Cars (2006)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Float like a Cadillac, sting like a Beemer.



Bržčas ni pretirano reči, da so ustvarjalci sodobnih celovečernih animiranih filmov danes vsaj toliko (pri)znani kot najslavnejši režiserji. Kalifornijec John A. Lasseter je eden največjih med njimi, saj je kot pisec, (izvršni) producent in/ali režiser podpisan pod večino vseh ameriških animirank, kar smo jih v zadnjem času ugledali, od prvega Sveta igrač (1995) do risank WALL·E (2008), Bolt (2008) in Up (2009). Zaslužen je še za marsikaj, saj je kariero začel kot animator pri Disneyju, nadaljeval pa v računalniškem oddelku slovitega podjetja Lucasfilm, ki ga je kupil jabolčni oče Steve Jobs in tako ustanovil Pixar. Po strahovitem uspehu njegovega Reševanja malega Nema leta 2003 (najbolje prodajan DVD vseh časov in 860 milijonov dolarjev zaslužka z blagajnami kinodvoran vred) je začel po tem inovativnem animacijskem studiu stegovati kremplje Disney in ga v začetku leta 2006 za astronomskih 7,4 milijarde dolarjev tudi kupil — John pa se je spet znašel pri nekdanjih delodajalcih. Ali pa je k temu tudi sam kaj malega prispeval — kot režiser se je namreč preizkusil pri obeh delih franšize Toy Story (v pripravi je tretji), Življenju žuželk (1998) in pri tukaj priobčeni animiranki Cars, huronsko priljubljenem in finančno (zlasti po zaslugi globalnega merchandisinga, od igrač do računalniških iger) njegovem do zdaj najuspešnejšem režiserskem podvigu — ki je očitno dokončno prepričal tudi Disneyjeve delničarje.

Zgodba (že) v Disneyjevi maniri združuje družinski preplet motivov za vse rodove: starejša generacija se bo ob zabavnih pop-referencah in nostalgičnih domoljubnih obrisih simbolizma ceste 66 med drugim lahko muzala — kako ironično — karikiranju merchandisinga in ameriške potrošniške miselnosti, ki iz vsega naredi posel in predstavo. Mlajšemu rodu pa prinaša simpatično basen o nadutem in vase zaverovanem dirkalnem avtomobilčku, ki na arhetipskem podeželju dobi lekcijo iz ameriških vrednot — pomena moštvene igre, nesebičnosti in spoštovanja do izkušenejših od sebe — ob dovolj očitnih namigih na razkol med paradigmama tradicionalizma (beri: patriotskega konservatizma) in mestnega tehnicističnega modernizma (beri: kulturnega in ekonomskega globalizma). Vse skupaj je priljudno zapakirano v navdihujočo pripoved o tem, da sta bolj kot bogastvo in slava pomembnejša iskreno prijateljstvo in rezultati trdega dela, da (vsa) preteklost še ni za v staro šaro, da starost prinaša modrost in da sta poštenost ter fair play vedno poplačana. No ja, precej naivno in poenostavljeno, ampak — to je pač romantična industrija sodobnih politično korektnih pravljic.



Omeniti gre izjemno vizualno podobo (Avtomobili so prvi Pixarjev film, ki uporablja časovno zamudni in strojno zahtevni ray tracing) in sijajno glasbeno kuliso, mestoma sentimentalno podloženo z rockovskim zvokom. Risanka si je prislužila saturn in globus za najboljši animirani film, nominirana je bila za dva oskarja in bafto ter bila deležna številnih drugih cineastičnih priznanj. Kar pa zadeva našo deželico, je bila med tistimi izdelki, kjer je bil po mojem že docela očiten velikanski napredek v kakovosti slovenske sinhronizacije (glede na sicer sila spodobne prejšnje projekte) in jo tozadevno lahko navdušeno pohvalim.

2 0 1 2 (2009)

IMDb | YouTube | Moja ocena: fuck me in the eyeball

When you know your time is close at hand
Maybe then you'll begin to understand
Life down here is just a strange illusion

He he, pa sem vas. Tega najnovejšega Emmerichovega sranja umotvora si zanesljivo ne bom ogledal, še manj pisal o njem. Zato pa objavljam neskončno bolj zabaven videospot na temo "konca sveta". Kako vem, da je slednji bolj posrečen, če si prvega nisem ogledal? Ker sem jasnoviden.



