24. maj 2017

T2 Trainspotting (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nisem naklonjen sequelom in tudi veselim se jih ne. (Pravzaprav celo novega Iztrebljevalca 2049 režiserja Denisa Villeneuva iz gole previdnosti pričakujem s pretežno mešanimi občutki.) Doslej še niso posneli filma, ki bi s svojim nadaljevanjem v kakršnemkoli smislu prekosil izvirnik (ne, tudi Cameronova akcijska umotvora Aliens in Terminator 2 nikakor nista boljša), razen redkih morebitnih izjem kot Cestni bojevnik (1981) oziroma drugi del Pobesnelega Maksa in še kaj podobnega (kar potrjuje to pravilo). Ne le to, temveč te Hollywood z neskončnimi nadaljevanji tudi izkoriščevalsko in brezsramno nateguje. Če se tega ne zavedaš ali se z edinim motivom molže denarja pravzaprav niti ne strinjaš, potem si očitno skromnega uma — pardon, imaš pač skromna pričakovanja in si zadovoljen(a) z majhnim: plehko iteracijo iste zgodbe z drugimi /drugačnimi liki, oportunistično razvodenelim sporočilom ali repetitivno epizodno različico premise, postavljene v enak filmski univerzum.

Če je prvi film nekakšna oda hedonizmu in se loti odvisnosti od heroina ter pojava vzpenjajoče se potrošniške družbe, se je njegov naslednik usmeril k staranju in občutku krivde, zaradi grehov iz preteklosti. Temu primeren je tudi ton filma, ki ni tako naelektren in hitro tempiran, kot je to pojav pri predhodniku, saj se T2 Trainspotting popolnoma zaveda, da na noben način z njim ne more konkurirati in se tudi spretno izogne popolnemu repliciranju zgodbe, ki je zelo pogost pojav pri nadaljevanjih. Šestdesetletni britanski režiser še vedno zna posneti film in njegov zadnji izdelek ni izjema, kot po navadi je vse še podkrepljeno z nadpovprečno glasbeno podlago. —Jure Konestabo, Filmstart


Danny Boyle nas z nadaljevanjem svojega projekta, ki je eksplodiral v popkulturni fenomen, vsaj ne nateguje. Če imaš ta občutek, se nemara slabo spominjaš kultnega Trainspottinga (1996), posnetega po knjižni uspešnici škotskega pisatelja Irvina Welsha (seveda jo imamo tudi v izjemnem slovenskem prevodu Andreja E. Skubica v filmski zbirki Prvinski nagon). Šlo je za dekadenten generacijski upor, spretno umeščen v zeitgeist prehoda v devetdeseta leta na obrobju družbeno-kulturnega okolja in začinjen s frenetičnim heroinskim delirijem. Zmedeni, anarhični, popolnoma neodgovorni mladi (anti)junaki so se zoperstavljali asimilaciji, indoktrinaciji in mrtvilu konvencionalnosti; družili so jih beli prah, nogomet in prijateljstvo iz otroštva (če odštejemo nacionalno pripadnost). Zlagana politično-civilizacijska pričakovanja in konformizem zbujata odpor ter (samo)uničevalnost, na socialnem robu pa se razraščajo osebnostne zablode in družbena patologija, ki iščejo uteho v zanikanju obstoječega reda ter opresivne življenjske usojenosti.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

In zdaj smo tam: dvajset let pozneje, v vsakršnem smislu (tudi meta-filmskem). Svet se spreminja, trendi se obračajo, ljudje pa se starajo in umirajo. Glas razuma Mark Renton (Ewan McGregor), ki je najboljše prijatelje tedaj prelisičil in pobegnil z bogatim izkupičkom preprodaje mamil, se po dveh desetletjih (in propadli zvezi) iz Amsterdama vrača v rodni Leith, predmestje Edinburgha. V zdaj neznano, povsem spremenjeno okolje se z zdravstvenimi težavami (posledica nekdanjega nebrzdanega življenja) vrača s strahom in nelagodjem, vendar preprosto nima druge možnosti; moral se bo soočiti s preteklimi grehi. Njegovega prihoda se še najbolj razveseli Spud (Ewen Bremner), čeprav mu Mark "po tistem, ko mu je uničil življenje, pokvari še smrt" (oziroma poskus samomora), medtem ko je mejno psihopatski in nezanesljivi Sick Boy (Jonny Lee Miller) do lažnivega prevaranta odkrito sovražen. Svoji poslovni sodelavki pri izsiljevalskih podvigih in domnevnemu dekletu (Anjela Nedyalkova) obljubi, da bo Rentonu vrnil milo za drago; ampak to ni še nič v primerjavi z blaznim sociopatom Francom Begbiejem (Robert Carlyle), ki še vedno prestaja dolgoletno zaporno kazen — a ne za dolgo, saj mu bo uspelo pobegniti iz ječe z zaobljubo, da bo Mark s kožo plačal za tedanjo izdajo, ki je vsem zagrenila življenje.

