Anything Else (2003)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Voilà, nagradno vprašanje za vse cineaste: kakšno zvezo imata Edward Benguiat in Woody Allen? (Nak, dejstvo, da je bil prvi jazzovski bobnar, slednji pa je notorično spreten klarinetist, je golo naključje.) Okej, podvprašanje: kako spoznate Allenov film, ne da bi ga sploh videli? *

What'd you say? —I was just saying how strange life is, how full of inexplicable mystery. —Well, you know, it's like anything else.

Woodyja sicer štejem med svoje najljubše režiserje (nemara celo peterico omiljenih) in nobenega njegovega filma ne bi mogel označiti za čisto polomijo. Anything Else bržčas res ni njegov najboljši projekt, vendar v prepoznavnem slogu nosi njegov nezgrešljiv samoironični pečat: satirični preplet seksualne negotovosti, paranoje, nevrotičnosti in psihoanalize odnosov med spoloma, s historično judovsko paradigmo in versko dogmo obremenjen in zafrustriran urbani eksistencializem — v kinematografski formi gledališke veseloigre začinjen s hiperaktivnimi intelektual(istič)nimi dialogi in obvezno jazzovsko podlago.



I've had a crush on you since we met. Couldn't you tell, the way I was ignoring you? —Well, there was something compelling about your apathy.

Pri njem me zabava še to, da marsikdaj simbolično dodeli vlogo samega sebe komu drugemu; včasih kljub temu, da se v zgodbi pojavi (tudi) sam. Allenov alter ego je tokrat mladi humoristični dramaturg in pisatelj Jerry Falk (Jason Biggs), ki se po končani prejšnji zvezi (in neuspešnem zakonu še pred tem) prebija skozi vnaprej obsojeno razmerje z nevrotično in negotovo Amando (Christina Ricci) ter vsiljeno sobivanje z njeno nemogočo materjo (Stockard Channing), že tretje leto zapored obiskuje psihiatra (ki Jerryja apatično posluša, a mu nikoli ničesar ne pove), razmišlja o odslovitvi svojega izkoriščevalskega menedžerja (Danny DeVito) in se v parku redno dobiva s čudaškim mentorjem ter sarkastičnih anekdot polnim svetovalcem Dobelom (Woody Allen).

I broke up with this girl, and they put me with a psychiatrist who said, "Why did you get so depressed, and do all those things you did?" I said, "I wanted this girl and she left me." And he said, "Well, we have to look into that." And I said, "There's nothing to look into. I wanted her and she left me." And he said, "Well, why are you feeling so intense?" And I said, "Cause I want the girl." And he said, "What's underneath it?" And I said, "Nothing." He said, "I'll have to give you medication." I said, "I don't want medication. I want the girl." And he said, "We have to work this through." So, at that point, I took a fire extinguisher from the casement and struck him across the back of his neck.



Kljub zabavnim dovtipom romantična komedija ne prinaša česa pretresljivega, česar nismo videli že v slovitem Annie Hall (1977) in marsikaterem Allenovem umotvoru odtihmal, vendar so pravi adut filma glumači in interakcija med njimi. Tozadevno velja posebej pohvaliti odlična Biggsa in Riccijevo, ki sta vzajemno odzivnost kot soigralca sicer vadila že v Prozac Nation (2001), in pričarata fluidno, avtentično fabulo o postmodernističnem paru, ki v mitološkem iskanju svoje boljše polovice zamenjuje ljubezen za spolno privlačnost ter pristen odnos s partnerjem za lastne kompenzirane strahove in sublimirano nesamozavest. Tako se vrtita v krogu namišljenih in pripisanih osebnostnih vrlin in pomanjkljivosti, priučenih laži in patološkega vzbujanja slabe vesti — skratka, arhetipska lika, v katerih se bo zlahka prepoznal vsakdo. (Ups. Ali pač?)

