4. dec. 2018

The House with a Clock in Its Walls (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Whoa.™ Prvi film režiserja Elija Rotha brez cenzorske oznake R, ki torej ni eksploitacijska gnusljivka ali kaj podobno krvavega (beri: Hostel), temveč otrokom namenjena fantazijska srhljivka o zakleti čarovnikovi hiši, posneta po istoimenskem romanu Hiša čarobne ure ameriškega pisatelja Johna Bellairsa (1938—1991) iz leta 1973. Harry Potter v Hiši strahov sreča Kurjo polt, nekaj takega. In zdaj naj bi bili vsi navdušeni, ker se je hollywoodski šalabajzer, ki je s svojo nespretnostjo izumil zvrst 'annoying movie' (ko ti gre v filmu na živce dobesedno vse), lotil infantilnega projekta s Spielbergovo tvrdko Amblin Entertainment? Da gre za njegov razmeroma najbolj posrečen celovečerec doslej, je bolj slaba tolažba, saj so vsi prejšnji navaden bikov drek (Cabin Fever, Knock Knock, Death Wish), in kljub obetavni premisi tudi tokrat izkazuje lepo mero nesposobnosti.



Zgodba spremlja mladega Lewisa (Owen Vaccaro) oziroma različico Huga Cabreta za revne, ki gre po nesrečni smrti staršev živet k svojemu čudaškemu stricu Jonathanu (Jack Black), ki je v resnici izurjeni coprnik. Veščine čaranja se da očitno naučiti in kmalu je deček deležen lekcij magije, tudi ob pomoči cinične sosede Florence (Cate Blanchett), še ene čarovnice. S skupnimi močmi naj bi našli nekje v zidovih stare hiše skrito uro, last prejšnjega stanovalca in nekdanjega Jonathanovega odrskega sodelavca, mogočnega čarodeja Isaaca Izarda (Kyle MacLachlan). Ta je sklenil pakt z zlodejem in ustvaril Uro pogube, ki odšteva čas do usodnega izničenja vsega življenja na Zemlji. Hudič je, da ga prav Lewis z nekromantijo iz prepovedane knjige urokov po nesreči obudi v življenje; zdaj ga morajo ustaviti, preden bo svetovni čas zavrtel nazaj.

In kako veš, da je — kljub razkošni scenografiji in sijajni kostumografiji — prav režiser tisti, ki je zamočil? Ker kot pozorni odrasli gledalec in nekdo, ki je v življenju videl več štiri filme, opaziš vrsto motečih pomanjkljivosti. Recimo pripovedno nedoslednost, zgodbovne slepe ulice, prizore z begajočim dramaturškim lokom brez vrhuncev in izpeljav, sila okorno interakcijo zvezdniške zasedbe, ki je v vseh drugih filmih brezhibna, časovno neusklajene komične razbremenitve (v katerih ni nič zabavnega), pomilovanja vredne nastope otroških in stranskih likov (eno teh vlog je Roth spet namenil svoji zoprni soprogi Lorenzi Izzo), nepojasnjeno in preskakujoče sosledje vzrokov in posledic, gromoglasne stereotipe vseh podobnih zgodb o odraščanju ter šolskih tegobah mladega osirotelega piflarskega izobčenca (in zakletih hišah in magiji), v prazno zveneče dovtipe in neumesten straniščni humor, neznosno groteskne domislice (beri: Blackova glava na telesu dojenčka), patetične dialoge in lesene performanse glumačev, ki jim očitno nihče ni dal nikakršnih navodil o čemerkoli. V primerjavi s tem sta huronsko duhoviti predstavi Jacka Blacka v komičnih dramah Zvestoba do groba (2000) ter Šola rocka (2003) vredni najmanj oskarja, da prelestne Cate Blanchett v samih bleščečih vlogah niti ne omenjam.