Da vlogo Sickboyeve "Lolite" prevzame bolgarska prostitutka in turistom dobrodošlico v Edinburghu zaželi Slovenka (ne Katarina Čas), kaže, da se film zaveda škotskega referenduma in brexita (nacionalizem, globalizacija), ki sta prišla vmes, medtem ko to, da je mogoče protestante zlahka oropati, ker imajo za pin pri kreditnih karticah letnico svoje slavne bitke, kaže, da je zvestoba "preprostejši in nestrpnejši" preteklosti nevarna. Padeš pod vlak, ki ti je itak ušel. In Trainspotting, kultni film, ki je spremenil film (in premaknil generacije), je tak vlak — film, ki ga ne moreš ujeti. Toda T2 ne pade pod ta vlak. Iz preprostega razloga: Danny Boyle ne skuša posneti "novega" Trainspottinga (kaj šele kopije originala), temveč film o fantih, ki so največji feni svoje lastne mladosti, snema tako, kot bi ga snemal fen Trainspottinga. Nadaljevanja ni posnel zato, ker bi ga moral, temveč zato, ker ga je znal, ker je izbral tiste, ki jih ima rad, in ker ve, da v isto reko ne moreš stopiti dvakrat. —Marcel Štefančič, Mladina

Je bilo vizualno in pripovedno samoreferenčno nadaljevanje T2 (pomežik Cameronovemu hitu in celotnemu trendu sequelov) nujno potrebno in ali je tematsko in sporočilno polnovredno? Najbrž ne. Očitno se konceptualno naslanja na vrednote nostalgičnosti in objokovanje boljših minulih časov (to jasno povedo celo sami junaki, "turisti v lastni mladosti"), ko globalizacija in vulgarni neoliberalizem in vseprisotni mediji in etika virtualnih omrežij še niso do te mere razvrednotili človeka, da bi v popolni otrplosti pozabil na identiteto ali vsaj željo po pripadnosti. In seveda, takrat je bila tudi glasba boljša, znanci so se kvalitetno družili in pred mladostniki je bilo še vse življenje; slutnja o nakopičeni grenkobi, razočaranju, zamerah in neuresničenih potencialih (kakor Renton parafrazira svoj slavni govor 'Izberi življenje' iz izvirnika) se še ni začela razraščati. Danes so utrujeni in naveličani vsega, predvsem pa samega sebe in mladostniških zablod o svoji veljavi. (Samo Spudu uspe še najti iskro upanja.) Delujejo iz navade, ljubijo resignirano in celo maščujejo se le še po inerciji; edina oprijemljiva točka in dokaz o smiselnem obstoju so skupni spomini. Bi morali biti že pred mnogimi leti bolj previdni pri tem, kako jih oblikujejo?

To pa je več substance, kot mi jo Hollywood sicer nameni vse leto.

22. maj 2017

Wilson (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Daniel Clowes je priznani ameriški stripar, ilustrator in avtor grafičnih romanov; osebno sem zanj prvič slišal pred mnogimi leti pri črni komediji Ghost World (2001) režiserja Terryja Zwigoffa (Bad Santa), za katero je Clowes (po lastni stripovski predlogi) napisal scenarij ter si zanj prislužil celo oskarjevsko nominacijo. Znan je še po svojih risarskih projektih Like a Velvet Glove Cast in Iron (1993), David Boring (2000) in drugih, recimo antologiji risanih zgodb The Book of Other People (2008), za katero je prispeval kratki strip Justin M. Damiano — ki ga je hollywoodski vaški tepec Shia LaBeouf (Constantine, Disturbia, Transformers, Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull, Lawless, Fury, American Honey) brez dovoljenja avtorja kopiral v svojem kratkem filmu Howard Cantour.com (2012), čemur je sledil škandal zaradi plagiata, ki ga je razkril mesečnik Wired. Schizo LaBarf se je na Twitterju pozneje opravičeval, češ da "je v navdihu po Clowesovi zgodbi šel predaleč v ustvarjalnem zanosu" (ali nekaj takega), a se je kmalu izkazalo, da to še zdaleč ni edina stvar, ki si jo je psevdo-glumač brezsramno prilastil (umotvor je po tistem umaknil s spleta in se pogreznil v kanalizacijo večne sramote) v nekakšnem kvazi-dokazovanju (ne)načelnosti ali česarkoli že. Shia, odstrani se že, bedak.





