19. jan. 2017

Clinical (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Ameriški Netflix je v izvirni produkciji v zadnjem času postregel z nekaterimi najmanj spodobnimi (Spectral), osvežujoče zanimivimi (ARQ) ali celo nadpovprečnimi (Under the Shadow) žanrskimi projekti in gledalec pač sčasoma zviša pričakovanja ter izostri merila. Drugi celovečerec režiserja Alistaira Legranda v rednem sodelovanju s scenaristom Lukom Harvisom (Diabolical) se je zdel kot tematsko obetaven psihološki triler, kljub navidez klišejski shyamalanovski premisi (saj poznate Šesti čut) o stranskih učinkih psihologije. Klinična psihiatrinja dr. Jane Mathis (Vinessa Shaw), specializirana za zdravljenje pacientov s hudimi posledicami travmatičnih dogodkov in zlorab, je bila pred leti žrtev razočarane, neuravnovešene mlade bolnice, ki je po krvavem napadu na svojo terapevtko skušala narediti samomor. Punca je odtlej varno hospitalizirana, medtem ko se Jane po tistem dogodku še vedno ni povsem pobrala; čeprav nadaljuje delo z manj agresivnimi bolniki, tudi sama redno obiskuje psihiatra (William Atherton) in pred prijateljicami ter novim fantom policistom (Aaron Stanford) prikriva svojo odvisnost od antidepresivov, uspaval in pomirjeval. Mučijo jo nočne more in vizije grozljivega soočenja, ki se jih kar ne more otresti. Ko jo za sprejem prosi moški, ki ima psihične težave po le deloma uspešni presaditvi obraza (v avtomobilski nesreči je bil strahovito iznakažen), se dr. Mathisovi zdi, da bi bilo morda tudi zanjo blagodejno in katarzično, pa tudi odrešilno, če bi lahko nekomu zares prisluhnila in mu dejansko pomagala. Jane dela po klasični freudovski metodi soočenja bolnika z bolečo preteklostjo, s čimer naj bi se s sprostitvijo potlačenih spominov lahko začelo zdravljenje; vendar se s trdovratnimi prividi njene mlade napadalke tudi zdravljenje obupanega novega pacienta naposled zasuka v nevarno, nepričakovano smer.

Zgodba je kljub stereotipni zasnovi od začetka dovolj intrigantna in zlasti angažirana predstava čedne, poistovetljive Vinesse Shaw (rimejk The Hills Have Eyes, 3:10 to Yuma, Two Lovers) zanesljivo ohranja pozornost (moškega) navdušenca nad žanrom. Vendar je bilo očitno na delu preveč kompromisov, ko so ustvarjalci pretiravali v nizanju presenetljivih zasukov — ter formulo "poiščimo zlobneža" prignali čez mejo sprejemljivega, kjer se čedalje nujnejši zamik nejevere nazadnje sprevrže v čisti absurd in nesmisel. Zadnja tretjina (k sreči ne predolgega) filma je popolna polomija motivov, vzrokov in posledic ter celo gole fizične izvedljivosti. Da se v formulaičnem spominskem preblisku dejanskega antagonista odvrti niz dejanj, ki naj bi pojasnil sosledje dogodkov, prav nič ne pripomore k verodostojnosti, temveč le še bolj priskuti že tako groteskno nepovezano doživetje. Izmenjujejo se obtoženci in krivci, nekdanji prijatelji se spreminjajo v zarotnike, zabriše se meja med resničnostjo in fantazijo, sprva stvarni in prepričljivi vzgibi protagonistov pa v trenutku razvodenijo v tretjerazredno eksplicitno skrpucalo. Če k temu prištejemo še nerazumljive odločitve likov in docela nedomišljeni, sunkovito odrezani epilog (kot bi se režiser dokončno naveličal ter dvignil roke od filma), je končni vtis žal še slabši kot pri nedavno ogledanem omnibusu Patient Seven (2016).