Prav ta pretanjen občutek za karakterizacijo likov je (razen genialnih dialogov) tisto, kar pri Allenovih filmih najbolj cenim. Tukaj priobčeni me resda še zdaleč ni tako navdušil kot denimo Crimes and Misdemeanors (1989) ali Hannah and Her Sisters (1986), a je kljub mlačnim ter odkrito negativnim kritikam (in mizernem dobičku) po mojem vreden ogleda (v dvoje). Slavni Leonard Maltin ga je menda bombastično oklical celo za "najslabši Allenov film vseh časov"; osebno menim, da česa takega pač ni — in si (ne)skromno pridržujem pravico do lastnega mnenja.

You said it yourself, you're afraid to sleep alone. That's the whole story. You surround yourself with this farrage of babysitters, this loving-disabled little sex kitten who's driving you crazy, the Jew manager, you know? And let me tell you I am of the Hebrew pursuassion, but the guy that handles you is a member of one of the lost tribes of Israel that should have remained lost. And you got this shrink who, like God, never speaks, and like God, is dead. There's nothing wrong with being afraid. We were meant to be afraid. That's why you gotta build a survival kit!



* Odgovor: po na/od/javni špici z belimi napisi v tipografiji Windsor (različica condensed) na črnem ozadju in značilno jazzovsko glasbeno kuliso. Da imajo nekateri režiserji preference tudi pri fontih v špicah svojih filmov, seveda ni nobeno presenečenje ali novost; Kubrick je bil denimo navdušen nad pisavo Futura Extra Bold. Je pa zanimivo, kaj?

Kmetija RES slavnih

A ha ha ha, neprecenljivo. S to objavo ne oznanjam toliko tega, da tudi sam — krvav pod kožo — spremljam domačo televizijsko in medijsko greznico sceno, temveč bolj to, da cenim inteligentno in pristno satiro, ki jo je pri nas žal vse premalo (z dolžnim spoštovanjem do Kobala, Hribarja, Gojca in drugih zabavljačev — ah, kje so časi TV Popra). Jonas to seveda od nekdaj obvlada in čeprav sicer ne malikujem niti moža niti vsega, kar sproducira, mu je tokrat uspel zadetek v polno. Car.



p.s. Jonas se (izjemno duhovito) ne posmehuje le etiki in psevdofilozofiji protagonistov (kot je npr. Artur) tega resničnostnega šova in celotnemu konceptu medijskega fenomena, temveč tudi vsem (kvazi)intelektualcem med blogerskimi komentatorji in kolumnisti, ki tako pronicljivo duhovičijo nad vsem skupaj. No, ali pa si vsaj jaz to zgolj domišljam.

Kung Fu Panda (2008)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Legend tells of a LEGENDARY warrior whose Kung Fu skills were the stuff of LEGEND. He traveled the land in search of worthy foes. [...] He was so deadly in fact that his enemies would go blind from overexposure to pure awesomeness. SHAKABOOEY! [...] There is no charge for awesomeness, or attractiveness.

Že po parodiranem začetku s humorno pretiranim poudarjanjem, za kakšno nezaslišano "legendo" gre — in posebej Jacku Blacku karakterno prilagojenem osrednjem liku — je jasno, kakšen bo odtenek animiranega filma studiev DreamWorks, ki sta ga režiser kratkih igranih (televizijskih) in animiranih videoprojektov Mark Osborne ter vizualni umetnik in oblikovalec John Stevenson ustvarila po scenariju Jonathana Aibela in Glenna Bergerja (menda je koncept zgodbe začel nastajati že leta 1993).



Humor je v resnici osebna in presenetljivo subjektivna stvar. Nekaterim so všeč situacijske komedije zmešnjav s Sandro Bulek ali debilne burke z Adamom Sandlerjem, drugim seksualno-straniščni dovtipi bratov Farrelly, tretjim pretanjeno sarkastične farse Willa Ferrella, četrtim pa histerična samoironija in zbadljivo karikiranje stereotipov, kakršnega se denimo gre Black v svojem obešenjaškem poklonu rockovski fantazmagoriji Tenacious D in The Pick of Destiny (2006), pa še marsikje. In prav tovrstni tip humorja prevladuje v parodiji o debelušnem pandi, ki se v "legendarni" anekdoti o "zmajskem bojevniku" skozi svojevrstno razsvetljenje in s pomočjo prijateljev preobrazi iz bedaka v junaka.

