14. avg. 2019

Godzilla: King of the Monsters (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Here we go again. 😒 Mmph.











7. avg. 2019

The Hustle (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Pri tvrdki Metro-Goldwyn-Mayer so že leta 2016 naznanili žensko inačico komedije Umazana prevaranta (1988) s Stevom Martinom in Michaelom Cainom, sicer rimejkom še starejše komedije Bedtime Story (1964) scenarista in producenta Stanleyja Shapira. Ta je umrl že leta 1990, a so čezlužni kravatarji sklenili, da so časi trendovskega ženskega opolnomočenja in politično korektne hollywoodske emancipacije (#MeToo), ki še kar nočejo miniti, pravšnji za vnovično priredbo njegove zgodbe, v kateri bi bile moške in ženske vloge izmenjane. Tako kot so pri aktualiziranem Ghostbusters (2016) vlogo izganjalk duhov prevzele same babnice, komedija Moj lažni mož (2018) z Anno Faris in Eugeniom Derbezom pa je prinesla inverzijo likov, ki sta ju v istoimenski komediji Overboard (1987) odigrala Kurt Russell in Goldie Hawn.



Prevarantki sta tokrat sofisticirana in glamurozna Josephine Chesterfield (Anne Hathaway) ter vulgarna in ne najbolj brihtna debeluška Penny Rust (Rebel Wilson). Slednja prispe na francosko Riviero, kjer se zbirajo bogataši in drugi naivni moški prasci, ki jih je tako preprosto ogoljufati ter okrasti. Vendar tam hodi v zelje svoji spretnejši in veliko ambicioznejši tekmici, ki se je skuša znebiti s stavo, kateri od njiju bo uspelo pretentati mladega tehnološkega milijarderja Thomasa Westerburga (Alex Sharp). V vojni so dovoljena vsa sredstva; vendar obe lažnivi dami pri še tako premišljeno sestavljenem načrtu ne slutita, da stvari niso take, kakršne so videti. Bosta nemara celo sami postali tarči prevare?

Režijo je v svojem prvem projektu za velika platna prevzel britanski igralec in scenarist Chris Addison (nikad čuo), ki je predtem pokal vice pri satirični televizijski oddaji Mock the Week programa BBC ter režiral nekaj epizod serije Podpredsednica. Neizkušenost pri celovečercih se mu močno pozna, kljub brezhibnemu tehničnemu in vizualnemu vidiku (snemal je izkušeni oskarjevski nominiranec Michael Coulter), to pa pri komediji ni najboljši znak. Gre za najzahtevnejši žanr, kjer ni oportunističnih bližnjic in približkov: film je bodisi zabaven (vsaj za večino gledalcev), ali pa je dolgočasen. Vzajemnost med vselej zanimivo Anne Hathaway in vedno bolj ali manj enako Rebel Wilson je sicer doživeta (v spomin prikliče Sandro Bullock in Melisso McCarthy v policijski buddy-buddy komediji Drzni par in še marsikaj, kar igra na vižo komičnega kontrasta likov), vsaka zase sta prav tako dokaj zanimivi, vendar je celota videti bolj kot na silo skrpana farsa povečini absurdnih gegov, med katerimi marsikateri izzveni v prazno. Nobene notranje logike, pripovedne doslednosti in smisla. Komični tempo, umestnost replik, dramaturški kontekst (po možnosti brez pop-referenc), razdelanost likov in nazadnje tudi glumaška predstava — vse to bi moralo biti pri komediji močno poudarjeno. Če bi bila britanska, bi humor posrečeno razbremenjevali z dramskimi začimbami, kar bi zgodbi dalo čustveno uravnoteženo stabilnost, tako značilno za Angleže; a ker gre za plehko ameriško produkcijo (z običajno straniščnostjo in drugimi političnimi nekorektnostmi), je temu primeren tudi rezultat. Pretežno neškodljivo za zabijanje dolgočasnega večera in preučevanje Anne v zanjo neobičajni vlogi (v kateri se je očitno zabavala), vendar brez vsakršne trajne vrednosti.

Film je v blagajnah kinodvoran za zdaj pridelal skoraj petkratnik svojega proračuna in velja za uspešnega. Kaj pa drugega.

