22. jan. 2020

Terminator: Dark Fate (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Zakaj to pišem, ti pa bereš? V resnici ti ni treba, pišem pa zgolj zase in kot opomin. Če kultni izvirnik The Terminator (1984) čislam kot enega najboljših akcijskih filmov vseh časov in Terminator 2: Judgment Day (1991) kot eno najbolj posrečenih nadaljevanj sploh, sem ušivi Terminator Genisys (2015) nazadnje omenjal le še kot primer, kakšni naj bi filmi ne bili. V taisto kategorijo sodi tudi najnovejši, ki terminatorsko franšizo razobliči do neprepoznavnosti in jo dokončno zadega naravnost v kurji drek. Ogledal sem si ga, ker nisem imel kaj pametnejšega početi. Zdaj vem, da bi si lahko recimo vrtal v koleno. Film sem pozabil že med odjavno špico.

Terminator je franšiza, ki ne bi smela nikoli postati franšiza. Po drugem delu Judgement Day se je zgodba o prihodnji vojni med ljudmi in stroji ter vodji človeškega odporniškega gibanja Johna Connorja (v T2 ga je odigral mladi Edward Furlong) zaključila in kot taka ni potrebovala nadaljevanj. Žal pa je hollywoodska mašinerija v Terminatorju odkrila priložnost za hitri zaslužek, zato je v naslednjih 25 letih zaplodila tri nepotrebna nadaljevanja (Rise of the Machines, Salvation in Genisys), ki pa tako v kritiškem kot finančnem smislu niso izpolnila pričakovanj. Toda Hollywood v svojem kroničnem pomanjkanju idej na vsake toliko časa poskuša obuditi staro slavo franšize in v kina pošlje novo nadaljevanje v upanju, da bo to le uspelo najti pot do občinstva. —Vid Šteh, Deseta umetnost

Naj se najprej znebim dveh pozitivnih prebliskov: (a) film se mi zdi za mišji rep boljši od zares obupnega Genisysa, ter (b) začetna ekspozicija je presenetljivo obetavna (z digitalno pomlajenimi liki iz drugega dela). Žal pa uvod z gvatemalske plaže leta 1998 ne vodi k ničemur — in vse, kar sledi, je zanikrno do obisti. Ne le, da nadaljnji koncept nima tematske zveze z nastavkom oz. ne premore niti lastne konsistentnosti, temveč se mastno poserje tudi na vso dosedanjo logiko časovnega sosledja in pripovedne doslednosti. V Hollywoodu je v oportunističnih časih lažnih novic in Disneyjeve Vojne zvezd mogoče čisto vse; tudi hipni izbris zapuščine vseh prejšnjih filmov in naključno nadaljevanje zgodbe v namišljeni točki v preteklosti (eden od producentov je tudi sam James Cameron, jebem mu boga, da mu jebem), nakar celo novi časovnici in spremenjenim pravilom pripoved ni več povsem zvesta. Vnovič posnema zlajnani koncept iz prvih zgodb (v preteklost poslani zlobni robot in spet nov zaščitnik prihodnjega mesije), a s še bolj dolgočasnimi in brezosebnimi liki v še vedno aktualnem trendu ženskega opolnomočenja (#MeToo), ki se na žalost še kar noče in noče končati. Za nameček se mimogrede — kot-da politično ozaveščeno — dotakne še družbene problematike mehiških priseljencev, opresivnega čezlužniškega režima in Trumpovega zidu med državama. Čakaj, kaj? Betežni Arnold T-800 je v koči sredi ničesar z družino živeči upokojenec Karlo, belolasa Linda je besna in s strelnim orožjem vešča riti-brcajoča stara mama, razen njiju pa je menda v zgodbi še nekaj drugih babnic (hu kers) ter verjetno najmanj strašljiv in prepričljiv mehanski zlobnež iz spreminjajoče se črne snovi (bleda kopija T-1000 Roberta Patricka), kar smo jih zadnje čase videli v filmih. Temu primerna je nenehna akcijska dinamika: s plastičnim vtisom lažnosti in brez kakršnegakoli občutka ogroženosti kogarkoli. Saj ne, da nam je kogarkoli v filmu sploh mar, če smo že pri tem.
Lindo Hamilton je seveda fino videti, tu ni dvoma, toda kaj, ko igra zelo slabo in je v filmu zgolj zato, da preklinja in se jezi na starega dobrega Arnolda, ki je zdaj tako zelo počlovečen, da še sebi ne verjame več, da je robot. Ni čudnega, ko pa mu je ime Carl in ima celo ženo in otroka, pa še zavese prodaja, jebentiš. —Iztok



