21. jan. 2019

The Running Man (1987)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Gladiatorske igre na življenje in smrt, s katerimi totalitarni korporativno-policijski sistem v distopični prihodnosti (s pomočjo vsenavzočih medijev) kroti čedalje revnejši živelj, da ljudje ne bi pomislili na družbeni prevrat? Nam je to znano? Če kdo meni, da so se tovrstnega koncepta spomnile šele novodobne zgodbe kot Batoru rowaiaru (2000), Death Race (2008), Gamer (2009) ali franšiza The Hunger Games (2012), se seveda moti; če že, bi se morali vrniti nazaj v sedemdeseta, k filmom kot Rollerball (1975) ali Death Race 2000 (1975). S fenomenom ameriških resničnostnih šovov in vzponom zrežiranih rokoborskih predstav spodbujeni Stephen King je leta 1982 (z avtorskim psevdonimom Richard Bachman) napisal futuristični sci-fi roman The Running Man. Z njim opozarja na poneumljajoči učinek televizije za neuko sodrgo ter zavajajočo neoliberalno medijsko vlogo deljenja "kruha in iger" za odvračanje politične pozornosti (od resničnih težav) s hinavsko oportunistično pretvezo, da ljudem pač "dajo tisto, kar želijo" (čeprav jih žene zgolj dobiček in šteje le rating, ne ljudje in njihova bedna eksistenca). Sloviti hollywoodski scenarist testosteronskih blockbuster-akcijad Steven E. de Souza (48 Hrs., Commando, Die Hard, Dredd, Hudson Hawk) je zadevo dodobra izmaličil in spremenil v nekaj precej drugačnega: s samim Štajerskim hrastom v glavni vlogi, svežim iz istega leta posnetega Predatorja (nedavno pred tem pa še uspešnic Raw Deal, Commando, Red Sonja in Terminator). Močno prirejena zgodba Švarciju ni bila najbolj všeč — kot tudi ne dejstvo, da je režijo nazadnje prevzel televizijsko izšolani Paul Michael Glaser oziroma Starsky iz priljubljene policijske serije; potem ko so producenti z vplivnim Robom Cohenom na čelu (The Witches of Eastwick, The Serpent and the Rainbow, Bird on a Wire) zavrnili kar nekaj režiserjev, med njimi tudi Georgea P. Cosmatosa (očeta Panosa Cosmatosa, avtorja sijajne lanskoletne bizarke Mandy), ki je hotel umotvor kot svojevrstno romerovsko satiro umestiti v dramaturško okolje nakupovalnega centra. Katerikoli sprva predvideni režiser bi bil verjetno boljša opcija; Glaser je naposled dostavil infantilno kostumsko-akcijsko sprdačino, ki jo pred polomom rešujejo zlasti trije zanimivi protagonisti — sam Arnold Schwarzenegger v zase značilni skoraj(samo)parodični glavni vlogi, Richard Dawson (Hogan's Heroes) v antagonističnih čevljih pokvarjenega voditelja televizijskega šova Damona Killiana ter fukabil sočna venezuelska mamacita María Conchita Alonso kot Arniejeva sidekick-priležnica (pozneje smo jo videli še v Colors s Seanom Pennom in nadaljevanju Predator 2 z Dannyjem Gloverjem). Resda so v filmu tudi Yaphet Kotto (Alien), še en prihodnji guverner in večkratni Švarcijev soigralec Jesse Ventura ter kar dva slavna glasbenika, Mick Fleetwood (bobnar in ustanovitelj skupine Fleetwood Mac) in z gverilsko baretko opremljeni Dweezil Zappa (potomec slavnejšega Franka Zappe), vendar služijo predvsem za pripovedni balast in kinematično statistiko.

