22. jun. 2017

Song to Song (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Filmski navdušenec bi takoj pomislil: več od tega ni mogoče pričakovati. Moči združujejo legendarni scenarist in režiser Terrence Malick (Badlands, The Thin Red Line, The Tree of Life, Knight of Cups), njegov redni sodelavec, briljantni snemalec in direktor fotografije Emmanuel Lubezki (Y Tu Mamá También, Children of Men, Gravity, Birdman, Last Days in the Desert, The Revenant), vrtoglavo zvezdniška igralska zasedba (Ryan Gosling, Rooney Mara, Michael Fassbender, Natalie Portman, Cate Blanchett, Holly Hunter, Bérénice Marlohe) in enako slavna paleta mimobežnih kameo nastopov glasbenikov (Patti Smith, Iggy Pop, Johnny Rotten, Red Hot Chili Peppers), ki se zapletejo v vzajemen, hipnotično abstrakten ples eteričnih figur med časom festivala SxSW v teksaškem Austinu. Kaj dobimo? Osupljivo vizualno doživetje — ki pa skoraj gotovo ne bo všeč vsakomur. No ja, kot da sem povedal kaj novega.

A romantic drama that resembles a pointillist painting viewed close up: the individual droplets are lovely, but the overall design is difficult to detect. —Colin Covert, Star Tribune

Vsaj pri zadnjih nekaj projektih (če ne štejemo dokumentarca Potovanje časa) se Malick vztrajno odmika od ustaljene dramaturške forme in filmskega pripovednega vzorca — prav to je seveda njegov prepoznaven pečat in obenem izzivalna drznost, ki si jo sloviti auteur med redkimi novodobnimi filmskimi ustvarjalci lahko še privošči (kreh Nicolas Winding Refn kreh). Že njegovo Drevo življenja (2011) ni puščalo dvomov ter je razdvojevalo kritiško in laično javnost: Malickova poudarjeno vizualna pripoved je zasanjani niz kontemplativnih, impresionističnih in življenjsko pristnih vinjet, posnetih skozi veličastno barvit širokokotni objektiv, ki spremlja v času izgubljene, po čustveno praznem in brezosebnem prostoru tavajoče duše njegovih likov (skozi nostalgično šepetajočo prvoosebno naracijo); kot estetsko popoln, s sodobno minimalistično arhitekturo bogat in z metafizičnimi mislimi navdihujoč ohranjevalnik zaslona ali pretenciozen umetniški oglas transcendenčnih filozofskih vsebin. Kot rečeno: manko artikulirane zgodbe in dramaturške zgradbe ne bo pogodu vsakomur; zlasti tistim, ki jim kinematografija pomeni predvsem kratkočasno zgodbo, sporočilo, in ne toliko neotipljivega, nagonskega fotografsko-čustvenega izkustva.



Kljub organski fraktalnosti je mogoče zaznati osrednjo premiso: brezizrazna izložbena lutka Mara (The Girl with the Dragon Tattoo, Side Effects, The Discovery) in nadobudni glasbenik ter avtor skladb Gosling (Lars and the Real Girl, Blue Valentine, Drive, Only God Forgives, La La Land) sveže zaljubljeno iščeta svoj prostor pod soncem v glasbeni industriji, ki jo širše lokalno obvladuje njegov premožni menedžer in vplivni producent Fassbender (Eden Lake, Hunger, Inglourious Basterds, Shame, Prometheus, Frank, Steve Jobs). Grešni Mefisto nima pomislekov, da bi si vzel, kar se mu zahoče — tudi punco svojega varovanca — z neotipljivo obljubo o možnostih prehoda med slavne in privilegirane. Slednji vstopajo in izstopajo v ta sanjski svet z lastnimi izkušnjami in modrostjo, medtem ko se ljubezenski trikotnik brez občutene strasti združuje in spet razdružuje v igri moči, želja, materialnih obetov in iskanja identitete. Vse to so kajpak zgolj domneve ter interpretacija tistega, kar Malick prikazuje in daje vedeti (če sploh kaj); in če odmislimo thoreaujevsko naturalistično-metafizične ali krščansko-odrešitvene simbolne plati, ki prevevajo večino Malickovih del, ne da bi zapadli v čisto prozaičnost (ali pa bi se po drugi strani šli neupravičeno in zlagano artfagovstvo). Gre za nekaj drugega: ali je to sploh še "film" v zapovedani standardni obliki ali pa zgolj vizualna art-inštalacija povečini improviziranih idej in predstav — ki prav s tovrstnim izrazjem kot nekakšen kritični statement (med drugim) meri na duhovno izpraznjenost, površnost in neznosno banalnost sodobne hollywoodske paradigme. Ali so vam Malickovi eksperimenti všeč ali ne, je potemtakem bolj stvar instinktivne drže in pretanjenosti percepcije, kot pa racionalne, zavestne odločitve ter običajnih kokičarskih pričakovanj o "zabavnem" doživetju.