There's just more to it than picking the right color. It's the texture, the weight of the material. One wrong choice, it can destroy the look of the entire room. There was this one customer that came to me, he wanted solid colored drapes in a little girl's room. I said, don't do it! You need butterflies, polka dots, balloons.

Največjo ironijo sem prihranil za konec: Temačna usoda naj bi bil šele prvi film v novi trilogiji. James 'Kralj sveta' Cameron, ki je po novem nosilec avtorskih pravic za scenarij in like (dogovoril se je z nekdanjo soprogo in producentko Gale Anne Hurd), nikakor ni izključil možnosti sodelovanja Štajerskega hrasta tudi v prihodnje — četudi je zadnji film logično izničil obstoj njegovega lika in bi se dremajoči Arnold naslednjič verjetno pojavil le še na gugalniku na verandi, pokrit z odejo. Ali bo do tega prišlo, je kajpak odvisno od blagajniškega uspeha Fate Darkić. Upajmo, da bo popušila na celi črti in da je franšiza za vselej pokopana.

20. jan. 2020

Color Out of Space (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Jasno, da sem kot velik ljubitelj žanrskih B-projektov na široko zazijal: Whoa.™ Priredba ene najslavnejših zgodb slavnega H. P. Lovecrafta The Colour out of Space v režiji slovito-razvpitega avtorja Richarda Stanleyja (glej njegov sci-fi kult Hardware) in izpod prstov producentov krvavo psihedelične bizarke Mandy (2018) Panosa Cosmatosa, skupaj z osrednjim protagonistom Nicolasom Cageom? Baby, I'm there. Oziroma: you had me at 'hello'.

Lovecraftovo kratko zgodbo Barva iz vesolja (1927)* je sicer doslej tematizirala kopica filmov; recimo ancientni Die, Monster, Die! (1965) z Borisom Karloffom, The Curse (1987) Davida Keitha, italijanski Colour from the Dark (2008) ter nemški Die Farbe (2010). Nekateri drugi filmi so se okvirno zgledovali po teh motivih, denimo legendarni Invasion of the Body Snatchers (1956) ali Carpenterjev Stvor (1982) ali nedavni Annihilation (2018) Alexa Garlanda: zgodbe o neznanih razsežnostih, nedoumljivih telesnih mutacijah in izkrivljenju newtonovske resničnosti. Adaptacije Lovecraftove akademsko-literarne fantazmagorije so notorično zahtevne, ker je bit njegovega sveta tako neoprijemljiva: kozmična groza pred tujim, drugačnim in nerazumljivim — tistim, kar ne izhaja iz človeka in njegove bližine ali psihe, temveč od daleč in drugod. Kako ustrezno utelesiti in prikazati tako abstraktne pojme?

Scenarist in režiser Richard Stanley je kot oboževalec Lovecrafta zgodbo kuhal skoraj deset let (scenarij je pripravil s stalno sodelavko Scarlett Amaris); po polomu pri Otoku dr. Moreauja (1996), ko so ga po fekalnem neurju prepirov in nesoglasij studijski kravatarji odpustili ter zamenjali z Johnom Frankenheimerjem (končni film zato sicer ni bil nič boljši), namreč ni dobil prav veliko priložnosti za veliki filmski povratek. Odtlej je posnel le nekaj kratkih filmov in dokumentarcev, dokler ni s svojim konceptom leta 2015 prepričal produkcijske tvrdke SpectreVision Elijaha Wooda ter distribucijskega indie podjetja XYZ Films (The Invitation, ARQ, I Don't Feel at Home in This World Anymore, Brawl in Cell Block 99, Apostle), da je naposled udejanjil dolgoletno vizijo.