Pričujoči film je eden tistih, pri katerih bi si izjemoma želel rimejka, kljub temu, da jim načelno nisem naklonjen. (Če naj bi verno sledil Kingovi knjigi, je vprašljiv že zaradi politično nekorektnega epiloga, v katerem Ben Richards z letalom trči v nebotičnik televizijske korporacije ICS.) Starsky ni bil najboljša izbira za režiserja, četudi mu debilen scenarij in dialogi niso omogočili prav veliko manevrskega prostora. Absurden televizijski resničnostni šov v neprepričljivem kontekstu socialno-ekonomskega kolapsa bližnje prihodnosti (umeščenega v leto 2017 oziroma 2019, namesto v leto 2025, kakor piše King), ki ob mnogih pripovednih nelogičnostih doseže vrhunec ridikuloznosti v televizijskih zasledovalcih naših junakov; smešno klišejskih likih kot morilski debeluh "Subzero" (Charles J. Kalani Jr. aka Professor Tanaka) z jeklo parajočo palico in eksplozivnimi paki za hokej (pozneje smo spoznali slično imenovani lik v kultni računalniški igri Mortal Kombat) ali psihopatski silak Eddie "Buzzsaw" Bitowski z motorko (Gus Rethwisch) ali pa, višek grotesknosti, v svetlečo božično jelko našemljeni operni pevec "Dynamo" (Erland Van Lidth De Jeude), ki med zvenečimi napevi v nasprotnike pošilja električne strele in se vozi naokrog v oglatem kovinskem avtomobilčku. Za osemdeseta značilno patetična scenografija in kostumografija vizije namišljene prihodnosti (glej tudi trapasti Demoliton Man) komajda uspe kompenzirati mnoge filmske nedoslednosti in spodrsljaje. K sreči zadeva s čudaško poslovenjenim naslovom Denar ali krogla, ki tudi finančno ni med največjimi Švarcijevimi hiti (s 27 milijoni proračuna je film pridelal 38 milijonov dobička), s fotografijo Thomasa Del Rutha (The Breakfast Club, Stand by Me, Look Who's Talking) in všečno elektronsko glasbeno podlago Harolda 'Axla F' Faltermeyerja (Beverly Hills Cop, Top Gun) še vedno deluje kot nepretenciozna (nenamerno) komična razbremenitev oziroma zabavno grešno zadovoljstvo (guilty pleasure) za zbujanje cineastične nostalgije. Predvsem pa ni mogoče zanikati njene srhljivo točne, domala preroške in vselej aktualne sporočilne vrednosti. Ali pa nemara kdo dvomi o tem, da našo sedanjost v veliki meri kroji medijsko prirejena (lažna in izkrivljena) slika sveta, prikladno sredstvo političnih manipulatorjev?

17. jan. 2019

Suspiria (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ugotavljam, da me je zadnji umotvor italijanskega režiserja Luce Guadagnina (Io sono l'amore, A Bigger Splash, Call Me by Your Name) impresioniral manj kot marsikoga drugega. Obrtniško spretno zvarjen celovečerec in v luči neštetih oportunističnih hollywoodskih zmazkov sicer soliden rimejk, ki to pravzaprav ni (ker je bolj re-imaginacija ali vnovična interpretacija), a po drugi strani nič več kot to. Berem in slišim sila naklonjene recenzije, vendar se ne morem pripraviti k temu, da bi začutil prelomno ali subverzivno ustvarjalno vizijo. Je nova različica kultne Suspirie (1977) mojstra Argenta upravičena in ali je bila sploh potrebna? Brez zamere: niti ne.

Pa vendar: Suspiria ne velja samo za eno najvplivnejših grozljivk vseh časov, njen sloves žanrske in stilistične mojstrovine je trdno zapečaten. In mojstrovine so po navadi izdelki, ki jih ni treba spreminjati, razširjati, posodabljati. Osrednje vprašanje torej ni, zakaj bi se tega podviga lotil Luca Guadagnino, vprašanje je, zakaj bi se ga lotil sploh kdor koli. —Ana Jurc, MMC RTV SLO


Ustvarjalcem nove Suspirie se je zdelo potrebno zgodbo prizemljiti ter umestiti v natanko določen čas in prostor (pravzaprav se tudi Argentov izvirnik z Jessico Harper dogaja v nemškem Freiburgu); vendar z zgodovinskim ozadjem in družbeno-političnim kontekstom Berlina leta 1977 — tj. v času nastanka izvirnika — v resnici ne pridobi na čem zares pomembnem. Teroristične grožnje v subtekstu in namigi na grehe nacistične Nemčije so docela nepotrebni, saj v dramaturški podlagi ali simboliki nimajo nikakršne pripovedne teže. Večino tovrstnih prizorov bi bilo bolje kar izpustiti, tako bi se vsaj minutaža (s kolosalne poltretje ure) zmanjšala na znosno, še gledljivo dolžino. In če Guadagnino že jezdi na trendovskem valu politično korektne nastrojenosti ženske emancipacije in socialne polnopravnosti (#MeToo), bi se lahko bolj osredotočil vsaj na to; ples kot prispodoba spolne osvoboditve in transcendentno sredstvo za priklic magičnih energij je namreč sila zanimiv, dovolj izviren koncept — ki pa ga pretenciozni projekt ne izkoristi do potankosti, saj se po nepotrebnem posveča značajskim posebnostim in kontekstualizaciji ter energijo neenakomerno razprši na (pre)veliko število likov in pripovednih dejanj.

