17. feb. 2017

Doctor Strange (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Hvala ti, o Hollywood, ker mi uresničuješ otroške mokre sanje. Ničesar si nisem želel bolj kot videti Benedicta Cumberbatcha (Atonement, Tinker Tailor Soldier Spy, August: Osage County, The Fifth Estate, The Imitation Game) — tega briljantnega, karizmatičnega, klasično izobraženega in na častitljivih shakespearskih odrih vzgojenega britanskega igralca (ter osvežujoče posodobljeni televizijski obraz Sherlocka Holmesa) — v načičkanem Marvelovem kostumu in superjunaškem ogrinjalu, kako frfotajoč po zraku riše magične kroge in slaboritniško deli leteče brce. Not. Da ga bo doletela podobno komercialna usoda kot že marsikaterega angleškega glumača pred njim, je bilo sicer slutiti vsaj že v Starem dreku: V temo (2013) J. J. Abramsa, kjer je upodobil legendarnega vesoljskega zlobneža Khana. A to še zdaleč ni vse: obeta se mu nič manj kot nov niz nastopov v Marvelovem filmskem multi-univerzumu z Maščevalci, Thorom in drugimi možmi v pajkicah. Juhej.

In res, dr. Strange je newyorški kirurg, pravi čarovnik nevrokirurgije, briljanten, poln samega sebe, celo ošaben, zato ne preseneča, da — s svojim ošabnim avtom, znakom prehitrega življenja — doživi prometno nesrečo, ki njegovim prstom vzame zlato. Ker je čas, da gre vase, gre tja, kjer čas teče tako počasi, da gre lahko vase celo ta, ki je brez notranjosti — v Katmandu. Ne pozabite, v Katmanduju se je hipiju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zgodilo nekaj takega, kot se človeku zgodi pri džetlegu — njegovo telo je v enem časovnem pasu, njegova duša pa v drugem. [...] Še tako zaspano, še tako utrujeno, še tako pretreseno, še tako obupano zahodno telo je tu lahko vedno našlo “pot”, ali bolje rečeno, tu so zahodnjaku, ki je podvomil v svet, vedno rekli: problem ni svet — problem si ti! Spremeni se, pa se bo spremenil tudi svet! —Marcel Štefančič, Mladina

Roko na srce: tako kot že marsikje je sila gledljivi Cumberbatch eden poglavitnih razlogov za degustacijo začetka še ene superherojske franšize, ki načrtov o prihodnjih nadaljevanjih in tie-in prepletanju Marvelovih zgodb sploh ne skriva več: celovečerni filmi so se spremenili v nekakšne kinematografske serije, ki bolj kot z lastno substanco k ogledu vabijo le še z vsebinskimi nastavki za neskončna nadaljevanja — kot da bi akcijske figurice gledalci ljubiteljsko zbirali, namesto da si obetajo zanimivo in po možnosti malce drugačno, edinstveno zgodbo. Iz Marvelove kovnice namreč slednje že zdavnaj prihajajo kot po tekočem traku in v vnaprej preverjeni, finančno varni formuli: zgodba iz treh dejanj (instantna geneza lika, preizkušnja in spopad z zlom, umestitev na superjunaški panteon z možnostjo sequela), slabo artikulirani in čedalje bolj dolgočasni negativci s stereotipnimi motivi, obstranske in hitro pozabljive ženske vloge, obvezni spremljevalni liki (superjunakov učitelj ali vzornik, komični stranski lik za humorno razbremenitev, romantična zveza ali pričakovanja svojcev ali spreobrnjeni prijatelji), plitev karakterni lok in ideološko-moralna evolucija superjunaka — vse to zamotano v megalomansko akcijo, super-duper posebne učinke in hiper-dinamično dramaturško podobo. Lahko bi rekli, da gre pri vseh za isti film (z redkimi izjemami tipa Varuhi galaksije), z malce drugačnimi protagonisti in oblačili, ki se zavoljo ponavljajočih se premis stapljajo v enotno, vse bolj nevznemirljivo in brezoblično gmoto kokičarskega spektakla, namenjenega nezahtevni zabavi ter naslajanju nad hitro hlapljivo vizualnostjo.
Pa tudi Benedict Cumberbatch ni nič posebnega. Res ne štekam navdušenja. Nad čim neki naj se navdušim? Nad blesavo zgodbo? Nad tečnimi svetlobnimi efekti? Nad čim, jebemti? —Iztok



