28. sep. 2016

Independence Day: Resurgence (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○





26. sep. 2016

Swiss Army Man (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Bodisi da vam bo všeč ali ne (ali kaj vmesnega): celovečerni prvenec scenaristično-režiserskega dvojca Dan Kwan in Daniel Scheinert je nedvomno najbolj neopredeljiv, bizaren, groteskno pomenljiv in čudovito absurden film, kar smo jih videli letos — ali pa kar v zadnjih nekaj letih. Film si je na zadnjem festivalu Sundance prislužil odličje za režijo v dramski sekciji in še eno nominacijo za nagrado glavne žirije. S črnohumorno nekrofilsko tematiko me je nemudoma spomnil na obešenjaško komedijo Vikend pri Berniju iz osemdesetih (ki je nekaj let pozneje dobila manj znano nadaljevanje) ter na morbidno zgodbo Marjane Satrapi The Voices (2014), ki dogajanje večino časa predstavlja skozi izkrivljeno rožnato dimenzijo morilca in psihopata Ryana Reynoldsa. Film je tiste sorte, pri katerem se z odprtimi usti in izbuljenimi očmi sprašujemo, kako se lahko sploh kdo spomni česa tako odbitega, nazadnje pa smo nad drznim in nesramno drugačnim umotvorom pretreseni in navdušeni — v primeru, da smo si ga ogledali do konca, seveda.



Kako opisati zadevo? Obupani Hank (Paul Dano) skuša podobno kot Tom Hanks v legendarnem Zemeckisovem Brodolomu (2000) narediti samomor pred votlino na (domnevno) osamljenem otoku, ko morje na plažo naplavi Harryja Potterja. Ob otrplem, bledičnem ter nabuhlem telesu ni nikakršnih dvomov: Daniel Radcliffe (The Woman in Black, Horns, Victor Frankenstein) je zagotovo že dolgo mrtev. Vendar osamljenega mladeniča, ki si brezupno želi družbe ter človeške bližine in razumevanja, to ne zmoti; posebej, ko ugotovi, da kadaver ni povsem brez svojevrstne dinamike: nakopičeni plini v njem povzročajo skoraj nenehno prdenje in trzajoče gibe, ki dajejo vtis življenja. Hank si s svojim novim prijateljem krajša čas in njegovo večnamensko uporabnost (od tod naslovna primerjava s švicarskim nožem) s pridom izkorišča za deskanje na vodi na reaktivni pogon, domiseln lov na hrano, nabiranje deževnice, sekanje drv in še marsikaj (vse to je preprosto treba videti), dokler novega znanca naposled ne pripravi še do okornega govora. Tako med prebijanjem skozi divjino proti civilizaciji poslej razpravljata o življenju, osamljenosti, prdenju, masturbiranju, dekletih, vožnjah z avtobusom in podobnih dilemah sodobne eksistence; dokler ju razvoj dogodkov ne prisili v soočenje z nelagodno resnico ter zlasti s pravimi Hankovimi motivi in njegovo nedoumljivo naravo.

In a world filled with reboots, remakes, franchises, sequels, "interconnected universe" movies, and even predictable dramas, it’s refreshing—almost overwhelmingly so—to see something so different. While the ambition of the film overshoots its mark somewhat, and the humor leans a bit too heavily on the juvenile, Swiss Army Man hits more than it misses, and the fearless turns by Dano and Radcliffe are remarkable. Funny, sweet, and wholly unique, Swiss Army Man is an insane strange bird of a film that is not to be missed. —Adam Chitwood, Collider


Čudaški kaufmanovski film je v svoji nezaslišani sprevrženosti (in brez vsakršne eksplicitnosti) nehote zabaven, a ne vsiljuje straniščnega humorja na prvo žogo; žalosten, vendar brez brenkanja na klišejske strune tragičnosti; in nepričakovano ganljiv, ne da bi se zatekal v osladno hollywoodsko patetiko. Govori o neznosni osamljenosti in odtujenosti, neprilagojenosti človeka z malce drugačnimi načeli in črednem obsojanju družbenih izobčencev s strani okolice; merilih "normalnega" in "sprejemljivega" kot protislovju v konvenciji sobivanja ter zlaganosti osnovne človeške komunikacije, kjer se pričakuje inhibiranost in zadržanost (črevesni vetrovi kot prispodoba za odkrito izražanje naravnih in organskih stanj). Dvoumno nadrealistična, multižanrska in divje nepredvidljiva pripoved s solidno produkcijsko vrednostjo ter dinamično dramaturgijo postreže s sijajnimi igralskim nastopi, fantastično glasbeno kuliso, suvereno režijo in brezhibno montažo (kjer skorajda ni odvečnega trenutka ali nesmotrnega prizora), četudi z odkrito provokativnostjo deluje tudi (ali predvsem) kot avtorski izraz zoper konvencionalnost in publiko podcenjujočo formulaičnost sedme umetnosti (med drugim tudi z duhovito referenco na Jurski park), ki je že zdavnaj zajadrala v duhamorni mainstream. Film s štirimi Dani (Dan Kwan, Daniel Scheinert, Paul Dano, Daniel Radcliffe) je popolnoma zmešan in popolnoma originalen; dal nam bo misliti o norosti in nesmiselnosti sveta, v katerem živimo.

