28. avg. 2016

Blood Father (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Prijetno presenečenje. Ne samo, da se Mel Gibson vztrajno pobira iz poklicnega in osebnega govna, kjer se je z raznimi ekscesi in aferami valjal zadnja leta, temveč tudi njegov igralski performans in cinematična karizma vidno napredujeta. Seveda ne govorim o debilarijah za sedemletnike z downovim sindromom tipa The Expendables 3 (2014), kjer smo ga videli nazadnje (in je bil, ironično, še najzanimivejši lik), temveč o nizkoprofiliranih, nepretencioznih (komajda tipično hollywoodskih) projektih kot Get the Gringo (2012). Le pri nečem še ne more povsem iz svoje kože: fanatični potrebi, da se pred kamero prelevi v depresivno-maščevalni srd božji, tragičnega (anti)junaka, ki se z zveličavno odrešitvijo naposled preobrazi v mučenika. Vsega se očitno ne da imeti.



Gibson se po Apokaliptu (2006) in Gringu (2012) spet potika po deželi tortilj in tamkajšnji kulturi nasilja oz. se vrača na sodobno jugozahodno ameriško mejo, kraj prvobitnega biblijskega kaosa in smrti. Tam v razpadajoči prikolici sredi kalifornijske pustinje živi okoreli ex-con, bivši pijanec ter nekdanji član motociklistične tolpe John Link, preživlja se kot garažni tatuist in skuša ostati trezen ter na pravi strani zakona. To mu s pomočjo mentorja za pogojni izpust in dobrega prijatelja tudi uspeva, dokler se ne pojavi njegova odtujena hči iz propadlega zakona; uporniška mladenka se je medtem zapletla z morilsko mehiško sodrgo (jabolko pač ne pade daleč od drevesa), po nekem usodnem dogodku pa ji taisti delinkventi zdaj strežejo po življenju. Stvar je nadvse resna in za petami ji je celo strašljivi sicario z druge strani meje. Če je prekaljeni ata ne bo uspel zaščititi, bo namreč po njej, zato pravzaprav nima druge izbire. Enako velja za Linka: brezupno nepremišljeno ter z mamili zasvojeno dekle je njegov edini otrok — in sam navsezadnje nima več kaj izgubiti; morda pa se bo lahko nekako odkupil za vsa leta zavoženega življenja in vse nemarnosti, ki jih je počel v mladosti.

Največja vrlina surove akcijske drame francoskega režiserja Jeana-Françoisa Richeta (rimejk Assault on Precinct 13, Mesrine) je nedvomno sam Mel Gibson. Težko se je znebiti vtisa, da deloma igra samega sebe — v nekakšnem poskusu odkupljenja pri gledalcih ter svojo kinematografijo povzemajoč s posrečenimi referencami na mitologijo Pobesnelega Maksa (cestni pregoni, prirezane dvocevke, motociklistične tolpe). Prepričljivo razbrazdani, kruto prizemljeni in (še od Plačancev) resno nabildani glumač ustvari pristen lik človeka, ki ga je vse življenje tepla lastna izobčenska narava. Obenem pa je to tudi pomanjkljivost tega filma, saj vztrajna Gibsonova frontalnost boleče jemlje prostor in minutažo vsem drugim, boljšim igralcem. Zasedba je namreč nič manj kot izjemna: Diego Luna (Y Tu Mamá También, Frida, Nicotina, Milk, The Book of Life, Casa de mi Padre), Michael Parks (Kill Bill, Red State, Argo, Tusk, We Are What We Are), Miguel Sandoval (Clear and Present Danger, Oculus, serija Medium), Dale Dickey (Winter's Bone, Regression, Bella), Raoul Trujillo (Black Robe, Apocalypto, Sicario) in celo sam William H. Macy (Fargo, Magnolia, Boogie Nights, Shameless). Ampak kaj, ko glumači v stranskih vlogah ne pridejo do pravega izraza, Mel spet ni ravno kralj metodične igre, za nameček pa energijo in čas v vlogi njegove zavožene hčere odžira še Erin Moriarty (nikad čuo) kot primer enega najbolj zgrešenih castingov v filmu nasploh. Interakcija hčere in očeta je (predvsem po Melovi zaslugi) sicer dobra, mladenka sama po sebi pa me nikakor ni prepričala; njena zoprna, dolgočasna, medla in klišejska predstava preprosto spodkopava celotno zgodbo in moteče izstopa iz sicer odličnih igralskih kreacij. Scenarij Andree Berloff in Petra Craiga (po predlogi njegovega istoimenskega romana) je sicer osvežujoče avtentičen ter ne podcenjuje gledalca z otroško razlago motivov in ozadja, po drugi strani pa si kredibilnost zmanjšuje z nekaterimi nepotrebnimi stereotipi (družinska disfunkcionalnost in moralna odrešitev, pretirani strelski obračuni, organizacijska vsemogočnost zaporniških veljakov).