17. jan. 2017

Arrival (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Kanadčan Denis Villeneuve, v tem trenutku verjetno najboljši filmski režiser (vsaj na zahodu), doslej še ni posnel slabega celovečerca, prav nasprotno. Njegova žanrska in tematska raznolikost je naravnost osupljiva: Incendies (2010), Prisoners (2013), Enemy (2013) ter Sicario (2015) so si tako različni projekti, kot je to sploh mogoče; pa vendar jih povezuje zanesljiva obrtniška roka, suverena in brezšivna montaža, fantastična kinematografija, za današnje razmere nadpovprečno inteligentna, metaforično in kontekstualno bogata zgodba ter brezhibne igralske predstave. V zavidanja vredno zbirko je pravkar umestil še en film, bržčas najboljšo znanstveno fantastiko od tako izvirnih umetnin kot Another Earth (2011) ali Moon (2009). Simbolno in tematsko navdihnjen z mojstrovinami kot Odiseja v vesolju (1968) prinaša nekakšen preplet zgodb iz Zemeckisovega Stika (1997), Nolanovega Medzvezdja (2014), Derricksonovega rimejka Dan, ko bo obstala Zemlja (2008) ter legendarnih Bližnjih srečanj tretje vrste (1977), pri čemer je celokupno boljši od vseh. (Morda izvzemši le slednjega, sicer Spielbergov četrti najuspešnejši film).

Sci-fi je bil vedno nadarjen otrok. Veliko je obljubljal, a pričakovanj ni izpolnil. Toda v rokah Denisa Villeneuva, avtorja tex-mex mojstrovine Sicario, izgleda kot izpolnjena obljuba. Villeneuve sicer mežika Kubricku, toda Solaris in Bližnja srečanja tretje vrste tako lucidno poroči, transfigurira in sublimira, da se Drevo življenja zazre v Brezno. —Marcel Štefančič, Mladina
V Prihodu gre za Louise Banks, briljantno lingvistko, ki živi sama s svojimi spomini na najstniško hčer, ki je umrla zaradi redke bolezni. Vsaj na začetku se zdi, da gre za spomine. Na koncu pa se izkaže, da so nekaj veliko bolj zapletenega. Ko se na Zemljo spusti dvanajst vesoljskih ladij, ameriška vlada angažira Louise in fizika Iana Donnellyja (Jeremy Renner), da vzpostavita stik s prišleki. —Andrej Gustinčič, RTV SLO MMC

O filmu, ki je bil že deležen filmskih nagrad (med drugim dveh nominacij za zlati globus) in je nedvomno kandidat tudi za kakšnega oskarja, so pisali kot o zapleteni eksistencialistično-transcendenčni izkušnji. Meni pa se v resnici zdi eden Villeneuvovih (naj)bolj razumljivih in prav nič enigmatičnih filmov doslej. (Mu je naposled kdo v Hollywoodu namignil, naj začne snemati malce priljudnejše zgodbe, da jih bo razumela množica? Njegov Sovražnik je morda edini intelektualno zahtevnejši film.) A s premočrtnostjo sporočila ni seveda še nič narobe, če je družbenokritično pronicljivo. Najbolj žlahtna znanstvena fantastika (beri: Stanisław Lem) ne govori o bleščečih napravicah in drznih potovanjih v vesolje, temveč o smislu življenja na Zemlji in o človekovem duhu. Villeneuve je v scenariju Erica Heissererja (The Thing, Hours) po kratki zgodbi Story of Your Life avtorja Teda Chianga nesnovno združil širši kontekst arhetipskega stika z neznanim ter intimni in čustveni vidik protagonistke, ki dogodke vidi skozi oči strokovnjakinje za tuje jezike. Razen tega dobro razume, da največji učinek doseže z zaokrožitvijo v domišljiji gledalca, ne z eksplicitnimi prizori pred njegovimi očmi. Tako je prikazal ganljivo osebno pripoved, ne da bi igral na strune patetike in domoljubja (beri: Independence Day); ter obenem postregel z naukom, ki presega umeščenost posameznika v njegov prostor in čas, temveč v čistem jeziku matematike govori o človečnosti in pravem civilizacijskem napredku.

'Izredno težko je prikazati vesoljce, a vseeno vem, da je oblika teh bitij, ki sem jo zasnoval za Prihod, pravilna za ta film. Vsekakor pa je izredno dolgo trajalo, da sem prišel do zasnove, kot jo vidite v filmu. Po pravici povedano sem jih poskušal prikazati čim manj. Poskušal sem jih čim bolj skriti in jih razkrivati kot počasen striptiz. Resnično verjamem, da manj kot jih vidiš, močnejši učinek imajo nate. In iz tega, da jih v Odiseji v vesolju ne vidimo, izhaja velika moč tega filma.' —Intervju z Denisom Villeneuvom, Matic Majcen, RTV SLO MMC