Kakorkoli: osrednji lik enostranskih zgodb Wilson (Woody Harrelson) je ločeni zoprnež, osamljeni nevrotik in frustrirani ljudomrznež srednjih let, ki nima nikakršnih zadržkov pri odkritem izražanju mnenja, stalnega nezadovoljstva ter ciničnega nazora pred vsakomer in povsod. Nepovabljen priseda k ljudem v lokalih ali na vlaku (četudi je še veliko prostih sedežev) in jim prostodušno razlaga svoje težave, z zajedljivim sarkazmom nadleguje popolne neznance ter se neumorno vsiljuje celo prijateljem — ki jih ima seveda zelo malo. Pravzaprav samo enega, in še ta se bo očitno preselil drugam. Dneve preživlja v družbi psičke, ki k sreči ne razume njegovih mizantropskih stališč. Ima tudi nekdanjo ženo (Laura Dern), ki ga je pred 17 leti zapustila in splavila njunega otroka — le da to ni res, kakor Wilson po naključju izve (ali pa je že takrat narobe razumel vse skupaj, saj nima preveč posluha za druge ljudi). Skratka: nekje ima zdaj že adolescentno hčer (Isabella Amara), ki jo je njegova neodgovorna žena tedaj dala v posvojitev. Wilson se v nenadejani vlogi očeta prerodi, njegovo življenje nenadoma dobi smisel in vsekakor se bo potrudil vnovič navezati stike s ženo ter poiskati odtujeno edinko. Le da ne gre vse po načrtih; ljudje vendarle delujejo po določenih pravilih družbe in morale, čeprav jih je samosvoji Wilson že zdavnaj sklenil zanemariti.



Film režiserja Craiga Johnsona (True Adolescents, The Skeleton Twins) je naletel na mešane občutke in mlačne odzive kritiške srenje, ki mu predvsem očita slabo priredbo grafične predloge. Roko na srce: to je bilo pri tako kultnem, zahtevnem intelektualističnem stripu tudi pričakovati; docela verna adaptacija satiričnih eksistenacialnih avtorjevih pogledov vsekakor ni mačji kašelj. Razen tega ga bremeni dokaj plitva dramaturška podoba z razvodenelo in nejasno osrednjo pripovedno nitjo — a se po drugi strani odkupi s hilarično zabavnimi igralskimi nastopi. Harrelson se je v sijajni satirični generacijski komediji The Edge of Seventeen (2016) očitno samo ogreval, medtem ko tokrat zablesti v polnem sijaju; bolj ali manj enakovredno mu parira tudi vselej zanimiva in žanrsko prilagodljiva Laura Dern. Vendar je največja odlika filma obenem tudi njegova hiba: briljantni Harrelson s svojo prezenco preprosto srka gravitacijo izpod vseh drugih likov in pomenljivega psihosocialnega konteksta, ki prešibko in premalo odločno opozarja na svoj grafični izvor ter namesto groteskno kičasto pogosto deluje pretirano melodramatično. Ogleda vredno predvsem zaradi nelagodno zabavnega in sočutja vrednega osrednjega lika, vendar je najbolje opustiti velikopotezno primerjavo s posrečenim avtorskim stripom, katerega sporočilo se odvija zlasti v medvrstičnih presledkih in praznini med posameznimi epizodami.

19. maj 2017

Table 19 (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Brata Mark in Jay Duplass sta s svojo produkcijsko tvrdko Duplass Brothers Productions udejanjila nekatere posrečene, nepretenciozne mumblecore celovečerce z nizkoprofiliranim humorjem tipa The Puffy Chair (2005) in Safety Not Guaranteed (2012), med drugim sta tudi soavtorja serije Togetherness (2015—2016). Filmska ustvarjalca se rada posvečata zgodbam izobčencev in čudakov, komični drami nelagodja in neskladja ter improviziranim situacijam nedružabnih outsiderjev, po naključju potisnjenih v arhetipski psihosocialni kontekst. Taka je z njunim scenarijem tudi Miza št. 19 režiserja Jeffreyja Blitza (dokumentarec Spellbound, ameriška mokumentarna serija The Office): to je tisto oddaljeno omizje na poročnem slavju (blizu toaletnih prostorov), za katerega organizatorji posadijo čudaške daljne sorodnike, nezaželjene znance, nekdanje varuške in vse tiste, ki jih najraje ne bi povabili, a jim to narekujeta svetohlinski protokol in politična korektnost. Med tujci in čudaki (Lisa Kudrow, Craig Robinson, Tony Revolori, Stephen Merchant, June Squibb) se po spletu okoliščin znajde tudi Eloise (Anna Kendrick); sprva naj bi kot ena izmed družic predvidoma sedela za mizo najbližje nevesti, svoji prijateljici iz otroštva — a so jo tik pred zdajci prestavili za mizo odpadnikov, potem ko ji je nesramni nevestin brat (in njena poročna priča) nedavno dal košarico.



