21. sep. 2017

A Ghost Story (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Naslov bi lahko koga zavedel, vendar nikakor ne gre za grozljivko ali triler ali sploh karkoli izrazito žanrskega. Mladi teksaški scenarist in režiser David Lowery je cineastično ustvarjanje na prelomu tisočletja začel s kratkimi avtorskimi filmi. Pozneje je nase opozoril predvsem z Disneyjevo fantazijsko dramo Pete's Dragon (2016), s svojo romantično kriminalko Ain't Them Bodies Saints (2013) pa je predtem že navduševal kritike in javnost na festivalu Sundance ter nekaterih drugih; glavna igralca Casey Affleck in Rooney Mara sta odtlej njegova bolj ali manj redna sodelavca in ju tudi tokrat postavi v obe osrednji vlogi. Mladi par, ki se je vselil v novo hišo, skromno domovanje nekje na ameriškem podeželju, doleti tragedija, ko on umre v prometni nesreči. V bolnišnici se ona še zadnjič poslovi od svojega ljubega, pokritega z mrliško rjuho. Po njenem odhodu se zgodi nekaj čudaškega: on vstane in se v rjuho z očesnima odprtinama odet, kot v improviziranem pustnem kostumu prikazni, odpravi nazaj domov. A poslej je za vsakogar neviden in (skoraj) nezmožen vpliva na okolico: nemo opazuje njo, ki žaluje (mučni prizor, kjer ona kompulzivno pojé pito, je nadvse impresiven), ter sanjsko menjavanje obdobij skozi preteklost in prihodnost, ko se je v hiši in okrog nje dogajalo marsikaj.



Edini, s komer lahko skozi okno občasno komunicira, je še en osamljeni duh v sosednji hiši. Čas se pretaka kot brzice, včasih nazaj in drugič pospešeno hitro (ali v zanki), tiha navzočnost znotraj rjuhe pa čaka na priložnost, da bo iz reže v lesenem podboju izbezala sporočilo na kosu papirja, ki ga je ona tja skrila ob odhodu. (Gledalci nikoli ne zvemo, kaj je napisala, in to pravzaprav niti ni ključno.) Bo nemirnemu duhu šele to omogočilo večni pokoj?

Pesniško počasna, melanholična kontemplacija dolgih kadrov (skoraj brez dialogov) govori o minevanju časa, pripadnosti, žalovanju in prebolevanju ljubezni, nepredvidljivosti življenja ter krhkosti človeka, predvsem pa o njegovi metafizični želji, da bi za seboj tudi po smrti pustil spominsko sled in trajen vtis; prikazen je brezsnovna manifestacija njegove nekdanje navzočnosti in polnilo za čustveno praznino, ki jo je pustil za seboj. (V tem smislu je bolj kot napeto zabavnemu Poltergeistu ali sladkobno solzavemu Duhu s Patrickom Swayzejem in Demi Moore podoben mističnemu animeju Čudežno potovanje Hajaa Mijazakija ali ganljivi prispodobi El espinazo del diablo Guillerma del Tora.) Vendar neogibno mine vse, tudi obstoj teh eteričnih prezenc: bodisi takrat, ko ugotovijo, da zaman čakajo na vrnitev ljubljenih in svojcev, ali pa tedaj, ko izpolnijo samooklicano poslanstvo in naposled premagajo navezanost na domači prostor. Dokončna opustitev te vezi predstavlja svojevrstno čustveno potovanje, ki bo zapeljalo tudi dovolj pozornega gledalca.

Najprej je opaziti nenavaden format slike v razmerju 4:3 z zaobljenimi vogali, podoben domačim amaterskim posnetkom, ki ga je režiser izbral zaradi občutka ujetosti in klavstrofobičnosti, ki ga vzbuja. Gledalca hitro zamika, da bi pomislil, kako projektu take izrazne perspektive morda bolj pritiče širokokotni objektiv slavnega Emmanuela Lubezkija (Birdman, The Revenant, Song to Song), ki bi bolje pričaral vso brezčasno lepoto in eksistencialno tragičnost minevanja, pa tudi značajsko bližino protagonistov; a po drugi strani je široki kot kamere včasih neupravičeno pretenciozen in senzacionalističen, saj tako poveličanim podobam vsiljuje globino in pomen, ki ju dogajanje samo po sebi morda sploh nima — pomenljiva in sočutna, minimalistična (mestoma tudi duhovita) Loweryjeva zgodba pa je iskreno osebna ter intimna, s čimer se gledalca dotakne v veliko trajnejši meri. Gre za nekonvencionalen, edinstven in pogumen indie eksperiment, pravzaprav za enega zanimivejših filmov letos. (Eden mojih največjih pomislekov bi kvečjemu letel na Rooney, eno najbolj brezizraznih in dolgočasnih igralk zadnjih časov, ki jo Hollywood trmasto tlači vsepovsod.) Zahteva nekaj potrpežljivosti, vendar je vztrajnost gledalca nazadnje bogato poplačana; čeprav bi verjetno to dosegel tudi s krajšo minutažo.