Najpomembnejše sporočilo je svarilo o pomenu ozaveščenosti, strpnosti ter mednarodnega (ali medkulturnega ali medvrstnega) sodelovanja in komunikacije pri reševanju konfliktov. Prva možnost odziva na neznano situacijo, ki jo z indoktrinacijo strahu s pridom izkoriščajo populisti, je družbena izolacija ter histerični napad (preden bi vas napadli oni drugi, kakor vas prepričujejo egocentrični manipulatorji). Jasno je, kam to vodi: v enoumje Severne Koreje (in še kam). Druga možnost pa je sodelovanje, enakovredno deljenje informacij ter prilagajanje vsakogar v prid vsem sodelujočim (oz. igra z ne-ničelnim izidom, kakor svoji hčeri razloži lik Amy Adams). Vendar je treba vselej začeti pri sebi; najprej moraš dati in deliti, če želiš prejeti. Univerzalni jezik vesoljcev (kot prispodoba božanskega daru ljudem) postopno preobraža nevronsko gradnjo možganskih vezi tistih, ki se ga naučijo, zato lahko vidijo prihodnost: višjo stopnjo eksistence in resnično razumevanje drugačnosti bomo dosegli s prilagajanjem sebe, ne z nasilnim spreminjanjem ali uničevanjem vsega, kar je kakorkoli različno od nas.

Zanimiv koncept je tudi ideja o cikličnosti časa, ki staplja preteklost in prihodnost (in s tem izniči pomen vzroka in posledice) ter tako na nauk predestinacije pokaže s tiste zanimivejše, bolj ustvarjalne in svobodnejše plati, o čemer govorijo že nekatere vzhodnjaške tradicije. Ne gre za vprašanje, ali je prihodnost že določena in usojena, temveč za zavestno izbiro: če bi vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo (bodisi dobro ali slabo), ali bi vseeno izbral tisto pot? Ali bi pri svojih odločitvah kaj spremenil — vedoč, da je vsak dragoceni trenutek življenja in ljubezni pravzaprav vse, kar imaš; saj so stvari po svoji naravi minljive, ne glede na tvoje želje in namene? In spet smo od konca krožno prišli nazaj na začetek (tako kot pri imenu Hannah, ki je palindrom in se enako bere z obeh strani), ko si moramo dopovedati: sveta ter drugih ne moremo spremeniti ali na tisto vplivati, saj s tem zgolj povzročamo še več težav; gotovo pa lahko spremenimo sebe — in s tem se spremeni vse.

Verjetno je marsikomu (tudi meni) odleglo. Režijo nadaljevanja Iztrebljevalca (1982) so zaupali pravemu človeku.

16. jan. 2017

Chef (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Glede komičnih dram o kulinariki in kuhariji nimam velikih pričakovanj, dasiravno vsaj občasno z zanimanjem spremljam resničnostne oddaje slavnih šefov kot Gordon Ramsay ali Jamie Oliver (vsekakor raje to kot slovenska poročila), ki so bržčas navdihnili marsikateri tovrstni celovečerec. Wellsov Kuhar na robu (2015) z dolgočasnim Bradleyjem Cooperjem in Hicksov Ljubezenski recept (2007) z Aaronom Eckhartom ter Catherine Zeta-Jones me nazadnje nista ravno sezula; dočim sta mi Hallströmovo Popotovanje tisočerih okusov (2014) s čudovito Helen Mirren in sijajni Julie & Julia (2009) Nore Ephron z božansko Meryl Streep že bistveno bolj ogreli srce in brbončice. A še vedno menim, da Pixarjeve mojstrovine Ratatouille (2007) tematsko in konceptualno ni presegel nihče, kar je malce ironično, saj gre za animiranko.



Pri brzdanju pričakovanj in krajšanju meril se pogosto zgodi presenečenje in tokrat se je: ne kakšna revolucija ali veličasten presežek, gotovo pa privlačno, dovolj verodostojno in slastno filmsko doživetje, ki prinaša več kot le seštevek njegovih sestavin. Zanj je poskrbel igralec, scenarist in režiser Jon Favreau (Iron Man). Tokrat sam upodobi vrhunskega šefa kuhinje, ki bi rad ustvarjal umetniške jedi po lastnem navdihu, medtem ko si zadrti lastnik restavracije želi preizkušenih, četudi manj zanimivih receptov, po katerih gostje povprašujejo. Po srditi izmenjavi mnenj na Twitterju in polomu z vplivnim spletnim kulinaričnim kritikom ima Carl Casper vsega dovolj. Razčistiti mora z lastnimi pričakovanji in željami ter vnovič odkriti ljubezen do pripravljanja hrane, ki ga je gnala v ta zahtevni polic. Drugi mož njegove nekdanje žene mu priskrbi star kuharski tovornjak in šef bo (v spremstvu zvestega asistenta in mladoletnega sina) končno lahko tudi zares sam svoj šef: tisto poletje bo na poti od Floride do Los Angelesa pripravljal in lastnoročno stregel pristne kubanske hitro pripravljene jedi. Iznajdljivi sin skrbi za promocijo, ko na družabnih omrežjih sproti objavlja slike z njihove odisejade in aktualno ponudbo slastnih jedi. Vrste čakajočih na ulici so vse daljše in Casper, ki je bil po izpadu na YouTubu padel v nemilost javnosti in kulinarične srenje, bo mogoče imel priložnost, da se osebno in poklicno odkupi za pretekle spodrsljaje.