In kaj bi naredil jaz, če bi bil konec sveta? Še zadnjič bi si zavrtel svoj najljubši ducat najboljših (rockovskih) komadov, kar so jih kdaj napisali, in umrl srečen — vedoč, da je kataklizma med drugim pokopala tudi ves nesmiselni ameriški cineastični popkorn. In the blaze of glory.

Lynyrd Skynyrd, Sweet Home Alabama :: Pink Floyd, Wish You Were Here :: Led Zeppelin, Stairway to Heaven :: Procol Harum, A Whiter Shade Of Pale :: AC/DC, Back in Black :: Judas Priest, Between the Hammer & the Anvil :: Deep Purple, Child in Time :: Iron Maiden, Hallowed Be Thy Name :: Eagles, Hotel California :: Creedence Clearwater Revival, Proud Mary :: Queen, Bohemian Rhapsody :: Rolling Stones, Sympathy For The Devil



A ja ću ostat doma uz hit dana 'apokalipsa sa vašeg balkona', rezolucija perfektna, kristalan sound, surround all around when it hits the ground.

Unbreakable (2000)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Your bones don't break, mine do. That's clear. Your cells react to bacteria and viruses differently than mine. You don't get sick, I do. That's also clear. But for some reason, you and I react the exact same way to water. We swallow it too fast, we choke. We get some in our lungs, we drown. However unreal it may seem, we are connected, you and I. We're on the same curve, just on opposite ends.

Filmi režiserja in scenarista indijskega rodu M. Nighta Shyamalana (podobno kot tisti Guillerma del Tora, Woodyja Allena in še marsikoga, da o Melu Gibsonu ne govorim) izražajo predvsem njegov religiozni, ali če hočete, duhovni svetovni nazor — kar seveda ni tako nenavadno za pravovernega pripadnika hinduizma, verstva, ki v središče postavlja univerzalno skladnost in uravnoteženost. Če povemo skozi karmično metaforo kozmičnega ustroja stvarstva: stvari se naravno postavijo na svoje mesto; vse ima svoj namen in vse je le stvar zornega kota.



In to je tisto, kar značilno odseva v njegovih filmih, kjer je v novejšem času zaslovel kot neprekosljivi mojster zlovešče žanrske atmosferičnosti, ko šokantni končni twist prinese (zgolj) zasuk konteksta, postavitev likov in okolja v drugačno luč. Če to vemo, potem je jasno, da njegovih filmov ne gre jemati dobesedno in stvarno; temveč v najširši prispodobi, kot parabolo in parafrazo. To je dokazal že v Šestem čutu (1999), ki ga je (dasiravno ni njegov prvi film) hipoma povzdignil v hollywoodskega čudežnega dečka nove generacije cineastov. Ki je do danes resda izgubil ostrino, blišč in avro genialnosti — a vendarle (tudi) po zaslugi percepcije premočrtnih popkornov vajenega občinstva in celo kritikov, ki so njegove umotvore kljub vsemu jemali preveč dobesedno. Mislite, da je The Happening (2008) res samo zgodba o nekakšnem ubijalskem rastlinju (preberite pronicljivo recenzijo blogerskega kolega Jana) ali da je Signs (2002) še en znanstvenofantastični triler o srboritih vesoljcih?

 G  "Situacijo namreč v roke vzamejo rastline. Te prijazne proizvajalke kisika, ki nas imajo dovolj. Ki nam fotosintezo vtaknejo v rit, prevzamejo vlogo Osame bin Ladna in nas zasujejo s toksini. Z izjemno nevarnimi strupi, ki se širijo po zraku in ljudi spremenijo v samomorilce. Prav ste prebrali, ljudje začnejo po celi zahodni obali Amerike izvajati samomore. Serijsko, predano in skupinsko." —Iztok