Wait, wait... it's just plain old noodle soup? You don't add some kind of special sauce or something? —Don't have to. To make something special you just have to believe it's special. —There is no secret ingredient?

Osnovna premisa sicer ne prinaša česa revolucionarnega (in v tem se strinjam z blogerskim kolegom Janom, ki je o tej risanki že pisal). Gre za zabavno družinsko kratkočasnico, ki prinaša navdihujoče sporočilo o tem, kako pomembno je verjeti vase in doumeti, da življenje skriva v rokavu pomembno usodo za vsakogar, če se le dovolj samozavestno in trmasto zanese na lastne zmožnosti. Vendar menim, da je resnični adut animiranke v številnih podrobnostih, subtilnih niansah, v novodobno basen dramaturško trdno in obenem pripovedovalsko dinamično prepletenih motivih, ki so tako ali tako dovolj univerzalni, da jih prinaša že marsikatera starejša fabula — pa vendar ne tako zabavno in neposredno razumljivo.



Look at this tree, Shifu: I cannot make it blossom when it suits me nor make it bear fruit before its time. —But there are things we CAN control: I can control when the fruit will fall, I can control where to plant the seed: that is no illusion, Master! —Ah, yes. But no matter what you do, that seed will grow to be a peach tree. You may wish for an apple or an orange, but you will get a peach.

Jasno, Kung Fu Panda se s številnimi pop-referencami in namigi duhovito večplastno posmehuje kar celotnemu spektru kitajske mitologije (že z živalskimi liki protagonistov) in filmografije borilnih veščin: od uvodnega vizualnega poklona daljnovzhodni lutkovni tehniki, arhetipa požrtvovalne "poti bojevnika" nepomembnega debelušnega posameznika do statusa mojstrstva, vzhodnjaškega odnosa do asketskega urjenja čutov in telesa, umirjene zenovske odmaknjenosti od prozaičnega in banalnega, poveličevanja junakov in mitov, do karikiranja motivov borilnih tehnik s smrtonosnimi udarci in prijemi, skrivnostnih šol in posebej nadarjenih učencev pretepaških veščin, družbene in kulturne pogojenosti in usojenosti za junaštvo, akupunkture in gastronomije — skratka, v všečno optimalni minutaži celovečerca bodo zlasti ljubitelji (in vsi, ki imajo odnos do tovrstne simbolike) prepoznali poklone in hudomušno muzanje celemu nizu vsebin, od Brucea Leeja in Jackieja Chana (ki v izvirniku posodi glas opici) ter fikcije wuxia pripovedi tipa Prežeči tiger, skriti zmaj (2000), do njihovih zahodnjaških posnemovalcev á la The Karate Kid (1984) in celo japonskih animejev tipa Dragon Ball ali Hokuto No Ken.



Zgodbe torej ne gre jemati preveč pretenciozno; saj vemo, kateri publiki je (v prvi vrsti) namenjena. Daleč največji adut risanke sta namreč njena vizualna podoba in koreografija gibanja, za kateri mirno in z gotovostjo trdim, da predstavljata trenutni vrhunec animacije studiev DreamWorks in stilizirano dovršenost, ki jo bo težko preseči. Njen fantastično fluidni tempo, mnogi živopisani ter inovativni "snemalni" prijemi in "tehnike kamere" (od bullet-time in progresivnega guyritchiejevskega slow-motion učinka do računalniške simulacije steadicama ter fly-cama in drugih tehnikalij) ob izvrstni karakterizaciji in glasovni podobi osrednjih likov (razen Blacka gre huronsko pohvaliti veterana Dustina Hoffmana kot mojstra Shifuja in srhljivega Iana McShana kot častihlepnega snežnega leoparda Tai Lunga; dočim je Michael Clarke Duncan po slavnem Jamesu Earlu Jonesu itak najbolj doneči in strahospoštovanje vzbujajoči temnopolti vokal vse cineastične srenje) ter sijajni zvočni in glasbeni podlagi (John Powell, Hans Zimmer) prinašajo eno bolj posrečenih, ganljivih in spodbudnih kinematografskih izkušenj v zadnjih letih.

Who are you? —Buddy, I... am the Dragon Warrior! —You? Ha. He's a panda! You're a panda! What are you gonna do, big guy? Sit on me?