Slednja je pri Čudnem doktorju sicer oko roseča; če smo se pri Nolanovem Izvoru (2010) slinili ob sanjskih transformacijah časa in prostora, nam bo ob magičnih lovecraftovskih dimenzijah, časovnih alteracijah in nadrealističnem gnetenju urbane pokrajine v nedoumljive escherjevske univerzume dokončno odpadla čeljust. Tehnični vidik je nadvse spodoben, režija žanrskega obrtnika Scotta Derricksona (The Exorcism of Emily Rose, Sinister, Deliver Us from Evil) in fluidna montaža sta razmeroma suverena, nad glasbeno kuliso in zvočnim ozadjem se takisto ne pritožujem, vse skupaj je všečno kratkočasno in mestoma zabavno — edini problem je, kot že mnogokrat, v zgodbi in likih. Preobrazba materialističnega egocentrika in zdravnika z božjim kompleksom dr. Strangea v poduhovljenega, borilno veščega čarodeja je klišejsko instantna (kot tudi njegovo urjenje v samostanu, ki gledalcu ne zbuja nikakršnega občutka časa in trajanja), vselej zanimiva Tilda Swinton in Mads Mikkelsen sta tam bolj zaradi zvenečih imen in zvezdniških obrazov kot dejanskega doprinosa k njunim likom (k sreči vloge starodavnega duhovnega učitelja vsaj ni prevzel Morgan Freeman, kar je bila tudi ena od možnosti), sramotno neizkoriščena Chiwetel Ejiofor ter Rachel McAdams nista posebne omembe vredna (da o Benjaminu Brattu ne govorimo), vzgibi protagonistov, ki bi like okarakterizirali in jih naredili poistovetljive, pa lahkotno površinski ter plehko generični. Škoda — zgodba o genialnem nevrokirurgu z onesposobljenimi dlanmi, ki po sili razmer krene na drugačno pot samoodrešitve, ima po mojem namreč dovolj tematskega in vsebinskega potenciala, ki pa je (spet) ostal povečini neizkoriščen.

14. feb. 2017

I, Daniel Blake (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ken Loach je ime, ki ga pozna vsak pravoverni cineast, zlasti tak, ki je ljubitelj angleške družbeno-politično angažirane drame; in veliki britanski režiser je ob rojaku Miku Leighu gotovo prvak sodobnega filmskega socialrealizma. Pred desetimi leti je v Cannesu navdušil z zgodovinskim prikazom mladega revolucionarnega gibanja The Wind That Shakes the Barley (2006) in si prislužil prvo zlato palmo; drugo pa mu je (poleg bafte ter nominacij za goyo, cezarja in drugih) pri njegovih častitljivih osemdesetih letih — torej kot najstarejšemu dobitniku tega odličja sploh — prinesel ganljivo stvaren prikaz ostarelega Angleža in njegovega jalovega boja z državnimi mlini na veter. S filmom, ki je med premiero požel 15-minutne stoječe ovacije občinstva, se je Loach že trinajstič uvrstil na tekmovalni program slovitega festivala, kar je prav tako svojevrsten rekord. In ironija pri vsem tem? Gre za bistveno boljši film od večine tistih, ki se bodo vsak čas potegovali za zlate kipce Ameriške akademije in se zvezdniških obrazov šopirili na rdeči preprogi, vendar ga čez lužo niso niti omenili. No ja, nič novega.

