustvarjalnega sodelovanja z montažerjema Jasonom Hellmannom in Pedrom Javierjem Muñizom ali oblikovalcem produkcije Johnnyjem Breedtom ali sploh katerimkoli drugim sodelavcem. Rezultat je temu primeren: spregleda in posmeha vredno 'PG-13' skrpucalo, ki ni niti tako slabo, da bi bilo že zato zanimivo, je s proračunom 30 milijonov v kinematografih popušilo na celi črti (ušivih 9 milijonov zaslužka) in bržčas predstavlja enega najslabših podvigov Keanuja 'Bukovega polena' Reevesa v zadnjih letih. Še dobro, da je po tistem posnel še tretji del Johna Wicka Parabellum (2019) in si finančno nekoliko opomogel, sicer bi se mogoče moral za nekaj časa posloviti od igralske kariere — dasiravno si z iztrebki tipa Knock Knock (2015), Exposed (2016), The Whole Truth (2016), Siberia (2018) ali Destination Wedding (2018) tozadevno tudi prej ni ravno delal kakšne posebne usluge. Whoa.

3. apr. 2020

The Hunt (2020)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○


Kaže, da čezlužniki ne ločijo med pojmi "kontroverzno", "sporno" ter "zgolj neumno". Sicer si ne znam pojasniti, kaj naj bi bilo pri akcijski (kvazi)politični satiri hiše Blumhouse tako zelo neumestnega, da jo je sam POTUS Trump 'Orange Face' Hump v nekem čivku označil za rasistično in sovražno (ne da bi film sploh videl, seveda). V masovni histeriji po še enem strelskem pohodu so kravatarji nazadnje sklenili s septembra 2019 film prestaviti na marec 2020, v čas koronavirusa, ki ga je pokopal in odrinil v cineastični arhiv. Ko bi se vsaj Američani že končno pobili do zadnjega, da bi bil potem mir.

Satirična grozljivka The Hunt bi morala luč sveta ugledati že lansko leto, vendar je bila v luči naraščujočih političnih napetosti zaradi zloglasnega strelskega pohoda v El Pasu in Daytonu za nedoločen čas spravljena v bunker. Film je hkrati zbujal provokacije s svojim osrednjim zapletom, v katerem skupina bogatih in razvajenih liberalcev organizira sadistični lov na politično konzervativne posameznike. V času, ko je Amerika ideološko močno razdeljena, se zdi rahlo nespametno prelivati še več olja na ogenj s takšnimi filmi. Vprašanje se glasi; kako "nevaren" je dejansko film The Hunt? Je sploh vreden moralne panike in zgražanja širše javnosti? Odgovor na oboje je; ne. Kdorkoli se bo zaradi tega filma počutil ogroženega ali užaljenega, bi potreboval nekaj lekcij iz krepitve čustvene zrelosti. —Vid Šteh, Razgledano

Umotvor stalnih sodelavcev, scenaristov Nicka Cusa in Damona Lindelofa ter pod taktirko režiserja televizijskih serij Craiga Zobela (The Leftovers, One Dollar, Mare of Easttown), je v resnici daleč od zares posrečenih (rasno)socialnih satir tipa Get Out (2017) ali Us (2019) Jordana Peela in celo zanimivih eksotov kot Sorry to Bother You (2018) 'Bootsa' Rileyja, saj gre za razmeroma standardno eksploitacijsko vajo v slogu odštevanja življenj, kakršno smo nazadnje videli v črnokomični groteski Ready or Not (2019) s (premalo suvereno) Samaro Weaving v glavni vlogi. Kdor misli, da je lov na človeško divjad sila izvirna premisa, pa najbrž ni videl tovrstne klasike The Most Dangerous Game (1932) ali novejših filmov Hard Target (1993), Surviving the Game (1994), The Pest (1997) in The Eliminator (2004). Že res, da so "lovci" v tokratni zgodbi premožni pripadniki liberalne elite ameriških demokratov, njihove žrtve pa republikanski rdečevratniki (oz. obžalovanja vredni bedniki, ang. deplorables, povzeto po govoru Hillary Clinton med predsedniško kampanjo 9. septembra 2016), ampak to dejstvo k splošni dramaturški ali sporočilni vrednosti filma ne prispeva popolnoma nič. Skratka: hu kers, lahko bi bila to tudi metafora razdora med bogatimi in revnimi (glej odličnega Parazita Joon-ho Bonga) ali v poljubni prispodobi razrednega spopada karkoli drugega.