Poznam triinpolletnika, ki se celo v izvirniku (prav zanimivo) zlepa ne naveliča te celovečerne risanke v domačem kinu, čeprav jo je videl vsaj šestkrat ali sedemkrat; njegov enako navdušeni tati pa je prepričan, da tudi v slovenščino sinhronizirana različica ni nič slabša in si bo to epsko animirano komedijo ob prvi priložnosti z veseljem ogledal še N-tič.

Shifu didn't teach you that. —Nope. I figured it out. SKABOOSH!

Crimson Tide (1995)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Mr. Cob! —Yes, sir? —You're aware of the name of this ship, aren't you Mr. Cob? —Very aware, sir! —It bears a proud name, doesn't it, Mr. Cob? —Very proud, sir! —It represents fine people. —Very fine people, sir! —Who live in a fine, outstanding state. —Outstanding, sir! —In the greatest country in the entire world. —In the entire world, sir! —And what is that name, Mr. Cob? —Alabama, sir! —And what do we say? —Go 'Bama!

Producent in režiser Tony Scott (Top Gun, True Romance, Enemy of the State, Man on Fire, Deja Vu), bržčas nekolikanj manj slaven filmski ustvarjalec od svojega starejšega brata Ridleyja, se v akcijskem vojnem trilerju Škrlatna plima loteva upora na ameriški jedrski podmornici, ki izpluje v mednarodne vode, potem ko se po vojaškem udaru in grožnji fanatičnega ruskega skrajneža z atomskim orožjem nevarno zaostri svetovni politični položaj. V stopnjujoče paranoičnem vzdušju (in taktični pripravljenosti, "kakršne ni bilo od kubanske krize" med hladno vojno) na bojno plovilo prispe ukaz generalnega štaba o uporabi nuklearnih izstrelkov, ki pa je zaradi komunikacijskih težav okrnjen in nepopoln. Na tej načelni točki se udarita prekaljeni vojni veteran, oblastni kapitan Ramsey (Gene Hackman), ki strogo izvršuje ukaze vojaškega vrha ZDA in slepo zaupa hierarhiji poveljevanja, ter njegov prvi častnik Hunter (Denzel Washington), ki ima militaristični indoktrinaciji in omikanemu nazoru o vojaški etiki navkljub (ali pa prav zato) pomisleke glede uporabe ultimativnega sredstva množičnega uničenja, ter se s peščico somišljenikov odločno zoperstavi avtoriteti poveljnika.



V bleščeči produkciji Dona Simpsona in Jerryja Bruckheimerja ter po scenariju Michaela Schifferja in Richarda Henricka posneta zgodba prinaša zanimiv paradoks vprašljive (ne)zmotljivosti (politično-vojaškega) sistema ter moralnih dilem posameznika, ki se zaveda ultimativne moči in sposobnosti globalnega uničenja. Film sporoča, da je sistem nepopoln in da lahko v nekaterih primerih zataji, v ključnih trenutkih pa tedaj prevlada zmožnost racionalnega, pragmatičnega odločanja in golega človeškega dejavnika. Zgodba je seveda fiktivna in celoten protokol aktiviranja in uporabe jedrskega orožja — z mrzličnim vojaškim drilom in smešnim skakanjem naokrog z raznimi ključi in potrditvenimi kodami — je skoraj v celoti izmišljen (čeprav je pristojnost kapitanov podmornic, da v določenih primerih samostojno presodijo o uporabi balističnih izstrelkov, zgodovinsko avtentična). Vendar obenem odstira pomenljiva etična vprašanja, ki presegajo filozofijo slavne von Clausewitzeve teze o tem, kako je "vojna zgolj podaljšek politike z drugimi sredstvi", in med vrsticami satirično (morda nehote) cilja na globalno ameriško doktrino vzdrževanja svetovnega miru. Zlasti, ker (razen na poročilih CNN) v resnici nikoli ne vidimo sovražnika ameriških podmorničarjev; potemtakem je družbeno-politična (ameriška) institucija vojaške moči sama sebi edini sovražnik, ali kakor v prispodobi (zelo "previdno", kot mu posmehljivo očita kapitan) pove prvi častnik Hunter: "Pravi sovražnik je vojna sama."