Ampak govora je o njegovem drugem režiserskem hollywoodskem projektu Nezlomljivi, kjer vnovič sodeluje z Brucom Willisom (bi bilo bolje, če ne bi, ampak okej) in ga tokrat postavi v čevlje tajinstvenega Davida; nenavadnega moža, ki se otožno predaja malodušju in brezciljnosti, medtem ko mu propada zakon z odtujeno ženo (Robin Wright Penn), čeprav ga rahločutni najstniški sin (Spencer Treat Clark) naravnost obožuje. Še več, v njem vidi nepremagljivega in neranljivega junaka, saj je Davidovo življenje polno nedoumljivih skrivnosti: nikoli ni zbolel ali bil kakorkoli poškodovan in kakor po čudežu je preživel nekatere strahovite nesreče. Iskanje smisla in identitete ga nazadnje privede do moža, ki je njegovo popolno nasprotje: Elijah (Samuel L. Jackson) je na invalidski voziček prikovan zbiralec stripov in lastnik umetniške galerije, ki ima tako krhke kosti, da se drobijo same od sebe; kot otroku mu je objestna okoliška mularija nadela posmehljiv vzdevek "G. Stekleni". On je tisti, ki osmisli Davidovo poslanstvo in z lastnim obstojem zagotavlja univerzalno ravnovesje med silami urejenosti in kaosa, dobrega in zla.

Brus mi v nizkoizraznih vlogah ne ustreza najbolj, priznam. Kot samoironični in duhovite enovrstičnice pljuvajoči junak je neprekosljiv (in v pokončno umirajočih vlogah med zanimivejšimi akcijskimi figuricami); dočim je kot molčeče depresiven mislec ali slaboritnež srepega pogleda (vsaj meni) smešen in neprepričljiv — in to v vseh tovrstnih likih po vrsti, od transcendenčnega skrivnostneža v Šestem čutu do samovoljnega generala v The Siege (1998) ali poklicnega morilca v The Jackal (1997) ali Lucky Number Slevin (2006). Včasih mu po naključju tak lik sicer dobro sede, npr. v Pulp Fiction (1994) ali Sin City (2005), sicer pa bi mu kazalo razviti nekaj več karakterne širine in glumaškega razpona.



Nekaj bržčas drži: Shyamalanovi filmi so sčasoma razvodeneli in njihov učinek je bil v vsakem naslednjem mlačnejši; tudi Unbreakable ne dosega kot nož ostrega suspenza in mistične strašljivosti huronske uspešnice "I-See-Dead-People" (čeprav je v Vasi ob gozdu iz leta 2004 to vzdušnost v veliki meri povrnil). Temu botruje nekoliko nedodelan razplet, predvsem pa šibkejša simbolika in (pre)počasna fabula, katere namen je resda potrpežljivo stopnjevanje napetosti, vendar je ob zaključku ne sprosti v tolikšni meri, da bi bila očitna njena celostna sporočilna vrednost. Kljub temu poskrbi za všečen in svojevrsten izdelek (menda režiserjev osebno najljubši), ki vnovič ošvrkne nekatere mitske arhetipe o dualnosti človeške narave in pogojenosti njegove usode.

Now that we know who you are... I know who I am. I'm not a mistake! It all makes sense. In a comic, you know how you can tell who the arch-villain's going to be? He's the exact opposite of the hero, and most time's they're friends, like you and me. I should've known way back when. You know why, David? Because of the kids. They called me Mr. Glass.

Paranormal Activity (2007)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Pri nekonvencionalni srhljivki Paranormal Activity se zdi še zanimivejše od zakulisne trivie to, kaj lahko doseže film ultranizke neodvisne produkcije, posnet s smešnim proračunom 15.000 dolarjev (približno 10.000 evrov) — namreč nič manj kot status najdobičkonosnejšega filma vseh časov. Samo v ZDA in v Kanadi je (do tega trenutka) prinesel neverjetnih 100 milijonov dolarjev v blagajne kinodvoran. Fenomen brez primere in ultimativna kurioziteta — je mogoče, da so se ameriški gledalci prenažrli hrupnih blockbusterjev, puhlega popcorna in Bayevih Transformerjev ?