Nisem ravno ciljna publika otrok (starih od 7 do 10 let), ampak vseeno: celo Turteltaubov Čarovnikov vajenec (2010) je deloval bolj duhovito in zmerno kratkočasno (kljub Nicu Cagu). Našemu dvanajstletniku se je tukaj opisani zdel beden, osemletnica se niti ni preveč menila zanj, njun foter pa je razmišljal o tem, da bi mulariji vendarle raje pokazal kaj drugega, bolj navdihujočega: od knjižnih klasik tipa Zgodbe iz Narnije (2005) in Kurja polt (2015) z Jackom Blackom do Zlatega kompasa (2007) ali Magičnih živali (2016), Zathure: Vesoljske avanture (2005), animirane Hiše pošasti (2006), Srca iz črnila (2008), Doma gospodične Peregrine za nenavadne otroke (2016) ali celo džungelske pustolovščine Jumanji (2017) s 'Skalo' Johnsonom. Vsaj zehanje bi bilo komu prihranjeno.

30. nov. 2018

Venom (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Še ena beležka v spomin samemu sebi in namig vsem, ki si morda še niso ogledali zadnjega Marvelovega umotvora: absolutno ničesar ne zamujate. Stripovska akcijsko-komična sprdačina režiserja Rubena Fleischerja (Zombieland) je ultimativni dokaz o edinem motivu studiev (Sony), da med najmanj zahtevnimi in najmlajšimi gledalci nastrgajo še nekaj zelencev na račun superjunaške filmske paradigme, ki nas že (pre)dolgo dolgočasi z vse bolj konfekcijskimi in suhoparno generičnimi polizdelki. Prav jim pride celo stranski lik med antagonisti domišljijskega univerzuma Pajko-Fanta (kot njegova temna različica se je prvič pojavil v antologiji Marvel Super Heroes Secret Wars leta 1984); iz slabo razdelanega lika so skušali ustvariti ciničnega anti-junaka, ki se kot vesoljski simbiont organsko polasti propadlega novinarja Eddieja Brocka, da bi se med pljuvanjem sarkastičnih enovrstičnic v skupnem telesu orjaškega zobato-lovkastega stvora zoperstavila ... komu ali čemu, pravzaprav? Smešno stereotipnemu megalomanskemu bogatašu Carltonu Draku, drugemu — še zlobnejšemu — simbiontu, ki želi z vojsko črnih sluzavcev zavladati svetu ljudi, ali pa kar vsem pokvarjenim kriminalcem ter zatiralcem nedolžnih in pravičnih?



Težko je verjeti, kako uborno filmsko izkušnjo je po (resda neumnem) scenariju Jeffa Pinknerja, Scotta Rosenberga in Kelly Marcel dostavil Fleischer: nezanimivi, enodimenzionalni liki s sramotno potrato zvezdniške zasedbe odličnih glumačev (Tom Hardy, Riz Ahmed) in sijajnih igralk (Michelle Williams, Melora Walters), podpovprečni posebni učinki in temačno stiliziran videz naključnih sci-fi akcijad iz devetdesetih (ki ni retro-posrečen, ampak kvečjemu nepregleden), nadvse duhamorni spopadi in enolični prizori pregona, neartikulirani in razpršeni antagonisti, otročji dialogi ter docela neprepričljiv pripovedni kontekst (četudi gre za strip), vse skupaj ustrojeno po vnaprej znani, premočrtni hollywoodski formuli instantne, hitre pozabe vredne PG-13 hrane. Da je za spoznanje bolj gledljiv od še enega letošnjega razočaranja, kaotičnega Blackovega novega Predatorja (2018), mu je težko šteti posebej v prid. Kar zadeva premiso o sleherniku, ki mu tujek v telesu (proti njegovi volji) podeli nadčloveške moči, pa si vsekakor raje oglejte Whannellov sci-fi triler Upgrade (2018), kakor sem že takrat predlagal; četudi ima svoje pomanjkljivosti in nedoslednosti, je v primerjavi s tem skrpucalom videti kot najboljši film vseh časov.

28. nov. 2018

Possum (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Mother, Father, what's afoot? Only Possum, black as soot.
Mother, Father, where to tread? Far from Possum and his head.
Wait awhile, my little child, for what is playing dead.
Possum, with his black balloons, will eat you up in bed.