To je žensko telo, ki hoče eksplodirati — ali pa se osvoboditi. Kar je v tem "vzporednem" svetu ista reč. Suspiria — podkožni šoker, psihedelični happening, metafikcijska orgija, ekscesna groteska, dolgo ritualno zgoščanje nelagodja — je natanko to: film o neizmerni fleksibilnosti ženskega telesa, skrivni matriarhalni "energiji", transformativni moči ženske netradicionalnosti in feministični niti (mitske 'Tri matere', Suspiria je ena izmed njih), ki se pretika skozi zgodovino in tke svet. Suspiria je anti-anti-feministični film, ki svari: napočil je čas, ko lahko vse vloge odigrajo ženske! —Marcel Štefančič, Mladina

Guadagninova Suspiria je podobno kot izvirnik Daria Argenta kinematično abstraktna (glej tudi njegov Inferno, zgodbo o Materi teme), nadrealistična in simbolno zasičena — a precej manj barvno in prvinsko stimulativna — vizualno-čutna izkušnja; vendar deluje neenakomerno in nedosledno, saj skuša prepričati z žanrskim poenostavljanjem in materializacijo nepredstavljivega. To prinese nekoliko mešan učinek ter mestoma načenja subtilno ravnovesje med filmsko (interno) legitimnim in pretirano (absurdno) grotesknim. (Nekaj takega kot akcijada o prehlajenem super-anti-junaku, ki v netopirja našemljen nekoliko izgublja na verodostojnosti, kljub stripovskemu zamiku nejevere.) Če že, bi se moral vztrajno muditi v sferi sanjskega in arhetipskega (kot nekakšen preplet Mother! Aronofskega, bizarke Only God Forgives Windinga Refna in legendarne klasike Angel Heart Alana Parkerja); s šablonskimi posegi v realni zgodovinski svet zgolj kompenzira dramaturško šibkost in prikriva sporočilno neizvirnost. (Navsezadnje je samo rimejk.) Da nekaterih rahlo absurdnih motivov v epilogu — ki učinkujejo smešno prav zaradi tonske neuravnovešenosti — ne omenjamo. Razen tega so liki nepoistovetljivi in zbujajo pust, sterilen čustveni vtis.

A pravo grozljivost je film izgubil, saj je ta tokrat bolj subtilna, nevidna. Fokus nove verzije filma je drugje, saj si postavlja globlja vprašanja. To je zgodba o materinstvu, o stari generaciji, ki zapušča prostor novi, in o dediščini, ki jo ta stara generacija pušča za seboj. Film torej nekako raziskuje koncept, ki se v nemščini imenuje Vergangenheitsbewältigung, kar opisuje trenutek, ko se je nova generacija soočila z nacistično preteklostjo lastne države. —Alex Kama Devetak, Filmstart

Vsekakor gre pohvaliti spretno kinematografijo, doživete igralske performanse (Dakota Johnson, Mia Goth, Tilda Swinton v kar treh različnih vlogah in maskah), avtentično kostumografijo in vzdušno glasbeno podlago (Thom Yorke, Radiohead); vendar se (mi) zdi, da Guadagnino ni znal ali ni mogel najti sebi lastnega umetniškega izraza in polnovredne cineastične forme. Gotovo je bil obremenjen s produkcijskimi zahtevami, neštetimi kompromisi in pričakovanji — vse to pa celostno daje njegovemu izdelku podton konformizma in podrejanja vzorcem industrije. Priznanje režiserju za trud in prizadevnost, vendar bom kljub temu raje ostal pri originalu, hvala. (Priporočam ob 40. obletnici digitalno restavrirano izdajo v ločljivosti 4K na formatu Blu-ray.) But that's just me. Ampak hej, filma vsaj ni režiral David Gordon Green, kakor je bilo sprva predvideno (z Natalie Portman v glavni vlogi), ki je iz vnovične Noči čarovnic (2018), še ene predelave starega kulta, potem naredil nevznemirljiv, generičen, tematsko nesmiseln in hipne pozabe vreden konfekcijski izdelek.