Gledljivost in kratkočasnost krvave jebačine se zlasti kaže v osvežujoče nepredvidljivem nastavku (ko nam film servira niz potencialnih protagonistov zvenečih imen, a jih že v naslednjem hipu surovo pokosi in raztelesi), predvsem pa v navdušujočem nastopu osrednje junakinje Betty Gilpin (serija GLOW, Stuber), ki z nenavadnimi značajskimi posebnostmi in nekorektnostjo poskrbi za sijajen prikaz brezkompromisne ženske moči (glej tudi Revenge režiserke Coralie Fargeat). Škoda, da vseskozi angažirana zgodba nekoliko izgubi zagon prav v tarantinovskem epilogu in zaključnem obračunu z dežurno zlobnico Hilary Swank (ob nujnem zamiku nejevere), vendar kljub temu poskrbi za dovolj pomenljivo analogijo o duhovni praznini sodobne politične paradigme, zaznamovane z lažnimi novicami in politično korektnostjo, ter prezira vrednem moralnem vplivu in trajnem pečatu neotipljivih razmerij na vseprisotnih družbenih omrežjih.

1. apr. 2020

Ducat (umazanih) let

(Ne, to ni šala za 1. april. Vsaj mislim.) シ

Ko sem pred 12 leti začel zapisovati svoje docela subjektivne filmske vtise, si bržčas nisem mislil, da se bo svet v začetku leta 2020 dobesedno ustavil, ulice mest bodo zlovešče izpraznjene, službo in šolo bomo opravljali kar od doma, lokalna trgovina z živili pa bo vsako jutro podobna prizorom iz nakupovalnega središča v Zori živih mrtvecev, ko se upokojenci divje prerivajo in s protezami grizejo za poslednje zvitke toaletnega papirja. (Zanimivo, vselej sem si prizanesljivo predstavljal, da bo prihodnost vendarle bolj podobna soparni tehno-umazaniji Iztrebljevalca kakor prašnati anarhiji Pobesnelega Maxa.) Koronavirus dela svoje in iz neoliberalne družbe je potegnil predvsem vse najslabše, zlasti med sebičnimi, brezobzirnimi individualisti v kurji deželici na absurdni strani Alp. Že tako smo se potuhnjeno držali zase in hinavsko skrbeli zgolj za svoje riti, zato nas s kriznim režimom vsiljena situacija pravzaprav niti ni zalotila povsem nepripravljene. Nihče ne ve, kdaj se bo vse skupaj končalo in ali bo življenje še kdaj podobno tistemu pred globalno pandemijo Covid-19. Saj poznate ali pa ste vsaj v teh dneh videli srhljivo avtentični Contagion Stevena Soderbergha?



Sicer nisem nagnjen k naivnemu optimizmu in slepi dobrotljivosti, a vendarle je v trenutnem stanju zaznati tudi nekatere pozitivne plati: namesto vsakodnevnega stresa in mrzličnega divjanja od službe do popoldanskih dejavnosti in drugih obveznosti smo ljudje večidel doma, z morebitno družino, svojci ali sostanovalci, brez naglice si sami kuhamo okusne obroke in preživljamo čas med družbenimi omrežji, priljubljenimi konjički, knjigami in televizijo. Slovenski ponudniki omrežnih televizijskih paketov — denimo T2 in Telekom — so brezplačno odklenili dobršen del HD vsebin za vse uporabnike, za kar jim gresta veliko priznanje in iskrena pohvala. Ker če kdaj, potem imamo prav zdaj nekoliko več časa tudi zase in za duhovno hrano v obliki številnih izdelkov filmske umetnosti, za katere nam sicer kronično zmanjkuje časa in/ali volje.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Med tesnobno socialno in gospodarsko recesijo nekateri politični dejavniki sicer prikladno razmišljajo o konsolidaciji oblasti in popolnem prevzemu nadzora (s trumpovsko pretvezo varnosti in blagostanja za državljane), a pustimo zdaj to. Nihče ni pričakoval, da bodo tradicionalne razprtije in prislovična ideološka nasprotja izpuhteli ravno v času, ko je prepovedano vsakršno javno zborovanje in množično udejstvovanje — zaradi strahu pred širitvijo okužbe, seveda. Kakorkoli: revolucija bo že morala počakati in upajmo, da izolacija ne bo še poslabšala simptomov spomina zlate ribice, ki ga marljivo izkazujemo pripadniki novodobne demokratične družbe. Do tedaj si ga lahko učinkovito krepimo s polnovrednimi knjižnimi in filmskimi vsebinami; take priložnosti verjetno ne bo več. Če bomo vsi skupaj vse to sploh preživeli, kajpak. ツ



