18. jan. 2018

The Last Samurai (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ameriški producent, scenarist in režiser Edward Zwick je šampion naivnih, kičastih, junaštvo in domoljubje poveličujočih (vojnih) epov brez verodostojnega družbeno-političnega konteksta — ali pa, še huje, s smešno poenostavljenim, enostranskim in zavajajočim prikazom zgodovinskih dejstev. (Čudno, da ni režiral Bravehearta.) Kot 'Ridley Scott revnega moža' (zlasti v zadnjih letih) ali prizemljeni Roland Emmerich, ki bi sklenil ustvarjati vojne melodrame. Nekateri filmi so se mu (kljub temu) posrečili nadvse solidno (Glory, Courage Under Fire) ali vsaj kinematografsko spodobno (The Siege, Blood Diamond), dočim je pri nekaterih solzavih romancah za neizobražene gospodinje tako hudo ustrelil mimo (Legends of the Fall), da jim z današnjimi očmi ne morem nameniti pohvale, kako dobro so kljubovali zobu časa. Med njimi je tudi kostumska patetika s Tomčijem Kurčijem v vlogi požrtvovalnega zahodnjaškega mečevalca, ki si domišlja, da pleše z volkovi.
Edward Zwick je pred leti posnel Jesensko pripoved, enega najboljših, najlepših in najbolj žalostnih filmov vseh časov. Zares pravo mojstrovino, ki je zaigrala na vse potrebne karte in v jok spravila celo serijske morilce. In sedaj je posnel še Poslednjega samuraja, se pravi nadaljevanje Jesenske pripovedi, rimejk Jesenske pripovedi in parafrazo Jesenske pripovedi. Torej film, ob katerem bodo jokala celo trupla. Pozabite na Braveheart, na sceni je novo srce. —Iztok



Zgodba se odvija v času upora japonske bojevniške kaste samurajev zoper politično-kulturne reforme novega cesarja Meidžija (Meiji-tennō, 1852—1912), z obljubo gospodarskega napredka in modernizacije naklonjenega ameriškemu vplivu ter interesom. Po krvavih vojnah z indijanci zagrenjeni, zapiti in zatravmirani stotnik Nathan Algren (Tomči) naj bi na Japonskem po ukazu častihlepnega poslovneža Omure izuril novoustanovljene cesarske enote, vendar se po izgubljeni bitki sam znajde kot ujetnik bojevitih samurajev, potem ko su mu nenadejano prizanesli s smrtjo. Njihov poveljnik Katsumoto (Ken Watanabe) ga pod strogim nadzorom nastani v hiši svoje sestre (Koyuki Katō), katere soprog je padel v tisti bitki; pod njegovim modrim mentorstvom se zahodnjak postopno uči japonske kulture, načel časti in discipline ter špartanskega življenja. Duhovna dimenzija in ponosna drža bojevnikov ga prevzameta in spreobrneta (k temu nekaj prispeva tudi seksapilna vdova Taka); nazadnje se bo v obrambi vojaške etike in kodeksa zvestobe pridružil poslednjemu samuraju (in prijatelju) v tragičnem boju za ohranitev japonske samobitnosti in pristne kulturne podobe.
Enkratna in neponovljiva mojstrovina, ki vsakemu izmed teh filmov ukrade najboljše, se kljub temu izogne klišejem, premore dovolj samodiscipline, da ne podleže pretirani patetiki in se iz minute v minuto spreminja v takojšnjo klasiko. V večen material, v film vseh filmov, v resnega kandidata za najboljši film vseh časov. V evergreen za vse generacije. V Gone With the Wind, ki ga nese samo dejstvo, da je predober za člane akademije, ki tala oskarje. In da ne pozabim. Jokal sem. Kot majhen otrok. In to petkrat zapored. Kot pri Jesenski pripovedi. —Iztok