16. sep. 2017

The Hero (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Lee Hayden (Sam Elliott) je ostareli glumač ter ikona kavbojskih filmov, ki mu je še v sedemdesetih letih uspel največji (in edini) igralski podvig. Zdaj svoj glas posoja radijskim oglasom za Lonestar barbecue omako in zaman čaka na kakšno filmsko vlogo. Dneve lenobno zabija pri nekdanjem soigralcu in prijatelju, ki ga redno oskrbuje z marihuano, medtem ko se obžalujoče predaja spominom na svoj davno propadli zakon in očitkom odtujene hčere. Neprijetna zdravnikova novica ga naposled zbudi iz otopelosti; le še malo časa ima, da se spravi s preteklostjo in skuša nekoliko omiliti odnose s svojci. Kot nalašč prav tedaj spozna tudi čedno damo, ki so ji iz nekega razloga všeč starejši, izkušeni moški. Skupna udeležba na podelitvi nagrad za življenjske dosežke ga vnovič potisne pod žaromete javne pozornosti in obeta se celo filmska vloga. Pa je res tako zaslužni "junak" lastnega življenja, ki zdaj kaže ostre zobe neogibnega konca in se mu ironično reži v obraz? Se je še smiselno zapletati v ljubezenske odnose ali se odkupiti pri najbližjih?



Sam Elliott je igral že marsikje, denimo v sloviti Bogdanovichevi drami The Mask (1985), a se dolgolasega brkača z globokim glasom večina verjetno spomni šele iz butaste pretepačine Road House (1989) ali novodobne kavbojke Tombstone (1993), predvsem pa kot šarmantnega pripovedovalca izza točilnega pulta v kultnem Velikem Lebowskem (1998) bratov Coen. Nenavadno poistovetljivo, duhovito značajsko predstavo nam proda že njegov toplo doneči vokal in navihano zadržano muzanje za košatimi muštacami; nič čudnega, da je med drugim eden izmed najbolj znanih ameriških reklamnih glasov. Ker je njegova lagodno karizmatična pojava kot nalašč za vesterne, je tudi v resnici tam začel igralsko kariero (Butch Cassidy and the Sundance Kid) in jasno je, da v veliki meri igra samega sebe. Scenarist in režiser Brett Haley ga je uporabil že v svojem prejšnjem celovečercu, komični ljubezenski drami I'll See You in My Dreams (2015) s sijajno Blythe Danner (oziroma mamo Gwyneth Paltrow), ki se podobno ukvarja z vprašanji staranja in minljivosti. Tokrat je iz sivolasega veterana uspel potegniti kar največ in enako prepričljiv je tudi pritajeni prikaz vseh drugih likov, od katerih izstopata Nick Offerman ter Laura Prepon. (V manjši vlogi se pojavi tudi Elliottova žena Katharine Ross, s katero sta poročena od leta 1984.) Rezultat? Verodostojna zgodba, boleče resničnejša od življenja samega.



Edina težava je prav ta: fantastični Elliott sicer zlahka nosi breme celotnega filma na svojih plečih in poskrbi za nenavadno iskren, nizkoprofilirano stvaren in globoko sočuten performans, morda enega svojih boljših nasploh (težko se je znebiti občutka, da je bila vloga napisana prav zanj), vendar gre osrednja predstava komajda v korak z zgodbo Haleyjeve indie drame, ki je pravzaprav ni — tisto, kar se nam kaže, pa deluje ceneno stereotipno in dramaturško prežvečeno. Krivda, obžalovanje in zadnji poskus osmislitve povečini zapravljenega življenja (češ, nikoli ni prepozno za ljubezen), glajenje skrhanih odnosov, lažni blišč hollywoodske slave in kontemplacija o tem, kaj je tista resnična zapuščina človeka — vse to smo že kje videli. K sreči so liki in njihova interakcija tako hipnotični, da vase posrkajo vso cineastično atmosfero in pripovednih pomanjkljivosti (večinoma) niti ne opazimo. Sicer pa: če kdaj slišim za kogarkoli, ki ne mara Sama Elliotta, bom to sporočil.