Anna Kendrick mi je sicer iskreno všeč. Punca je čedna in simpatična (režiser Blitz jo je uporabil že v prvencu Rocket Science), brezhibno zna peti (Pitch Perfect, Trolls), premore žanrsko raznolikost in glumaško prilagodljivost (The Voices) ter se odlično znajde tudi v velikopoteznih projektih prve hollywoodske lige (Up in the Air, End of Watch, The Accountant); vendar ima v čudaškem projektu bratov Duplass premalo manevrskega prostora, da bi prišla do polnega izraza. Odpadniška komedija me je z neogibnimi asociacijami na legende Richarda Curtisa tipa Štiri poroke in pogreb (1994) nenehno spominjala na nekaj, kar bi bilo lahko britanskega izvora: komično-dramski slučaj nerodnega pajdašenja različnih likov, ki ne sodijo nikamor, razkritje duhovito-ganljivega čustvenega ozadja neprilagojencev ter zmagoslavna potrditev absurdnosti in nesmiselnosti sveta, v katerem je vendarle dovolj prostora in ljubezni tudi zanje — le da bi iz nekega razloga v britanski komediji tak koncept deloval, tukaj pa ne. Neenakomerno zatikajoča se pripoved je razdrobljena in nepovezana (morda zaradi premalo usklajenih improviziranih vložkov), kljub načrtni nepredvidljivosti se mestoma ne brani stereotipov (in oportunističnega srečnega konca), vključuje dogodke in like zunaj osrednjega konteksta (očitno samo zato, da v kvazi-indie premisi delujejo bizarno) ter v šibkem razponu med komedijo in dramo slabo izkoristi potencial vsake od njiju, zato tudi posrečeno zastavljeni gegi povečini izzvenijo v prazno. Nemara dovolj snovi za trendovsko epizodo v hipsterski novodobni seriji, a žal premalo za artikuliran, zaokroženo zabaven celovečerec.

17. maj 2017

Dead Awake (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

K filmu me je pritegnila sila obetavna nadnaravna premisa, ki je "od ustvarjalca franšize Brez povratka" — kakor napovednik hvali scenarista Jeffreyja Reddicka — ponujala študijo zanimivega psihološkega koncepta: spalne paralize. Gre za razmeroma razširjen fenomen v fazi prebujanja ali pogrezanja v spanec (zlasti pri kronični nespečnosti, depresiji in bolezenskih motnjah spanja), ko človek doživlja nelagoden občutek, da se nekaj hipov ne more premikati ali govoriti in lahko (na pol buden) le nemočno opazuje okolico; včasih pojav spremljajo prividi ali prisluhi. Menda ga vsaj enkrat v življenju doživi kar večina ljudi. Vsekakor gre za docela nenevarno posebnost človeške percepcije, ki pa ima v svetu filmskih grozljivk neskončen pripovedni in tematski potencial; škoda, da ga film režiserja Phillipa Guzmana (nikad čuo) ni izkoristil niti za ščepec.

Veliko ljudi namreč doživi zelo hude vidne, slušne in tudi tipne halucinacije. Mene so prestrašile zgolj nedoločljive sence, medtem ko nekateri opisujejo srečanja z grozljivimi bitji v človeški ali živalski podobi, duhovi, demoni, trupli, morilci ali še čim hujšim. Pogosto opisujejo, da jim nekaj sedi na prsih, zaradi česar ne morejo dihati, in so prepričani, da so jim štete minute. Nekaterim se zdi, da lebdijo nad posteljo ali da se pogrezajo vanjo. Vsi smo kdaj imeli nočne more, a spalna paraliza je popolnoma drugačno izkustvo. Medtem ko se iz nočne more prebudiš in te kmalu prešine olajšanje, da si le sanjal, je doživetje spalne paralize izrazito realno. —Staša Grom, dipl. dietetičarka, MaXXimum


