13. okt. 2019

Fractured (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Kaj naj bi človek pričakoval ali sklepal po tako generičnem nazivu? Celovečercev, kratkih filmov ali televizijskih serij z naslovom Fractured je kakšnih petdeset, takih z naslovom Fracture pa tudi ne veliko manj. Vsekakor ga ne gre zamešati z odličnim kriminalnim trilerjem Zlom (2007) mojstra pravnih dram Gregoryja Hoblita, za vse druge pa je verjetno bolj ali manj vseeno.

Ozdravljeni alkoholik Ray Monroe (Sam Worthington) se z ženo Joanne (Lily Rabe) in mlado hčerjo Peri (Lucy Capri) z avtomobilom vrača s prazničnega obiska pri starih starših, ko deklica med postankom sredi ničesar doživi grd padec. K sreči ni hudega, samo boleča roka; ampak morda gre za zlom, zato jo zaskrbljeni oče odpelje na bližnjo reševalno postajo. Po dolgem čakanju Peri sprejmejo in za vsak primer jo bodo slikali z računalniško tomografijo. Z njo gre lahko samo eden od staršev, to bo mama. Ray se čez čas zave v čakalnici in zdi se, da njegovih deklet že sumljivo dolgo ni. Osuplo ugotovi, da nihče od bolniškega osebja ni videl matere in hčere, nobenih podatkov ni o poškodovani deklici in tudi zdravniki se ne spominjajo pregleda — pač pa le Raya samega, zmedenega in z očitnimi spominskimi slepimi pegami. Kaj se dogaja in kje sta soproga in hči? Sta morda ujetnici skrivnostne bolnišnice, kjer imajo z njima podle namene, gre v resnici za nezakonito preprodajo organov? So se vsi skupaj zarotili proti Rayu?

Ameriški režiser Brad Anderson (The Call, Beirut) se v številnih umotvorih ukvarja z izkrivljeno percepcijo omračenega uma ali zloveščimi arhetipi psihiatričnih ustanov (Session 9, The Machinist, Stonehearst Asylum), vendar se zdi, da ga ves čas fascinira ista zgodba: potlačitev travmatičnih spominov in patološka kompenzacija z namišljenimi doživetji ali liki — tisto, ko se na neki točki izkaže, da je bilo vse skupaj le privid duševnega bolnika. Kljub neznosni iztrošenosti te premise je bržčas mogoče koncept uporabiti vešče in poudarke zasukati na nov način, če sta na voljo zanesljiv scenarij in suverena igralska ekipa (katere nastop je marsikdaj rešil povprečno zgodbo). A žal se zdi, da kljub spodobni, vzdušni vizualni plati (Björn Charpentier) in dovolj angažirani glasbeni kulisi (Anton Sanko) Andersonu zmanjka tistega najpomembnejšega.

Recimo: od nekoherentne pripovedi odvrača pozornost z nekaterimi dogodki, ki se pozneje domnevno kažejo kot blodnje neuravnovešenega protagonista oziroma so psihološka posledica poškodbe glave. Torej je bil tak preblisk bodisi namišljen (za kar ni nikakršnega povoda ali razloga), bodisi se je zgodil v resnici (čeprav je zaradi pretiranosti to neverjetno), ali pa je nemara vseeno, ali je bil resničen ali ne (v tem primeru ni jasno, zakaj je prizor sploh v filmu). Take dramaturške nedoslednosti jemljejo verodostojnost in dajejo slutiti, da scenarist plehkih strašljivk Alan B. McElroy (Halloween 4: The Return of Michael Myers, serija Spawn, franšiza Wrong Turn) mestoma ni prav dobro vedel, kako naj izpelje zgodbo in upraviči njeno vzročno-posledično logiko. (Nekajkrat precej neumestno namigne na neskončno boljši okultni psihotriler Jakobova lestev.) Prikladna interpretacija "vse je le v njegovi glavi" se mi osebno zdi len, posplošen izgovor za manko domišljije in izvirnosti; bolje bi se bilo osredotočiti na prikazano psihopatologijo ob zahtevah in pričakovanjih (žena: "Stori kaj!") ter umski zlom zaradi pritiska starševske vloge. Resnični motiv je banalen, v epilogu pa ga namesto bežnih namigov in taktično umeščenih koščkov sestavljanke gledalcu nedvoumno servira na pladnju (kot če ti kdo razloži že tako ne najbolj posrečen vic, ker ga morda nisi prav razumel). Za nameček šalabajzersko utruja z nepotrebno ekspozicijo in tukaj je tudi še vedno leseni Sam Worthington, ki se po obetavnih igralskih začetkih (Somersault, Avatar, Clash of the Titans) zadnje čase spotika v čedalje bolj zanikrnih projektih (The Shack, The Titan). Karakterno spretnejši glumač bi osrednjo vlogo privzdignil v poistovetljivo, sočutno in značajsko izkušnjo (če bi mu seveda tudi scenarij to omogočil); vendar Worthington česa takega preprosto ni sposoben (kar zdaj že zanesljivo vemo), to pa film prikrajša za pomembno čustveno dimenzijo in s tem njegovo ključno začimbo.