14. sep. 2017

Anti Matter (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V Angliji živeči scenarist in režiser južnoafriških korenin Keir Burrows, ki je s svojimi kratkimi filmi Donkey, Air, Grace, The Showreel ter Hen Party (marsikaterega lahko vidimo na njegovem kanalu v YouTubu) doslej navduševal občestvo na festivalih po vsem svetu, se z garažnim proračunom prvič preizkuša v celovečercu. Temačni sci-fi triler se loteva zahtevnih eksistencialnih vprašanj identitete, vrednosti spominov ter opredelitve človeškosti; kot žlahtna znanstvena fantastika uporablja tehnično-znanstveni aspekt materialnega sveta zgolj kot metodo in gonilo zgodbe, ki se ne posveča fascinaciji nad napredkom civilizacije in čudežnimi napravicami, marveč govori o sebstvu in srži človeka samega.



Na enem od inštitutov univerze v Oxfordu se odvija fizikalni eksperiment, katerega naključni izsledki s postopnim izboljševanjem vodijo k revolucionarnemu odkritju nesnovnega prenosa materije na daljavo — v konceptu laboratorijsko generirane vesoljske črvine, ki kot dogodkovno obzorje z močjo črne luknje ukrivlja prostor. (Startrekovci mu pravijo kar teleport.) Trije podiplomski študentje (Yaiza Figueroa, Tom Barber-Duffy, Philippa Carson), ki si za potrebno računalniško obdelavo podatkov (na pol zakonito) izposojajo globalno omrežno moč porazdeljenega procesiranja (in jih oblasti zato obtožijo hekerskega širjenja računalniškega črva), od prestavitve majhnih predmetov sčasoma napredujejo do faznega premika večjih živih bitij. Projekt zahteva ustrezne administrativne postopke, prijavo patenta, dovolj premožne pokrovitelje in potrebno infrastrukturo, časa pa zmanjkuje: še preden bi nadgradnje operacijskega okolja in prilagoditev uporabnikov usodno okrnili kritično procesorsko maso, morajo izpeljati še zadnji preizkus: prenos človeka. (gl. The Fly) Eksperiment mine v hipu in brez posebnosti, vse kaže na bleščeč uspeh — ali pač? Zmedena protagonistka se zbudi v svoji postelji, težave ima s spominom, nenadoma jo zalezujejo nasilni aktivisti pred poslopjem univerze, ki protestirajo zoper eksperimente na živalih, in poslej se vsi okrog nje obnašajo čudaško zoprno. Redni telefonski pogovori z materjo postajajo vse bolj zlovešči. Ali pa je morda z njo kaj narobe? (gl. The Prestige) Je prišlo med teleportom do nekakšne napake? Kaj pa, če se pri tem ni preneslo čisto vse — kaj, če posameznika tvori tudi nesnovna materija brez zaznavne teže, ki kot spominska zrcalna podoba predstavlja človekovo bit: njegova duša?



Neodvisni Burrowsov projekt je minimalistična, kontemplativna zgodba, ki v improvizirani maniri indie produkcije daje prednost likom in relacijam med njimi (naraščajočo tesnobnost junakinje s spominskimi luknjami poistovetljivo občuti tudi gledalec), predvsem pa tematizira nekatere arhetipske vzorce znanstvene fantastike, ki se posvečajo človekovemu bistvu in obstoju. (S pomenom njegovih spominov bržčas namiguje na filme kot Blade Runner ali Memento.) Pri tem ne podcenjuje gledalca in mu ekspozicije ne servira na pladnju za lahko prebavljiv, hiter obrok; napetost med sprotno karakterizacijo likov stopnjuje ravno prav počasi ter z inteligentnimi, duhovitimi dialogi, da skrivnostnost dogajanja pritegne gledalca. Vendar se obenem zdi, da je s pretirano kompleksnostjo celo preveč ambiciozen za lastno korist. Pripovedna redundanca, nepotrebni rdeči slaniki (za odvračanje pozornosti), cenene akcijske sekvence in druga mašila (ki zgodbo raztegnejo za 15 minut dlje od nujno potrebnega) mu nižajo sporočilno vrednost in z razdrobljenostjo obremenjujejo razumljivost dramaturške niti (s pretenzijo nekakšne kinematografsko-umetniške vizije). Bolje bi bilo, če bi Keir ohranjal stvari čiste in enostavne — saj je tisto, kar ima povedati, dovolj pomenljivo ter s trajno vrednostjo.

