17. avg. 2017

It Stains the Sands Red (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ah, zombijade. Nedavno umrli George A. Romero (1940—2017) je bil gotovo ponosen na to, kako daljnosežen in vsenavzoč učinek je imela filmska domislica o vandrajočih truplih, ki žrejo možgane. Njegova Noč živih mrtvecev (1968) je pomembno oživila (!) in na novo opredelila ta žanr, čeprav je filmografija že pred tem poznala simbolni motiv zombijev; poslej pa smo znotraj te zvrsti videli že vse živo (!), od posrečenih družbenih parodij (Shaun of the Dead), kvazi-literarnih mashup interpretacij in političnih satir (Pride and Prejudice and Zombies) do ridikuloznih akcijskih popkornov z Milico Jovović. Do danes so bržčas posneli najmanj petsto filmov o zombijih. A glej ga zlomka, vedno znova se najde kdo, ki celo v tako iztrošenem žanru uspe najti določen presežek in sveže pripovedne elemente. Nazadnje sta me navdušila ameriški The Battery (2012) in korejski Vlak za Busan (2016), dočim me je sila hvaljeni The Girl with All the Gifts (2016) pustil že malce hladnejšega (!), melanholična drama Maggie (2015) s Švarcijem pa me tudi ni pretirano vzburila. Izstopajo filmi, katerih avtorji so razumeli Romerovo sporočilo in celotno poanto: ta seveda ni v infantilni fascinaciji z (računalniško ustvarjeno) nazornostjo in v klišejih hollywoodske kratkočasnosti, temveč v biblijski paraboli o civilizacijskih vrednotah in ceni človeškega življenja, o odnosih med živimi in njihovi moralni dvoličnosti. Zombiji nam običajno kažejo, kako so celo brezumni mrtvaki boljši od nas, (pol)živih, ki smo se spremenili v samouničevalno, sebično potrošniško družbo.

Mladi kanadski režiser Colin Minihan (Grave Encounters, Extraterrestrial) in njegov stalni sodelavec scenarist Stuart Ortiz (znana kot ustvarjalni duo 'The Vicious Brothers') sta to dobro razumela in s tehnično nadpovprečnim, poldrugo uro dolgim celovečercem žela pozornost in odličja na nekaterih festivalih po svetu (škoda, da ju ni bilo tudi na Grossmanu v Ljutomeru). Njuna vizija apokalipse človečnosti se v alternativni prihodnosti odvija v neusmiljeni arizonski puščavi, kjer se striptizeta iz Las Vegasa (Brittany Allen) pod vročim soncem po nesreči prebija do varnega vzletišča ter znancev, ki jo čakajo. Odločna ženska ima neumornega in nezaželjenega zasledovalca (Juan Riedinger), ki je očitno zavohal njeno (menstrualno) kri in jo skuša počasi, a vztrajno dohiteti. Nemrtva spaka je krvoločen in brezumen stvor, pokončal je že njenega fanta in očitno se je spravil še nanjo. Ali pač? Molly se v nekaj dneh navadi, celo naveže na čudaškega spremljevalca, za šalo ga poimenuje Smalls in si nerodno prizadeva komunicirati z njim (kot v resnejši različici najstniške zombi-romance Warm Bodies). Ali v njem res ni ostalo nič več človeškega in razumnega, ali pa njegova preobrazba v ljudožersko pošast ni povsem zatrla omike, kavalirstva, sočutja in spodobnosti, ki jih je nekoč premogel?

'Zlobna brata' Colin in Stuart sta alegorijo zombijad (podobno kot Boyle v svojem 28 dni pozneje ali Sang-ho Yeon v Vlaku za Busan) zavila v ganljivo prispodobo o odtujenosti in izprijenosti sočloveka (tukaj izkoriščevalskega moškega šovinista in posiljevalca), ki je v razmerju do žensk in šibkejših še slabši od živali (tj. od zombijev), ter v sočutno pripoved o prebujenem materinskem nagonu, ki premaguje še tako absurdne prepreke. Osrednji liki so poistovetljivi, produkcijsko in vizualno pa je njuna zgodba brezhibna (kamero drži Clayton Moore), vsaj za tako nepretenciozen, ljubiteljski nizkoproračunski projekt. Škoda le, da se v osrednjem delu (pot čez pustinjo) dramaturgija neenakomerno razvleče, na hitro skrpani epilog pa brez čustvene razbremenitve po nepotrebnem razvodeni v hiter in klišejski izhod — kot bi ustvarjalca ne znala do konca suvereno izpeljati solidno zastavljene premise. Kljub temu naredita vtis edinstvenega filmskega posebneža, ki v nepreglednem morju generičnih konfekcijskih odplak (beri: World War Z in druge franšizne debilarije) vendarle nekoliko zaštrli iz povprečja.