Be careful there, Mr Hunter. It's all I've got to rely on, being a simple-minded son of a bitch. Rickover gave me my command, a checklist, a target and a button to push. All I gotta know is how to push it, they tell me when. They seem to want you to know why.

V karizmatični konfrontaciji obeh glavnih protagonistov nosita skoraj vso težo napetega filma odlična Hackman in Washington, ki jima gre priznati karakterizirano uravnoteženost likov in celo prepričljivost argumentov; vojno sodišče admiralitete na koncu ugotavlja, da "sta imela oba prav in sta se tudi oba motila". Junak in moralni zmagovalec je sicer Denzel; mačistični in testosteronski hvalospev vojaški tehnologiji in domoljubju ter dinamično adrenalinsko dogajanje, podprto z veličastno glasbo Hansa Zimmerja (prejel je grammyja), pa kljub mestoma boleče naivnem in sila poenostavljenem prikazu poskrbita za to, da filmu odpustimo nekatere tehnične, historične in dramaturške nedoslednosti.



Zapomnljivi so še dialogi, ki jih je izpilil in dopolnil Quentin Tarantino (čeprav se njegovo ime uradno ne pojavi) in marsikje kot zaščitni znak sarkastično odražajo njegov scenaristični pristop, s številnimi referencami na kinematografijo in popkulturo: od prerekanja častnikov o tem, kdo je igral v filmu The Enemy Below (1957) in prepiranja podmorničarjev glede tega, katera različica stripa Silver Surfer je boljša, internih dovtipov o vesoljščini Star Trek in Kirkovih ter Scottyjevih enovrstičnicah, do slovite retorične prispodobe o lipicancih, ki da "ne prihajajo iz Portugalske, temveč iz Španije" (in "so ob rojstvu črni, ne beli", s čimer namiguje tudi na prikrit rasni konflikt). Še zdaj ne vem, ali je nerodnost namerna (in dovolj pozornemu gledalcu metaforično sporoča, da se motita oba, tako Ramsey kot Hunter — da sta torej nepopolna in zmotljiva tako država kot posameznik); ali pa se pisec tega dela scenarija resnično ni nikoli vprašal, zakaj se slovitim konjem reče "lipicanci" in ne kako drugače. Kakorkoli že, če je govora o tej pasmi konj, bi bilo (ne glede na njihov izvor) korektno omeniti Slovenijo (ali pa vsaj Habsburško monarhijo, če že ne Lipice). Sicer pa tudi jack russel terierji niso "najpametnejši psi na svetu".

Yeah, horses're fascinating animals. Dumb as fenceposts, but very intuitive. In that way they're not too different from high school girls: they may not have a brain in their head but they do know all the boys want to fuck 'em.

Med zanimivejšimi (lahkotnejšimi) akcijskimi podmorniščinami velja nazadnje omeniti še pet let prej posneti McTiernanov Lov na Rdeči oktober (1990) ter pet let poznejši U-571 (2000) Jonathana Mostowa. Če pa že omenjam tosortne filmske projekte, potem naj dodam še to, da vsi tukaj omenjeni skupaj ne sežejo niti do kolen slavni Petersenovi drami Das Boot (1981), po mojem skromnem mnenju najboljšemu med njimi in enemu najbolj briljantnih vojnih filmov tudi sicer.

War of the Worlds (2005)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Spielbergov znanstvenofantastični triler Vojna svetov je seveda rimejk istoimenske črno-bele klasike iz leta 1953, posnete po slovitem romanu pisca H. G. Wellsa (Časovni stroj). Zadeva neogibno spomni še na zloglasno potegavščino, ki si jo je privoščil tedanji radijski voditelj Orson Welles (Citizen Kane, The Stranger, The Immortal Story), ko je s tozadevno radijsko adaptacijo na Noč čarovnic leta 1938 (v dramatični seriji lažnih poročanj o tem, kako so se izkrcali Marsovci) tako prestrašil butaste Američane, da je med poslušalci povzročil strahovito paniko, za nameček pa še ogorčenje širše javnosti in huronsko medijsko negodovanje.