Saharinsko mož-romanco in kvazi-zgodovinski ep, ki skuša delovati kot resnična zgodba (kar seveda ni), razen dokaj kratkočasne dramaturgije rešujejo zlasti njegova sijajna kostumografija in scenografija ter obče tehnična plat (s kamero Johna Tolla, ki je posnel tudi Pogumno srce in Atlas oblakov, ter glasbo slavnega Hansa Zimmerja), deloma pa tudi nekateri angažirani nastopi japonskih glumačev. Med njimi je razen Watanabeja (Batman Begins, Letters from Iwo Jima, Inception, Godzilla) tudi vselej zanimivi Hirojuki Sanada (Ringu, Sunshine, 47 Ronin, Mr. Holmes, Life), po drugi strani pa so izjemni britanski igralci kot Billy Connolly ali Leighov prvak Timothy Spall (Secrets & Lies, Topsy-Turvy, All or Nothing, The Damned United, The King's Speech, Mr. Turner) obsojeni na betežno statiranje v stranskih vlogah. Jasno, da mora biti Tom Cruise — ki je tudi eden od producentov — velika zvezda filma, z dramatičnimi izlivi potlačenih moških emocij (in s konkretnimi solzicami) namenjenega bolj rahločutnim fantom. Impresivnih 170 cm visoki prvi hollywoodski škrat je svojo virilnost in borilne zmožnosti po prvi Misiji: Nemogoče (1996) in Posebnem poročilu (2002) tudi poslej dokazoval v vlogah akcijskih figuric; z Edwardom Zwickom sta dober ducat let pozneje sodelovala v še enem tovrstnih projektov, nadaljevanju šundovske pretepaško-streljaške špijonade Jack Reacher: Never Go Back (2016). Ni se jima najbolje posrečilo.

16. jan. 2018

Ferdinand (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Otroška pripoved o Ferdinandu, v ameriškem izvirniku The Story of Ferdinand (1936), je zgodba o prijaznem, miroljubnem bikcu, ki ne mara testosteronskih prepirov, tekmovalnosti, nasilja in zlasti bikoborbe, za katero je bil vzrejen; raje ovohava cvetlice in prijateljuje z drugimi živalmi, čeprav je medtem zrastel v mogočnega pripadnika svoje vrste. Prinaša sporočilo o pacifizmu, premagovanju predsodkov ter zoperstavljanju družbenim pričakovanjem in zakoreninjeni usojenosti. Z ilustracijami Roberta Lawsona in v novem prevodu Darje Marinšek je priljubljena slikanica nazadnje izšla leta 2017 pri založbi Mladinska knjiga. Že dve leti po izidu originala je Walt Disney zgodbo priredil v kratki animirani film Ferdinand the Bull (1938), ki je v kategoriji risank tedaj prejel oskarja. Osemdeset let pozneje se zgodba vrača v sodobni animirani izvedbi studiev Blue Sky in režiji njihovega prvega moža Carlosa Saldanhe (franšizi Ledena doba ter Rio). Animiranka je bila na podelitvi zlatih globusov deležna dveh nominacij, za najboljši animirani celovečerec in izvirno skladbo Home (Nick Jonas).

Kot otrok seveda nisem vedel, da je Wilbur Monroe Leaf, bolj znan kot Munro Leaf, s svojim drobnim delom, napisanim v eni uri leta 1936, dosegel ne le svetovno slavo, temveč sprožil tudi totalitarne politične ukrepe. Pravljico so fašisti in nacisti ožigosali kot pacifistično propagando in jo v Španiji prepovedali, v Tretjem rajhu pa zažigali kot izrojeno umetnost. —Marko Crnkovič, DELO

Scenaristi Robert L. Baird, Tim Federle in Brad Copeland so v maniri politično korektnih, družinskih animiranih spektaklov poskrbeli za vse prepoznavne elemente tovrstnega projekta: poistovetljivega glavnega junaka, antagoniste in tekmece (ki nazadnje sprevidijo svojo zmoto), spremljajoče stranske like za humorno razbremenitev in take, ki s satirično podobo in vedenjem namigujejo na uveljavljene stereotipe. Temu dodajo življenjsko zgodbo rahločutnega bika, ki s pogumom, srčnostjo in vdanostjo načelom nazadnje poskrbi za zmagoslavje pravice ter prevlado sočutja. Celovita izkušnja je predvsem zabavna, mestoma ganljiva in tematsko dovolj zaokrožena, da prinese jasno sporočilo o humanem ravnanju z živalmi (zlasti v okviru vprašanja španskih bikoborb), strpnosti in sprejemanju drugačnosti.