Vendar zaznane pomanjkljivosti k sreči ne preglasijo zabavno zastavljenega, kratkočasno stiliziranega, z (vsaj na videz) osvežujoče nizko produkcijsko vrednostjo, obenem pa z značajsko težo in dobro pripovedno dinamiko umestno podprtega grindhouse B-projekta — ki daje predvsem slutiti, da se je Mel Gibson iz preteklih napak nečesa naučil in da se nam na zrela leta morda obeta njegov veliki povratek (tudi) med igralske vrste. Podpiram in se veselim. (Samo še tole: hvala kur bogu, da na režiserskem stolčku ni sedel krivousti bebec Sylvester Stallone, kakor je bilo sprva mišljeno.)

25. avg. 2016

Trdo vezani za samouničenje

We're so fucked
Shit outta luck
Hardwired to self-destruct
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

19. avg. 2016

The Mind's Eye (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Po zadnjem debaklu Mika Flanagana sem si moral vsaj malce popraviti grenak okus. Vseh filmov seveda ne gre meriti z istim vatlom, tudi zgolj ameriških ne. Na eni strani neskončna stripovska vrsta mož v pajkicah ter hrupni, več milijonov vredni, akcijski poletni blockbusterji, na drugi skrajnosti pa garažna produkcija mladih, iskrenih filmskih entuziastov, polna ustvarjalne strasti, improviziranega truda in pristne ljubezni do sedme umetnosti. Prvi odvržejo na tone denarja v ultimativne CGI računalniške efekte in 3D kamere, drugi pa se prizadevno vračajo k praktičnim (gumijastim, animatronskim, maskirnim) učinkom in tehnikalijam iz časa, ko so filmi še kaj pomenili. Prvi oportunistično ciljajo na masovno PG-13 publiko (bling bling ka-čing) in se globalno tržijo s prepoznavnimi blagovnimi znamkami, drugi so namenjeni ožjemu krogu, festivalskemu občestvu in ljubiteljem nepretencioznega, klasičnega filma. V tem kontekstu me je umotvor mladega scenarista, režiserja in producenta Joeja Begosa pozitivno presenetil.



To seveda ne pomeni, da moramo pa zdaj nekritično kovati v zvezde vse, kar kot indie poklon starejšim bratom posname kateri obskurni cineast, in hinavsko subjektivno mižati pred začetniškimi napakami, ki bi se jim celo garažna Y-produkcija z nekaj muje zlahka izognila. Ni čisto vse dobro; a pri nekaterih tiste dobre plati vendarle preglasijo pomankljivosti in zadovoljijo čut grešnega zadovoljstva star poznavalskega gledalca, naveličanega enolično standardiziranega hollywoodskega tekočega traku za but nezahtevne potrošnike.