Ko je blogersko leto naokrog, običajno postrežem s statistko obiskov in podatki o pisunjenju, ampak s tem nima več smisla pretirano utrujati. Če koga res zanima: v tem času sem priobčil več kot 90 filmskih vtisov in kakšnih 10 splošnih nebuloz, kar pomeni, da sem približno vsake tri ali štiri dni kaj spisal. (Povprečno je to menda bralo 29500 filmoljubov na mesec oziroma 980 obiskovalcev dnevno, če je verjeti sumljivi Bloggerjevi statistiki; je pa res, da trend kaže očitne znake umirjanja.) Sodim, da gre vse to na rovaš povečane aktivnosti na Čivkaču, ki sem si ga po dolgem oklevanju in mnogih pomislekih vendarle omislil pred slabim letom. Če bo modri tič do koga prinesel moje mnenje o katerem filmu, ki si ga bo potem celo z zanimanjem ogledal (ne glede na to, ali se bo z mano strinjal ali ne), bom kajpak vesel. Ampak v zadoščenje in užitek je že to, da pišem — in za zdaj kanim s tem nadaljevati, vsaj še nekaj časa.

I'm NOT too old for this shit. Yet.

30. mar. 2020

Gwoemul /Gostitelj (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Južnokorejski režiser Joon-ho Bong je bil s svojim Parazitom (2019) nesporni zmagovalec letošnjih oskarjev; dokazal je ne le obrtniško dovršenost, temveč tudi ostro socialno noto in pronicljivo družbeno kritičnost, ki močno presega meje trendov ali žanrskih zapovedi. Podobno mu je uspelo takorekoč z vsemi filmi (Spomini na umore, Mati, Snowpiercer, Okja), tudi z nenavadno črnohumorno satiro o revni družini iz južnokorejske prestolnice, katere življenje pretrese pojav velikanske, groteskno mutirane dvoživke iz reke Han. Samo skrajno buta površen gledalec lahko v socialno-politični prispodobi vidi zgolj še eno zgodbo o pošastih.
In pazi to, dejansko gre za tipični film o orjaški pošasti, za še eno Godzillo, če hočete, toda narejeno na tako zelo svež, inovativen in drugačen način, da boste lovli sapo. Četudi se film ves čas sprehaja na meji mockbusterja, se pravi, da vseskozi voha parodijo filmov o pošastih, uspe ohraniti resno in napeto dogajanje ter atmosfero, ki bi jo na trenutke zavidal celo Alien Ridleyja Scotta. Lahko bi rekel, da gre za enega najbolj kvalitetnih filmov o pošasti, ki pa kljub temu ne pozabi na raztur in na fane žanra, katerim postreže z ravno pravšnjo dozo vseh potrebnih klišejev podobnih filmov. In hej, krvoločna zver prileze iz vode, kot Godzilla, podobna pa je miksu lignja in pošasti iz Aliena. [...] Ves čas uspešno kruza med pretiravanjem in kvaliteto ter navdušuje gledalca, ki takega filma o pošasti še niso videli. —Iztok