Nekdanji britanski igralec v televizijskih serijah Matthew Holness je svoj celovečerni prvenec zasnoval po lastni kratki zgodbi Possum v antološki publikaciji z naslovom The New Uncanny: Tales of Unease (knjiga s skupno 14 avtorji je leta 2008 izšla pri založbi Comma Press). Temačno zgodbo o potlačenih freudovskih strahovih in peklu človeške disfunkcije sta menda navdihnili klasika nemškega ekspresionizma Vampyr (1932) danskega režiserja Carla Theodora Dreyerja ter poznejši Martin (1978) mojstra Georgea A. Romera o težavnem mladeniču, ki iz nekega razloga misli, da je vampir. Bizarna pripoved spremlja čudaškega lutkarja Philipa (odlični Sean Harris), ki se po skrivnostnem škandalu vrne v razpadajočo domačo hišo na turobnem, pustem angleškem podeželju. V spalnici sta v nepojasnjenem požaru nekoč tam živa zgorela njegova starša; Philipa mučijo nestvarni spomini na otroštvo, zlasti na neki srhljivi dogodek, povezan s črnimi baloni. Zdaj tam živi le še njegov odljudni očim Maurice (Alun Armstrong), priskuten in redkobeseden starec z nenavadno velikimi dlanmi. Televizijska poročila pretresajo novice o izginulih najstnikih v okolici, Philip pa se skuša med pošastnimi vizijami in bolečimi prebliski znebiti bremena poklicnega rekvizita, ki ga prenaša v potovalni torbi: groteskne lutke velikanskega kosmatega pajka s človeško glavo. Zdi se, da je to nemogoče, bodisi da zloveščo reč potaplja v industrijski kanal ali zažiga na dvorišču za hišo: osmeronoga nakaza se zlepa noče ločiti od svojega gospodarja — kot bi šlo za utelešenje otroških travm in občutkov krivde, ki se vztrajno vračajo k zdaj odraslemu Philipu. Kaj se je zgodilo pred mnogimi leti, kar ga je zaznamovalo do te mere, da ne loči več resničnosti od nočnih mor?

Look at Possum, there he lies. Children, meet his lifeless eyes.
See his nasty legs and tongue. When he wakens, watch him run.
Here's a bag, now what's inside? Does he seek, or does he hide?
Can you spy him, deep within? Little Possum, black as sin.


Film tematsko in asociativno spomni na legendarni Cronenbergov psihotriler Spider (2002) z Ralphom Fiennesom ali celo kultni Lynchev Eraserhead (1977); izkrivljeno simbolne in abstraktne podobe nezavednega, neoprijemljiv vtis nelagodja, grozljivo pusta post-industrijska pokrajina in v mračnih kotičkih vztrajno prežeča patologija strtega človekovega uma. Pajkove noge kot dolgi tipajoči prsti iz domišljije zlorabljenega otroka, ki sprevrženo ravnanje odraslih sublimira v verze o strašnem mučitelju (in morilcu) iz zamaknjene preteklosti. Elektronsko pulzirajočo glasbo Radiophonic Workshop (pri televiziji BBC) dopolnjuje 35-mm kamera Kita Fraserja, ki retro-vizualnosti spranih filtrov vdihne občutek britanske žanrske klasike iz osemdesetih. Prepričljivi značajski glumač Harris (24 Hour Party People, A Lonely Place to Die, Southcliffe) je naravnost hipnotičen in v duševno izmaličeni lik se prelevi z metodično natančnostjo. Škoda le, da režiser v svoji neizkušenosti preveč časa zapravi z razvlečeno karakterizacijo, ki sicer gledalcu s sočutjem in odporom obenem približa lik, vendar v finalnem razkritju sorazmerno premalo energije porabi za čustveno razbremenitev in razdelavo tistega, kar je tako pikolovsko gradil. Če bi le nekaj minut manj namenil osrednji figuri, ki z mučno trpinčenostjo tava skozi svoje srhljive predstave, na račun malce bolj razumljivega epiloga in doslednejšega zmnožka vseh neznank, bi bilo idealno. Vendar mu razen odlično odmerjenih strašljivih prizorov — če odmislimo par (učinkovitih) -BU!- trenutkov — kljub temu uspe najpomembnejša funkcija tega žanra: bizarna zgodba kot oduren vonj nečesa razpadajočega, ki se ga je nemogoče rešiti, ostane z nami še dolgo po ogledu. Ena zanimivejših letošnjih grozljivk (od producentov Survivalista, kakor omenja napovednik) vsekakor ni za ljubitelje instantnih kokičarskih klišejev in plehkih hollywoodskih formul.