11. avg. 2017

Despicable Me 3 (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Neverjetno, kako hitro mineva čas. Že dobrih šest let in pol je tega, kar sem pisal o prvem delu animiranega Jaz, baraba (2010), skoraj štiri leta od njegovega nadaljevanja Jaz, baraba 2 (2013) in skoraj dve leti od predzgodbe Minioni (2015). Skoraj tako neverjeten je tudi trend neskončnih sequelov, vsakršnih derivatov in vnovičnih zagonov, ki še kar noče pojenjati. Dokler bodo tukaj naivni bebci, kot sem jaz (ki vsakokrat pelje otroke v kino gledat Gruja, ker nam je pač všeč), bo verjetno tako tudi ostalo.



Sicer pa tretja Baraba ni tako zelo napačna animiranka; spet prinaša obešenjaško razvedrilo in duhovit preplet referenc za odrasle (tokrat je to glasba in popkultura osemdesetih let) ter situacijske, telesne in straniščne komedije za otroke (predvsem s strani nerodnih rumenjakov), ovit v politično korektno prispodobo o pomenu družine. S tem ni nič narobe, le da bi si želel nekoliko več utemeljitev, razdelav, karakterizacije in poistovetljivih arhetipskih vzorcev — če že zgodba (spet) ni nič posebnega. Dobrosrčni podlež Gru in Lucy sta zdaj poročena ter zaposlena pri vohunski organizaciji za boj proti barabam, a s prihodom nove ambiciozne direktorice se bo to hitro spremenilo; posebej po tistem, ko se je Gruju izmaknil najnovejši zlikovec Balthazar Bratt, prosluli televizijski zvezdnik in akcijska figurica iz osemdesetih, ki nikoli ni prebolel zatona svoje slave in vztrajno goji zamero do Hollywooda (namig, namig). Nenadoma se kot strela z jasnega pojavi še izgubljeni Grujev brat dvojček Dru, dobrodušen optimist in šaljivec, ki je odraščal z očetom po ločitvi od matere. A kakor slednja nikoli ni bila zadovoljna z Grujem (kar je osrednja freudovska travma in motiv njegovih zločinskih dejanj), tudi oče ni bil zelo ponosen na Druja, ki se mu menda ni zdel iz pravega testa za resnično barabo. Skratka: starša sta tedaj očitno dobila vsak napačnega sina. Vendar sta brata zdaj spet skupaj in Gru naj bi svojega blondinsko dolgolasega dvojčka (še ena frustracija zanj) naučil zločinskega posla. Ampak najprej bo treba najti in jo zagosti Brattu, ob strani pa poskrbeti še za nove družinske lekcije idealov, vzgoje in odraščanja, medtem ko Lucy venomer grize slab občutek, da ni čisto prava mama za svoje tri posvojenke.



Odkrito: nepretenciozno zabavni tretji del (mi) je všečnejši od infantilnih in neosredotočenih Minionov, ki so se zdeli kot kratka anekdota o izvoru oz. niso premogli dovolj zaokroženega materiala za celovečerec. Vendar obenem pušča vtis neizkoriščenosti potenciala nekaterih hvaležnih družinskih in življenjskih motivov, ki se ponujajo kar sami: metafilmski pomežik oportunizmu Hollywooda (ki mimogrede zavrže vse, kar ni več prodajno zanimivo), nostalgični prebliski mitskih osemdesetih let (s pripadajočo legendarno glasbo), družinska sprava in razrešitev starševskih zamer, tegobe odraščanja in pubertete, družbeno-socialna vprašanja gmotnih razlik in zaposlitvenih skrbi in tako dalje. Marsikaj je zgolj bežno ošvrknjeno in mimogrede prikazano (a nikoli posebej analitično) za namene še ene kratkočasne akcijske burleske, s čimer naredi bistveno manjši in hitreje minljiv čustveni odtis od recimo odličnega prvega dela franšize. Kljub vsemu je vtis celostno pozitiven (slovenska sinhronizacija je spet sijajna), ogled v 3D pa — vsaj za ljubitelje simpatičnih Grujevih čudaštev — verjetno priporočljiv.