11. jan. 2019

Rust Creek (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Januarski filmski vakuum že tradicionalno posrka največje odplake ameriške (običajno nizkoproračunske) žanrske produkcije, ki ji je privzeto usojeno videotržišče; a tu in tam se najde izjema, ki potrjuje veljavo čezlužniških ustvarjalcev. Včasih se najde kdo, ki uspe iz preprostih, že kar banalnih sestavin skuhati nadvse užitno in vsebinsko krepko enolončnico. Zlasti, če razume, da so dobro karakterizirani liki in duhovita interakcija z zabavnimi dialogi več kot solidna osnova za okusno filmsko doživetje — ne povsem brez napak, a vendarle. Režiserka Jen McGowan (Kelly & Cal) je z neodvisnim celovečercem s scenarijem Julie Lipson po izvirni zgodbi Stuja Pollarda (ki je tudi producent) vzbudila pozornost na mednarodnem festivalu v San Diegu oktobra 2018, kjer je bila deležna celo nagrade za najboljši triler leta.



Kot rečeno: zgodbo samo po sebi smo videli že večkrat. Študentka in navdušena tekačica Sawyer (Hermione Corfield) na poti z avtom na pomemben službeni razgovor na drugem koncu države zaradi praznične gneče skrene z avtoceste — in se po čedalje bolj prašnatih kolovozih naposled izgubi v hribovskem zakotju Kentuckyja. Ob gorskem potoku Rust Creek jo s pretvezo pomoči naskočita brata Hollister (Micah Hauptman) in Buck (Daniel R. Hill), malopridna lokalna rdečevratnika, ki mislita, da ju je voznica rdečega avtomobila opazila med nekim nečednim početjem. Ampak Sawyer ni trapasta blondinka, ki bi v samem nedrčku vrešče joškarila po koruznem polju; s hudo ureznino se uspe izmotati zasledovalcema in skriti v nepregledni jesenski hosti. Začne se večdnevni boj za preživetje vse šibkejše in pešajoče mladenke; kmalu se izkaže, da ima krajevni šerif O'Doyle (Sean O'Bryan) skrivne namene in si le navidez prizadeva najti zdaj že uradno pogrešano osebo, kljub prigovarjanju iskrenega in poštenega pomočnika (Jeremy Glazer), med tamkajšnjimi kmetavzarji pa ni prav veliko takih, ki bi jim šlo zaupati. V ozadju napada na mestno dekle so dobičkonosni kriminalni posli, v katere je vpletenih več ljudi z obeh strani zakona.