23. sep. 2016

ARQ (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Pri ameriški spletni pretočni storitvi Netflix so naposled dali v obtok sci-fi triler kanadskega scenarista in režiserja Tonyja Elliotta, potem ko so slednjega prav zaradi te zgodbe svojčas najeli producenti televizijske serije Orphan Black (od leta 2013 dalje); vendar vse od leta 2008, ko je nastala, nikakor ni uspela zaživeti na platnu. Elliott je med zbiranjem sredstev pripoved odtlej spreminjal, prirejal in pilil, dokler ni njegov (v manj kot treh tednih posneti) celovečerni prvenec v začetku septembra končno doživel premiero na letošnjem filmskem festivalu v domačem Torontu.

Osnovna premisa neodvisnega avtorskega filma je znanstveno-fantastični koncept sklenjene časovne zanke; nekaj takega kot nenehno ponavljajoči se dan Billa Murrayja v legendarni Ramisovi komediji Groundhog Day (1993) ali pa, še bolje, neskončna serija vsakokratnih pogibeli Tomčija Kurčija v stripovski akcijadi Edge of Tomorrow (2014). Osvežujoče stilizirana minimalka, ki se skoraj v celoti odvije v nekaj temačnih hišnih prostorih, nas brez odvečnih razlag zakulisja in medias res postavi v čevlje Rentona (Robbie Amell) in Hannah (Rachael Taylor). Moški in ženska se v svoji postelji zjutraj zbudita tik pred tem, ko v domovanje vdrejo oboroženi in zamaskirani moški; onesposobijo ju in odvlečejo ter zavežejo v Rentonovemu kletnemu laboratoriju. Prišli so domnevno zaradi denarnih kartic v sefu, a v resnici so tam zaradi skrivnostne naprave, ki jo je Renton razvil, ko je kot strokovnjak za energetiko nekoč delal za podjetje Torus. Vsemogočna korporacija se je v opustošenem svetu bližnje prihodnosti, kjer usodno zmanjkuje naravnih virov, energije in hrane, odtlej razvila v globalno militaristično strahovlado in je preostalemu stradajočemu svetu napovedala vojno. Upirajo se jim diverzantske skupine odporniškega gibanja Bloc, ki mu domnevno pripadajo vsiljivci in bi se prav tako rado polastilo nenavadnega izuma. Le nečesa ne ve nihče razen njegovega avtorja: naprava ARQ (Arcing Recursive Quine) je sicer nastala kot generator neskončne energije, vendar močno elektromagnetno polje njene rotirajoče tuljave povzroča neki nepredvideni stranski učinek: izkrivljanje časa oziroma neskončno zanko. Karkoli Renton in Hannah storita, da bi se osvobodila ali preprečila tatvino revolucionarnega koncepta, se vselej konča s smrtjo enega od njiju ali obeh — nakar se kot iz skupnih sanj spet zbudita ob isti uri zjutraj in vse skupaj se začne znova ter vnovič traja od 6:11 do 9:25. A vsakokrat so nekatere podrobnosti ponavljajočega se sosledja dogodkov malce drugačne in te drobne spremembe imajo nekatere ključne posledice.

Cuz electrocuted himself on the ARQ. This caused forward time to bend back on itself, creating a closed-time loop. And the day repeats. Time resets every three hours, 14 minutes and 15 seconds.

Čeprav gre tematsko in dramaturško za razmeroma izrabljen koncept sci-fi motivov o časovnih paradoksih, uspe Elliottu v svoj nizkoproračunski projekt vnesti veliko mero izvirnosti in nepredvidljivosti, celo vztrajno naraščajoči suspenz z vsako novo alteracijo, predvsem pa docela prepričljivo kontekstualno ozadje sicer premočrtne in dovolj enostavne zgodbe — ki se v razumljivo sestavljanko zlaga postopoma. Ta nikoli ne podcenjuje občinstva z vtisom stripovsko karikiranega prikaza ali pretiravanja, ki bi prestopilo meje filmske farse ali satire. Zastrupljeni in za bivanje komajda primerni svet, ki ga skozi interakcijo likov zgolj slutimo v ozadju (ali slišimo in vidimo na indoktrinacijskih televizijskih poročilih), je docela verodostojen, četudi ga eksplicitno pravzaprav ne vidimo; celo zamik nejevere v prid znanstveni utemeljitvi je povsem neproblematičen in ni v napoto pripovedni doslednosti (beri: jasno, da je časovna zanka fizikalno in matematično protislovje, a to gledalca nikakor ne zmoti), temveč skupaj z dobro prikazanimi liki ter inteligentnimi dialogi podpira njen kontekst. Fascinantna domislica, da dovolj veliko številko ponovitev ciklusa sčasoma vzbudi spomine na rekurzivne dogodke (kar potem pomembno vpliva na vsakokratne odzive in obnašanje likov) prinese logično upravičljive in pripovedno razvejane možnosti, ki jih režiser izkoristi do potankosti. Mračna mizanscena z nevpadljivimi visokotehnološkimi detajli deluje kot avtentična družbeno-politična in psihosocialna kulisa življenja v bližnji prihodnosti, kjer se razčlovečena eksistenca spreminja v boj za preživetje med različnimi koristoljubnimi interesi in je (za)upanje edina rešilna bilka neprivilegiranih.