19. jun. 2017

CHIPS (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Po hipuzeljsko sirasti, istoimenski seriji avtorjev Ricka Rosnerja in Paula Playdona s konca sedemdesetih prirejeni celovečerec? Resno? (Aha, serijo poznam.) Kjer je kot-da humorno zanimiv buddy cop kontrast predstavljal politično korekten par policistov na motociklih, arijsko pokončni WASP blondinec Andrew 'Jon' Baker (Larry Wilcox) in vročekrvni mačo gay latino ljubimec Frank 'Ponch' Poncherello (Erik Estrada), ki sta se med reševanjem prometnih zagat zagorelih obrazov in napetih bicepsov nastavljala kalifornijskemu soncu? Jasno, da je kritiško pogorel in tudi med občinstvom doživel mlačen sprejem, tako kot pred njim marsikaj podobnega; od absurdno kokičarske A-Ekipe (2010) in straniščne burke Starsky & Hutch (2004) do letošnjega plažnega Baywatcha (2017). Ljudje so se menda počasi že naveličali enih in istih vzorcev, oportunistično derivatnih formul in vsebinsko podcenjujočih, že tisočkrat skopiranih zgodb. (Videli smo tudi že oba postavneža iz izvirnika v teve-filmu CHiPs '99.) Hollywood bržčas še nikoli ni bil v taki krizi identitete in izvirnosti.

Ironija: v resnici se mi film sploh ni zdel tako strašno zanič; vsaj ne bistveno slabši kot nedavne policijske karafeke in buddy-buddy komične farse tipa The Heat (2013), Let's Be Cops (2014), Ride Along (2014), Hot Pursuit (2015) in podobna skrpucala. Očitajo mu pomanjkanje idealizirane nedolžnosti nekega obdobja in nostalgično samonanašajočega materiala, kar je seveda smešno — le kdo bi si želel gledati tematsko patetiko izpred štiridesetih let? Povsem logično je, če že ne vsakomur pogodu, da so ustvarjalci raje ubrali revizionistične, trendovske tone (razen tega se zgodba dogaja v sedanjosti) in zajadrali v surovo nekorektno telesno komedijo, ki — roko na mošnjo — prinese nekaj groteskno zabavnih motivov in črnohumornih pripetljajev. Dax Shepard in Michael Peña zagotavljata dovolj pristno značajsko napetost in sila kratkočasno interakcijo; pravzaprav sta oba osrednja lika najmočnejši element projekta, kar je smotrno in upravičeno. Tisto, čemur gre zameriti, je klišejska zgodba s pokvarjenimi policisti in poštenjakoma, ki morata razkrinkati gnila jabolka v Kalifornijski avtocestni patrulji, polna nezanimivih in nerazvitih likov (žena glavnega lika Kristen Bell, Ponchov šef Isiah Whitlock Jr.), obstranskih kameo nastopov (Adam Brody, Maya Rudolph, Josh Duhamel) in stereotipnih pol-dimenzionalnih antagonistov (bilo kuda, Vincent D'Onofrio svuda), pirotehničnih obračunov in seveda hitrih cestnih pregonov. Dax Shepard je napisal tudi scenarij in sedel na režiserskem stolčku, tako kot v obeh prejšnjih umotvorih Brother's Justice (2010) ter Hit and Run (2012), ki prav tako nista bila ravno huronski uspešnici. Morda bi se moral udinjati le še kot glumač, saj niti ni tako napačen; čeprav ga odlični, hilarično zabavni Peña (vsaj tokrat) z lahkoto in kadarkoli nabaše od zadaj — figuratively speaking, kajpak.