Ferdinand je bil v dobi militarizma in populizma videti kot pacifist. Njegov pacifizem je danes drugotnega pomena, saj ga preglasijo generična sporočila, ki intonirajo sodobne animacije: čudaško je normalno! Drugačni, a enakopravni! Bodi to, kar si! A ker živimo ravno v času obračuna z nasilniškimi, posiljevalskimi, bikastimi moškimi, bi lahko Ferdinand, mehki, strpni samec, postal tudi maskota gibanja #MeToo. —Marcel Štefančič, Mladina


Celokupno je animiranka bolj osredotočena in vsebinsko polnovrednejša od razmeroma plehkih, brezbrižnih Trolov (2016) studiev DreamWorks, če govorimo o vrednotah hipijevskega širjenja miru in ljubezni; vendar kljub temu zmoti nekaj oportunističnih bližnjic, zaradi katerih jo težko enakovredno postavim(o) ob bok veliko upešnejšim predhodnikom iz Nebeško modrih studiev (v kinodvoranah je Ferdinand do zdaj približno podvojil 100-milijonski vložek). Jasno, da mora animiranka prinašati uravnotežen kompromis med burkaškim kratkočasjem za mlečnozobo občinstvo in bolj pomenljivo substanco za njihove roditelje, ki plačajo vstopnice (in pokovko in sladko mehurčkasto pijačo in trgovsko kramo z risanimi junaki), a v pomanjkanju resnične globine in širine pripovedi je ta videti preračunljivo in formulaično. Večkrat je opaziti, kako osrednji motiv o usodi goveda (ki je v resnici tragična in predvsem politično kočljiva) upravičeno zaide v temnejše in resnejše tone, potem pa ga na silo razbremeni situacijska komedija ali preusmeritev v lahkotnejše, prikladno optimistične rešitve, in tako celostno ostane nedorečen. V oči bije poenostavljanje in odvračanje pozornosti s srečnimi epilogi, ki izdelku jemlje potrebno verodostojnost ter ga spreminja v še eno instantno doživetje brez žlahtno arhetipske, trajne vrednosti. Kljub vsemu simpatično, gledljivo (tudi večkrat), z izjemno animacijo, duhovitimi pop-referencami in v sijajni slovenski sinhronizaciji (glasovi Domen Valič, Lucija Grm, Jernej Kuntner, Helena Berden, Lija Pečnikar in drugi).

12. jan. 2018

The Invitation (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Na ameriško indie režiserko Karyn Kusama (oče je Japonec) sem prvič naletel pri njenem drugem celovečercu, stripovski sci-fi akcijadi Æon Flux (2005) s prelestno Charlize Theron v naslovni vlogi. V ospredje svojih zgodb tudi sicer praviloma postavlja ženske like, denimo v srhljivi črni komediji Jennifer's Body (2009) ali v strašljivem zadnjem segmentu Her Only Living Son, eni od štirih zgodb žanrskega omnibusa XX (2017) izpod prstov štirih različnih režiserk. Še pred tem je posnela tukaj priobčeni neodvisni triler, finančno podprt s strani nizkoproračunskemu žanru naklonjenega podjetja XYZ Films (Out of the Dark, Tusk, Stung, ARQ, Under the Shadow, Headshot, XX, The Void) in producentske tvrdke Gamechanger Films, specializirane za neodvisne filme, ki jih režirajo predstavnice nežnejšega spola. Četudi v zgodbo po scenariju Phila Haya in Matta Manfredija spet postavi žensko v pomembno osrednjo vlogo (igralka in pevka Tammy Blanchard), glavni lik pripade Loganu Marshallu-Greenu (Devil, Prometheus, Cold Comes the Night), ki se odreže nenavadno prepričljivo in nadvse simpatetično.