Šef je lahkotna, poskočna, zelo tekoča kulinarična dramedija, v kateri pa se zgodi nekaj nenavadnega, če kuharja spremenite v filmskega režiserja. Šef namreč potem izgleda kot alegorija frustracij holivudskega režiserja, ki bi rad snemal svoje filme, film z osebnim pečatom, unikatne, avtorske, umetniške filme, a ga šefi silijo v snemanje modnih, všečnih, repetitivnih, formulaičnih, leviatanskih, brezosebnih in brezdušnih blockbusterjev, kakršen je recimo spektakel Kavboji & vesoljci, ki ga je režiral Jon Favreau, kar seveda pomeni, da je Šef kar lepo avtobiografski in da nam Favreau, ki je kariero začel v malih, neodvisnih, kreativnih, osebnih filmih (Swingers), v ezopskem jeziku izpoveduje svoje nelagodje v sodobni holivudski kulturi in korporativnem snemanju filmov. —Marcel Štefančič, Mladina


Ne le, da je Favreauju uspelo zbrati veličastno filmsko zasedbo, ki se kljub različni minutaži izkaže s prepričljivostjo, toplino in simpatično karizmo (John Leguizamo, Bobby Cannavale, Scarlett Johansson, Sofía Vergara, Oliver Platt, Robert Downey Jr., Dustin Hoffman), ampak je ustvaril tudi zanimiv žanrski preplet mnogih aktualnih motivov: osebna angažiranost in strast do hrane (beri: do življenja) nasproti oportunizmu, potrošniškemu konformizmu in komercializaciji, vplivnost in doseg družabnih omrežij v globaliziranem svetu, pomen pristnih lokalnih in tradicionalnih prvin, ki se izgubljajo v množični produkciji — ob tem pa še duhovita zgodba o lojalnih prijateljih ter zbližanju očeta in sina, katerih odnos je trpel zaradi kuharjeve perfekcionistične predanosti poslu in karieri. Razgibana road movie pripoved v ritmu latinskoameriških zvokov deluje, ker je stvarna in nizkoprofilirana (dasiravno me seksapilna Vergara kot nekdanja soproga ne prepriča povsem in je Hoffman zgolj mimogrede vskočil v nepomembno stransko vlogo), četudi mestoma predvidljiva, naivna in klišejska; in ker je ob naravnem glumaškem performansu kot v nekakšni spodbudni avtoreferenci očitno, kako so se med ustvarjanjem filma vsi skupaj zabavali. In da ne pozabim: po ogledu, med katerim so se mi obilno cedile sline, sem moral takoj do hladilnika.

14. jan. 2017

Izvirniki in rimejki 17

Meglene sence zime, pol stoletja pozneje

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

12. jan. 2017

Christine (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ne gre za predelavo Carpenterjeve grozljivke po romanu Stephena Kinga iz leta 1983 in tudi ne za istoimenski rimejk ljubezenske drame iz leta 1958 z Romy Schneider, temveč za nekaj čisto drugega.

Drama ameriškega režiserja Antonia Camposa (Afterschool, Simon Killer) prinaša strnjen biografski prikaz resničnega življenja in smrti poročevalke Christine Chubbuck (1944—1974), ki je delala na lokalni televizijski postaji WXLT-TV v Sarasoti na Floridi, kjer je vodila niz jutranjih pogovornih oddaj Suncoast Digest. Njeni intervjuji so predstavljali resnične zgodbe vsakdanjih ljudi iz krajevnih skupnosti s poudarkom na socialno šibkejših ter njihovi zlorabi mamil in alkohola. Prostovoljno je delala tudi v krajevnem domu za duševno motene otroke, ki jih je zabavala z lastnimi lutkovnimi predstavami. Bila je samska in je še vedno živela pri materi. Njeni prijatelji in kolegi v službi so pri nemirni, napeti 29-letnici čedalje pogosteje opažali manično obnašanje, obsedenost z delovnimi obveznostmi in sila odljudno vedenje; do sebe je imela nadvse kritičen odnos in se ni menila za iskrene pohvale ali poskuse zbližanja drugih.