Bag is open, growing wider. What's inside it, man or spider?
Little boy, don't lose your way. Possum wants to come and play.
The parcel opened, out it sprang, the black long-legged Possum man.
Children, run! He'll eat and smother any child without a mother.

23. nov. 2018

The Ballad of Buster Scruggs (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Kdo bi si mislil, brata Coen. In to direktno na Netflixu, po omejeni distribuciji v izbranih kinematografih, kar je prvi tak primer v njuni karieri. Prvič tudi rabita digitalno kamero (Arri ΛLEXΛ), tokrat v rokah njunega in Burtonovega večkratnega sodelavca, prekaljenega francoskega snemalca Bruna Delbonnela (Le Fabuleux Destin d’Amélie Poulain, A Very Long Engagement, Dark Shadows, Inside Llewyn Davis, Darkest Hour), ki s 27-mm lečami v formatu 1.85 : 1 riše čudovito stilizirane pastelne odtenke v kristalno čisti vizualnosti. Kot običajno brezhibno obrtniško plat, vzdušno zamaknjeno glasbeno kuliso še enega stalnega mojstra Carterja Burwella (Being John Malkovich, Adaptation, Three Billboards Outside Ebbing, Missouri), čudovite pejsaže sončnih zahodov in umestno nevpadljive posebne učinke (skupno 800) dopolnjujejo sijajni igralski nastopi povečini zvezdniške zasedbe, ki z nizkoprofilnim performansom odvračajo pozornost od glumaških imen. (Razen nedoumljivo precenjenega Franca, ki se mi zdi dokaj brezvezen, pa brez zamere.)



Tudi oblika več kot dveurnega celovečerca oz. njegova dramaturška plat sta edinstveni: Coena prinašata antologijo šestih različnih zgodb, ki se kot posamična poglavja knjige »Balada o Busterju Scruggsu« odvijajo na divjem zahodu, njunem omiljenem prizorišču filmskih arhetipov, črnega humorja in slikovitih likov, povezanih z rdečo nitjo grenko-sladke ironije usode ter minljivosti. Zgodbe sta menda pisala v zadnjih dveh desetletjih in želela sta jih združiti v enoten prikaz v prepoznavni maniri absurdistično-satirične farse — starogrške igre značajev, vzgibov, manierizma in humanistične etike. Dekonstrukcija cineastične mitologije in stereotipnih formativnih motivov "ameriškega junaka" je najočitneje in najbolj všečno poosebljenega v žanrski tipologiji vesterna. Zgodbe so si tonsko in čustveno kontrastne, od hudomušno obešenjaških do žalostnih in celo jasno tragičnih, vendar jih ves čas prizemljuje značilno suh humorni podton, ki ne dopušča dvomov o izvoru.

V prvem poglavju ʻThe Ballad of Buster Scruggsʼ dobrodušni in leporečni, židano prepevajoči, v belo odeti in že skoraj stripovski revolveraš Tim Blake Nelson v nekem kavbojskem mestecu (po hilaričnem obračunu s Clancyjem Brownom) naposled naleti na mladega izzivalca, ki mu je kos tako pri petju kot tudi pri vihtenju pištole. V drugi zgodbi ʻNear Algodonesʼ skuša nerodni tolovaj James Franco oropati banko sredi ničesar (neprepoznavni blagajnik je še en veteran Stephen Root), vendar mu je v nenavadni igri usode prihranjena kazen za nepridiprave, le toliko, da je pozneje vendarle deležen ironično nepravične sodbe. Bizarna tretja prigoda ʻMeal Ticketʼ spremlja ostarelega impresarija Liama Neesona s potujočim gledališčem na vozu (kar ni edina asociacija na Christopha Waltza oz. podobnost s Tarantinovim Djangom brez okovov), čigar zvezda večernih predstav je Shakespearovega Beneškega trgovca in Shelleyjevega Ozymandiasa recitirajoči Anglež, nesrečnik brez rok in nog (upodobi ga Harry Melling z normalno razvitimi okončinami). Sredi čudovite divjine v četrti vinjeti ʻAll Gold Canyonʼ izkušeni zlatokop Tom Waits ob reki naleti na zlato žilo, vendar se skuša do najdenega bogastva dokopati zahrbtni mladi falot, ki mu je ves čas sledil. Peta zgodba ʻThe Gal Who Got Rattledʼ spremlja mlado Zoe Kazan, ki se mora v karavani naseljencev na poti v Oregon (podobno kot Tom Cruise in Nicole Kidman v romantični pustolovščini Far and Away) po nenadni smrti brata nekako znajti, da bo lahko dokončala potovanje, vendar ji zvezde prav tako cinično obrnejo hrbet. V sklepnem šestem dejanju ʻThe Mortal Remainsʼ se popotniki različnih narodnosti in spolov (Tyne Daly, Saul Rubinek) v kočiji med pripovedovanjem osebnih anekdot približujejo cilju svoje poti (glej tudi Quentinov Podlih osem), skupaj z nenavadno prtljago dveh sila omikanih lovcev na glave (Jonjo O’Neill, Brendan Gleeson).