Portret slehernika v boju proti absurdnemu sistemu podeljevanja socialnih podpor v Veliki Britaniji. Devetinpetdesetletni Daniel Blake je vse življenje delal kot tesar v Newcastlu. Potem ko doživi srčni napad in skoraj pade z gradbenega odra, prvič v življenju potrebuje pomoč države. A ob zaprositvi za socialno pomoč Blake trči ob zid institucionalne birokracije, katere obraz so brezčutni socialni delavci. Na tej poti spozna Katie, mlado samohranilko z dvema otrokoma, ki ima podobne težave. Oba se znajdeta na nikogaršnjem ozemlju, v primežu socialnih institucij, ki v današnji Veliki Britaniji delujejo v duhu politične retorike 'delavni proti lenim'. (opis na spletni strani LIFFe)

Zgodbe Kena Loacha niso (le) filmski prikaz, temveč življenje sámo: neprizanesljivo in boleče stvarno, vsakdanje prepoznavno ter poistovetljivo v vsej svoji absurdnosti, vendar ne brez kančka humorja in optimizma celo v najslabšem položaju. Njegovi liki so resnični, otipljivi, tridimenzionalni, preraščajo omejitve filmskega platna in nas tolčejo v obraz — trkajo na našo vest, opozarjajo na družbeno-politično aktualnost, izprašujejo našo moralo in nas prebujajo iz oportunistične otrplosti. Zgodba o Danielu Blaku, ki se po spletu zdravstvenih težav znajde v primežu birokracije urada za zaposlovanje (za invalidsko upokojitev nima dovolj točk, zato mora poiskati službo, vendar po zapovedi zdravnika zaradi šibkega srca ne sme delati), seveda ni zgolj moderna parabola o nesmiselnosti, samozadostnosti in brezčutnosti zlaganega, dvoličnega sistema. V njej zlahka vidimo tudi pomenljivo prispodobo propada socialne države nasploh, žalostni razkroj osnovnega človeškega sočutja in solidarnosti, ogledalo za naš odnos do begunskega vprašanja in še marsikaj drugega. Loach se teh motivov loteva spretno, pretanjeno in neposredno; ganljivo in brezkompromisno, vendar nikakor ne razčustvovano ter manipulantsko sprenevedavo.

"Izhodišče je bila zgodba o ljudeh, ki skušajo preživeti. A liki in situacije morajo biti utemeljeni v resničnem življenju. Če pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, kako premišljeno kruta je država pri zagotavljanju socialne podpore ljudem, ki jo tako obupno potrebujejo, in kako uporablja birokracijo — njeno namerno neučinkovitost — kot politično orožje: 'To se ti bo zgodilo, če ne boš delal; če ne boš našel dela, boš trpel.' Jeza, ki smo jo ob tem čutili, je bila motiv za film. Koncept je znan večini izmed nas: gre za frustracijo in črno komedijo, ki prideta na dan ob spopadanju z birokracijo. Ta je tako izrazito nesmiselna, tako očitno zasnovana z namenom, da nas spravi ob živce. Če o tem spregovoriš iskreno in če znaš odnos ljudi na drugi strani mize ali telefona brati med vrsticami, bi se morala pokazati vsa komičnost, krutost in navsezadnje tragedija situacije. 'Revni so sami krivi za svojo revščino' — ta misel ščiti moč vladajočega razreda."
—Ken Loach (iz opisa na sporedu dvorane Kinodvor)

Daniel Blake (z odličnim Davom Johnsom) je streznjujoča metafora o zoperstavljanju delavskega razreda formalizirani kraji dostojanstva in ropu osnovnih človeških vrednot, ki ga razžaljeni in ponižani vsak dan doživljajo v krasnem novem svetu ciničnega neoliberalizma. To je zgodba o meni in o tebi, ki zdaj to bereš. Že dolgo se me kakšen film ni tako dotaknil, da bi si najraje izpraskal oči in do onemoglosti živalsko tulil v nemočnem besu — pa ne le zavoljo njegove prepričljivosti in osupljive cineastične lepote, temveč tudi zato, ker vse bolj nazorno slutim, kako kruta usoda čaka vse nas.