Z malce muje bi bil film lahko (precej) boljši; če bi se namesto na umazan humor recimo osredotočil na gromoglasno satiro cineastičnega seksizma in spolnih arhetipov, homoerotično posmehovanje kulturnim predsodkom in obči trumpovski družbenopolitični klimi ali vsaj sodobni izkrivljenosti medijske percepcije v očeh novodobnega debila, obsedenega s pametnimi telefoni in družabnimi omrežji. Vendar vzpostavi premalo samoreferenčnega odnosa in preveč poudarja puhlo dinamično plat, da bi jasno artikuliral katerokoli od osrednjih pripovednih niti. No ja, vsaj preveč resno se ne jemlje. To pa ni slabo.

13. jun. 2017

Jawbone (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Boksarske zgodbe so v srži socialne drame; kakšnih revolucionarnih tematskih, dramaturških in pripovednih prelomnic ne gre (več) pričakovati. "Borba v ringu kot prispodoba za udarce življenja, surova družinska drama v ozadju, padec osrednjega junaka v nemilost ali na družbeno dno, poduhovljeni in strogi trener, ki v njem obudi skriti potencial, celjenje psihičnih ran ter naposled preobrat skozi trnje k zvezdam oziroma moralna odrešitev v odločilnem, katarzičnem boju z najmočnejšim izmed nasprotnikov," kakor sem zapisal že po ogledu boksarščine Southpaw (2015) Antoina Fuquaja. Iskati gre torej le še psihosocialne in čustvene odtenke, značajske poudarke in domišljen razvojni lok likov, kakor denimo v presenetljivem nadaljevanju Creed (2015) Ryana Cooglerja; medtem ko dokumentaristična verodostojnost, kakor jo poustvarja lanskoletna biografija Hands of Stone (2016), sama po sebi ni več dovolj.



Britanski glumač Johnny Harris (London to Brighton, Black Death, Monsters: Dark Continent, serija This Is England '86), ki je razen v osrednji vlogi nastopil še kot producent in lastnoročno napisal tudi scenarij (menda po lastnih bolečih izkušnjah), je to odlično razumel. Njegova zgodba je zato razmeroma preprosta. Zapiti in propadli boksar, nekdanji mladinski prvak Jimmy McCabe, se trudi izkopati se s socialnega dna, kamor se je pogreznil zlasti po smrti matere, s katero je živel. Oblasti ga bodo izselile iz bornega bivališča v revni londonski četrti, saj se noče preseliti — in trmasto zavrača ponujena alternativna mestna stanovanja — kljub temu, da bodo njegovo stavbo porušili. Steklenica žganice ga vse močneje veže nase, nujno potrebuje nekaj zagonskega denarja, da se bo pobral; zato prosi lokalnega gangsterja in organizatorja nezakonitih dvobojev Joeja (Ian McShane), naj mu uredi čimbolj dobičkonosen boj v ringu. Na surovo soočenje z mladim objestnežem s severa se pripravlja v telovadnici nekdanjega trenerja in krajevne športne legende Billa (Ray Winstone), kjer ga njegov pomočnik Eddie (sijajni Michael Smiley) prizadevno uri, da bi se čimprej vrnil v formo. Obupani, izčrpani in nad življenjem razočarani Jimmy vse bolj sluti, da bi bil to lahko njegov zadnji podvig. Celo stari, terminalno bolni Bill mu svetuje: "Po tem dvoboju, ko bo vsega konec, odnehaj. Včasih se moraš vdati, da bi zmagal. Ne moreš kar naprej mlatiti."