8. avg. 2017

The Graduate (1967)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Hello darkness, my old friend
I've come to talk with you again
Because a vision softly creeping
Left its seeds while I was sleeping

Jubilej, kakršen je milijon klikov na blogu, se spodobi obeležiti z enim najslavnejših generacijskih filmov vseh časov, ki je na prelomnici v Novi Hollywood že oznanjeval drugačno filmsko in družbeno-politično paradigmo. Pred tem: predvidljivo kičasta, plastično izumetničena in s korektno kuliso spodobnosti ponarejena podoba namišljenih likov in življenjskih zgodb. Po tistem: neizprosno avtentična, znojno in krvavo otipljiva, divje negotova slika veliko manj čudovite prihodnosti. To so bila burna leta sprememb Johnsonove in Nixonove administracije (prvi demokrat, drugi republikanec), apokalipsa v Vietnamu se je že dodobra razbesnela, mladi rodovi pa so s hipijevsko (kulturno in seksualno) revolucijo netili upor zoper avtoriteto staršev in državne legitimnosti, stroge in hinavske družbene vzorce ter ujetost v togo determiniranost okolja in pričakovanj. Taistega leta so nastali cineastični kulti Bonnie and Clyde Arthurja Penna, Cool Hand Luke Stuarta Rosenberga, The Dirty Dozen Roberta Aldricha, Guess Who's Coming to Dinner Stanleyja Kramerja, Valley of the Dolls Marka Robsona in še marsikaj (slavni Charlie Chaplin je posnel svoj poslednji celovečerec Grofica iz Hongkonga) — in prav v vseh je zaslutiti subverzivne vzorce prevratništva in nuje po sistemski spremembi.

You give me a drink. You put on music. Now you start opening up your personal life to me and tell me your husband won't be home for hours. —So? —Mrs. Robinson, you're trying to seduce me. Aren't you?



Avantgardna satirično-komična ljubezenska drama Mika Nicholsa (oskar, bafta in globus za režijo, številne nominacije in druga odličja) po istoimenskem romanu Charlesa Webba je prispodoba eksistencialne odtujenosti in osamljenosti, zorenja in oblikovanja svetovnega nazora ter uporniškega nemira zoper konformizem in moralni oportunizem, ki deluje na treh ravneh: osebno-psihološki, zgodovinsko-družbeni in širše politično-ideološki. Najprej je tukaj veliki up, letargični Ben Braddock (Dustin Hoffman, najsijajnejši ameriški igralec svoje generacije), ki je pravkar končal šolanje na kolidžu in ga čaka varna, udobna prihodnost v objemu premožnega srednjega sloja njegovih ukazovalnih in plehkih staršev ter celotne skupnosti sterilne ameriške suburbije. ("Prihodnost je v plastiki," ga prepričuje očetov znanec.) Sramežljivi in apatični Ben ne ve prav dobro, kaj bi sam s seboj; želi si le tega, da bi bilo njegovo življenje "drugačno" (od tistega, kakršno mu je usojeno). Virilni mladenič je lahek plen za gospo Robinson (čudovita Anne Bancroft), tragično nezadovoljno ženo in mater iz soseščine; in čeprav se diplomiranec ne brani prvih spolnih izkušenj v strastnem objemu čedne, zrele dame, je odnos med njima precej enostranski: skrivne posteljne dejavnosti z vse očitnejšimi ojdipovsko patološkimi toni čustvene in telesne manipulacije, ki naj kompenzira nepotešeno žensko dušo, ujeto v nesrečen in vnaprej obsojen zakon — pa tudi generacijske težnje po nadzoru in usmerjanju, ki naj odtehta lastne zgrešene ideale. Ben se zahtevam in predstavam odraslih zoperstavlja z ubiranjem prepovedanih poti: naklonjenostjo in naposled ljubeznijo do Elaine (Katharine Ross), prijazne in nič hudega sluteče hčere zakoncev Robinson. Odločen jo je dobiti za vsako ceno: tudi če ji bo moral slediti v univerzitetno naselje (čeprav sam ni študent na fakulteti) ter naposled huligansko vdreti na njeno poroko in tam povzročiti izgred. Nihče mu ne bo krojil prihodnosti, niti plehka roditelja niti podla zapeljevalka gospa Robinson; raje kot ujetost v zaspani akvarij bo izbral spontano nepremišljenost, četudi bi naposled za to plačal podobno ceno odtujenosti in osamljenosti kot rodovi pred njim. Končni prizor s pobeglo nevesto v avtobusu ne pušča dvomov: ljudje mislijo, da si želijo prostosti in svobode odločanja, vendar ni čisto tako — saj je taka prihodnost težka, mučno negotova in od človeka zahteva prevzem odgovornosti.