Zgodba torej prinaša znano fabulo o tem, kako si Nezemljani (ki tokrat niso izrecno doma z Marsa) izberejo naš planet za kolonizacijo, proti njihovi napredni tehnologiji povsem nemočne ljudi pa za hrano in potrošni izdelek. Na poti opustošenja, ki ga s smrtonosnim žarčenjem izvajajo velikanski trinogi samohodni stroji, se znajdejo ločeni pristaniški delavec Ray Ferrier (Tom Cruise) ter njegova otroka Robbie (Justin Chatwin) in Rachel (Dakota Fanning), ki z odtujenim in neodgovornim očetom slučajno preživljata tisti konec tedna. Trojica se skozi kalvarijo obče panike, grozljivih smrti in vsesplošne norosti z edinim avtomobilom, ki še deluje (alieni so namreč s sunki EMP onesposobili vse elektronske naprave), odpravi iz New Jerseyja v Boston k materi in starim staršem otrok; na poti doživijo marsikatero grenko izkušnjo, od blaznega vojnega veterana, ki jim sprva celo pomaga (Tim Robbins), do soočenja z neizprosnim množičnim iztrebljenjem človeške vrste na vsakem koraku.

Spielberg si je skozi dokaj prežvečen stereotip road-movie drame o obujenih družinskih vezeh in šok terapije starševske odgovornosti očitno sposodil motive iz svojih Bližnjih srečanj in Vesoljčka E.T. ter jih v mračnem vizualnem slogu Posebnega poročila kontrastno združil z akcijskimi aspekti Jurskega parka (z nekaterimi podobnimi prizori, npr. skrivanje pred lovkasto aliensko kamero ali oprezajočo pajkasto vesoljsko golaznijo) — vendar je končni rezultat zgolj sila mlačna junaško-akcijska enolončnica brez hudih presežkov, z nemarno luknjasto dramaturgijo ter nekaterimi šibkimi protivojnimi poudarki in alegorijo o črednem nagonu množice. Posebni učinki sami po sebi (me) pač ne impresionirajo več; kar zadeva glumaško zasedbo, pa gre pohvaliti svetlolaso dekletce, ki se je v nekaterih (še) zgodnejših vlogah sicer bolje odrezalo (I Am Sam, Man on Fire), in v srhljivem stranskem liku vedno prepričljivega Robbinsa (Zvestoba do groba, Kaznilnica odrešitve); vsi drugi, tudi Tomči Kurči, so vredni takojšnje pozabe. Kar bolj ali manj velja tudi za celotno, dokaj naivno zgodbo, ki nas prepričuje, da so za svetlobna leta napredne vesoljce nazadnje usodni  SPOILER  zemeljski mikroorganizmi; in kljub temu, da jo z žametnim glasom pripoveduje sam Morgan Freeman.



 G  "E.T.-ju se je zmešalo. Se spomnite E.T.-ja, po slovensko Vesoljčka, ki je hotel domov. Bil je prijazen, navihan, simpatičen in kul. Tako kot družba marsovcev iz leta 1977, ko je Steven Spielberg posnel Bližnja srečanja tretje vrste, kjer so pobje z lovkami padali na glasbo. Sedaj je situacija drugačna. Sedaj so pobje jezni, divji, perverzni in odločeni, da nas uničijo." —Iztok

Film z megalomanskim proračunom je bil (z agresivnim korporativnim trženjem družbe Paramount Pictures) sicer finančno uspešen in je po vsem svetu pridelal skupno več kot pol milijarde dolarjev dobička. Ob tem presenetljivem podatku je še najbolj zanimivo dejstvo to, da sta bila istega leta po istem romanu posneta še druga dva istoimenska filma, namreč režiserja Davida Michaela Latta ter tisti Timothyja Hinesa, ki pa sta bila v vseh smislih bistveno manj uspešna (zlasti slednji). Osebno pa naj ljubiteljem vesoljskih invazij čisto na koncu (izjemoma) priporočim ogled Emmerichovega Dneva neodvisnosti, ki je mestoma vsaj zabaven in celostno precej manj pretenciozen; še raje pa istega leta posnete Burtonove satirične farse Mars Attacks! Tako, govoril sem.