Če se poslužim subjektivne primerjave z dvema nedavno videnima: Elliottov umotvor me je bistveno bolj navdušil kot Gentryjev šibko strukturirani in nedosledni Synchronicity (2015) oziroma ga lahko — primerjalno upoštevajoč produkcijske razmere in režiserjev doprinos — približno enakovredno postavim ob bok (tudi zavoljo glumaške zasedbe posrečenemu) časovnemu paradoksu Predestination (2014) bratov Spierig. V navdušujoče skromen, nepretenciozen recept je kljub žanrski zasičenosti Elliott spretno vmešal ravno prav sveže sestavine, da je končna jed slastno zaokrožena, presenetljivo izvirna in kinematografsko nasitna (vsaj za privržence žanra).

Those who can't remember the past are condemned to repeat it.

22. sep. 2016

The River Wild (1994)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Pred nekaj dnevi se je v Los Angelesu naravne smrti (menda v spanju) poslovil 71-letni Curtis Hanson, scenarist in režiser takih težkokategornikov in sodobnih kultov kot L.A. Confidential (1997), pa tudi manj pretencioznih in skromneje profiliranih žanrskih projektov kot psihološki triler Bad Influence (1990), srhljivka The Hand That Rocks the Cradle (1992), z oskarjem (za glasbo Boba Dylana) ovenčana komična drama Wonder Boys (2000) ali raperska biografska drama 8 Mile (2002) z Eminemom. Hansonova zapuščina je relativno maloštevilna, a nadvse solidna; spodobna bera gledljivih in obrtniško spretno udejanjenih celovečercev.



I need your wife to get me down the river. I need your son to control her. You and the dog are expendable.

Mednje sodi tudi pustolovski triler o divjem spustu po reki, med katerim pobegla roparja (Kevin Bacon, John C. Reilly) za talce vzameta izkušeno čolnarko (Meryl Streep) in njenega odtujenega moža (David Strathairn) ter najstniškega sina (Joseph Mazzello), da bi ju mimo policijskih zased spravila po deroči vodi navzdol do kraja, od koder bi se lahko pred roko zakona umaknila na varno. Družinska drama staršev, ki razmišljata o ločitvi, se v napetem merjenju moči in psihološki izsiljevalski igri sprevrže v boj za življenje, ko postane jasno, da nasilni kolovodja ne izbira sredstev in nima pomislekov glede človeških življenj, ko gre za zaslužek. Oče in mati se bosta morala zanesti na iznajdljivost, pogum in usklajeno reševanje sprotnih zagat, če bosta želela preživeti v boju ne le z zlikovcema, temveč predvsem z neusmiljeno močjo narave.



Igralske predstave (sicer všečne, megazvezdniške zasedbe) so brez huronskih presežkov in tudi zgodba ne prinaša kakšne revolucionarne dramaturške ali tematske premise. Gre za razmeroma premočrten triler o preživetju in zoperstavljanju zlonamerni, izkoriščevalski logiki, ki skozi travmatsko preizkušnjo obrodi sadove v novo pridobljenem družinskem sožitju in povezanosti. Izpostaviti gre produkcijsko vrednost, akcijsko dinamiko, glasbeno podlago Jerryja Goldsmitha, odlično fotografijo prekaljenega veterana in rednega Andersonovega sodelavca Roberta Elswita (Boogie Nights, 8MM, Magnolia, Syriana, Nightcrawler, Inherent Vice, oskar za dramo There Will Be Blood in druga odličja), suvereno režijo in predvsem čudovito scenografijo naravnega okolja, ki v tovrstnih konceptih predstavlja nekakšen dodaten lik v pripovedi — brezčutnega antagonista in do koristoljubnih načel ravnodušno božjo silo, s katero je treba računati med obračunavanjem s človeškimi nasprotniki. Hanson je znal te elemente dobro izkoristiti in jih povezati v kratkočasno, vizualno bogato gledalsko izkušnjo.

21. sep. 2016

Konec pravljice

Najbrž je bila ljubezen.
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®