10. feb. 2017

Hacksaw Ridge (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Z zamudo (spet) pišem o zadnjem režiserskem podvigu Mela Gibsona (oziroma njegovem prvem po zgodovinskem spektaklu Apocalypto izpred desetletja), ki so mu razen drugih odličij in priznanj letos namenili tudi šest oskarjevskih nominacij. Nemara bo kakšen zlati kipec celo dobil. Zasluženo? Če sem odkrit, nisem prepričan o tem. Gotovo gre za spodobno posnet (Simon Duggan), tehnično in igralsko spretno udejanjen projekt; le glede njegove sporočilne, tematske in ideološke vrednosti ostajam v dvomih. Mel se pač ne more in ne more znebiti svojih večnih travm svetopisemskih motivov odrešitve in mučeništva (če že ne gre spet za povračilo in maščevanje); razen tega z oportunistično aktualno premiso poveličevanja ameriškega vojnega junaštva (tebe in tvojega Ostrostrelca gledam, Klinc Istvud) sprenevedavo leze v rit filmski industriji in kritiški srenji v upanju, da bodo strici iz hollywoodskega ozadja sčasoma pozabili na njegove zasebne traparije v preteklosti.

Mel 'Božji srd' Gibson po scenariju Roberta Schenkkana in Andrewa Knighta torej prinaša resnično zgodbo o nedavno umrlem veteranu Desmondu Dossu (1919—2006), edinem prostovoljcu z uradno potrjenim ugovorom vesti v ameriški vojski med drugo svetovno vojno, ki je kot bolničar v bitki za Okinavo izza sovražnikove črte rešil kar 75 hudo ranjenih tovarišev iz 77. pehotne divizije — čeprav ni hotel nositi, uporabljati ali se sploh dotikati orožja. Za neverjetno požrtvovalnost in pogum so ga pozneje nagradili z najvišjim vojnim priznanjem v ZDA, medaljo časti.

Mel Gibson vojno predela v deveti krog pekla, da bi lahko njegov junak, Desmond Doss (Andrew Garfield), pacifistični sin oficirja, strogega kot Bog Stare zaveze, čudežno in mesijansko reševal življenja ameriških vojakov, ki jih med II. svetovno vojno na Okinavi golta japonski ogenj. Prebijanje skozi to klavnico, bombastični delirij ognja, krogel, eksplozij, krvi in kaosa, je res hazard, zato ne preseneča, da tudi Doss, adventistični medico, ki noče nositi orožja, hazardira – kot nekoč francoski penseur Blaise Pascal v svoji sloviti "stavi na Boga" (ali pa "stavi za Boga"). —Marcel Štefančič, Mladina

Vse lepo in prav. Da je vojna kruta mesoreznica, je nazorno pokazal že Špilberg v Privatniku Ryanu (1998), zato je Gibsonovo serviranje krvavih nazornosti čisto odveč — čeprav je treba priznati, da vendarle ni sámo sebi namen in mu rabi predvsem kot kulisa surovega kontrasta prikaza neusmiljenih okoliščin. A kaj, ko je pri tem zgodovinsko in etično pristranski: na eni strani suhljati bolničar, veliki versko-moralni heroj Doss (pričakovano všečni Andrew Garfield), na drugi pa brezimni in enodimenzionalni ideološki fanatiki Japonci, ki jim je za vrednost lastnega ali tujega življenja malo mar. Nekje vmes so nejeverni in cinični ameriški čeladarji in njihovi častniki (med glumači tokrat pozitivno preseneti Vince Vaughn), ki svojemu bolničarju očitajo strahopetnost in nedomoljubnost ter ga zaradi čudaških načel o nenasilju surovo šikanirajo. V družinskem zaledju so v prejšnji vojni razočarani in tragično zapiti oče (odlični Hugo Weaving) in Dossova v usodo vdana mati ter obljubljena čedna mlada soproga (Teresa Palmer), ki bolj ali manj razumevajoče podpirajo Dossove pacifistične vrednote krščanske adventistične cerkve (kjer je razen odpovedi orožju zapovedan tudi sedmi dan za počitek). Po izkazanem herojstvu tudi uniformirani sotrpini v njem nenadoma ugledajo odrešenika in sprevidijo svojo zmoto, Dossova dejanja pa naposled prinesejo navdihujoč nauk o ceni življenja in univerzalnih načelih humanitarne etike.
Mel Gibson is back! Fuck yeah! Končno, jebemti! In nazaj je z odličnim filmom. Z enim izmed najboljših vojnih filmov daleč na okoli. Z junaško, perfektno posnetno, izpovedno močno, super odigrano in prepričljivo resnično zgodbo o vojaku Desmondu Dossu (izvrstni Andrew Garfield). Mladeniču, ki ni hotel prijeti za orožje in se je kljub temu zapisal med največje junake druge svetovne vojne. Pacifist sredi vojne vihre. Sredi zafukanega grebena Hacksaw, ki ga mora leta 1945 zajeti ameriška vojska. Na vrhu nori Japonci, spodaj pa pogumni Američani. —Iztok