Posebej osvežujoče je izogibanje stereotipom: Sawyer ni super-ženska z nadnaravnimi sposobnostmi (glej nedavni Revenge režiserke Coralie Fargeat), temveč jo podhladitev in izguba krvi iz rane na stegnu pomembno imobilizirata in nazadnje onesposobita; antagonisti niso enoznačni mafijski liki in zverine, temveč diplomatski in manipulantsko leporečni vzorniki skupnosti; zločesti hribovci pa tudi ne izrojeni psihopati in brezzobi spački brez moralnih načel, ki na leseni verandi brenkajo na bendžo (Deliverance, The Texas Chain Saw Massacre, The Hills Have Eyes, The Devil's Rejects, franšiza Wrong Turn in še milijon drugih), marveč le pohlepni oportunisti in socialni produkt izoliranega okolja; mnogi med njimi pravzaprav niso imeli druge možnosti, kot da se vdajo zahtevam sokrajanov in svojcev o zaslužku, ki ga v tistih krajih prinaša nedovoljena in sila nevarna domača kuha metamfetamina (glej Winter's Bone). Verodostojno, naturalistično vzdušje ustvarjata odlična kinematografija Michelle Lawler in atmosferična glasbena kulisa ameriškega skladatelja H. Scotta Salinasa (The Ballad of Lefty Brown); največ pa k prepričljivosti prispevajo avtentični, nizkoizrazni igralski performansi in njihova vzajemnost, ki z inteligentnimi rešitvami in dramaturško premišljenostjo niti protagonistov niti gledalcev nimajo za plehke bedake. Je pa res, da bo uvodoma počasen tempo s kontemplativnimi postanki, med katerimi režiserka gradi poistovetljivost s stisko glavnega lika in poudarja brezizhodnost, zmotil tiste, ki pričakujejo ceneno eksplicitnost, nenehno akcijo ali napetost na vsakem koraku. Trenutki tenzije so sicer neprekosljivi, brez vsakršnih -BU!- poskokov ali predvidljivih žanrskih vzorcev, vendar močno izgubijo zagon v osrednjem delu, tik pred finalnim soočenjem in epilogom, kjer se zgodba malce preveč prikladno umiri med zbližanjem protagonistke ter njenega nepričakovano ozaveščenega in sočutnega rešitelja (Jay Paulson), a k sreči vsaj brez stereotipne romance med njima. Tudi do razkritja zlohotnih namer nekaterih dvoumnih likov pride nekoliko prezgodaj (kar zadeva ta žanr), zaradi česar se do sicer solidno izpeljanega razpleta žal porazgubi čustveni naboj.

Hvalevredno je, da feministična angažiranost in trendovska socialna nastrojenost nista sama sebi namen (#MeToo); kljub tematski zasičenosti in številnim žanrskim modelom uspe režiserki prikazati zaokrožen, gledljiv, artikuliran in pomenljiv indie izdelek. Stavim, da bomo za režiserko McGowan, pa tudi za osrednjo junakinjo Hermione Corfield, še veliko slišali v bolj ambicioznih projektih.

7. jan. 2019

The Sisters Brothers (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Rojaka ter večkratna sodelavca Jacques Audiard in Thomas Bidegain sta v čevljih režiserja in scenarista poskrbela za nekaj sijajnih dram s pomembnim značajskim presežkom; nemara bi bilo zgodbam kot Un prophète (2009), De rouille et d'os (2012) ter Dheepan (2015) pretenciozno reči "mojstrovine", vendar gre gotovo za nadpovprečne filmske stvaritve z izrazito avtorsko noto (čemur pritrjujejo odličja, ki so jih bili filmi deležni). V njunem prvem angleško govorečem projektu po predlogi istoimenskega zgodovinskega romana The Sisters Brothers kanadskega pisca Patricka deWitta sta spet do potankosti izkoristila zvezdniško zasedbo in poskrbela za pronicljivo žanrsko izkušnjo v obliki pikaresknega črnokomičnega (skoraj revizionističnega) vesterna; kaj podobnega smo videli v kavbojkah The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford (2007), 3:10 to Yuma (2007), Appaloosa (2008) ali True Grit (2010).



Vesterni so mi pri srcu (nazadnje sem videl The Ballad of Buster Scruggs bratov Coen), ker gre v osnovi za čistokrvne igre značajev in arhetipov; tako kot pri klasičnih samurajskih filmih (beri: Akira Kurosawa) ali starogrških gledaliških dramah niso ključni oboroženi spopadi ali moralni dvoboji, temveč nekaj povsem drugega, kar ima opraviti s humanistično etiko, častjo in človeškim dostojanstvom (glej In a Valley of Violence). Tako sem zapisal pri legendarni kavbojki Neoproščeno (1992) Clinta Eastwooda, vzorčnem modelu za mnoge poznejše podvige: "Govorijo o obče človeški perspektivi ravnovesja in morali eksistenčnega boja. Krivice so včasih poplačane, drugič se godijo na rovaš nedolžnih. Plemenita dejanja pravičniškega uravnoteženja (in nasilnega jemanja življenj) imajo vselej svojo ceno ter trajne posledice; privoščljiva in zlonamerna človeška narava ter (samo)uničevalni moški princip pa sta težko spremenljiva in trajno krojita žalostno realnost sveta."