11. sep. 2017

Kidnap (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Pred časom sem se pritoževal nad ubornim trilerjem The Call (2013) dotlej suverenega režiserja Brada Andersona, kjer Halle Berry kot telefonistka iz policijskega klicnega centra posreduje med primerom ugrabitve dekleta. Dve leti pozneje so igralko o podobnem konceptu prepričali pri produkcijskem podjetju Relativity Media, ki se je kmalu po tistem znašlo v finančnih škripcih: film so s predvidenega oktobra 2015 najprej prestavili na začetek leta 2016, potem na konec tistega leta in nato na začetek leta 2017. Medtem je šla tvrdka v stečaj, pravice so za 3 milijone zelencev odkupili pri Aviron Pictures in v promocijo zmetali še 13 milijonov. Po scenariju nekega Knata Leeja (Jackass 3D, Bad Grandpa) je zgodbo posnel neki španski režiser Luis Prieto (nikad čuo) in pri umotvoru je sodelovalo še več najemniških oportunistov, nabranih tik pred zdajci. Povečini so se odrezali porazno slabo; razen lesenih glumačev in bebavih dialogov so najbolj očitni nedomiselnost dramaturške niti, obupna montaža, zanikrna zvočna podoba ter ušiva režija s strani popolnega nesposobneža, za kogar upam, da ne bo nikoli več sedel za kamero. Šalabajzerji so izvrgli enega najbolj neumnih filmov letos (ki ga bomo žal videli celo v naših kinodvoranah) in bržčas gre tudi za najslabši celovečerec, v katerem se je doslej pojavila sicer všečna čokoladna gazela Halle Berry, razen Catwoman (2004) in zloglasnega Filma 43 (2013).

Osnovna premisa sicer ni tako zelo zgrešena, četudi je do obisti prežvečena in premočrtna: osamljeni materi samohranilki, ki se preživlja s klišejskim delom natakarice, v zabaviščnem parku takorekoč pred očmi ugrabijo sinčka. Ampak ženska se ne da zmesti: odločno sede za volan svojega enoprostorca in se po avtocestah požene za avtomobilom ugrabiteljev. Do tod vse lepo in prav, a to se zgodi šele v prvih 15 minutah pripovedi. Razen sumljivega dejstva, da bi družinski minivan v resnici težko dohajal forda mustanga GT (in če odmislimo nenavadno spretno vožnjo protagonistke tudi sicer), je prvi znak slaboumnega scenarija že pogovor same Halle s seboj (ker naj bi tako gledalec bolje dojemal dogajanje), vendar tisto glavno čaka v nadaljevanju: patetična godlja najbolj absurdnih odločitev, nesmiselnega ravnanja ter butastih dogodkov, kar smo jih dotihmal videli v tem žanru. (Zakaj trapasta babnica preprosto ne povozi ugrabitelja, ko ima zlato priložnost za to?) Ne spomnim se, kdaj me je s tako gromoglasno debilnostjo in odsotnostjo zdravorazumske logike kateri film nazadnje tako razpiz vznemiril. Slabo pozicionirana kamera s čudaškimi snemalnimi koti in motečim kadriranjem, preskakujoča montaža s simptomi izginulih prizorov (kam je izpuhtel pes na pomolu?), repetitivnost scen, sila neprepričljiv razplet in za nameček še senzacionalističen epilog nikakor ne popravijo zanikrnega vtisa. Celota je videti kot nedodelan, amaterski videoposnetek lenega študenta filmske šole, ki je vanj uspel stlačiti slavno zvezdnico, zdaj pa si domišlja, da je njen čedni obraz dovolj za globalno kinodistribucijo — in ne za odplako na lokalno DVD tržišče tretjerazrednih, generičnih preganjavščin, ob katerih lahko na dolgočasen torkov večer na kavču utoneš v nemiren dremež.