Eno najbolj nemilitantnih figur ameriške zgodovine si film sposodi za ekscesno glorifikacijo nasilja, in pri tem tako zelo igra na karto svetništva, da je Dossov poslednji spust z grebena prikazan kot aluzija na vnebovzetje. Če je saharinasto sladka prva polovica zgodbe še delovala kot krščanski TV-film s shematiziranimi liki in pretirano dramatično igro, Greben rešenih od nas pričakuje, da se bomo po uri klanja vrnili k spravljivemu, idiličnemu tonu začetka. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Do dramaturško nepotrebnega, zgolj infantilnemu rdečevratnemu zadoščenju namenjenega finalnega obračuna (ko se sveže opogumljeni Američani že drugič vrnejo na razdejani skalnati rob in končno porazijo sovražno vojsko) sem bil še pripravljen požreti poenostavljene vzgibe in sumljivo pretiran prikaz Dossovih dosežkov; v tisti poslednji bitki pa se dogajanje podobno kot v epilogu Ayerjeve tankovščine Fury (2014) sprevrže v gledalca podcenjujoč stripovski absurd. Akcijsko superjunaštvo, ko z nadnaravnimi močmi v slogu Chucka Norrisa reši življenje še poveljniku čete, iz ranjenega Dossa dokončno naredi zveličavno mesijansko figuro, ki se kot iz nebes spusti čez rob pečine med smrtnike — Gibson pa (po Eastwoodovem, Spielbergovem in še kakšnem zgledu) nazadnje postreže tudi z dokumentarnimi posnetki resničnih oseb. Ganljivo in pomenljivo, samo če Mel pred tem ne bi (spet) groteskno pretiraval čez vsako mero dobrega okusa. Namesto da bi z avtentičnostjo počastil spomin na resničnega junaka, se z religiozno obremenjeno pravljičnostjo posmehuje njemu in občinstvu.

8. feb. 2017

France že ve

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

6. feb. 2017

Don't Knock Twice (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Mladi valižanski režiser Caradog W. James je z intenzivnim, tonsko in vzdušno pulzirajočim neodvisnim nizkoproračuncem The Machine (2013) ustvaril enega od najbolj spregledanih žanrskih biserov tistega leta; čeprav se loteva uveljavljenih premis in eksistencialnih vprašanj kibernetike (Blade Runner, Ghost in the Shell), mu z angažirano igralsko predstavo, zanesljivo režijo in ustvarjalnim vizualnim pristopom (kljub nekoliko šibkejšemu scenariju) uspe sestaviti privlačno atmosferično celoto ter sijajno vizijo tehnicistične opredelitve človeškosti. Prav zato sem bil radoveden, kako se bo odrezal pri še enem žanrskem projektu; četudi mi je cinični črv dvoma prišepetoval, da je tokrat tematske in pripovedne snovi vendarle premalo, da bi Caradog ponovil ali celo prekosil svoj dosežek. Črv je imel (na žalost) spet prav.