Nič ni bolj ušivega od koncepta, ki ima tako široko paleto filmskih možnosti za udejanjanje bizarnih nočnih mor, a potem na celi črti razočara pri izvedbi in najosnovnejših žanrskih vzorcih. Nič ni narobe, če je premisa razmeroma preprosta (krvava franšiza Brez povratka temelji zgolj na fascinaciji gledalca nad verižnimi sosledji smrtonosnih dogodkov); še bolj je hvalevredno, če ji v potrditev veljavnosti lahko pripišemo dejansko znanstveno verodostojnost — a za Ktulujevo voljo, naj vendar upošteva vsaj šolska pravila tovrstnih umotvorov (saj poznaš razvpiti Krik režiserja Wesa Cravena), ki jih zna na izust našteti že srednje razgledan osnovnošolec. Kaj bi moral vedeti vsak režiser grozljivk?

(1) Prosim, naj bodo liki kolikor toliko iznajdljivi in naj dajo vtis, da živijo v stvarnem, otipljivem in vsem znanem svetu. Če bomo deležni njihovih osebnih zgodb in psihosocialnega konteksta, se bomo lažje poistovetili z junaki; njihova interakcija in čustvena vzajemnost naj bosta podprti z značajskim razvojem; naj protagonisti doživljajo izzive, preizkušnje in spoznanja. Tako dobimo vtis, da gre za prave ljudi z resničnimi dilemami.

(2) Iskreno prosim, naj bodo dialogi življenjski ter količkaj inteligentni; naj imajo namen, smisel in logično povezavo z dejanji in so skladni z moralnimi prerezi likov. Žlobudranje v tri dni za zabijanje časa, patetični overacting in plehke replike v potrditev očitnega dajo gledalcu občutek, da je slaboumen in potrebuje razlago za najbolj vsakdanje pripovedne banalnosti.

(3) Če že moraš uporabiti lik srhljive prikazni iz ljudskega praznoverja, ki se prikrade v spanje in negibnega človeka zaduši, mu poskusi nameniti strokovno-kulturološko oz. etimološko verjetnejše ime od Stare vešče (Old Hag), ki kljub avtentičnosti ne zbuja ravno neizrekljive groze, pač pa prej posmeh ob ridikulozni zasnovi. Lahko je nekaj takega kot Ba'Gúl (ali Bughuul), ali pa je folklorno splošneje poimenovano, recimo Mora (kot 'mare' v angleškem terminu nightmare) ali Inkubus ali kaj zgodovinsko poistovetljivega.

(4) Če že moraš brezsramno kopirati po tleh plazeči in trzajoče neartikulirani, okostnjaško razcapani lik Kayako iz franšize Ju-On oziroma Samare iz serije Krog, ga vsaj prikazuj nejasno, neotipljivo izkrivljeno in skozi morasto meglico blodenj nerazločno. Ko že šestič ali sedmič (vselej enako) nazorno vidimo zgubano coprniško obličje, namreč malce izgubi strašljivi naboj in postane le še gumijasta pustna šema, ki ne bi prestrašila niti cmeravega šestletnika.



(5) Ljudje ne zaspijo v dveh sekundah, četudi so še tako izčrpani.

(6) Enakomerno stopnjuj napetost do končnega klimaksa (brez cenenih poskokov -BU!-) in naj bo vrhunec pripovedno ter čustveno katarzičen, po možnosti utemeljen na stvarni, izvedljivi rešitvi, ki ji gledalec lahko verjame. Namig: nenadna injekcija adrenalina, ki naj bi iz otrplosti hipoma predramila spečega (in bi se spopadel s sanjsko prikaznijo, preden ga umori), je nekaj, česar bi se v dveh sekundah domislil manj brihten dvanajstletnik na večernem tečaju filmskega ustvarjanja za otroke.

(7) Dejstvo, da si v osrednjo (dvojno) vlogo potisnil sicer všečno Jocelin Donahue (The House of the Devil, Insidious: Chapter 2), žal še ne pomeni, da si Ti West ali James Wan. In ko smo že pri tem: tudi Lori Petty raje pusti v odbitih, nekonvencionalnih in čudaških vlogah tipa Tank Girl (1995).

(8) Oglej si zanimivi dokumentarec The Nightmare (2015) režiserja Rodneyja Ascherja, ki govori o spalni paralizi.

16. maj 2017

Drugi tir: Butale ekspres


Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®