7. okt. 2019

Three from Hell (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Dandanes je mogoče marsičemu pripisati pomen in veljavo ter mnenje podkrepiti z "argumenti" o svobodi izražanja umetniške vizije. "Veste, to ni tematsko absurden in dramaturško nedomišljen film, ampak avtorjev statement, s katerim uporniško kaže sredinec lastnemu sistemu, politični (ne)korektnosti in dvolični percepciji filmskega nasilja, obenem pa z nihilistično farso kritizira zlagano hollywoodsko paradigmo, ki s puhlimi vsebinami zgolj odvrača pozornost javnosti od resničnih težav sodobnega sveta." Aha, saj vse to dobro vemo že od prvega celovečerca House of 1000 Corpses (2003), pod katerega se je podpisal poredni deček težkometalne in filmske šokantnosti Rob Zombie. Še bolj artikulirano je to postalo pri njegovem nadaljevanju Satanov klan (2005), vsaj deloma pa tudi pri drugih projektih — ampak težava je ta, da se taisti statement ponavlja v nedogled. Njegove predelave kultnih Noči čarovnic se mi niti niso zdele tako napačne, pri Gospodarjih Salema (2012) in visceralnem odštevanju življenj v igri 31 (2016) pa sem prizanesljivo zamižal na eno uho, češ, vsak ima kdaj obdobje, ko mu ne gre najbolje. Vse to v spodbudo težko pričakovanemu nadaljevanju zgodbe o psihopatski družini arhetipskih rdečevratnikov, ki naj bi bila po tistem finalnem obračunu iz prejšnjega filma, sijajno podloženem z balado Free Bird slavnih Lynyrd Skynyrd, gotovo nekaj zares izjemnega. Želel in prizadeval sem si, da bi mi bila (tudi) peklenska trojica všeč.

Sklepni del Zombiejeve trilogije žal prihaja posthumno: Sid 'Captain Spaulding' Haig (Jackie Brown, Kill Bill: Volume 2, Bone Tomahawk) je v starosti 80 let v Los Angelesu umrl 21. septembra letos, menda zaradi zapletov po pljučnici in posledic nedavnega hudega padca. Očitno pa je že prej trpel za šibkim zdravjem, saj ga je moral Zombie med snemanjem nadomestiti z Richardom Brakom (s komer sta sodelovala že pri prejšnjem filmu), njegov lik pa scenaristično opredeliti in dialoge napisati na novo. (Ostal je le kratek prizor iz zapora med pogovorom z naivnim novinarjem.) Škoda, Haig je bil bržčas najzabavnejši član izprijene rodbine in igralsko njen najmočnejši člen. Njegova odsotnost se močno pozna in tudi sicer ga bomo pogrešali; naj počiva v miru.