Odkrito: občutki so mešani. (To pove velik lovecraftovski geek.) Barvito halucinantni kameri izkušenega snemalca videospotov Stevena D. Annisa (I Am Mother) in obrtniški plati vobče sicer ne gre veliko očitati, Stanleyjev občutek za glasbeno podlago pa je še vedno neprekosljiv (Colin Stetson je pred tem sijajno uglasbil tudi Podedovano zlo). Nastavek obetaven, zgodba razmeroma zvesta literarni predlogi in liki zanimivi — vsaj od začetka. (Samoreferenca: napis No flesh shall be spared na steni fantovske sobe.) Ampak tam, kjer je Cosmatos pri Mandy (2018) igral na pretanjene čustvene poudarke in odmerjene glumaške izbruhe, je Stanley dal svojemu glavnemu igralcu proste roke — in Nicolas Cage je prestavil v svoj prislovični način full-retard, kakršnega nismo videli od hilaričnih memov iz Vampire's Kiss (1988) ali vsaj novejše grozljivke Mom and Dad (2017). Manična glumaška izraznost, trzajoče naključni trenutki besnila in neumestne enovrstičnice zunaj konteksta: Nic Cage, kakršnega poznamo. Ali groteskni overacting na meji farse — ki naj bi služila kot humorna razbremenitev ali kaj — pritiče in deluje v sicer srhljivi Lovecraftovi zgodbi? Če mene vprašate, ne. Žal. Razumem, da naj bi šlo za protagonistovo pogrezanje v blaznost, a vseeno. (Absurd doseže vrhunec v molži alpak. Volnastih miniaturnih kamel. Takojšnji miselni preskok na ostarelega Marka Hamilla in mleko vesoljskih dinozavrov v Poslednjem jediju.) To je prva in morda največja napaka, ki si jo je Richard Stanley dovolil (tudi kdaj prej je dokazal, da ne obvladuje povsem svojih igralcev); že tako razdrobljeni pripovedi dodaja čudaško kontrastno nepovezanost. Poleg tega vanjo po nepotrebnem meša magijo in ezoterične prvine, liki so enoplastno definirani in plitvi (razen Tommyja Chonga, ki pa je tam le zato, da igra samega sebe), posebni učinki bodisi ceneno gumijasti ali prepoznavno digitalni, dramaturška in pripovedna celota pa z mnogimi obvozi in slepimi ulicami razobličena.

Škoda. Saj vem, da je še vedno januar, čas filmskih odplak in izgubljenih žanrskih projektov. Retro-gnusljivka bo bržčas zadovoljila najtrše pristaše Lovecrafta in ljubitelje Cageovih grimas, ne pa tudi cineastičnih sladokuscev nasploh. Slednjim priporočam ogled (še) bolj eklektičnih posebnežev, če že govorimo o Lovecraftu, kakršni so med novejšimi Banshee Chapter (2013), The Void (2016), Cold Skin (2017), The Endless (2017) ali pa kar fantastični Eggersov Svetilnik (2019), četudi je tam Lovecrafta bolj za vzorec.
* Op. Kot 47. del knjižne zbirke Moderni klasiki Cankarjeve založbe je leta 2008 izšla Lovecraftova antologija Zgodbe (prevod Miha Avanzo, spremna beseda Vesna Lemaić), med njimi kot zadnja tudi Barva iz vesolja, str. 251—277.