Introvertirani in odmaknjeni dolgolasec Will se z novim dekletom Kiro udeleži večernega snidenja s starimi prijatelji v razkošni vili svoje nekdanje žene Eden, s katero sta se po nesrečni smrti edinega sina razšla že pred mnogimi leti. Tudi ona je na žalovalnih seansah skupine za samopomoč na oddihu v Mehiki spoznala novega partnerja in kaže, da si je več kot opomogla od paralizirajoče žalosti in nekdanjih samomorilskih vzgibov: oba s sila razsvetljenim, razumevajočim novim soprogom Davidom kar žarita od new-agevske izpolnjenosti, notranjega zadovoljstva in dušnega miru. Menda po zaslugi guruja terapevtske skupnosti (in ne kulta, kakor jima očita Will), ki je znal ljudem vcepiti optimizem, voljo do življenja in zmožnost odpuščanja. Medtem ko znanci in vrstniki, ki se prav tako prvič vidijo po družinski tragediji nekdanjih zakoncev, ob degustaciji pregrešno dragih vin čakajo na večnega zamudnika in fanta ene izmed povabljenk, se Willa vse bolj polašča nemir, preganjavica, potlačeni bes in nejasen občutek, da je z idealno podobo prijaznih gostiteljev nekaj hudo narobe. Tesnobo pripisuje svoji depresiji in čustvenemu bremenu ob vnovičnem srečanju z Eden, ki mu vzbudi boleče spomine; ob tem mu ne da miru tudi vloga edinih neznancev med njimi, srhljivo obvladanega Pruitta (John Carroll Lynch) in privlačne blondinke Sadie, dobrih prijateljev Davida in Eden iz tiste terapevtske skupine. Ko njegova sumničavost in nelagodje dosežeta vrhunec v jeznem izbruhu za mizo, se naposled prikaže pogrešani Choi (ki je bil samo službeno zadržan) in videti je, da je zgolj Will žrtev lastne čustvene labilnosti in preteklih travm — a potem se v nenadnem, grozljivo nasilnem in krvavem preobratu izkaže, da so njegove bojazni in nezaupljivost še kako upravičeni.



V posrečeno večplastnem projektu režiserka suvereno stopnjuje opresivnost in s stilizirano estetiko sodobnega domovanja ustvarja kot nož ostro tenzijo med protagonisti (s pridihom nizkocenovnih psihotrilerjev iz osemdesetih); gledalec se skupaj z osrednjim likom ves čas sprašuje, kaj imajo v resnici za bregom in ali so stvari res tako enostranske, kot so videti. Žanrski motiv "peklenske večerje" (ali bizarnega obeda) z odštevanjem življenj je sicer pogost in tvori skorajda podzvrst (House on Haunted Hill, The Texas Chain Saw Massacre, Clue, The Last Supper, Would Your Rather), vendar je preizkušeni recept dobro uravnotežen in deluje v korist pripovedi. Čeprav nekateri liki ostanejo karakterno nepopolni (s tem pa je tudi poistovetljivost okrnjena), sta v prepričljivih glumaških nastopih njihova interakcija in vzajemnost nevsiljivo otipljivi; celostno pa ima kinematografski vzorec, kako s skromnimi viri in statično mizansceno doseči velik učinek, več kot spodoben izkupiček. Dramaturgija navdušujoče počasi tli do (za spoznanje prenaglo udejanjenega) razpleta, ki z morastim, nihilističnim epilogom prinaša zaokroženo doživetje in zadoščenje za ljubitelje žanra.