Film na žalost ni kaj posebnega. Zgodba je premočrtna in klišejska kot le kaj: po okrevanju in desetih letih za rešetkami Otis (Bill Moseley) s pomočjo polbrata Foxyja (Richard Brake) pobegne iz zapora, nato pa z ugrabitvijo in izsiljevanjem upravnika kaznilnice (Jeff Daniel Phillips) na prostost spravita še svojo (pol)sestro Baby (Sheri Moon Zombie). Trojica se na krvavem pohodu kmalu odpravi čez južno mejo v Mehiko, kjer naj jih ne bi dosegla ameriška roka pravice; vendar izobčenci ne računajo na to, da maščevanje tudi tam kuje vodja lokalne tolpe (Emilio Rivera), žalujoči sin med Otisovim pobegom ubitega kaznjenca Ronda (Danny Trejo).

Nadaljevanje Satanovega klana je čudaško neenakomeren in značajsko ter tonsko neusklajen film. Nasilje in morilski prizori so strahovito brutalni in neposredni (pravzaprav dobro posneti), vse tisto, kar se dogaja med njimi, pa je nesmiseln, dolgočasen absurd. Nekoč zločesti umetniški blaznež Otis je zdaj mestoma dobrodušen, razumevajoč bradati dolgolasec (razen ko mora koga zaklati), karikatura samega sebe iz preteklosti z redkimi duhovitimi črnohumornimi replikami. Interakcija glumačev je videti improvizirana, kot če bi si sproti izmišljali dialoge in vmes neobvezujoče kramljali, kot z mašilom za zabijanje časa pa se Zombie naslaja tudi s slow-motion kadri svoje nenadarjene soproge — sicer nadvse čedne punce, vendar nedvomno najslabše igralke v vseh filmih. Njen smešno pretirani, neumorno ponavljajoči se lik blodnjave hipijevske deklice se ni razvil niti za ped in deluje le še groteskno. Situacijo rešuje vselej zanimivi britansko-ameriški karakterni igralec Brake, vendar ob tako zanikrnem scenariju ne more delati čudežev. Ni jasno, ali je zbirka najbolj duhamornih (pop)kulturnih in črno-belih filmskih klišejev — recimo o mehiški folklori, jetniškem režimu, poročanju medijev, neučinkovitosti organov pregona in tako dalje — mišljena kot še en satirični element Zombiejeve "uporniške drže" (ki že dolgo ni več učinkovita), vendar deluje sila neumestno, brez konteksta, prežvečeno in že tisočkrat videno. Eli Roth bi bil ponosen.

Zvesti privrženci morda ne bodo povsem razočarani, a tudi kakšnega silnega presežka ali izvirnosti ni videti. Instantna premisa je sicer bolj kratkočasna in celostno bolj zaokrožena kot ušivi 31 (2016); nemara bo pri druščini geek somišljenikov, opremljenih s hmeljevim napitkom in omamnimi substancami, med skupinskim ogledom na Samhain celo izvabil kakšen sarkastičen komentar ali občasno hahljanje, veliko več pa ne.

6. okt. 2019

In the Tall Grass (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ah, jesen. Čas gnijočega listja, zombi-potrošništva, strankarskih zdrah in filmskih grozljivk. Tovrstne umotvore, ki sem jih ob tem času napovedoval lani (tako kot leto predtem in še eno poprej in tako dalje), si seveda skušam tudi ogledati. Najavljenega projekta v režiji Vincenza Natalija s fabulo po istoimenski noveli Stephena Kinga in njegovega sina Joeja Hilla (s pravim imenom Joseph Hillström King) sem se odtihmal veselil; kanadski mojster žanra Natali doslej še ni razočaral (Cube, Splice), čeravno se filmov po romanih Štefana Kralja ne drži vselej obetaven sloves. Ampak nekateri so se vendarle posrečili (Carrie, The Shining, The Dead Zone, Stand By Me, Misery, The Shawshank Redemption, Apt Pupil, Gerald's Game), pred kratkim je v kinodvoranah še v drugo uspešno strašil zobati klovn Pennywise, zato upanje ostaja. Na male zaslone ga prinaša Netlix.