Razvpita brata Sisters sta na divjem zahodu sredi 19. stoletja lovca na glave v službi vplivnega poslovneža in premožnega krajevnega veljaka (Rutger Hauer), vajena nevarnosti in nenehnih groženj. Mlajši Charlie (Joaquin Phoenix) je nebrzdan nasilnež in pijanec, rojen za delo plačanega morilca, medtem ko umirjeni, nekoliko otožni Eli (John C. Reilly) skrivaj hrepeni po ustaljenem življenju, družini in topli ženski roki. Čez planjave Oregona na poti proti zahodu do San Francisca zasledujeta izvedenca za kemijo Hermanna K. Warma (Riz Ahmed), ki je v času kalifornijske zlate mrzlice (med letoma 1848 in 1855) iznašel revolucionarno metodo z raztopino za iskanje zlata v reki. Za petami mu je tudi najeti stezosledec in pisatelj John Morris (Jake Gyllenhaal), ki naj bi Warma našel ter predal bratoma — vendar stvari ne gredo po načrtih in željah, usode štirih mož se nepričakovano prepletejo in zaukajo v drugačno smer od predvidene. Pohlep in nepremišljenost sta pogubna za ljudi v času brez zakonov, ko je bilo življenje vredno le toliko, kolikor je bilo dobičkonosno; grehi iz preteklosti pa kot trdovratna bolezen spremljajo tiste, ki drugim s silo jemljejo pravico do obstoja.



Kinematografija je pričakovano sijajna, četudi je kamera mestoma temačna (Benoît Debie), dramaturgijo nevsiljivo podpira odlična glasbena kulisa (Alexandre Desplat) in glumaške predstave so nizkoprofilno brezhibne; dogajanje je surovo realistično in neizprosno avtentično (glej srhljivi Bone Tomahawk), prepričljivo razviti liki s pristno interakcijo kljub občasnim komičnim razbremenitvam niso videti kot karikature in mizanscena divjega zahoda ne kot prazne kulise. Vendar še bolj navdušijo pretanjena tematska zasnova, verodostojne karakterne študije in sporočilni subtekst parabole o človekovi srži ter njegovi sposobnosti moralne preobrazbe v luči nastajajoče materialistično-kapitalistične paradigme; kdor bo hotel uživati pokoj in sadove dela v starosti, se bo moral za odrešitev posebej potruditi. Zgolj sloves je spremenljiva in nepotrebna reč: hipnih receptov za uspeh ni brez stranskih učinkov, napake se plačujejo s trajnimi posledicami in napredek zahteva brezkompromisno prilagoditev. Kaj te v resnici žene skozi življenje — in ali je pomembneje imeti ali biti (prosto po Frommu), če vsakogar čaka isti konec poti?

Kljub naklonjenemu kritiškemu sprejemu (že na premieri na festivalu v Benetkah septembra 2018) je bil Audiardov film finančno neuspešen (celo manj domišljeni vestern Hostiles je prinesel več dobička), kar je docela nedoumljivo in naravnost absurdno. Ampak važno, da bomo še naprej gledali neskončne kopije dolgočasnih PG-13 grozljivk in generične derivate stripovskih mož v pajkicah, ki se valijo s tekočega traku Hollywooda. Hura.

3. jan. 2019

Bird Box (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Josh Malerman, ameriški pisatelj, avtor kratkih zgodb in vokalist rokovske zasebe The High Strung, se je leta 2014, ko je končno izdal svoj post-apokaliptični roman Bird Box (potem ko je bil osnutek zanj sestavljen že nekaj let poprej), menda nekolikanj zbal, da bo njegova zgodba sumljivo podobna premisam filmov kot M. Šalabajzerjev The Happening (2008) ali Hillcoatov The Road (2009). Prvi opisuje nepojasnjeni (svetopisemski) pojav, ki ljudi žene v množične samomore, drugi pa prinaša elegijo starševskega varstva in moralne zapuščine potomcem v uničenem svetu. Istoimenski film v distribuciji Netflixa, ki ga je v scenarij priredil Eric Heisserer (The Thing, Lights Out, Arrival), današnjega gledalca verjetno bolj spominja na mešanico satirično-katastrofičnih motivov zombijad kot Dawn of the Dead (2004) ali mističnih sci-fi srhljivk tipa The Mist (2008) ter zasnove novodobnih družinskih grozljivščin kot It Comes at Night (2017) in A Quiet Place (2018); skupnost sotrpinov, ki jo ogroža bolj ali manj očitno zlo iz zunanjega sveta. Tokrat je to zlovešča nevidna prezenca (pojasnjujejo jo kot biblijsko kazen ali mitološko demonsko silo), ki se polasti volje ljudi in jih prostovoljno pahne v smrt; kdor vidi skrivnostna senčna bitja, je pogubljen. Svetovna populacija je zdesetkana, ulice in ceste so opustošene, preživeli pa se zapirajo v domovanja z dobro zatesnjenimi okni in branijo pred neznanimi vsiljivci ali naključnimi nesrečneži, skupaj s katerimi utegne k njim vdreti nedoumljivi konec sveta.