Nihče ni vedel, da je v krčevito osamo priklenjena Christine že dolgo trpela za depresijo, ki jo je še poslabšalo njeno zdravstveno stanje (zaradi tumorja so ji morali odstraniti jajčnik in vprašljivo je bilo, ali bo sploh kdaj lahko zanosila), predvsem pa jo je mučilo dejstvo, da še nikoli ni imela resnega odnosa z moškim ali komerkoli drugim razen svoje matere. Čudaško vztrajanje pri osebnih reportažnih zgodbah in značajskih profilih malih ljudi (s čimer je morda kompenzirala tudi svoje psihične težave), medtem ko so lastniki televizijske postaje zahtevali senzacionalistične novinarske prispevke s terena, jo je vodilo v pogoste spore in srdita soočenja z nadrejenimi; za nameček pa so bili nekateri njeni bolj prilagodljivi kolegi deležni napredovanja in pomembnih voditeljskih funkcij, sama pa je zaradi težavnosti in nesporazumov ostajala v ozadju. Stres se je kopičil in Christine je lastni trpinčeni um prignal do točke, ko ni mogla več prenašati vseh krivic ter življenjskih neskladij s pričakovanji. Pred jutranjimi poročili 15. julija 1974 je šefa televizijske postaje prepričala, da bi tisto oddajo izjemoma začela sama, kot voditeljica, z branjem vesti za rubriko Suncoast Digest. A pri tem je prišlo do tehničnih težav s pripravljenimi posnetki in Christine se je pred kamero za trenutek zmedla. Nato je med prenosom v živo gledalcem mirno povedala tole: "V skladu s politiko Kanala 40 o prikazovanju čimbolj pristnih in krvavih vesti, v živih barvah, boste zdaj videli še en prvi poskus samomora."

Potem je iz torbice pod pultom vzela pištolo in se ustrelila v glavo.



Tudi sicer všečna Rebecca Hall (The Prestige, Vicky Cristina Barcelona, serija Parade's End) je v osrednjem liku preprosto veličastna, bržčas gre celo za njeno najboljšo vlogo doslej. Pripoved spremljamo iz njenega zornega kota in kamera se celi dve uri skorajda ne premakne z nje; njena mimika, surovi pogledi in obsedeni izrazi izdajajo zapleteno, tragično neizpolnjeno dušo osebe na napačnem kraju ob napačnem času, kjer je nihče ne razume ali vsaj nudi oporo. (Pomenljiv prikaz subjektivno pogojenih suicidalnih teženj.) Spremljevalna glumaška zasedba je več kot solidna (Michael C. Hall, Tracy Letts, J. Smith-Cameron) in odlično podpira interakcijo glavnih likov; fotografija, scenografija in kostumografija pa prepričljivo ustvarjajo sliko hipijevskih sedemdesetih let, prepredeno s sivo turobnostjo in otožnostjo sveta skozi oči protagonistke. Če sploh kaj, gre filmu očitati podobno kot marsikateri biografiji (ki z vnaprej znanimi dejstvi gledalca tako ali tako prikrajša za presenečenje): pretirana vernost resničnosti, ki vendarle ni tako zanimiva kot filmska domišljija (četudi prirejena in prepletena s fikcijo); le bežno orisan družbeno-politični kontekst časa in kulture medijske tekmovalnosti, ki izolira posameznike in v kateri je pomemben uspeh za vsako ceno (beri: kultni Network Sidneyja Lumeta, Broadcast News Jamesa L. Brooksa ali Nightcrawler Dana Gilroya); ter premalo poudarjena socialni portret in preteklost osrednje junakinje, ki bi s čustveno težo lahko bolje osvetlila motive za njena dejanja in bolezensko stanje. A to so že pikolovske pomanjkljivosti in postranske malenkosti; najpomembnejša odlika filma je njena osrednja (anti)junakinja, za katere vrhunsko predstavo ne bi bila pretirana oskarjevska nominacija (nekaterih drugih odličij in festivalskih nagrad pa je bila že deležna).