Minimalistična zgodba, ki na površju zbuja asociacije o žanrskih stereotipih v slogu Otrok koruze (1984) po istoimenski Kingovi kratki zgodbi, arhetipskega Jeepers Creepers (2001) ali celo pomenljive prispodobe Signs (2002), je sila preprosta: brat in njegova noseča sestra se na poti čez državo ustavita sredi ameriškega zakotja nekje v Teksasu, kjer se okrog zapuščene cerkve razprostira neskončno polje košate 3-metrske trave. Iz zelenega rastja slišita otroške klice na pomoč in po kratkem oklevanju se odpravita v neprehodno goščavo, kjer se kmalu nepovratno izgubita. Visoka trava izkrivlja fizikalna pravila dojemanja prostora in časa, vsebuje topološke črvine in sproža časovne zanke, predvsem pa ima lastno življenje in umovanje, ki se osredotoča okrog starodavnega "odrešitvenega" oltarja, zaobljene in poslikane monolitske skale.

Vsega 60-stransko knjigo preobraziti v celovečerec je lahko kočljivo; tisto, kar bi bila kvečjemu premisa kratkega filma ali epizode iz serije Zona somraka, bi izpadlo razvlečeno in razvodenelo. Vendar menim, da je Nataliju — ki je napisal tudi scenarij in nastopa kot producent — tokrat večinoma uspelo. Kot iztočnico je uporabil tipične Kingove motive (težavnost družine, dileme in nasilna plat starševstva, strah pred odgovornostjo, očetovska vloga) in jih pomešal z zase značilno konstrukcijo družbenih razmerij ter eksistenčnimi vprašanji, ki jih je preučeval že v Kocki (človek kot katalizator "božanske" ali življenjske usojenosti, razmerje med predestiniranim in spremenljivim, izkoriščevalska narava ljudi), da bi oblikoval osrednjo sporočilno nit: kje je meja, do katere je moralno upravičeno krojiti usodo soljudi, zlasti svojcev in otrok? (Na roditeljske strahove sorodnega Midnight Special Jeffa Nicholsa namigne tudi z istoimensko skladbo slavne zasedbe CCR.) Nemara še pred rojstvom potomcev? V varni družinski celici prikritih patriarhalnih okvirih tradicionalne skupnosti? Sklicujoč se na višje ravni ali verske vzgibe, bodisi teizem ali naravno-animistične zapovedi in pretveze o vesoljnem ravnovesju? Sta žrtvovanje za otroke in odstop nasledstvenega prestola del naravnih zakonov ali zgolj lažna socialna konvencija? Ali pa je človek tako manipulativno in zlonamerno bitje, da se uničevalni vzgibi in sebična hotenja — ki so pogosto kompenzacija neuresničenih želja in neizživetih potreb — končajo šele z njegovo smrtjo? Kakšne so posledice? Je mogoče prekiniti cikel usodnih nujnosti, ki rojeva še več frustriranih, neuresničenih posameznikov?



Tehnična in obrtniška plat Natalijeve zgodbe je sijajna; posneti vizualno pester film, ki se večinoma dogaja sredi brezkončne visoke trave, ni mačji kašelj. Produkcija zvoka je izjemna, praktično vsi igralski nastopi pa nepričakovano doživeti in poistovetljivi (poleg osrednje junakinje Laysle De Oliveira gre pohvaliti Patricka Wilsona, Harrisona Gilbertsona in mladega Willa Buieja Jr.). Škoda, da dramaturški tempo mestoma zastane, zgodba pa zlasti v krvavem epilogu doživi nekatere nerazumljive in neumestne religiozno-metafizične poudarke (sumim, da se je kontekst izgubil s prevodom iz knjige v scenarij), vendar tudi to (po mojem) ne okrni pomembne osrednje teme. Med hollywoodskimi odplakami neskončnih nadaljevanj, dolgočasnih kopij in plehkih predelav starih jajc se Vincenzo Natali v eni boljših priredb Kingovih zgodb po Geraldovi igri (2017) vnovič oglaša z edinstvenim, izvirnim avtorskim glasom.