Dal mi je misliti, da je cestni triler Breakdown (1997) režiserja Jonathana Mostowa v resnici pravcata žanrska mojstrovina in čistokrvna novodobna klasika. Če koga zanima zares izjemna zgodba, ki se v celoti odvije v avtomobilski kabini med vožnjo, naj si vsekakor ogleda fantastični Locke (2013) Stevena Knighta, gledalca podcenjujočo Ugrabitev pa naj raje izpusti.

8. sep. 2017

The Hunted (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Danes 82-letni ameriški režiser William Friedkin je bil v sedemdesetih letih eno najbolj vročih imen Novega Hollywooda; zaporedoma je posnel mojstrovini, ki sta postali instantni klasiki in se za vekomaj zapisali v filmsko zgodovino: kultno Francosko zvezo (1971) ter zloglasnega Izganjalca hudiča (1973). Kot ustanovni član kratkotrajne produkcijske tvrdke The Directors Company znotraj studiev Paramount (druga dva sta bila še Francis Ford Coppola in Peter Bogdanovich) bi lahko med drugim prevzel tudi režijo nekakšne vesoljske bojevalščine, o kateri se je tedaj veliko govorilo, vendar se mu zadeva ni zdela strašno obetavna in je projekt zavrnil. In kaj? Leta 1977 je Vojna zvezd v režiji Georgea Lucasa bučno pahnila Hollywood v novo paradigmo (ki še vedno traja) in popolnoma zasenčila istočasni Friedkinov eksistenčni triler Sorcerer (1977) ter za nekaj let pokopala tudi režiserjevo kariero. Pozneje je napisal in posnel še odlično akcijsko neo-noir kriminalko To Live and Die in L.A. (1985) in televizijski rimejk slovitega 12 Angry Men (1997), dočim je bila večina njegovih drugih filmov sprejeta razmeroma mlačno in z mešanimi občutki (beri: Bug). Nazadnje se je izkazal z zanimivo kriminalno črno-komično dramo Killer Joe (2011).



Njegova zasledovalščina Preganjani po scenariju Davida in Petra Griffithsa ter Arta Monterastellija sicer ni tako zelo zanikrn film — le da gre za tematsko dokaj neizvirno in nepotrebno mešanico prvega Ramba (1982) s Silvom Žrebcem ter poznejšega Begunca (1993) s Harrisonom Fordom. Domiselnega in iznajdljivega ubežnika preganja Tommy Lee Jones, ki je kot nekdanji vojaški inštruktor tokrat za petami poblaznelemu vojaku s post-travmatskim sindromom Beniciu Del Toru. Ta žilavi specialec je videl sodobne vojne strahote krvavih balkanskih spopadov in njegov že tako razrvani čut za smiselnost in spodobnost je doživel kolaps; trpinčena duševnost ga tako požene na morilski pohod po gozdovih Oregona med tistimi, ki ne priznavajo lovskega dostojanstva in etike. Izurjen je za preživetje v divjini, neslišne napade brez sledi in ročno izdelavo hladnih orožij, še tako izkušeni policisti mu bodo težko kos; zaustavi ga lahko le njegov učitelj in veteranski stezosledec s podobnimi spretnostmi — če ga morda niso že prehitela leta in zapustila nekdanja telesna moč.

He's a killing machine. There is no way he can be indicted or tried in open court, or any court. He cannot be processed, interviewed, charged with a crime, or copped out as a psycho. His picture cannot appear in any newspaper. As far as the world is concerned, sir, Aaron Hallum doesn't exist.



Gledljivosti in kratkočasnosti najbolj zavda enolična dramaturška repetitivnost: morilskega odpadnika ujamejo, zaslišijo, ga vnovič izgubijo, spet najdejo, iz poraščenega podeželja prestavijo v urbano okolje, ves čas mu za vrat diha Tommy Lee (ki je predtem preganjal Wesleyja Snipesa), s komer se v filipinski tehniki z nožem ter mano a mano soočita enkrat, nato še drugič ter spet v krvavem sklepnem dejanju — in to je bolj ali manj vse. Nič takega, česar nismo videli že kje drugje in bolje prikazano (dasiravno so kaskaderski vložki prepričljivi, všečen je tudi manko posebnih učinkov ter solidno posneto dogajanje na pravih lokacijah); vendar ob tem zmanjka energije za poistovetljivo karakterizacijo in ganljivo človeško dramo, ki jo je znal prikazati celo Sly v svoji morda najboljši vlogi.