Režiser Thomas Napper z grobim (social)realizmom Kena Loacha in temačnimi urbanimi pejsaži Michaela Manna prinaša fotografsko vzdušen značajski protret protagonistov (izpod kamere snemalca odlične britanske drame ’71 Tata Radcliffa) in študijo alkoholne zasvojenosti, iz katere se je v mazohistični samouničevalni spirali težko izviti. Streznjujoča antiteza naivne Rockyjeve pravljice o ameriških sanjah, ki so dosegljive vsakomur z dovolj vztrajnosti, na drugi strani neoliberalne luže slika sodobne ranljive, krhke in večplastne človeške obraze, za katere je zmaga in slava nekaj oddaljenega ter neresničnega — pravi spopad se odvija v duši posameznika, ki nima več kaj izgubiti, tudi ponosa in časti ne; vse to je samo še oddaljen spomin nekakšnih boljših časov. Ampak z dna gre pot le še navzgor: ali človek premore dovolj moči, spodobnosti in gole volje, da se bo uprl tistemu, kar ga uničuje? Od neznosno ekspresivnih oči protagonista do njegovega jalovega boja z brezčutno birokracijo (glej Jaz, Daniel Blake) nam v obraz tolče sporočilo, ki ga nosijo — ali pa bi ga morale — vse tovrstne boksarske drame: najtežji boj človeka je tisti s samim seboj.

9. jun. 2017

The Shack (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Vprašanja boga, moči vere in čudeža odpuščanja? Priznam, tovrstne moralne in duhovne dileme me kar često pritegnejo. Verjetno zato, ker kot zadrti pogan ateist kompenziram svojo trpečo prozaično plat in nezavedno hrepenim po dušni izpolnitvi — kakor bi se pridušali apologeti krščanske doktrine zahodnjaške civilizacije, prežete z nenehnim občutkom krivde in s strahom pred grehom mobilizirane v ponižni poslušnosti. Red pač mora biti, kajne?

Fantazijsko-psihološka drama britanskega scenarista in režiserja Stuarta Hazeldina (Exam) po istomenskem romanu Koliba kanadskega pisca Williama P. Younga (mi) žal ne ponuja zadovoljivih odgovorov; pravzaprav tudi zanimivih ali posebej izvirnih vprašanj ne zastavlja. Ubada se z eno najbolj banalnih in iztrošenih teoloških dilem, ki jih je že zdavnaj preučila kopica drugih filmskih zgodb: zakaj Bog — če obstaja — dopušča zlo, krivice in gorje? Kako je lahko dovolil, da je v rokah izprijenega psihopata umrla nedolžna deklica? Kaj je sploh dobrega ali koristnega v neutolažljivem trpljenju ter neznosni žalosti skrušenega očeta in vse njegove družine?

Še huje, ko Biblijo spremeniš v kič, je sama Biblija kmalu premalo — potreben je neposreden in iskren pogovor z Bogom. In to se zgodi Macku Phillipsu (Sam Worthington), možu in očetu treh otrok, ki je v otroštvu hudo trpel (zapiti oče je teroriziral njega in mater), njegovo trpljenje pa doživi reboot, ko med kampiranjem ob jezeru njegovo najmlajšo hčerko ugrabi serijski morilec. V trenutku, ko je psycho ugrabljal njegovo hčerkico, je Mack reševal sina, ki se je utapljal v jezeru. Na obeh koncih hkrati ne bi mogel biti. Bi bil lahko Bog? —Marcel Štefančič, Mladina