30. jul. 2019

John Wick: Chapter 3 - Parabellum (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Tretji del zgodbe o poklicnem morilcu z umetniškim imenom Jaga baba ima potencial, da bi bil — z največjim proračunom — morda celo najboljši del mega-uspešne franšize; namreč, [1] težko bi bil (še) bolj dolgočasen od Drugega poglavja (2017), [2] režiser in nekdanji kaskader Chad Stahelski se je po pretežno streljaški krvavici vnovič osredotočil na prvoosebno pretepaško-sekljaško plat, [3] Keanu 'Bukovo poleno' Reeves je v odlični telesni formi in je spet odigral večino akcijskih prizorov (verjetno ga še nikoli niso vrgli skozi toliko steklenih sten kot tokrat), in [4] razen všečno stilizirane kamere stalnega snemalca Dana Laustsena so posebne učinke prevzeli pri vrhunskih tvrdkah Method Studios, Image Engine ter Soho VFX. Poleg tega se igralski zasedbi pridružijo zvezdniki Halle Berry, Laurence Fishburne in celo Anjelica Huston; zgodba pa intrigantno nakaže zanimivo smer vračanja protagonista k svojem izvoru, nazaj k ruski mafiji. Kaj bi lahko šlo narobe, ne?

Ko se odpre John Wick 3, se odpre globalni lov na deprivilegiranega, osamljenega, ritualnega Johna Wicka — ultimativnega begunca. Navsezadnje, azil išče v Maroku! Da se za njim zapodijo vsi, ki znajo ubijati (z "ničelnim" Markom Dacascosom in njegovimi nindžami vred), je neizbežno, saj nanj razpišejo zelo visoko, multimilijonsko nagrado. Denar sproži morilski stroj. John Wick 3 je slika golega kapitalizma — v Johnu Wicku pač vsi vidijo kos mesa, profitno mesto, dolarje. Tu ni nevtralnih pozicij. Vprašanje je le, kdo bo koga: oni njega — ali on njih? —Marcel Štefančič, Mladina


Po duhamorno ponavljajočem se prejšnjem delu smo dobili predvsem še več Johna Wicka v različnih oblikah deljenja kozjih molitvic. Zgodba je spet enostavna in premočrtna: ker je prekršil pravila ceha, Johna izobčijo iz združbe elitnih morilcev po naročilu — in to pomeni, da je nanj odprt lov, v katerem ga v zameno za bajno vsoto 14 milijonov lahko ugonobijo vsi njegovi kolegi. Teh je smešno veliko na vseh koncih sveta, v vsakem brezdomcu ali knjižničarki se skriva eden od članov tajne organizacije High Table. John se zateče k svoji mentorici med rusko mafijo (Anjelica Huston), potem pa mora prek Casablance s pomočjo nekdanje pajdašinje, izurjene trenerke psov Sofie (Halle Berry), priti do skrivnostnega, v puščavi živečega modreca, najvišje avtoritete morilske organizacije (Saïd Taghmaoui), da bi si skušal vnovič pridobiti pravico do življenja.

Dinamika je tokrat neprekosljiva; razen vsakršnih pušk in pištol se kot orožje izkazujejo tudi japonska rezila, sekire, knjige, ubijalski psi in konjska kopita. Škoda, da pripoved ne izkoristi možnosti čustvene interakcije (kar je bilo sijajno v prvem delu), predvsem pa vzajemnosti z novimi liki (ki povečini ostanejo brez konteksta); in da v zraku obvisijo tudi zgodba o ruskem izvoru, zakulisje organizacije izurjenih asasinov (zagonetni The Elder ima približno tako vlogo kot vrhovni vodja Snoke v Poslednjem jediju) in mnoge Wickove zveze. Komična razbremenitev s trendovskimi replikami gologlavega nindže-samuraja Zera (Mark Dacascos) je bolj medla kot zabavna, osrednji antagonist v liku "sodnice" vsemogočne združbe (Asia Kate Dillon) pa dolgočasen in karakterno pretiran.
John Wick je kot Michael Myers, ali kot kak superjunak, ki se ga pač ne da pokončati. Saj ne rečem, da ni posnet dobro, zanimivo, uživaško, frajersko in kot ultimativni pornič za moške, toda čez čas začne iti nekoliko na živce in postane malce enoličen, saj izven mesa in krvi ne ponudi nič posebej svežega. —Iztok



This haven is safe no more. —Are services still off limit to me? —Under the circumstances your privileges are reinstated immediately. What do you need? —Guns. Lots of guns.

Kljub vsemu tretji John Wick po mojem skromnem mnenju — in še katerem drugem — v vseh smislih sicer prekaša Drugo poglavje (2017), nikakor pa ne presega domiselnosti res posrečenega izvirnika. A to je bilo vendarle za pričakovati, in njegov obstoj je tako ali tako pogojen izključno z računico hollywoodskih kravatarjev (ki po finančnem uspehu Parabelluma že načrtujejo četrti del); če se ob tem še zmerno zabavamo in med sijajno prikazano akcijo duhovito kratkočasimo, se pač ne bomo pretirano pritoževali, kajne?