4. okt. 2019

Stuber (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Hollywoodu resno zmanjkuje idej. In domišljije. In humorja. Kriminalna komedija, kjer po sili razmer združita moči predstavnika zakona (ali policist in civilist), ki sta moralno, značajsko in kulturno popolno nasprotje drug drugega? Kaj menite, koliko buddy-cop akcijad smo videli zgolj po legendarnih klasikah Potepuški pes (1949) Akire Kurosave, In the Heat of the Night (1967) Normana Jewisona, Francoska zveza (1971) Williama Friedkina ter seveda 48 ur (1982) Walterja Hilla? Namig: zelo veliko. Ampak to ni zmotilo režiserja Michaela Dowseja (FUBAR, It's All Gone Pete Tong, Take Me Home Tonight), da ne bi posnel še ene z igralskim dvojcem, za katerega so kravatarji očitno menili, da bosta skupaj zabavna: bikovski rokoborec Dave Bautista (The Man with the Iron Fists, Riddick, Guardians of the Galaxy, Blade Runner 2049) in pakistanski stand-up komik Kumail Nanjiani (Central Intelligence, The Big Sick, Fist Fight, serija Silicijeva dolina). Saj razumem(o), da naj bi komedija izhajala iz kontrasta med likoma, vendar nisem prepričan, da je njuna neusklajena interakcija zares smešna. Bautista, čigar brljavo mežikajočemu liku se po laserski operaciji oči le počasi vrača vid, v svoji vlogi očitno izvaja "bena afflecka" (tj. resnobno glumaško brezizraznost, v prepričanju, da daje nekakšen vtis avtentičnosti in življenjskosti); dočim rjavopolti Stu, ki služi dodaten denar kot novi voznik Uberja (od tod naslov), s svojimi nepovezanimi milenijskimi seksualnimi / filmsko-referenčnimi dovtipi zunaj dramaturškega konteksta deluje bolj absurdno kot duhovito.

Tehnični aspekt je sicer impresiven in po neverjetni uvodni sekvenci zasledovanja glavnega zlikovca Tedja oz. pretepaškega umetnika Ika Uwaisa (Merantau, Serbuan maut, Serbuan maut 2: Berandal, Headshot, Mile 22), ki se bržčas zgleduje po kaskadersko navdušujočemu Johnu Wicku (2014), so se moja pričakovanja iz umazane kleti hipoma povzpela v bleščeče pritličje — a žal jih nadaljevanje filma ni upravičilo. Kemija med likoma je po zaslugi prežvečenega scenarija nekega Tripperja Clancyja (nikad čuo) kvečjemu zadovoljiva, vse drugo pa komajda prebavljivo; pripoved nedosledna in polna oportunističnih lukenj, prikaz odnosa med očetom in hčerjo pričakovano plehek, odcvetela zvezdnica Mira Sorvino v klišejski vlogi ne seže do kolen Marcii Gay Harden v podobnem Point Blank (2019), medtem ko se čudaško spremenljiva žanrski ton in komični tempo (beri: nesmiselno vzajemno obračunavanje) skladata z občo nekoherentnostjo filma in pomanjkanjem osredotočenosti, ki se nazadnje izpridi v mlačno in stereotipno božično puhlico (glej raje Lethal Weapon, katerikoli del ali pa kar vse, po vrsti). Mestoma je dovolj kratkočasen, da gledalec ne zaspi, celostni izkupiček in končni vtis pa sta hlapljiva kot češki ležak na vroč poletni dan.

1. okt. 2019

In the Shadow of the Moon (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Both appearances of the murderer have happened during a specific lunar perigee. In this case, nine years apart. What you may know simply as a super moon or a blood moon are actually events of great scientific significance. When the lunar cycle reaches exactly the right point, its gravitational forces react with electromagnetic pockets and theoretically creates a kind of bridge.