Lasati in bradati avtor Joe Begos, ki je pred tem s podobno nizkoproračunskim sci-fi prvencem Almost Human (2013) vzbudil pozornost na mednarodnem festivalu TIFF v Torontu, se z motivi psihokineze napaja pri kultni Cronenbergovi razteleševalki Scanners (1981), morda tudi pri sloviti De Palmovi Carrie (1976). Žanrski prikaz ljudi z uničevalnimi telepatskimi sposobnostmi smo videli še v Nekontrolirani moči (1984) z rosno mlado Drew Barrymore, legendarnem animeju Akira (1988) in še kje, a se kljub tematskemu potencialu nekako ni najbolj uveljavil kot podzvrst. To je opazil nad B-filmi iz osemdesetih navdušeni Begos, ki je menda želel posneti "nekaj med Scanners in Death Wish" (torej očitno zgodbo o nekom, ki se maščuje s pomočjo svojih psihičnih moči), potem pa se je konceptualno bolj približal prvemu — ter oblikoval premiso o neuravnovešenem zdravniku (John Speredakos), ki bi rad z injekcijami kortikalnega izvlečka iz hrbtenjače psihokinetičnih telepatov tudi sam pridobil neomejeno rušilno moč. Upre se mu eden izmed njegovih pacientov (Graham Skipper), ki si prizadeva iz ujetništva norega znanstvenika rešiti svoje dekle (Lauren Ashley Carter) s prav takimi sposobnostmi. Posledice tega navzkrižja interesov so krvava trupla, destrukcija okolja, raztrgana telesa in slednjič nekatere ultimativne žrtve.



Z omenjenimi "začetniškimi napakami" imam v mislih predvsem scenarij in karakterizacijo likov, saj tehnični plati — upoštevajoč proračun in produkcijske zmožnosti — preprosto nimam kaj očitati. Pripoved se močno opira na pretekle filmske zglede, negativci so pretirano megalomanski (beri: zlobni zato, da so zlobni), biološko-znanstveni vidik je docela zgrešen, človeško moralno ozadje je naivno črno-belo in like bolj kot prepričljiva značajska globina opredeljujejo njihova dejanja. A kot rečeno: pri tako požrtvovalnih osebnih projektih je na mestu prizanesljivost. Igralci se odrežejo solidno, potek sicer zaokrožene in osvežujoče stilizirane zgodbe ni opazno nekonsistenten; najbolj pa navdušita kontrastna argentovska barvna shema in s pulzirajočo sintesajzersko glasbo (Steve Moore) umestno podložena, otipljiva retro atmosferičnost — ki dobro pričara občutek nečesa iz osemdesetih, kar smo oboževalci žanra nekoč davno gledali na izrabljenih VHS videokasetah. Begos je v programskem sklopu grozljivk na festivalu Fantastic Fest v teksaškem Austinu (tam so bili prikazani tudi Anomalisa, Bone Tomahawk, Green Room, The Martian, The VVitch in drugi filmi z letnico 2015) lani prejel nagrado za najboljšega režiserja.

17. avg. 2016

Before I Wake (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Hotel sem napisati za spoznanje bolj diplomatsko in kolikor toliko prizanesljivo oceno, a ne bo šlo: najnovejši projekt prodornega ameriškega scenarista in režiserja Mika Flanagana je navadno sranje ni bog ve kaj. Razočaranje je toliko večje, ker so bila pričakovanja nemajhna. Potem ko (me) je navdušil z nenavadno svežima, od dolgočasno klišejske formule ameriških grozljivščin odstopajočima trilerjema Oculus (2013) ter Hush (2016), je tokrat žal ustrelil pretežno mimo. Nadnaravna srhljivka z delovnim naslovom Somnia (soavtor scenarija je vnovič Jeff Howard) je nevznemirljivo generičen in pripovedno ter tematsko luknjast PG-13 izdelek, ki ga skorajda v ničemer ni mogoče ločiti od poletne plejade neznanih predstavnikov žanra, ki v ameriških kinokompleksih skrbijo za zadostno prodajo mastne pokovke. Morda je temu botroval zamik zaradi stečaja distribucijske tvrdke Relativity Media (Flanagan je tudi vztrajal pri oglaševanju filma kot 'fantazijske drame' ali 'pravljice', ne kot grozljivke) ali oportunistična ciljna naravnanost na mlečnozobo občinstvo (prejšnji projekti so imeli cenzorsko oznako 'R') ali kaj tretjega, ne vem. Trdim pa, da v zgodbi o osirotelem dečku, katerega sanje in nočne môre se udejanjijo, ni ama baš nič posebej izvirnega ali kakorkoli zapomnljivega; če k temu prištejem še medlo predstavo povečini všečne Kate Bosworth (presenetila me je v sicer hitro pozabljivem Homefront in še kje) ter mrko brezizrazne akcijske figurice Thomasa Jana, ki je enaka kot drugod, je seštevek pod črto hlapljiv kot češki ležak na vroč poletni dan.