17. jan. 2020

Bombshell (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ameriški producent in režiser Jay Roach je po dolgi in uspešni karieri posrečenih komedij, povečini duhovitih (franšiza o Austinu Powersu, Meet the Parents, Meet the Fockers), nekaterih pa malo manj (Dinner for Schmucks, The Campaign), posnel kulturno relevantno biografijo enega najbolj kontroverznih ameriških scenaristov Daltona Trumba (Trumbo). Ozaveščeno politično držo nadaljuje s prikazom nedavnega škandala ameriške televizijske mreže FOX po obtožbah spolnega nadlegovanja, zaradi česar je — še pred afero Harveyja Weinsteina in začetkom aktivističnega gibanja #MeToo — odstopil predsednik televizijske mreže Roger Ailes (1940—2017), prvi mož medijskega velikana v lasti milijarderja Ruperta Murdocha. Roach po scenariju Charlesa Randolpha (The Interpreter, The Big Short) tematizira okoliščine in odločitve peščice televizijskih voditeljic, ki so naposled spregovorile o nekaterih ponižujočih izkušnjah z Ailesom, njegovih seksističnih zahtevah in strupeno šovinističnem ozračju pri tem konservativnem ameriškem občilu.

Film "One so bombe" odpira pereče vprašanje, ki v vsakodnevnih pogovorih pogosto razkrije najgrše plati ljudi. Kako naj ženske, ki so tarče spolnega nadlegovanja, manevrirajo med "pravilnim odzivom" na zlorabo in samoohranitvenim nagonom?
"One so bombe" je zgodba treh žensk: Kayle Pospisil (Margot Robbie), ki je izmišljen lik, napisan "na podlagi zgodb več različnih žensk", ter resničnih televizijskih voditeljic Gretchen Carlson (Nicole Kidman) in Megyn Kelly (Charlize Theron). Morda najboljši del premise celotnega filma je zavedanje, da popolne žrtve ne obstajajo: ni treba, da bi nam bila junakinja "simpatična", da bi lahko razumeli, kdaj se ji godi krivica. Tudi ženske na drugi strani političnega spektra so lahko žrtve diskriminacije. A zdi se, da film v tem pogledu ne verjame svoji hipotezi: Carlson in Kelly kar naenkrat nista več podpihovalki homofobnih idej, teorij zarote in rasističnih zablod o Jezusovem etničnem poreklu, pač pa feministki, ki sta s provokativnimi vprašanji pripravljeni odstopati od šovinizma svojih kolegov. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Kaj bi pričakovali od tovrstne premise, če naj bo zaokrožena in celostna? Bržčas odločen napad na sistem vrednot in poslovnih praks (četudi le v ameriški kulturi), ki so dopuščale ali še vedno dopuščajo vsakršno dvoumnost o tem, kje se konča vladavina človeka nad človekom (v tem primeru odnosa nadrejenega do uslužbenk). Namesto tega film stavi vse karte na prikaz žensk, ki so bile deležne spolne diskriminacije in celo osebnih napadov, a brez vsakršnih spornih podrobnosti in kontroverznih ekspozicij. Tukaj se kaže dvoličnost ameriške etike in sprenevedavost hollywoodske paradigme, ki jo pooseblja, poleg fiktivnosti več kot enega lika ali dejstva. Bolje bi delovala izmišljena fabula.
Zelo fajn film. Aktualen, pogumen, gledljiv, dobro odigran, spretno zrežiran in za čase “me too” gibanja seveda zelo pomemben in nujen. [...] Ultimativni ženski film, torej. Toda ne zoprn in zavoljo “me too” norije tudi ne preteran, ampak povsem realen in tak, da ga je bilo treba posneti in postaviti testament spolnega nadlegovanja in mobinga v službi. —Iztok

Pri zgodbi o krivičnosti in izkoriščanju je bolj kot všečnost ključnega pomena, da se gledalka ali gledalec nekako poistoveti z liki; pa ne le zato, ker so slučajno istega spola kot ona ali on, temveč nasploh in čustveno. Sicer dobimo politično korekten, senzacionalističen, manipulantski ali stilizirano konfekcijski izdelek z oportunističnim priokusom in brez trajne vrednosti (bling bling), ki nas namesto s prepričljivostjo podžiga z moralističnim pridiganjem. In kaj je tisto, kar si radi zapomnimo? Zanimive, dobro karakterizirane, sočutje zbujajoče, življenjske like, ki jih spoznamo do obisti in se nam zdijo intimno blizu (glej denimo filme Mika Leigha in Kena Loacha). Koliko ljudi vseh spolov se lahko zares identificira z javno izpostavljenimi figurami televizijskih voditeljic, katerih osnovna značajska lastnost je predvsem surova ambicioznost? Spričo kariere brezkompromisno hoditi čez trupla včasih pomeni tudi teptanje lastnih načel in vrednot. Kje je meja dostojanstva in moralnosti? Tako kompleksnih vprašanj in sivih območij pa se film žal ne loteva.