It's like I was playing some kind of game, but the rules don't make any sense to me. They're being made up by all the wrong people. I mean no one makes them up. They seem to make themselves up.

Nezadovoljstvo nad lagodnim mrtvilom in ideološkim oportunizmom srednjih slojev, ki ga je z obljubami o "ameriških sanjah" izkoriščala režimska propaganda, se je kazalo v mnogih kulturnih in ustvarjalnih arhetipih na prehodu v sedemdeseta. Diplomiranec sicer ni izrazito politično nastrojen (v univerzitetnem naselju, kjer so se začeli študentski nemiri zoper vietnamski absurd, zoprni stanodajalec nadleguje Bena, ali je morda "eden od tistih agitatorjev"), temveč sočutno in pomenljivo slika brezciljnost in izgubljenost neke generacije (podobno kot se poznejši Ciminov Lovec na jelene pretanjeno izogiba očitni politizaciji vprašanja vietnamske vojne), s čimer doseže večji in trajnejši učinek kot neusmiljena satira ali odkrita kritičnost (na vprašljivost verskih načel namiguje zgolj z velikim križem, s katerim se Ben otepa besnih svatov in med begom z njim zaskoči zapah na vratih kapele); in največje mojstrovine so po mojem prav tiste, ki zanesljivo prestanejo zob časa. Film, katerega uvodno ekspozicijo s protagonistom na tekočem traku je samo Quentin Tarantino poustvaril vsaj dvakrat (pri uvodnem kadru Jackie Brown in podobnem prologu s premikajočim se ozadjem pri svoji kavbojki Django Unchained), in ki je bolj kot karkoli drugega proslavil brezčasni Sound of Silence glasbenega genija Paula Simona, je v določenem smislu danes enako aktualen kot pred pol stoletja, ko je nastal. Predvsem pa ga je resnično veselje in filmoljubski užitek (vedno znova) gledati. To pa tudi nekaj šteje.

p.s. Dustin Hoffman danes praznuje 80. rojstni dan. Vse najboljše!

7. avg. 2017

Milijon klikov

in še vedno sem tukaj ...

Konec julija 2014 je filmoljub zabeležil pol milijona unikatnih klikov, januarja lani jih je bilo tri četrt milijona, pred kratkim pa je števec presegel okrogel milijon. Juhej! Pri čemer je začela spletna platforma Blogger zdajšnji števec klikov uporabljati šele maja 2010, ta blog pa obstaja približno od pomladi 2008 (prvi filmski zapis datira v april tistega leta). Če na palec izračunamo projekcijo za nazaj in upoštevamo eksponentno rast obiskovalcev, je na blog od njegovega rojstva morda kliknil celo poldrugi milijon uporabnikov interneta — a kaj bi bili pikolovski in samovšečno senzacionalistični. Lepo se mi zdi, da me kdo bere in razmišlja o filmih — dobrih ali slabih ali razliki med obojimi (če sploh je). Dokler bo tako, bom o tem tudi pisal; za zdaj se mi namreč še da in to počnem z veseljem.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Mimogrede: še vedno me ni na Knjigi obrazov, Čivkaču, Insta(kilo)gramu in drugih družabnih zabijalcih časa, in tudi ne čutim nuje, da bi tam bil. Ne moreš me všečkati ali digitalno deliti s prijatelji, lahko pa me bereš (tudi) na pametnem telefonu in celo kdaj napišeš kratek komentar, če hočeš. Noro, kaj?

3. avg. 2017

The Sense of an Ending (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Sodobni britanski pisatelj Julian Barnes je po zavidljivem literarnem opusu s svojo — po vrsti enajsto — knjigo Smisel konca (Mladinska knjiga 2012, zbirka Roman, prevod Valerija Cokan) končno prejel prestižno Bookerjevo nagrado, tj. založniško odličje za najboljši roman leta v angleškem jeziku. V zgodbi se vrača k svojim pogostim generacijsko-eksistencialnim motivom moralnega in ideološkega vrednotenja preteklosti, ko se protagonist s spominskimi prebliski vrača v mladost in ugotavlja, da so bili nekateri koščki sestavljanke njegovega življenja presenetljivo drugačni od podobe človeka, za kakršnega se je vselej imel. Njegova zrela leta so udobna in varna, vendar tudi enolična rutina brez večjih pretresov ali prebliskov o smislu obstoja; nič na njem ne izstopa in nikoli ni doživel česa zares izjemnega, a tudi nikoli ni storil česa slabega. Ali pač?