You got the Aka Manah, the Varios Daevas from ancient Zoroastrian legend. You've got the Surgat from ancient Christian occult beliefs that made pregnant women encounter their unborn children as other creatures such as lobsters or spiders. You've got the Huli-jing from China. You've got the Puca from Celtic mythology. All different names, but the same thing. —And what's that? —The end of us.

Heisserer je precej verno priredil Malermanovo knjižno pripoved; a bi bilo nemara bolje, ko bi stvari nekoliko bolj zasukal po svoje — predvsem osnovno dramaturško strukturo dveh pripovednih linij z nenehnimi časovnimi preskoki med preteklostjo in sedanjostjo. (Ker gre v osnovi za odštevanje življenj, tak prikaz med drugim razkrije, kdo med protagonisti bo preživel, in tako gledalca prikrajša za suspenz; boljša bi bila preprosta, premočrtna zgodba.) V tem primeru bi mogoče malce bolj inovativno izpadel tudi pristop priznane danske režiserke Susanne Bier (Brødre, Efter brylluppet, Hævnen), tako pa ob manku manevrskega prostora — ali oportunističnih producentskih zahtevah — pusti razmeroma generičen vtis s standardnimi elementi apokaliptičnih zgodb: boj za preživetje, ki naplavi najslabše in najboljše človeške lastnosti, pomen družinske bližine in starševskega čuta ter značajski prerez likov pred arhetipsko poslednjo sodbo. (Se bodo prepustili malodušju in nihilističnemu razvratu ali v sebi in drugih prebudili humanost, če je konec blizu?) Tematsko film rešujejo prispodoba o zoperstavljanju (poporodni) depresiji in čustveni odtujenosti ter večna prizadevanja za pristno — materinsko in osebno — ljubezen, vendar jih klišejsko srečni epilog do te mere razvodeni, da se sicer pomenljiv subtekst nazadnje sprevrže v izrabljeno žanrsko domislico (če ne omenjamo vseh nedoslednosti in malone absurdnih nelogičnosti).* Med presenetljivo zvezdniško zasedbo se glumaško najbolje odreže Sandra Bullock, dočim je Malkovič Malkovič bolj ko ne stereotipno soliden, vsi drugi pa imajo pretežno epizodne vloge (Jacki Weaver, Tom Hollander, Sarah Paulson, Trevante Rhodes, Pruitt Taylor Vince) in ne pustijo trajnejšega vtisa. Obetaven emocionalni in simbolni potencial je celokupno le deloma izkoriščen, učinek pa hitro izhlapi.
Bird Box je perfekten double bill z enako dobrim A Quiet Place, ali če hočete, odličen maraton z The Happening in The Mist, če potegnem le nekaj najbolj očitnih primerjav. Jup, v A Qiuet Place si preživel, če si bil tiho, v Bird Box pa preživiš, če imaš zaprte oči. [...] Kot sem rekel, če odreš oči, umreš. Kot v Mori v ulici Brestov, kjer si umrl, če si zaspal, če se spomnim še ene pavšalne primerjave. Močno priporočam. Ocena: 8/10 —Iztok
* Op. Menda je čezlužnike konec leta 2018 obnoril t.i. izziv 'Bird Box Challenge', v katerem ljudje hodijo naokrog s prevezami čez oči. (Več takih idiotov so med drugim zbili avtomobili, zato so pri Netflixu izdali posebno javno opozorilo.) V filmu je preveza kot zaščita pred vizualnimi vtisi iz okolja eden bolj nesmiselnih elementov grajenja napetosti in izpade precej smešno (vsaj meni se tako zdi).