Režiser izraelskega rodu Oren Peli, nekdanji programski oblikovalec računalniških iger, je zgodbo o mladem paru, ki ju preganja zlobni duh, v sedmih dneh posnel kar v lastni hiši z vsega štirimi amaterskimi igralci (od katerih se dva le bežno pojavita) in z ročno digitalno snemalno opremo. Menda se tudi sam že od otroštva boji duhov in je na ta način deloma sublimiral svoje travme in se soočil z lastnimi fobijami.

Film torej prinaša cineastično verodostojnost (in se ima za uspeh zahvaliti podobnemu načinu marketinga) kakor razvpiti Čarovnica iz Blaira (1999) oz. ponarejeno avtentično kvazidokumentaristično izkušnjo, kakršno so pozneje posnemale bistveno višje žanrske produkcije kot španski REC (2007) ali ameriški Cloverfield (2008) — le da je bil ta posnet pred obema in leta 2007 prvič prikazan na ameriškem festivalu grozljivk Screamfest, nato pa izdan kot DVD edicija. Izvod na ploščku se je menda znašel pri samem Spielbergu, ki se je navdušeno namenil producirati rimejk, a je izvirnik na poskusnih predvajanjih medtem že tako osupnil (beri: prestrašil) gledalce, da so avtorji mahoma preklicali visokoleteči posel in se odločili zajadrati v kinodvorane kar z originalom. To je bolj ali manj osnovni razlog za zamudo pri postprodukciji in prestavljeni kinoprojekciji tega nenavadnega izdelka; vse drugo je zgodovina.

Pri tovrstnih zgodbah je presoja neogibno povezana z dejstvom, ali film koga prestraši ali ne. A saj vemo, strah je (tako kot humor) izrazito subjektivna stvar — nekoga je groza maščevalnih duhov ali naokrog blodečih okostnjakov, drug se boji orjaških morskih psov ali pobesnelih medvedov, tretji pa si zatiska oči pred zobatimi vesoljci ali bizarnimi kreaturami iz nočnih mor. Bolj ali manj veljavnega recepta ni, tudi ne objektivnega kriterija, po katerem bi tozadevno primerjal ali vrednotil filme tega žanra. Zato velja našteti dejavnike, ki jih je filmu moč šteti v prid in pričajo o (vsaj) nekaterih njegovih kvalitetah. Razen same ideje in ohlapno opredeljenega scenarija gre pohvaliti zlasti glavna igralca (nastopita kar s pravim imenom) Micah Sloat in Katie Featherston, ki sta brez opaznega overactinga v svojih odzivih in pri interakciji nadvse prepričljiva. Umotvor odlikuje iz kadra v kader naraščajoča napetost in nekateri srhljivi prizori, ki ne stavijo na eksplicitne (ali sploh vidne) posebne učinke, temveč prav nasprotno, na efekt prikritosti, domišljanja in predstavljanja (namigne tudi na psihološko avtosugestibilnost, da je torej vse zgolj v glavi Katie); tako je strašljivejše tisto, česar ne vidimo. Z drugimi besedami, film ustvari zgodbovno kompozicijo, pri kateri zgolj mimogrede ošine motiv ženske, ki jo že od otroštva oblega nerazložljiva skrivnostna navzočnost (spiritist jima razloži, da gre za demona, za zlohotno duhovno prezenco) — vse drugo pa prepusti domišljiji gledalca, ki v otipljivi napetosti lastne percepcije (in strahov) pogrizenih nohtov in zadržanega diha čaka, kaj bo posnela digitalna kamera v spalnici, kamor jo namesti Micah, da bi zabeležil nenavadne nočne pojave.



 G  "Evo ga, Paranormal Activity, letošnja Čarovnica iz Blaira, o kateri se govori zelo naglas. V stilu, da gre za najbolj grozen film vseh časov. In v stilu, da gledalci v dvorani od strahu padajo skupaj. [...] Tole je pač še en z ročno kamero posnet film, kjer se dejansko ne zgodi ničesar in kjer naj bi bil prav ta "nič" tako zelo strašljiv, tako zelo realističen. Še posebej, ker ni filmskih pošasti in posebnih efektov, marveč dogajanje, ki bi se lahko zgodilo tudi v resnici." —Iztok