Prislovični idio nezahtevni gledalec bi tako moral prostodušno prezreti najočitnejši namig že na samem začetku filma: ustrežljivega korejskega asistenta, ki po ukazu nemarnega ameriškega znanstvenika iz vojaškega laboratorija zlije v mestni odtok velikanske količine formaldehida. (Škandalozni dogodek se je v resnici pripetil februarja leta 2000, ko je 58-letni Albert McFarland, civilni patolog iz mrtvašnice oporišča vojske ZDA v Seulu, natanko to naročil svojemu pomočniku. Krajevno sodišče je za onesnaženje McFarlandu naložilo dve leti pogojne kazni, vendar se je uspešno izmaknil s sklicevanjem na višje pristojnosti ameriške vojske. Vir: Korea JoongAng Daily) Strupene kemikalije končajo v motni vodi reke Han in tam se čez nekaj let zaredi velikanski hibridni stvor — pošast ameriškega imperializma in brezsramnih teženj po strateškem vplivu na Južno Korejo s strani globalnih šerifov (že od konca druge svetovne vojne, ko so nekoč enotno državo razdelili na dvoje). Nastrojenost prebivalstva proti zahodnjakom, občasne demonstracije in resignirani obup nad birokratizirano, brezbrižno in tujcem podrejeno vlado so razumljive reakcije na opresivno ameriško navzočnost. (Vojska ZDA ima še dandanes približno 23.500 pripadnikov svojih sil v Južni Koreji.) Družina nesrečnega Gang-duja, ki prodaja pečeno hrano v kiosku svojega očeta na rečnem obrežju, po sili razmer združi moči in se na lastno pest loti iskanja najmlajše članice Hyun-seo, ki jo je med krvavim napadom na množico odnesel vodni stvor. Oblasti jim skušajo v imenu varnosti in ohranjanja reda na vsakem koraku to preprečiti, tudi s pretvezo širjenja nevarnega virusa, ki je v resnici zgolj lažna novica ameriške propagande. Neodgovorni in lahkomiselni mladi oče, njegov zapiti brat, samska sestra (prvakinja v lokostrelstvu) in njihov ostareli oče morajo zastaviti vse, kar imajo, da bi pravočasno rešili Gang-dujevo hčer, ki jo je sluzasti monstrum odložil med zalogo hrane v betonskem gnezdu nad mestno kanalizacijo. Medtem pa oblasti pripravljajo množični izpust kemične snovi Rumeni agent (namig na toksični herbicid Agent Orange iz časa vietnamske vojne, ki so ga v 60. letih Američani uporabljali tudi v Koreji in drugod), da bi zastrupili orjaško bitje in preprečili širjenje bolezni.



Seveda ne gre za stereotipni creature feature (tipa Species, Mimic, The Relic, Deep Rising in podoben popkorn iz devetdesetih), temveč je pri južnokorejskem režiserju v ospredju družinska drama, odvijajoča se med specifičnimi okoliščinami političnega ozračja družbe, ki ji ni mar za malega človeka. Joon-ho Bong se spretno ogiba razčustovanosti in enostranskim prikazom (po drugi strani pa blesti pri posebnih učinkih in visoki produkcijski vrednosti), zaradi česar se je mogoče poistovetiti z vsakomer: ostarelim patriarhom, ki obžaluje nekdanje napake z otroki, neznansko požrtvovalnim očetom, ki v sebi najde nepričakovano moč, odtujeno športno prvakinjo, ki vnovič okusi pristno povezanost z družino, in streznjenim propadlim poslovnežem, ki je pripravljen začeti na novo. Tragedija jih zbliža in poveže, a ne brez grenkega priokusa nepovratnosti in stvarnega soočenja z objektivno resničnostjo sodobne situacije: brezglavo upiranje pustošenju podivjanega neoliberalizma in razdor vzorcev tradicionalne družine imata vselej svojo ceno (glej The Godfather). Kot če bi Joon-ho Bong pripravljal alegorični oder za svojega Parazita: gostitelj je namreč "življenjsko okolje za zajedavca, ki mu zagotavlja zavetje in hrano; od te skupnosti gostitelj nima nobene koristi, lahko pa zboli ali celo umre". (Vir: Wikipedija)