8. jan. 2018

Three Billboards Outside
Ebbing, Missouri (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Znani so dobitniki zlatih globusov 2018 in če je kateri veliki zmagovalec, potem je to — po vrsti šele tretji — celovečerec britanskega scenarista in režiserja Martina McDonagha (In Bruges, Seven Psychopaths), ki je vnovič postregel z izjemno pripovedno močjo, obrtniško spretnostjo in igralskim presežkom. Trije plakati pred mestom, ki smo jih v sekciji predpremier videli že na LIFFu, so bili sinoči deležni nagrad za najboljši film v žanru dram, glavno žensko vlogo (Frances McDormand), stransko moško vlogo (Sam Rockwell) ter najboljši scenarij (Martin McDonagh). Če so odličja Združenja tujih dopisnikov iz Hollywooda (HFPA) tradicionalni pokazatelj poznejših oskarjev, si lahko kmalu obetamo tudi slednje; posebej v luči nedavnih spolnih afer v filmski industriji, zaradi katerih bosta politična korektnost in ameriška sprenevedava morala gotovo nagrajevala ženske like in z njimi povezane zgodbe. Mene pa še najbolj zabava dejstvo, kako mora Anglež z irskimi koreninami priti čez lužo in pokazati, kako se da z ameriškimi igralci na njihovih domačih tleh posneti sijajen film, medtem ko nam Hollywood še kar vztrajno servira stripovske idiotizme z možmi v pajkicah ter obupano neduhovite straniščne komedije.

This didn't put an end to shit, you fucking retard; this is just the fucking start. Why don't you put that on your Good Morning Missouri fucking wake up broadcast, bitch?

Novi McDonaghov celovečerec, zmagovalec letošnjega festivala v Torontu, prerašča okvire ameriškega juga in se na skoraj mitološki ravni spopada s težkimi vprašanji krivde, odpuščanja, nasilja in jeze. Mildred Hayes prebiva na koncu odmaknjene ceste v zakotju Missourija; edini kažipot do njene hiše so trije ogromni panoji za plakate, na katerih nihče ne oglašuje že od sredine osemdesetih naprej. Mildred nekega dne vkoraka v oglaševalsko agencijo v mestu in vse tri panoje najame za leto dni. Na njih v šestmetrskih črkah na krvavo rdečem ozadju izpiše poziv in obtožbo lokalnega načelnika policije — njena hčerka je bila brutalno posiljena in umorjena pred sedmimi meseci, oblastem pa ni uspelo od takrat še nikogar aretirati. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

McDonagh se ukvarja s podobnimi temami kot njegov starejši stanovski kolega Martin Scorsese (Silence); a če ta ostaja na konceptualni ravni in človekovo zlonamernost z vrojeno krščansko krivdo pripisuje moški srži ali psihosocialnim arhetipom, irski Britanec kaže tudi na širše družbeno okolje svojih protagonistov (in je še vedno obseden z vprašanjem upravičenosti samomora). Tukaj si ne morem kaj, da ne v njegovih idejah zaznal nečesa veliko splošnejšega, bolj univerzalnega, kar je lahko doma marsikje — tudi v kokošji deželi na absurdni strani Alp. Recimo tista zatohla, podeželska klima majhnih krajev, kjer vsakdo pozna vsakogar ter ve vse o vseh in vsem, vendar nihče ne stori ničesar in se posledično nikoli ne spremeni nič. Ali pa hinavski, birokratiziran, aroganten in smešno neučinkovit režim, ki je zgolj samemu sebi namen in katerega interes je ohranjati status quo, da bi ljudje še naprej v strahu opravljali svoje državljanske dolžnosti in ubogljivo molčali. Ali pa dvojna merila disfunkcionalnih družin, ko se nikomur ne zdi sporno, da jo mož, ki je dolga leta pretepal ženo, nazadnje popiha s skoraj mladoletno priležnico, medtem ko se vsi svetohlinsko zgražajo nad tem, da zapuščena soproga ne hodi več v krajevno cerkev. Predvsem in zlasti pa najočitnejši sindrom zahojenih, sebičnih, lažnivih, vulgarno individualističnih, butalskih reality show skupnosti s plašnicami na glavi in z drekom znotraj nje, kjer vlada negativna selekcija in peščica psihopatskih tepcev narekuje mnenje ter vsiljuje voljo apatični večini: nikomur ni zares mar za težave drugih in edini problem je tisti, ki na problem opozarja.