Osrednja zgodba bi bila težko bolj klišejska: urbana legenda o krajevni čudakinji, stari rdečelaski 'Ginger' Mary, ki je menda nekoč ugrabila nekega dečka, pozneje — morda zaradi neznosne krivde — pa je v nepojasnjenih okoliščinah storila samomor. Po ustnem izročilu naj bi maščevalno prikazen iz onstranstva priklical s trkanjem na lesena vrata njene osamljene, temačne, razpadajoče hiše: "Enkrat, da jo iz spanca zbudiš; dvakrat, da jo od mrtvih obudiš," in mrtvaška Mary bo prišla pote. Objestneži, ki si drznejo preizkusiti strašljivi mit, bodo ugotovili, da je še kako resničen. Med njimi je težavna mladenka Chloe (Lucy Boynton), ki jo je bila v otroštvu njena z mamili zasvojena mati Jess (Katee Sackhoff) dala v rejo, zdaj pa bi se rada spet zbližala in se pri frustrirani hčeri odkupila za svojo neodgovornost v preteklosti. Resignirani Chloe ni do tega, da bi materi dala še eno priložnost; zares potrebovala jo je pred leti, ko jo je Jess zapustila. A ko se ji za pete obesi srhljivo, okostnjaško demonsko bitje (Javier Botet, zaradi Marfanovega sindroma prepričljivo dolgokraka peklenska figura tudi iz grozljivk Mama, REC ter Crimson Peak), se je v velikansko prazno domovanje matere in njenega partnerja vendarle prisiljena zateči zavoljo lastne varnosti. Seveda ji to ne bo pomagalo.

Druga pripovedna paralela je motiv boleče skrhanega odnosa matere in hčere, ki ne najdeta skupnega jezika za nov začetek. Scenarista Mark Huckerby in Nick Ostler z vzporednicami med morasto prikaznijo in duševno negotovo kiparko Jess namigujeta na materino posesivnost (kakor razodeva krvavi napis 'MOJA JE' na tleh razdejane delavnice) in arhetipsko željo po podreditvi ter lastništvu hčere — vendar ta zanimivi freudovski nastavek za učinkovit psihološki triler tipa Babadook (kjer se resnična groza skriva v sprevrženih dejanjih ljudi in omračenem umu protagonistov) potem ne pelje nikamor. Še več: razen neučinkovite rabe že tako dodobra iztrošene, zlohotno groteskne figure, ki se trzajočih gibov prikladno prikaže iz teme (beri: od franšize Ju-on: The Grudge in črnolasih jap-horror antagonistov tipa Sadako ali zahodnjaške Samare do demonskih likov v novejših umotvorih tipa Insidious ali Lights Out), se med cenenimi poskoki -BU!- v čedalje bolj nesmiselnem razpletu posluži še rdečega slanika oziroma lažnega krivca za odvračanje pozornosti, detektiva s sumljivimi vzgibi (Nick Moran); za večjo "verodostojnost" neumestno opleta s slovansko folkloro "pošastne ženskosti" gozdne čarovnice Jage babe in neracionalnim priklicevanjem zla tipa Candyman (1992); nakar s pomočjo stereotipnega lika "duhovno osveščene" in nad ezoteriko navdušene prijateljice (glumaško nespretna Pooneh Hajimohammadi) poskrbi za plitev in hiter končni preobrat, ki z oportunističnim odmahom "vse je res" potencialno zanimivo zgodbo logično razgradi (še za nazaj) ter nedovršeno celoto pahne direktno v greznico absurda. Ob zanikrnem scenariju žal ne pomaga niti suverena režija, niti solidna vizualna forma, niti prizadeven igralski nastop vselej všečne Katee Sackhoff — ki je videti, kot bi sodil v veliko boljši, karakterno in vsebinsko bolj dodelan film, na primer Oculus (2013) vajenca stare šole Mika Flanagana.