Film režiserja Jayja Roacha ne spregovori zgolj o posledicah spolnega nadlegovanja, ampak tudi prikaže, kakšne podcenjujoče odločitve mora biti ženska prisiljena sprejeti, da bi lahko ohranila svojo kariero in osebno dostojanstvo. Ta boj s sistemom je prikazan z ognjevitimi predstavami odličnih Charlize Theron, Nicole Kidman in Margot Robbie, ki pa so žal premalo, da bi film rešile pred površnostjo in plitkostjo. Največja težava filma "Bombshell" je v tem, da se nikoli ne poglobi v osebne zgodbe glavnih junakinj in jih dela relavantne zgolj v vlogah figur, ki so pokazale zobe Ailesovi diktaturi. —Vid Šteh, Razgledano


Škoda, da bolj kot značajski globini film namenja energijo vizualni podobnosti igralk z resničnimi liki (Charlize se popolnoma zlije s podobo Megyn Kelly), prostetika in maska pa običajno zavirata in otežkočata izraznost (to je moteče tudi pri odličnem Johnu Lithgowu, oglejte si ga raje v sijajni drami Love Is Strange). Vendar še bolj kot to motijo običajni pripovedni in dramaturški vzorci ameriških scenaristov, ki s pretiravanjem in eksplicitnim poudarjanjem stereotipov — za povprečnega ameriškega gledalca in točke pri filmskih nagradah — pogosto dosežejo prav nasprotni učinek. Je pomembno opozarjati na dileme o enakopravnosti, opolnomočenju in vlogi žensk v družbi? Absolutno in vsekakor da. A če naj ima moralni poduk tehtnost in moč dejanskih sprememb, se mora dotakniti uma in srca majhnih, običajnih ljudi.

13. jan. 2020

Zombieland: Double Tap (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Berem in poslušam sila naklonjene ter spodbudne kritiške odzive na nadaljevanje satirične komedije Dobrodošli v deželi zombijev izpred desetletja, v katerem je režiser izvirnika Ruben Fleischer po scenariju istih sodelavcev vnovič združil prvotno igralsko zasedbo: Woody Harrelson, Jesse Eisenberg, Emma Stone in Abigail Breslin (Woddyja in Emmo bi lahko gledal, kako dremljeta, preostala dva pa večinoma tudi nista huronsko nadležna). Priznam, film je pretežno duhovit in vseskozi kratkočasen (prigoda s poševnim stolpom v Pisi me je nasmejala do solz). In če je to vse, kar današnje občinstvo pričakuje in si želi, torej puhlo in premočrtno kokičarsko zabavo, potem je nadaljevanje pač zadostilo pričakovanjem. Če si je kdo obetal poudarjene satirične podtone ali cinično družbenokritično (samo)podobo, pa se bo moral obrisati pod nosom.

Premisa o duhovni izpraznjenosti, nesolidarnosti in razcepljenosti moderne družbe, ki se razvija v prikazu kronične odtujenosti in pomanjkanja zaupanja med liki, klimaks dosega v katarzičnem obračunu z zombiji v naelektrenem lunaparku — več kot prikladnem simbolu novodobne požrešnosti, kanibalizma in potrošniške zblaznelosti, ki nepotešeno razkraja sisteme moralnih vrednot. Šele v takem kontekstu lahko film "Dobrodošli v deželi zombijev" proglasim za pronicljivo in bistroumno komedijo, ki poleg obešenjaškega variiranja premore tudi posluh za tematsko parafraziranje žanrskih klasik ter na ta način nadaljuje kreativno vizijo Wrightove "Noči neumnih mrtvecev". —Jan G., MrXfilm

