Anything Else (2003)
IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••
Voilà, nagradno vprašanje za vse cineaste: kakšno zvezo imata Edward Benguiat in Woody Allen? (Nak, dejstvo, da je bil prvi jazzovski bobnar, slednji pa je notorično spreten klarinetist, je golo naključje.) Okej, podvprašanje: kako spoznate Allenov film, ne da bi ga sploh videli? *
What'd you say? —I was just saying how strange life is, how full of inexplicable mystery. —Well, you know, it's like anything else.
Woodyja sicer štejem med svoje najljubše režiserje (nemara celo peterico omiljenih) in nobenega njegovega filma ne bi mogel označiti za čisto polomijo. Anything Else bržčas res ni njegov najboljši projekt, vendar v prepoznavnem slogu nosi njegov nezgrešljiv samoironični pečat: satirični preplet seksualne negotovosti, paranoje, nevrotičnosti in psihoanalize odnosov med spoloma, s historično judovsko paradigmo in versko dogmo obremenjen in zafrustriran urbani eksistencializem — v kinematografski formi gledališke veseloigre začinjen s hiperaktivnimi intelektual(istič)nimi dialogi in obvezno jazzovsko podlago.
I've had a crush on you since we met. Couldn't you tell, the way I was ignoring you? —Well, there was something compelling about your apathy.
Pri njem me zabava še to, da marsikdaj simbolično dodeli vlogo samega sebe komu drugemu; včasih kljub temu, da se v zgodbi pojavi (tudi) sam. Allenov alter ego je tokrat mladi humoristični dramaturg in pisatelj Jerry Falk (Jason Biggs), ki se po končani prejšnji zvezi (in neuspešnem zakonu še pred tem) prebija skozi vnaprej obsojeno razmerje z nevrotično in negotovo Amando (Christina Ricci) ter vsiljeno sobivanje z njeno nemogočo materjo (Stockard Channing), že tretje leto zapored obiskuje psihiatra (ki Jerryja apatično posluša, a mu nikoli ničesar ne pove), razmišlja o odslovitvi svojega izkoriščevalskega menedžerja (Danny DeVito) in se v parku redno dobiva s čudaškim mentorjem ter sarkastičnih anekdot polnim svetovalcem Dobelom (Woody Allen).
I broke up with this girl, and they put me with a psychiatrist who said, "Why did you get so depressed, and do all those things you did?" I said, "I wanted this girl and she left me." And he said, "Well, we have to look into that." And I said, "There's nothing to look into. I wanted her and she left me." And he said, "Well, why are you feeling so intense?" And I said, "Cause I want the girl." And he said, "What's underneath it?" And I said, "Nothing." He said, "I'll have to give you medication." I said, "I don't want medication. I want the girl." And he said, "We have to work this through." So, at that point, I took a fire extinguisher from the casement and struck him across the back of his neck.
Kljub zabavnim dovtipom romantična komedija ne prinaša česa pretresljivega, česar nismo videli že v slovitem Annie Hall (1977) in marsikaterem Allenovem umotvoru odtihmal, vendar so pravi adut filma glumači in interakcija med njimi. Tozadevno velja posebej pohvaliti odlična Biggsa in Riccijevo, ki sta vzajemno odzivnost kot soigralca sicer vadila že v Prozac Nation (2001), in pričarata fluidno, avtentično fabulo o postmodernističnem paru, ki v mitološkem iskanju svoje boljše polovice zamenjuje ljubezen za spolno privlačnost ter pristen odnos s partnerjem za lastne kompenzirane strahove in sublimirano nesamozavest. Tako se vrtita v krogu namišljenih in pripisanih osebnostnih vrlin in pomanjkljivosti, priučenih laži in patološkega vzbujanja slabe vesti — skratka, arhetipska lika, v katerih se bo zlahka prepoznal vsakdo. (Ups. Ali pač?)
Prav ta pretanjen občutek za karakterizacijo likov je (razen genialnih dialogov) tisto, kar pri Allenovih filmih najbolj cenim. Tukaj priobčeni me resda še zdaleč ni tako navdušil kot denimo Crimes and Misdemeanors (1989) ali Hannah and Her Sisters (1986), a je kljub mlačnim ter odkrito negativnim kritikam (in mizernem dobičku) po mojem vreden ogleda (v dvoje). Slavni Leonard Maltin ga je menda bombastično oklical celo za "najslabši Allenov film vseh časov"; osebno menim, da česa takega pač ni — in si (ne)skromno pridržujem pravico do lastnega mnenja.
You said it yourself, you're afraid to sleep alone. That's the whole story. You surround yourself with this farrage of babysitters, this loving-disabled little sex kitten who's driving you crazy, the Jew manager, you know? And let me tell you I am of the Hebrew pursuassion, but the guy that handles you is a member of one of the lost tribes of Israel that should have remained lost. And you got this shrink who, like God, never speaks, and like God, is dead. There's nothing wrong with being afraid. We were meant to be afraid. That's why you gotta build a survival kit!
* Odgovor: po na/od/javni špici z belimi napisi v tipografiji Windsor (različica condensed) na črnem ozadju in značilno jazzovsko glasbeno kuliso. Da imajo nekateri režiserji preference tudi pri fontih v špicah svojih filmov, seveda ni nobeno presenečenje ali novost; Kubrick je bil denimo navdušen nad pisavo Futura Extra Bold. Je pa zanimivo, kaj?