V času, ko Tony Webster pripoveduje zgodbo, je upokojenec v svojih šestdesetih letih. Za seboj ima zakon, ki je propadel tako mirno, kot je tudi potekal, odraslo hčer in občutek, da živi kot spokojen in dober človek. Dokler nekega dne ne dobi pisma iz odvetniške pisarne, v katerem piše, da mu je mama Veronice, dekleta iz študentskih časov, zapustila manjšo vsoto denarja ter dokument. Ta dokument je dnevnik njegovega mladostnega prijatelja Adriana Finna, ki je nekaj let po koncu študija storil samomor. In tudi ta samomor so trije prijatelji, ki so vrednostni sistem ohranili še iz srednješolskih let, razumeli kot gesto človeka, ki je bil preveč dober za ta svet. Tony Webster se tako začne soočati s preteklostjo, spomini, mladostnimi objestnostmi in zablodami ter ljudmi, ki jih je morda kdaj prizadel. —Manca G. Renko, Pogledi

Dramatizacija knjižne predloge je najbrž problematična reč; knjiga in film sta navsezadnje različna medija. Uprizoritev literarne fabule terja številne kompromise in tehten scenaristični razmislek, kaj od zapisanega ohraniti ali celo poudariti pri na platnu prikazanem. So pomembni junaki in njihovi odnosi ali vizualno-simbolni poudarki okolja in časa? Naj filmska dramaturgija prinaša tekočo pripoved in razburljive dogodke ali značajsko študijo, ki kontekstualno orisuje psihološke prereze likov? Je bolje, če je film kratkočasen in zabaven, ali pa bližje stvarnemu življenjskemu ritmu in njegovi puščobni resničnosti? Ali bo tisto, kar v romanu prinaša bralski užitek, enakovredno spremenjeno v prijetno vizualno doživetje? Kaj je v knjigi pomembno, filmska struktura in kinematična forma (ter sprejemljiva minutaža) pa tistega ne dovoljujeta?

"Kako pogosto prilagajamo, krasimo, izrezujemo? In dlje ko traja življenje, manj imamo ob sebi prič, ki bi lahko dvomile o našem pripovedovanju, ki bi nas opomnile, da naše življenje ni naše življenje, temveč samo zgodba, ki smo jo povedali o svojem življenju. Povedali drugim, ampak v glavnem sebi," zapiše v tem z bookerjem nagrajenem romanu Barnes. —Matej Bogataj, Mladina


Zdi se, da je mladi indijski režiser Ritesh Batra (Okus po ljubezni) svoje delo opravil enako korektno, kot je nadvse solidno literarno pripoved ubesedil že Barnes; tj. tehnično in obrtniško brezhibno, z dovolj napetim in pozornosti vrednim pripovednim lokom, sijajnimi liki ter odličnimi igralskimi kreacijami (Jim Broadbent, Harriet Walter, Charlotte Rampling, Emily Mortimer), medtem ko se utegne zgodba tematsko in konceptualno zdeti nekoliko upehana in že (večkrat) videna — četudi pretanjeno in verodostojno povzema knjižni izvirnik. Podobno je pri mnogih literarnih priredbah (nedavno sem pisal recimo o Ameriški pastorali ter Ogorčenju slavnega ameriškega avtorja Philipa Rotha); sedma umetnost pač težko povzame knjižni sentiment, ki z žlahtno besedo prepušča vizualizacijo in kontekstualnost bralčevi domišljiji, da zapolni praznine in naposled določi smisel (konca). Potemtakem moram vnovič odkrito dati prednost knjigi pred filmom — in to kljub temu, da bi briljantnega britanskega oskarjevca Jima Broadbenta (Brazil, Life Is Sweet, Enchanted April, The Crying Game, Topsy-Turvy, Bridget Jones's Diary, Iris, Vera Drake, Hot Fuzz, Another Year, Cloud Atlas) brez težav lahko gledal tudi pri tem, kako dve uri dremlje na kavču ali bere telefonski imenik. Skratka: berite.