Kaj novega ali drugačnega prinaša nadaljevanje? Popolnoma nič, zero, nada, zip. Četudi so glumači videti, da so se zabavali še bolj kot pri prejšnjem filmu (Zoey Deutch se mi je zdela hilarično smešna, Bill Murray v samoreferenčnem prizoru po odjavni špici pa nekako odveč), je s pop-referencami bogata in prisiljeno samonanašajoča se drža, v kadre vsajeni 3D napisi o rekordih in nagradah in pravilih preživetja, že nekoliko prežvečena. Aha, takrat je bilo zanimivo, v drugo pa ne več toliko. Sarkazem in črni humor v dialogih je sicer dobrodošel, samo škoda, da ga niso kaj prihranili tudi za tematsko in širše pomensko sliko. Če je prvi Zombieland z epilogom v tematskem zabavišču — bržčas namig na malce prej posneti Lunapark (2009) z Eisenbergom — metaforično in metafilmsko ciljal na umsko plitvino, zabavljaško potrošništvo in obče poneumljenje zombijevske neoliberalne družbe, potem bi tokrat pričakovali nekoliko bolj eksplicitne pomežike trumpovski Ameriki nesmislov, lažnih novic in vladavine absurda (celo Mrtvi ne umirajo Jima Jarmusha so premogli nekatere tovrstne točke). Ampak ne, razen prizorišča opuščene Bele hiše in siceršnje ameriške mitologije rdečevratništva ni bilo zaslediti nič konceptualno pomenljivejšega. In zaključek na hipijevskem, brezbrižnem in razpuščenem Babilonskem stolpu žurantov in zapohancev? Naj bi razumeli, da je šlo itak vse v maloro, torej se lahko samo še fatalistično zadenemo in zabavamo do konca (This Is the End), saj našemu svetu tako ali tako ni več pomoči?

Zombija moraš ustreliti dvakrat (double tap), slišimo. Zakaj dvakrat? Za vsak primer — da ga res zanesljivo ubijemo. Podobno je z vici — ko ga povemo drugič, ga ubijemo. Film "Dobrodošli v deželi zombijev" je bil tak vic. Pred desetimi leti nas je očaral s svežim, lahkotnim, farsičnim, sarkastičnim, lucidnim pristopom k zombikalipsi, toda v zadnjih desetih letih smo videli toliko imitacij tega filma, da zdaj nadaljevanje izgleda le kot malce bolj navdahnjena imitacija teh imitacij, kot karikatura originala.
Vse je mogoče povsem legalno pobiti. Z užitkom, nekaznovano in brez slabe vesti. Zombiji so le nekdanji ljudje, bivši ljudje, razosebljeni ljudje, razčlovečeni ljudje, razlaščeni ljudje. Nekoč so bili to ljudje, zdaj niso več. Zato lahko z njimi počnejo, kar hočejo. —Marcel Štefančič, Mladina

Žal mi je predvsem izvrstnih igralcev (poleg Murrayja sta nemarno neizkoriščena tudi Rosario Dawson in Luke Wilson), ki se udinjajo le še v neskončnih reciklažah in oportunističnih, cenenih predelavah. Saj razumem, hollywoodska produkcija je zgolj finančna investicija v zagotovljeni dobiček, enkratni nakup lahkotne in hitro minljive zabave. Če to ni ultimativna (samo)referenca in popoln portret današnjega časa, pa tudi nič nočem. In tudi to je že zdavnaj povedal George Romero, naj počiva v miru.