Skratka. Mlad zakonski par žaluje za edinim sinčkom, ki se je bil pred časom nesrečno utopil v domači kopalni kadi (že tukaj se je treba ustaviti in pogoltniti debel cmok nejevere, saj je ta motiv docela neverodostojen, čudaško nepojasnjen in mučno stereotipen); odločita se posvojiti tihega, sramežljivega Codyja (Jacob Tremblay), ki je že majhen ostal brez matere (aha, tovrstni klišeji se nadaljujejo) in je nadvse prisrčen otrok, a ima svojevrstne težave s spancem. Natančneje, boji se zaspati, saj se njegove sanje v nadvse otipljivi obliki (ter nenavadno hitro) pojavijo v resničnem svetu. (Kje smo že to videli? Saj res, v sto podobnih zgodbah, od slavnega Solarisa in franšize Nočna mora v Ulici brestov do grozljivk Sphere, Flatliners, Event Horizon, The Cell, Silent Hill in drugih.) Dokler so to živopisani metulji, ki so dečku očitno všeč, gre zgolj za fantastično (nikoli razloženo) sposobnost nedolžnega otroka — a ko speči Cody tako manifestira umrlega sina svojih krušnih staršev, pozneje pa srhljivo, mrtvaku podobno ubijalsko kreaturo (z manjšim lapsusom ji reče 'The Canker Man'), je vsakršnega heca hitro konec. Izkaže se, da so tudi v preteklosti že izginili nekateri ljudje, ki se jih je polastil demon iz Codyjevih ponavljajočih se mor.



Če odmislimo konceptualno formulaičnost, nekatere nepotrebne vizualne spodrsljaje (morbidno bitje iz Codyjevih mor je v resnici precej patetično) in dramaturško neizrazitost, je največja težava seveda scenarij — ki se iz obetavnega pripovednega nastavka zapleta v čedalje večje nedoslednosti in zgodbovne nesmisle. Od zoprne in nepopisno butaste socialne delavke (Annabeth Gish), ki nima pojma, kaj se dogaja (čeprav dečka pozna že vse njegovo življenje), do povsem bizarnega, nedorečenega epiloga, kjer se izginuli ljudje (ki jih je 'pojedel' okostnjaški zlobnež) zapredeni v velikanske kokone pojavijo v nekakšni nadrealistični razpadli stavbi (očitno prispodobi za Codyjev sanjski svet). Četudi se Flanagan izogiba odvečnim poskokom -BU!- in skuša z motivi iz nezavednega prikazati slabo definirane motive otroških spominskih slik (kar obrazloži njegove sanje), mu spodleti prav na vrhuncu ter v zaključku (ki ga podkrepi s še zadnjo osladnostjo) že tako nekoherentne in brezciljne zgodbe. Morda je želel s prepletom sočutne drame in stvarno-domišljijske premise posneti kaj podobnega Panovemu labirintu (2006) del Tora, kjer trpinčena domišljija travmatiziranega otroka ustvarja krute, samozadostne fantazijske svetove, a za kaj takega bi moral vendarle ubrati drugačno smer. Izgubljena priložnost. Mislim, da se bom za zdaj raje vrnil k njegovim zgodnejšim delom, kot so Makebelieve (2000), Still Life (2001) ter Absentia (2011).

12. avg. 2016

Last Days in the Desert (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Čeprav nisem veren (če bi že bil, pa bi se najbrž odločil za človeku prijaznejšo filozofijo od krščanstva), svetopisemskim pripovedim pripisujem visoko anekdotično in alegorično vrednost — bržčas so bile prav zato tudi ustvarjene ter zapisane v Knjigo vseh knjig. Filmov, ki te zgodbe prirejeno prikazujejo, je nešteto; tudi tistih, ki se osredotočajo na življenje in osebnost Jezusa Kristusa ali se posvečajo nekaterim odsekom njegove zgodbe. Kristusovo skušnjavo sicer (različno) opisujejo evangeliji po Mateju, Marku in Luku; potem ko ga je Janez krstil, se Jezus odpravi v puščavo, kjer naj bi štirideset dni molil in se postil. Prikazuje se mu Hudič in ga skuša z lažmi ter dobrikanjem zapeljati v greh.

Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. (Mt 4,1-11)


Med filmskimi uprizoritvami so mi posebej ljube tiste, ki jim je uspelo ohraniti simbolično, obče sporočilno in arhetipsko vrednost biblijskih motivov. (V nasprotju z vsemi fanatičnimi, hinavsko kratkovidnimi težnjami, ki verske kanone tolmačijo dobesedno.) V Scorsesejevi Poslednji Kristusovi skušnjavi (1988) se v kontroverzni vzporedni resničnosti Jezus predaja mesenim in drugim zemeljskim užitkom kot običajen smrtnik, kar kaže na pravi izvir izza sprevržene, izkoriščevalske institucionalizirane duhovnosti; dočim je Gibsonov Pasijon (2004) eno samo krvavo mesarjenje s poudarkom na motivih zverinskega trpljenja in mučeniške odrešitve, dasiravno prav s tem odlično povzame svetohlinstvo judovskega klera in posvetno naravo poslednje kalvarije Božjega sina. Kolumbijski scenarist in režiser Rodrigo García (Nine Lives, Passengers, Albert Nobbs) se pak bolj stilizirano posveča duhovni, kontemplativni plati Jezusove puščavske preizkušnje, s čimer dobro udejanjene igralske nastope in minimalistično dramaturgijo nadgradi tudi z ganljivo človeško ter do verske doktrine spoštljivo dimenzijo.

Mladi Ješua (Ewan McGregor) torej v puščavi sreča moža (Ciarán Hinds), njegovega sina (Tye Sheridan) in bolehno ženo (Ayelet Zurer), ki si v neizprosni pustinji prizadevajo (pre)živeti s pičlimi naravnimi viri. Hrana in voda sta dragoceni dobrini, a če naj bi oče ugodil sinovi želji po študiju in vajeništvu v Jeruzalemu (ki ni brezplačno), bo moral biti veliko bolj iznajdljiv. Sveti mož se ponudi, da bo s pomočjo pri gradnji preprostega kamnitega zavetišča poplačal prijaznost puščavniške družine, vendar je nemočen pri hromeči ženini bolezni in skrhanem odnosu med očetom in sinom: vse, kar lahko da, je prijateljski pogovor in duhovna podpora. Ob tem se mu prikazuje bistroumni, pretkani Skušnjavec (Ewan McGregor), na zunaj zrcalna podoba njega samega, ter z zavajanjem in manipulacijo podžiga njegov že tako nenehno tleči dvom o božjem poslanstvu, zveličanju in kruti usodi ljudi.



Film Rodriga Garcíe je tihe in počasne, meditativne sorte; pretanjeno ga okvirjata veličastna kinematografija slavnega, s tremi oskarji ovenčanega Emmanuela Lubezkija (Children of Men, The Tree of Life, Gravity, Birdman, The Revenant) ter glasbena kulisa Dannyja Bensija in Saunderja Jurriaansa. Glumaški nastopi so osvežujoče prizemljeni, nizkoizrazni ter okleščeni odvečne čustvenosti; ta se skriva v komaj opaznih odtenkih prikazov likov in njihove interakcije, ki skupaj z nadzemeljsko mizansceno odražajo prav posebno, pritajeno eterično vzdušje. Marsikomu se bo film nemara zdel malce dolgočasen ali nerazumljiv. Osebno sem v njem videl nekatere univerzalne motive o človeški nravi, občih družinskih razmerjih (zlasti odnos človeškega očeta in sina, v katerem se zrcali arhetipska podoba Boga očeta in sina Jezusa), sočutju in življenjski etiki — vse tisto, kar bi moralo tvoriti moralno in civilizacijsko osnovo vsakršnega (so)bivanja ljudi, religija gor ali dol.