26. jul. 2019

Alita: Battle Angel (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Rad imam vse, kar je stripovskega; zato sem si z zamudo in kljub rahlo mešanim kritiškim vtisom sklenil ogledati projekt Roberta Rodrigueza po scenariju Jamesa Camerona, s katerim je ta vztrajno odlašal in ga prestavljal od Avatarja (2009) dalje. Film je nastal kot priredba kiberpankovske manga serije Gunnm / Battle Angel Alita japonskega avtorja Jukita Kišire, ki je v reviji Business Jump izhajala v letih 1990—1995. "No ja, že ne more biti slabše od akcijade Ghost in the Shell (2017), neposrečene igrane adaptacije kultne risanke Kōkaku Kidōtai (1995)," sem pomislil — in po ogledu se mi zdi, da sem imel kar prav. Primerjavo med mango in filmom naj si izdela vsak sam (strip je na portalu MangaLife mogoče v celoti prebrati tukaj, od desne proti levi), ampak cilj slednjega navsezadnje ni zgolj slepa kopi-speštana preslikava v format sedme umetnosti — ali pač? Hm, v kinematografih se pravkar vrti Disneyjeva CGI-fotorealistična predelava slavnega Levjega kralja (1994) v režiji Jona Favreauja, ki si je zagotovo ne bom ogledal.

Zgodba Alite: Bojnega angela, filma presežkov računalniške filmske industrije, v katerem se ob pomoči CGI-ja, računalniško ustvarjenega sveta, pred gledalcem razvija barvit in natančno izdelan svet oddaljene prihodnosti 26. stoletja, je sicer precej preprosta. Znanstvenik dr. Ido, ki ga igra tako kot vedno odlični Christopher Waltz, na nekem odpadu najde ostanke kiborga ženskega spola, jih popravi in oživi. Dekle, ime ji dajo Alita, se ne spominja svoje preteklosti, a v nekem uličnem pretepu se izkaže, da je pravzaprav starodavna bojevnica, izurjena za najtežje naloge. Za njenimi velikanskimi očmi, s katerimi so se ustvarjalci želeli pokloniti tradiciji mang in animov, se skriva pravi bojni angel, ki komaj čaka, da se spopade z največjim in najtemačnejšim zlom, ki je povsod navzoče, a hkrati skrito daleč stran od Alitinega revnega sveta. —Gaja Pöschl, MMC RTV SLO

Ob zadržanih — da ne rečem skromnih — pričakovanjih pravzaprav nisem bil razočaran. Vizualno je Alita prava mojstrovina, kakršne nismo videli od izjemne sci-fi fantazije Pleše s smrkci v vesolju (2009). Ne le posebni učinki, tudi digitalno zajemanje gibov ter animacija glavne junakinje in drugih kiborgov so med žive igralce vsajeni osupljivo brezšivno. Živopisani kiberpankovski svet je otipljiv, prepričljivo dimenzioniran, a vendar še vedno neizpodbitno stripovski, kot bi si ga izmislila Bilal ali Moebius — in pripovedna nepretencioznost brez oportunistične resnobnosti, s katero skuša Hollywood prikazati nekakšno "pristnost" (glej npr. franšizo o prehlajenem posnemovalcu Jamesa Bonda, našemljenem v netopirja), mi je bila sila povšeči. Alita je film, namenjen mlajšemu občinstvu, in v tem smislu deluje nadvse solidno. Tematsko in sporočilno sicer ne presega instantne najstniške romance, običajnih družbeno-kritičnih motivov socialno raztrganega sveta (glej Elysium) in standardne premise o umetnem življenju, ki skuša posnemati človeka (glej Ex Machina), vendar je dramaturgija tako razgibana in kratkočasna, da ohranja fascinacijo in čudenje.



Kljub mlačni, premočrtni in mestoma čudaško pospešeni zgodbi (s pričakovano oznako PG-13), bi lahko ustvarjalci vsaj v razpletu in finalu (ki to ni) ponudili kaj več od formulaičnega nastavka za franšizo. Resda Edwarda Nortona tokrat skorajda ni videti in veliko vprašanj ostaja nerešenih, a bi se filmu verjetno dalo vtisniti vsaj toliko avtorske note, da ne bi deloval kot ena sama origin-story priprava na nadaljevanja, ki menda sledijo. Sicer pa smo tega že vajeni. In kljub vsemu je Alita najdobičkonosnejši Rodriguezov film vseh časov (bolj kot oba dela Mesta greha skupaj) ter med desetimi največjimi zaslužkarji leta 2019. Zakaj nisem presenečen?