Father, that whole type of situation is kinda like your Church boys, ain't it? You've got your colors, you've got your clubhouse, you're, for want of a better word, a gang. And if you're upstairs smoking a pipe and reading a bible while one of your fellow gang members is downstairs fucking an altar boy then, Father, just like the Crips, and just like the Bloods, you're culpable. 'Cos you joined the gang, man. And I don't care if you never did shit or never saw shit or never heard shit. You joined the gang. You're culpable. And when a person is culpable to altar-boy-fucking, or anykinda-boy-fucking, then they kinda forfeit the right to come into my house and say anything about me, or my life, or my daughter, or my billboards.

Poleg vsega naštetega pa film ne deluje le na razvedrilnem področju, toda ponudi tudi precej čustvene globine in relevantnosti v današnjem svetu. Neučinkovitost organov pregona, nikoli prekinjen krog nasilja in občutek krivde so le nekatere izmed tem, ki prevevajo McDonaghov celovečerec, ki se konča z odličnim zaključnim prizorom. Če bi že morali izpostaviti kako negativno stvar, je morda le ta, da film na začetku pleše med mnogimi liki in je posledično prva polovica šibkejša od druge, ki je veliko bolj osredotočena. —Jure Konestabo, Filmstart

Razen karizmatičnega Woodyja Harrelsona (No Country for Old Men, Out of the Furnace, The Edge of Seventeen, Wilson) sta gonilna sila pripovedi gotovo Frances McDormand in vselej odlični Sam Rockwell (z zanesljivo podporo sijajne glumaške ekipe, v kateri so še John Hawkes, Peter Dinklage, Željko Ivanek in Abbie Cornish), oba zasluženo nagrajena za svoji vlogi. (Vsaj zanjo mirno napovedujem tudi oskarja.) Posebej je zanimiv širok značajski lok, razvoj obeh likov ter njuna interakcija, potem ko ju okoliščine pripeljejo na skupno pot; ona je besna, žalujoča mati surovo umorjene hčere ter zanemarjena soproga, on je sadističen, frustriran in predsodkov poln, ne najbolj brihten lokalni policist. Vsak po svoje se hočeta krvavo maščevati krivcem sprevrženih dejanj, vsemu žalostnemu svetu in krivičnemu sistemu, a ju bo usoda — z nenadejano posthumno pomočjo nekega zanimivo razsvetljenega policijskega lika — speljala na pot medsebojnega odpuščanja in razumevanja zakonov posledičnosti (beri: karma). Ostaja pa odprto vprašanje: se (ti) mora zgoditi res kaj hudega, da v boleči katarzi končno sprevidiš edino smiselno smer sobivanja in sožitja, ali pa je mogoče do sprave in miru priti z umirjeno refleksijo, ljubeznijo ter obuditvijo pristne človečnosti? Ali je nujno trpeti, zato da postaneš boljši in modrejši človek, ali pa moramo eksistenčne muke (ne glede na versko pripadnost in duhovno usmerjenost) zgolj sprejeti kot sestavni del življenja in rasti? Zdi se, da na to dilemo (celo) McDonagh nima dokončnega odgovora — prepušča ga gledalcu, kar je edino pravilno.

5. jan. 2018

Bright (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Pri določenih filmih res ne vem, kaj naj si mislim. Nekaterim se zdi, da je dobro in zanimivo vse, kar je drugačno ter potemtakem "nekonvencionalno" in celo "izvirno" — bolj ko je gart zmešano in nenavadno, bolje je. Tepci bi v goveji golaž verjetno umešali sladki preliv s čokoladnimi mrvicami in v brozgo stresli še vrečko krompirjevega čipsa, potem pa pričakovali, da bo godlja užitna, medtem ko bi se muzali nad lastno domiselnostjo. Scenarist in režiser David Ayer ima sicer rad vojne pripovedi (U-571, Fury), še raje policijske zgodbe (Training Day, Dark Blue, S.W.A.T., End of Watch) ali take, ki se odvijejo v eni noči, vključno z neposrečenimi stripovskimi traparijami (Suicide Squad). Nemara mu manjka le čut za smiselnost ali zdrava kmečka pamet za sprejemljiv zamik nejevere gledalca; sicer si težko predstavljam, zakaj bi v megalomanski produkciji mreže Netflix (z rekordnim proračunom 90 milijonov) po scenariju Maxa Landisa (Victor Frankenstein, American Ultra) posnel kaj tako bizarnega s tako absurdno premiso.