Četudi se bo komu zdelo, da bi bila zbirka lahko krajša (denimo brez zadnje zgodbe, ki nima izrazite smeri in cilja), da je zgolj s pripovedovalčevo nadpojavnostjo povezana sestavljanka razbitih motivov mestoma celo dolgočasna, pa kot celota (po mojem) deluje odlično uravnoteženo. Namesto da bi vsako od poglavij oportunistično raztegnila v lasten film ali like siloma tlačila v isti (hiper)kontekst, nam jih Coena avantgardno servirata kot šest eksotičnih hodov presenetljivih in poistovetljivih obrokov. Pri teh je vedno tako, da so ti bodisi všeč ali pa ne; nekateri prisegajo na kulinarično eksperimentiranje in preizkušanje neznanih jedi, drugi pa se za živo glavo ne ločijo od mastnega domačega dunajca s pomfritom. Satirične osti, uperjene v industrijo gibljivih slik in percepcijo sedme umetnosti v plehki neoliberalni paradigmi, še nikoli niso bile tako pretanjene. Enoličnost in razvlečenost, zlasti v primerjalni luči čustveno sterilne hollywoodske superjunaške konfekcije, bi se občasno dalo pikolovsko očitati tudi Fargu (1996), Velikemu Lebowskemu (1998), celo takim biserom kot No Country for Old Men (2007) ter Pravi pogum (2010), če smo že pri tem.

21. nov. 2018

Nomads (1986)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Danes 67-letni ameriški scenarist in režiser John McTiernan je posnel manj kot ducat filmov — in po resnih težavah, ki jih je imel z zakonom med leti 2006 in 2013 (zaradi česar je preživel eno leto za zapahi kaznilnice Yankton v Južni Dakoti), je vprašanje, ali bo sploh še kakšnega. Najbrž ne. Je pa zato v burni karieri zapustil nekatere največje žanrske mojstrovine ameriške filmografije, kar jih je koncem osemdesetih na platna dostavil Hollywood. Zaporedoma je sedel na platnenem stolčku (sci-fi) akcijad Predator (1987), Die Hard (1988) ter The Hunt for Red October (1990) in s čim podobnim se odtihmal ne more pohvaliti noben drug režiser. Pozneje je posnel še metafikcijsko burlesko Last Action Hero (1993), tretji del brus-viliščine Die Hard with a Vengeance (1995), zgodovinsko klavščino The 13th Warrior (1999) in še marsikaj; a je mnogim filmoljubom bržčas ostal v najlepšem spominu prav s svojo testosteronsko džungelsko preganjavščino s Švarcijem (letos je doživela klavrno nadaljevanje izpod šeprtljavih prstov Shana Blacka), ki je pomembno opredelila tudi kariero Avstrijskega hrasta. Tedaj že slavni Schwarzenegger je menda tisti, ki je osebno predlagal (ali celo sam izbral) McTiernana za režiserja svojega naslednjega filma, potem ko je videl njegov prvenec Nomadi. V svoji knjižni biografiji Totall Recall (2012) se tega pomenljivo in totalno spominja.