Težava pri uprizoritvi zahtevnih duhovnih vprašanj je podobna kot upodobitev motivov (grških ali rimskih) bogov na filmskem platnu: gre za neoprijemljive arhetipe, izmuzljive koncepte, ne za dejanske fizične reči. Kakršna je recimo lesena koliba v gozdu, prispodoba za varno zatočišče in domačno kontemplativno intimo (po besedah režiserja simbolična "hiša bolečine" ter "osrediščenje gorja"), ali pa mesijanska hoja po gladini jezera ali sajenje rastlin iz padlih solza v rajskem vrtu ali pismo, ki se nesnovno pojavi v tvojem nabiralniku (metafora za božji poziv ali nagovor vesti). Če vse to vizualiziraš in materializiraš, hipoma izgubi smisel ter se spremeni v patetično, instantno in plehko sporočilno bližnjico — prikladno vsakdanji pogovor z očetom Bogom (v obliki majhne čokate črnke), sinom arabskega videza Jezusom (Avraham Aviv Alush) in poševnookim svetim duhom po imenu Sarayu (Sumire Matsubara). Čakajte, kaj? Aha, saj razumem trendovsko politično korektnost in oportunistično kulturno raznolikost, le preveč všeč mi ni. Simboličnih pomenov in pronicljivih vprašanj religije ali odnosa do boga v kateremkoli povsem naključno izbranem celovečercu Woodyja Allena, Ingmarja Bergmana, Federica Fellinija, Martina Scorseseja ali celo M. Nighta Shyamalana je toliko več, metafilmsko zanimivejših in kinematografsko bolje udejanjenih, da Hazeldinova alegorija pogrne kot smešno ilustrativna, infantilna pravljica brez vsakršne izzivalne substance. Bolj kot dvomljivim in izprašujočim posameznikom je očitno namenjena prepričanim vernikom, ki radi gledajo ohranjevalnike zaslona z ganljivo glasbo ter navdihujočimi sporočili o nedoumljivih božjih poteh in dobroti Stvarnika.

Obsežni del filma sestavljajo neznosne poenostavitve, instantne vizualne in vsebinske floskule ter prepoznavna obča mesta, s hojo po vodi vred — to vse dela Kolibo za nekakšno metafizično pobarvanko za odrasle, ki ponuja psihoterapevtsko svetopisemsko samopomoč, potopljeno v kičasto newagevsko podobje. [...] Čeprav je film kot končni proizvod nekaj nesnovnega, iz artikuliranja metafizičnih tem redko nastane res kakovostno umetniško delo. Če pustimo Tarkovskega ob strani, kot razred zase, lahko ugotovimo celo, da je stroga in asketska linija filmskih janzenistov, od Dreyerja prek Bressona in Melvilla do Schraderja in Reygadasa, veliko uspešnejša od avtorjev, ki se religije lotevajo s poljudnejšega vidika. Za konkreten primer niti ni treba daleč v preteklost: kakšno brezno je lahko med kičasto duhovno plažo, kakršna je Koliba, in resno umetnino, je pred kratkim lepo prikazal Scorsese s Tišino. —Gorazd Trušnovec, RTV SLO MMC

Prenesel bi vsaj spodobno igralsko zasedbo in glumaški nastop, a žal zaškripa tudi tam. Prisrčna in sočutno poistovetljiva materinska figura, oskarjevska nagrajenka Octavia Spencer (The Help, Hidden Figures) je sicer balzam za oči in ušesa, zato pa — razen mimobežne Radhe Mitchell in drugih stranskih likov — film postreže z eno bolj zgrešenih osrednjih vlog zadnjih let, ki so jo po nerazumljivem naključju zaupali prav simpatično brezizraznemu Samu Worthingtonu (Terminator Salvation, Avatar, Clash of the Titans, Everest, Hacksaw Ridge). Namig: postavni Avstralec britanskega rodu ne bo še tako kmalu dobil oskarja. Mogoče celo nikoli. Z nadstandardno dolžino dobrih dveh ur vse skupaj prinese eno bolj medlih in dolgočasnih filmskih izkušenj zadnjega časa. (Umotvor sem si ogledal v dveh ali treh ločenih seansah, ker me je spričo silnega intelektualnega vznemirjenja vmes vztrajno premagoval spanec.)