8. jan. 2020

Once Upon a Time... in Hollywood (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Zdi se smešno zapoznelo in ceneno razpredati o filmu izpred nekaj mesecev, ki je v kinematografih že zdavnaj mimo in za katerega zdaj vemo, da je prejel tri globuse, zato bo pri naslednji podelitvi oskarjev bržčas pobral tudi kakšen zlati kipec. A tako kot nekateri prejšnji Tarantinovi (Pulp Fiction, Jackie Brown, Kill Bill: Volume 1 in Volume 2, Inglourious Basterds, Django Unchained, The Hateful Eight) si po mojem zasluži trajno beležko na blogu ter zapis, ki (mi) bo ostal kot materialni dokaz videnega, potem ko bodo vtisi o filmu zbledeli in se bodo cineastična čustva ohladila. Ne postajamo nič mlajši, veste — jaz pa vse bolj pozabljam te reči. Tako to gre. Ampak tega bo vredno ohraniti in pri vnovičnem ogledu osvežiti spomin. Naj se sliši še tako klišejsko in osladno: gre za sijajno nostalgično ljubezensko pismo tovarni sanj v nekem obdobju (oziroma samem Mestu angelov) ter zatonu klasične filmske paradigme in njenem kontrakulturnem prehodu v Novi Hollywood. Kdo bi ga mogel napisati, če ne tisti, ki iskreno ljubi film?

"Bilo je nekoč v Hollywoodu" že z naslovom nakazuje na žanr pravljice, ki daje Quentinu Tarantinu proste roke za zgodovinski revizionizem, kakršnega si je privoščil v Neslavnih barabah in Djangu brez okovov. A tokrat se kultni režiser od gobezdavih diatrib umika v melanholičen razmislek o minljivosti in o tem, po kakšnem ključu določene ljudi vpišemo v anale filmske umetnosti, druge pa brezbrižno prepuščamo pozabi. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Pri samozadostni Quentinovi hollywoodski "pravljici" gre kajpak za avtorski pomežik epskemu špagetu Sergia Leoneja Bilo je nekoč na Divjem zahodu (1968), čudovito lirični kontemplaciji o minljivosti, posledicah in smrti, z brezčasno glasbeno kuliso velikega Ennia Morriconeja. Tarantinov pečat k temu tipično dodaja metafikcijsko paralelo, samonanašajočo se filmsko dimenzijo, ki govori o dvoumnosti in zlaganosti industrije, ki nam prodaja sanje. So to izmišljeni liki ali ljudje iz mesa in krvi, je to film ali resnično življenje? Ali pa morda preplet stvarnosti in fikcije? Večna tematika pri Tarantinu, tudi kar zadeva nasilje. Kaj je tisto, kar v času trumpovskih lažnih novic, hinavske politične korektnosti in preračunljivega oportunizma (#MeToo) kroji podobo sveta in našo percepcijo realnosti? Morda prav varljivo določeni rok trajanja nas samih (glej tudi Blade Runner)? Quentin sam je tisti ustvarjalec, ki je vztrajno dajal ugašajočim filmskim zvezdam še eno priložnost za sijaj; tukaj so to Brad Pitt, Leonardo DiCaprio, Al Pacino, Kurt Russell in še kdo. Ali pa je nepreklicno konec nekega obdobja, ki so ga zaznamovali pravi igralci, razmeroma nedolžnega in obvladljivega časa, ki ga je bilo mogoče vsaj razumeti (kot resignirano ugotavlja šerif Tommy Lee Jones v No Country for Old Men)? V času Marvelovih in Disneyjevih akcijskih CGI masovk ne potrebujemo niti režiserjev, kaj šele igralcev; te je tako ali tako mogoče digitalno ustvariti ali ustrezno pomladiti. Je (tudi) zato Scorsese s svojim Ircem (2019) pri globusih nedavno ostal praznih rok?

When you come to the end of the line, with a buddy who is more than a brother and a little less than a wife, getting blind drunk together is really the only way to say farewell.