22. jul. 2019

Todo sobre mi madre (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Pedro Almodóvar, verjetno najslavnejši sodobni španski filmski ustvarjalec, je imel v številčni družini na revnem podeželju osrednje Španije težavno otroštvo, najbolj zaznamovano s pomanjkanjem in trdim delom. Starši so želeli, da bi postal duhovnik, vendar se je potem odločil drugače. Mladostne fantazije, morda tudi že s slutnjo lastne istospolne usmerjenosti, je kompenziral z ljubeznijo do sedme umetnosti, v katero je vnašal eksistencialne in transgresivne motive dvoumnosti spolne identitete, homoseksualnosti in kulture travestitov; predvsem pa neznansko zanimive, eksotične in ekscentrične like, večje od življenja samega, ki se s humorjem in človečnostjo zoperstavljajo krivici, predsodkom in življenjskim tragedijam. Svet ga je spoznal s črno komedijo Ženske na robu živčnega zloma (1988), ki je prejela kar pet španskih odličij goya in oskarjevsko nominacijo za najboljši tujejezični film. Pozneje nas je zaporedoma navduševal še z zgodbami Zveži me! (1989), Visoke pete (1991), Kika (1993), Cvet moje skrivnosti (1995), Meseno poželenje (1997) in tako naprej. Iz njegovih filmov so izšli trije najslavnejši španski glumači v Hollywoodu, torej Antonio Banderas, Javier Bardem in Penélope Cruz; dočim so njegove igralske muze Marisa Paredes, Rossy de Palma in Victoria Abril požele slavo v domovini.

Po mnogih nominacijah in nagradah je prvega oskarja dobil za dramo Vse o moji materi, ki se z dilemami donacije organov in transseksualnosti tematsko navezuje na La flor de mi secreto (1995), prav tako z Mariso Paredes. Almodóvar je z namigi na kultno dramo Vse o Evi (1950) film posvetil slavnim "igralkam, ki so upodobile igralke" (Bette Davis, Gena Rowlands in Romy Schneider), predvsem pa svoji materi Francisci Caballero, ki je umrla tistega leta.

Mati samohranilka Manuela (Cecilia Roth) se po smrti edinca Estebana (Eloy Azorín), ki izgubi življenje v prometni nesreči, vrne v rodno Barcelono. Njegovemu očetu, transvestitu Loli (Toni Cantó), bi po vseh letih rada končno zaupala dolgo zamolčano skrivnost, ki bo znova odprla še nezaceljene rane. Ob prihodu sreča še svobodomiselnega prijatelja iz mladosti Agrada (Antonia San Juan), ki si je medtem dal spremeniti spol in dela kot prostitut(ka). Tam spozna tudi mlado redovnico Roso (Penélope Cruz), ki bi rada šla opravljat socialno delo v Salvador, vendar ob novici o nosečnosti izve tudi to, da je sama okužena z virusom HIV. Manuela postane osebna asistentka in zaupnica gledališke igralke z umetniškim imenom Huma Rojo (Marisa Paredes), ki jo je oboževal njen umrli sin (po predstavi Tramvaj poželenja je zaman skušal dobiti avtogram in tistega deževnega večera, ironično, postal žrtev nesreče). Vrtiljak novih odnosov in medosebnih razmerij pahne Manuelo na nepričakovano pot duhovnega celjenja, kjer bo nazadnje deležena svojevrstnega zadoščenja in moralne materinske odrešitve.

Almodóvarjev kalejdoskop živopisanih likov je neprekosljiv (španska igralka Antonia San Juan je odlična), ko se trenutki osebne tragedije in žalosti vselej optimistično mešajo z navdihujočimi, ganljivimi življenjskimi nauki o tem, da nikoli ne smemo obupati nad ničemer, predvsem nad samim sabo; vesolje je vsakomur namenilo posebno usodo, le prepustiti se ji moramo. Značilno Almodóvarjev nazor daje filmu pristen pečat spodbudne pripovedi o sprejemanju drugačnosti in bogastvu človeške raznolikosti. Leta 2007 je kritiško in finančno uspešni All About My Mother kot prvi njegov doživel tudi odrsko priredbo v londonskem gledališču Old Vic Theatre, z nekoliko prirejenim scenarijem Samuela Adamsona. Almodóvar si je premiero ogledal v družbi stare prijateljice Penelope Cruz in menda sta bila oba s predstavo nadvse zadovoljna.