7. jun. 2017

War Machine (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Dežela Tam doli in njeni prebivalci so nadvse kul, avstralski scenarist in režiser David Michôd pač ni nobena izjema. Prvič sem zanj slišal pri ostri, počasi tleči in z izjemnimi značajskimi predstavami podloženi kriminalki Animal Kingdom (2010), ki je prinesla oskarjevsko nominacijo (Jacki Weaver) in kopico drugih odličij. Vmes je napisal scenarij za nenavadno socialno-metalsko dramo Hesher (2010) z Josephom Gordon-Levittom in (tudi) na platneni stolček vnovič sedel pri postapokaliptičnem The Rover (2014), kjer me je razen vselej izjemnega Guya Pearcea nepričakovano navdušil Robert 'Koprneči emo vampir' Pattinson.

Tokrat se po scenaristični predlogi knjige The Operators: The Wild and Terrifying Inside Story of America's War in Afghanistan (2012) ameriškega novinarja Michaela Hastingsa loteva še enega nekonvencionalnega projekta: hilarično dvoumne politično-vojaške (satirične) farse. Zvenečih igralskih imen (Brad Pitt, Anthony Michael Hall, Topher Grace, Will Poulter, Tilda Swinton, Ben Kingsley) poln umotvor se duhovito posmehuje ameriškemu vojaškemu vrhu in državni administraciji med časom posega v Afganistanu — ki je tako kot vselej, ko so globalni šerifi "reševali svobodni svet in širili demokracijo", prinesel politično zmedo, konflikt, socialno-ekonomski kaos in kričeča širša družbena nesorazmerja.



Ah, America. You beacon of composure and proportionate response. You bringer of calm and goodness to the world. What do you do when the war you're fighting just can't possibly be won in any meaningful sense? Well, obviously, you sack the guy not winning it, and you bring in some other guy. In 2009, that war was Afghanistan.

Sivolasi Brad Pitt je prekaljeni 4-zvezdični general Glen McMahon, utelešena samodisciplina in vzorni prototip ameriškega odločnega duha (fiktivna inačica upokojenega generala Stanleyja A. McChrystala, ki je avtorju služil za model tega lika), ki naj bi v obubožani puščavski državi vzpostavil red, potem ko je njegovemu predhodniku to spodletelo. Priljubljeni vojskovodja in njegov štab pribočnikov hitro ugotovijo, da je njihova vloga v resnici protislovno administrativne in formalistične narave: proti komu naj bi se pravzaprav borili? Domorodce je težko prepričati, da so njihovi zavojevalci "dobri fantje" s hvalevrednimi nameni. Resnična bitka bo potekala na fronti zahrbtnih diplomatov, oportunističnih koalicijskih sil in hinavskih politikov; predsednik Obama pa za vrhovnega poveljnika sil v Afganistanu preprosto ne najde časa, saj je polno zaposlen z domačimi zadevami in volilnimi obljubami. Kako naj odpadniški vojščak in očetovski lik 'Glenimal' McMahon povzdigne moralo svojih čedalje bolj otopelih, zmedenih mož?

It seems to me that we all here with our guns and shit, trying to convince these people that ... deep down we're actually really nice guys. And I don't know how to do that, sir, when every second one of them or every third one of them is trying to fucking kill me, sir. 'Cause I'm a marine. 'Cause we're marines. And it seem like now they handing out medals for heroically not being a marine, sir.



Ambiciozno dveurni celovečerec v distribuciji Netflixa je med satirično wes-andersonovsko dramo in parodično farso neenakomerno opotekajoč mešanec čudaško kolebave sorte, odvijajoč se v vzporednem prostoru dejanske in lažne resničnosti; vendar postreže s pronicljivimi dialogi in zanimivimi nastopi (dasiravno Pitt v nosilni vlogi hodi po spolzki meji med zabavnim in moteče ridikuloznim). Temačno satirične osti se postopoma umikajo resnim tonom, celo ganljivi drami, s tem pa deloma zabrišejo ostrino osnovnega sporočila: popoln absurd in nesmiselnost vojaško-političnih (neso)razmerij sodobnega sveta. Tozadevno smo namreč videli nekaj bolj artikuliranih in verodostojnih zgodb, ki jih bržčas niti ni treba naštevati (kreh M.A.S.H kreh) — no ja, naj vendarle omenim samo najboljšo: Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb (1964) slavnega Stanleyja Kubricka.