Ampak vrnimo se k vprašanju o nezanesljivosti, relativnosti in namišljenosti našega konstrukta realnosti (glej tudi Memento): o drugačnem, pravljičnem svetu, ki nam ga prodaja Hollywood. Odsluženi glumač Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) pravzaprav nikoli ni bil zares zvezdnik najvišje klase, kakor si domišlja. Sicer ne bi igral v kavbojskih TV-serijah in bi dejansko dobil vlogo Steva McQueena v Velikem pobegu (1963) Johna Sturgesa, namesto da si to le medlo predstavlja. (Čustveni izpad samopomilovanja v prikolici, potem ko je pozabil besedilo, in v šundovskem čtivu na snemanju prepozna samega sebe: Ricka ali DiCapria?) Pravzaprav se je zlagal že glede avtomobila in tega, zakaj ga mora njegov filmski dvojnik in prijatelj Cliff Booth (Brad Pitt) voziti naokrog. In ko smo že pri slednjem: je okoreli, flegmatični kaskader v resnici ubil svojo ženo ali je bila nesreča? (Referenca na skrivnostno smrt Natalie Wood.) In ali je zares izprašil rit domišljavemu Bruceu Leeju (posmehljivo mu reče Kato, po njegovem liku v Zelenem sršenu), ali pa je dogodek s studijskega parkirišča močno izkrivljen? Navsezadnje se zadeva odvije le v njegovem spominskem preblisku med popravilom antene. Nemara je vsaj agent Marvin Schwarz (Al Pacino) historično pristen, čeprav izrecno poudari svoj priimek, da ga ne bi zamešali z resničnim Marvinom Schwartzom, producentom kavbojke 100 Rifles (1969)? Dvoumnosti se nadaljujejo z Margot Robbie, ki na platnu gleda pravo Sharon Tate v vohunski komediji The Wrecking Crew (1968) in ne digitalno zmontirane nje same (kot Dalton med vojnimi ujetniki, v slogu Forresta Gumpa); prirejanje resnice pa doživi vrhunec v fantazijski reviziji tragičnih dogodkov 8. avgusta 1969, povezanih z Mansonovim klanom in pokolom na naslovu 10050 Cielo Drive v Los Angelesu. Filmski hipiji niso nič drugega kot vsiljivi tepci, fanatični izmečki, umazani delinkventi — s tem pa morbidna mitologija resničnih dogodkov kakor v uteho sublimira v farso in karikaturo, ki s krvavo maščevalnim epilogom prinese ultimativno zadoščenje: kaj, ko bi lahko film dejansko (vzporedno) spreminjal resničnost na lepše? Nedolžni bi preživeli, neslavne barabe bi bile kaznovane še pred udejanjenim zločinom, filmske zvezde se ne bi starale in vsakdo bi zasluženo dobil svoje mesto.

To je pravljica o "dobrih starih časih", ko je bila Amerika "velika", ko so bile spolne identitete, spolne vloge in spolne hierarhije jordanpetersonovsko jasne, ko so bili moški glavni, ženske pa — kot Sharon Tate — noseče. In seveda, to je obenem groteska o zastarevanju in zatonu belega moškega — o moškem, nekdanjem vladarju, ki izgublja potenco, avtoriteto, družbeno moč, o moškem, ki se ne more sprijazniti z razpadom "kavbojskega" patriarhalnega reda, o moškem, ki mu je čas potekel, o moškem, ki trpi in joče. —Marcel Štefančič, Mladina

Tisto, kar je Tarantinu najbolje uspelo, tokrat ni le nasilje, besedičenje slikovitih likov in prislovične popkulturne domislice, temveč pripovedni kontekst ter intimno spominsko ozadje; mogoče gre celo za njegov najbolj osebni film. Šestdeseta leta z vsemi občutki in glasbo in duhom časa še nikoli niso bila videti tako otipljiva, brez vsakršnih digitalij in posebnih učinkov; med dolgimi meditativnimi vožnjami po mestu in nostalgičnimi refleksijami jih podoživljamo z grenko-sladkim občutkom otožnosti nad vsem tistim, česar ni več. (Posthumno se pojavi lani umrli Luke Perry v ganljivi poslednji vlogi). Potemtakem nam v svetu slabih kopij in post-resnice (po Harariju) ostane le reproduciranje in citiranje samega sebe, kakor v svojem devetem — menda predzadnjem — podvigu dokazuje zreli, bolj umirjeni Tarantino (a s še vedno prepoznavnimi fetiši in značilnimi prijemi); vse to nam daje občutek večnosti in tolažbe, kot da ne bomo nikoli umrli.

Menim, da bodo zlati kipci upravičeni? O, ja.