Presodite sami: sodobni Los Angeles nekakšne vzporedne resničnosti, kjer v sožitju z ljudmi živijo mitološka in tolkienovska bitja (potem ko se je pred par tisoč leti odvila bajeslovna vojna med njimi): orki, vilinci, kentavri in zmaji. Zeleno-rjave čekanaste spake v policijskih uniformah (kot vesoljci v bistveno zanimivejšem Alien Nation z Jamesom Caanom) ali z zamorskimi manirami in rapovskimi zvoki zbrane v getovskih tolpah (orkz ´n the hood, niggaz), eterično hermafroditski vilinci s prodorno modrimi očmi in koničastimi ušesi, ki kot elitistična premožna skupnost "vodijo svet" (kot vampirji v Boju za kri), vsemogočni artefakti, ki lahko v rokah zlonamernežev prikličejo Temnega vladarja (karkoli že to je), ki bo podjarmil človeštvo, nepremagljiva borilno vešča "peklenska" kasta vilincev, ki izvajajo črno magijo, za nameček pa še posebne enote zveznih "agentov za čaranje", ki spremljajo in preprečujejo tovrstne coprnije. Sredi tega Will Smith (After Earth, Focus, Suicide Squad) v enaki bad-boys vlogi kot že tisočkrat, za masko docela neprepoznaven Joel Edgerton (Midnight Special, Loving, It Comes at Night) kot njegov buddy-cop pribočnik, v njunem varstvu zmedena vilinka Lucy Fry oziroma Leeloo za revne, vsem skupaj neizprosno za petami pa Noomi Rapace (Prometheus, The Drop, Unlocked) kot krvoločna vilinska kraljica. Nekje je v potratni vlogi bledičnega špicuhlja še modrikasto dolgolasi Edgar Ramírez (Deliver Us from Evil, Hands of Stone, Gold) in še nekaj drugih glumačev, ki sem jih v brezciljni dramaturgiji pozabljal kar sproti. Alegorija rasne diskriminacije in kritika režimske nekorektnosti, saj vem. Ampak ork s policijsko značko in pištolo, resno? Ker že čudaški epilog Burtonovega Planeta opic (2001) ni bil dovolj neumen? Čarobna palica, kakršno ima Harry Potter, ki se je lahko dotaknejo samo redki "svetli" izbranci, ne da bi jih nevarna reč hipoma upepelila, a se kljub temu vsi brezglavo trudijo priti do nje? Zabavljaški Princ z Bel Aira, ki z metlo pobije miniaturnega krilatega človečnjaka (oziroma nadležno vilo) in zarobanti: "Fairy lives don't matter today." Hm, čakaj, česa ne razumem?



Da so nekateri dialogi med ciničnim črnuhom in ustrežljivim Shrekom še kar duhoviti (saj razumete, hollywoodska diverziteta pa to), Edgerton predober za tak lik (četudi se ta značajsko spreminja iz minute v minuto) in streljaško-pretepaška akcija s cestnimi pregoni solidna (četudi Mesto angelov še nikoli ni bilo tako temačno in turobno), je pri vsem skupaj nepomembno — saj sem po prvih minutah nejevere pri ogledu vztrajal le še iz gole trme, da bi videl, kaj se bo razvilo iz tako nezaslišano ridikulozne mashup zasnove. No, izcimilo se ni nič omembe vrednega, razen pričakovanih policijskih klišejev in dodobra iztrošene formule tega žanra. Nekatere stvari pač ne gredo skupaj (recimo resna akcijska drama in fantazijske kreature) in jih niti za šalo ne gre mešati. Potem že raje vidim debilarije kot Abraham Lincoln: Vampire Hunter (2012) ali Hansel & Gretel: Witch Hunters (2013) ali Pride and Prejudice and Zombies (2016), kjer me ob ničnih pričakovanjih vsaj ne nabijajo s pretenciozno resnobnostjo.

Predvideno je že tudi nadaljevanje. You gotta be kidding.