Ameriški režiser Jim Mickle se je — običajno s stalnimi sodelavci kot igralec in scenarist Nick Damici — že večkrat izkazal v solidno udejanjenih (multi)žanrskih projektih, recimo Mulberry St. (2006), Stake Land (2010), Cold in July (2014) ali We Are What We Are (2013). Vsaj spodoben obrtniški aspekt in malce manj izvirne scenarije so navadno kompenzirali suvereni igralski nastopi. Tokrat spet prinaša ambiciozno mešanico različnih motivov v distribuciji storitve Netflix; bržčas v upanju, da bo dobro uravnotežena, dramaturško dosledna in po možnosti kratkočasna.



Čez nekaj desetletij raztegnjeni sci-fi noir triler spremlja detektiva iz Philadelphije Thomasa Lockharta (Boyd Holbrook), ki leta 1988 s policijskim partnerjem (Bokeem Woodbine) preiskuje niz skrivnostnih ubojev, v katerih so (navidez naključno izbrane) žrtve izkrvavele. Storilka je zakrinkana, osupljivo izmuzljiva mlada temnopolta ženska (Cleopatra Coleman), ki po tragičnem soočenju z možmi postave pusti še več odprtih vprašanj — saj očitno pozna detektiva in vnaprej predvidi vsako njegovo potezo. Zločini, ki ostajajo nerešeni, se začnejo natanko po 9 letih ponavljati. Kako je mogoče, da je leta 1997 morilka še živa? Koga jemlje za tarčo in kako je povezana z Lockhartom, ki postaja čedalje bolj obseden z nedoumljivim primerom? Šele leta 2006 začenja starajoči se — zdaj že nekdanji — policist razkrivati temačno zaroto, ki se iz prihodnosti retrospektivno vleče vsakih 9 let vse bolj v preteklost in je povezana s še ne udejanjenim zgodovinskim dogodkom, ki ga nekdo skuša preprečiti. In s ponavljajočimi se luninimi cikli.

Časovni paradoksi in (ne)zmožnost predestinacije ali spreminjanja preteklosti (t.i. Novikovo načelo samo-skladnosti) pri hipotetičnem časovnem potovanju, dajte no. Ubiti določenega človeka ali celo več ljudi, da bi preprečili prihodnje vzročno sosledje vplivov oz. uničili prvotni vir metuljevega učinka, ki naj bi nekoč vodil h katastrofi — če se to zdi znano, je to zato, ker je res tako. The Terminator (1984), Back to the Future (1985), Twelve Monkeys (1995), Donnie Darko (2001), Primer (2004), The Butterfly Effect (2004), Looper (2012), About Time (2013), Predestination (2014), Edge of Tomorrow (2014), ne da se mi več naštevat. Kaj novega in drugačnega lahko kdo še pove — razen da v lonec umeša plehko družinsko dramo, slabo definirane like, nelogične in odvečne plati časovnih zank ter akcijsko zasledovanje storilke, ki nima upravičenega razloga za morilske metode, z nekakšnim kemično-fizikalnim časovnim zamikom daljinsko vodene iz prihodnosti? Lepo vas prosim.



Kljub skoraj dveurni minutaži, ki bi bila zanesljivo lahko krajša, Micklov film ni zares neposrečen, a tudi ne veliko več kot zgolj gledljiv, povprečen preplet prepoznavnih, tematsko in vsebinsko zahtevnih konceptov. Osrednji lik je premalo karizmatičen, da bi prepričljivo ohranjal pozornost in zbujal sočutje (njegovo "staranje" je smešen poskus občutenega minevanja časa); stereotipni elementi, pripovedne slepe ulice in akcijsko zabijanje časa v drugi tretjini (skupaj z nepotrebno ekspozicijo in voice-over epilogom) pa še dodatno okrnijo gledalsko izkušnjo. K sreči je vsaj razplet zaokrožen in dramaturško sklenjen, vendar bi bila načeloma zanimiva ideja, celokupno gledano, lahko veliko bolje izpeljana.