Producenti Joel Silver, Larry Gordon, John Davis in jaz smo precej tvegali, ko smo za režiserja izbrali Johna McTiernana. Posnel je le en film, nizkoproračunsko grozljivko z naslovom Nomadi o nekih tipih, ki se v kombiju prevažajo naokrog in povzročajo težave. Kar ga je odlikovalo, je bila napetost, ki jo je McTiernan prikazal v filmu z manj kot milijonom produkcijskih sredstev. Če je s tako malo denarja ustvaril tako preganjavično vzdušje, je gotovo nadarjen; Predator bi moral to napetost ohranjati od trenutka, ko liki prispejo v pragozd. Želeli smo, da bi bili gledalci prestrašeni, tudi ko ne bi videli plenilskega vesoljca — že samo z meglenim prizoriščem, gibi kamere in načinom, kako se kaj pomika proti občinstvu. Tako smo sklenili, da bo McTiernan verjetno kos tudi več kot desetkrat dražji produkciji. —Totall Recall, str. 334

Roko na srce, McTiernanov prvi umotvor ni nikakršna mojstrovina, a se ga vendarle drži skoraj-kultni status in zanimiva trivia. Zgodba spremlja prizadevno zdravnico v Mestu angelov dr. Eileen Flax (po televizijski seriji Sever in jug še sveža Lesley-Anne Down), kamor na urgenco sprejmejo okrvavljenega moškega (po televizijski seriji Remington Steele prvič na platnu Pierce Brosnan), ki v vročičnih blodnjah v francoščini vpije: "Ils ne sont pas, sont des Inuits!" Na smrt prestrašeni bolnik podleže poškodbam, zdravnica pa začne v čudaških prividih nenadoma doživljati spominske prebliske skozi njegove oči; umrli je bil razvpiti antropolog Jean Charles Pommier, s soprogo Veronique (Anna-Maria Monticelli) sta se nedavno preselila v L. A. in na novem domu ju je začela nadlegovati skupina neznancev, podobnih motociklistični tolpi, a v črnem kombiju brez oznak prevažajoč se naokrog. Pommier jih je nekega večera zasledoval in odkril, da kot kakšne urbane prikazni nenehno križarijo po mestu, nikoli ne spijo ali komunicirajo in so za mimoidoče skorajda nevidni, razen zanj. S svojih odprav, kjer je raziskoval mitologijo in praznoverje nomadskih ljudstev, je s seboj v mesto očitno prinesel demonsko nadnaravno prezenco — ki čuti njegovo zaznavo in ga bo skušala za vsako ceno onesposobiti, ker si ne želi človeške pozornosti (podobni motivi so uporabljeni v poznejšem Constantinu in mnogih grozljivkah). Zdravnica in gospa Pommier združita moči, da bi ugotovili, za kaj je šlo, vendar preveč radovednemu antropologu to ne pomaga: nazadnje se bo svojim zasledovalcem kot eden izmed nedoumljivo tavajočih duhov pridružil v onstranstvu.



Šibko artikulirano B-zgodbo sicer odlikujeta bizarna vizualnost in mračna atmosferičnost (s sijajno glasbo Billa Contija) ter vtis nenehnega prežanja nečesa zlonamernega na protagonista, a žal je to bolj ali manj vse. Scenarij je z maničnim kolebanjem med strašljivo vzdušnostjo ter komično razbremenitvijo pripovedno in tematsko nedosleden, z mnogimi nedorečenostmi in slepimi ulicami, igralske predstave komajda zadostne (Brosnanov "francoski" naglas je ridikulozen, čedno milf Down pa je še najlepše gledati v prizorih, ko molči), nastopaški fag britanski glasbenik Adam Ant med stranskimi liki ne pripomore k ničemur (Stand And Deliver), za nameček pa epilog postreže z nepotrebno in docela nelogično domislico o usodi osrednjega lika, ki rekurzivno podre celotno dramaturško zaokroženost. Zadeva je primerna za filmske antropologe in zbiralce cineastičnih nenavadnosti; sicer pa gre vsekakor priporočiti že omenjene, prihodnje McTiernanove celovečerce, vredne večkratnega ogleda in trajnega spomina.