Če bi povedal več, bi bržčas okrnil končno presenečenje in razodel sicer dovolj zanimivo zastavljeno dramaturgijo (če ji lahko tako rečem), da kljub navidezno banalnem vsakdanu obeh protagonistov ne dolgočasi občinstva; globlja interpretacija pa bi morda povsem zgrešila bistvo tega projekta in režiserjev namen. Gre za enega tistih filmov, kjer je res nujno, da si vtis ustvari vsakdo sam. Rekel bom le, da gre za zanimiv eksperiment in drugačno izkušnjo od običajne, ki bo marsikoga iskreno prestrašila (odkrito: mene ni — vendar to ne pomeni ničesar) in morda prinesla nekatere sveže koncepte tudi v dodobra izrabljeno mainstreamovsko kinematografijo tovrstne ameriške produkcije. Vsaj upam.

Demolition Man (1993)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Kanadski snemalec videospotov špagetarskega porekla (no shit) Marco Brambilla, pozneje podpisan še pod mlačno krimi-smešnico Excess Baggage (1997) — s čimer se njegov opus bolj ali manj konča (kdo bi vedel, zakaj) — se je pred tem prvič preizkusil kot režiser futuristične akcijade Demolition Man (nima zveze z Marvelovim junakom) z akcijsko figurico Stallonejem. Scenarista Peter Lenkov in Robert Reneau sta nemara res črpala navdih pri neprimerno bolj posrečeni satirični komediji Woodyja Allena Sleeper (1973), a jima je po večletnem cincanju in neštetih predelavah dialogov (menda se samo še čistilka v snemalnem studiu ni vtikala vanje) uspelo izpljuniti tako ridikulozno skrpucalo, da je v dotičnem umotvoru težko prepoznati njegove sporočilne in žanrske obrise. Je to duhovita družbeno-politična satira tipa Verhoevenovi stilizirani sci-fi kulti RoboCop (1987), Total Recall (1990) in Starship Troopers (1997) ali pa Glaserjev The Running Man (1987) z Ah-noldom? Hm, ne bi rekel, te s pronicljivo kritičnimi motivi namreč spodbudijo k razmišljanju. Je mogoče parodija, kot legendarni izdelki Mela Brooksa ali Jima Abrahamsa in Davida Zuckerja? Erm, nope, te so z inteligentnimi referencami in spretno glumaško zasedbo tudi dejansko zabavne. Kaj pa ostra kiberpankovska moralka distopične vizije prihodnosti? (yeah sure) No, dovolj bo, saj ste dojeli — bom raje nehal, preden pobruham svoj krasni novi predpasnik z napisom I THINK OUT LOUD, THEREFORE I SUCK.



 G  "In prav to zelo zabavno futuristično ozadje, kjer do konca ne izvemo kako se uporabljajo the three sea shells, dela tale film za presežek žanra. Za dovolj izviren akcijski stampedo, kjer se odlično znajde prav Sylvester Stallone, policaj John Spartan, ki ga leta 1996 zamrznejo in leta 2032 spet odmrznejo. [...] In pozor, po velikem potresu leta 2010, Ameriki, natančneje, San Angelesu, vlada doktor Cocteau, mesija in kreator novega družbenega reda, kjer so cigareti, sol, meso, preklinjanje, borilni športi in seveda seks prepovedani, no ja, ukinjeni." —Iztok

Da bi bila noro originalna (not) prispodoba prikaza moralno neoporečne in sterilne bodočnosti jasna tudi nekolikanj skromnejšim umom, so v zgodbo o super-policaju Johnu Spartanu (Sly) — razvpitem zavoljo opustošenja, ki navadno ostaja za njim (wow, now that's a movie character we've never seen before), in ki zasleduje obešenjaško humornega super-morilca Simona Phoenixa (Wesley Snipes) — vpletli še like sila domišljenih imen, denimo v Sandri Bulek (nominacija za zlato malino) utelešeno, nad "nasilno preteklostjo" in borilnimi veščinami fascinirano policistko Lenino Huxley (kombinacija imena avtorja Huxleyja in knjižnega lika Lenine Crowne iz slovitega romana), ter v dolgočasnega Benjamina Bratta na mah pozabnem liku Alfredu Garcii (po naslovu Peckinpahovega filma; čudno, da mu ni ime kar "Aldous"). Če se cineastični možganski trust še kar praska po glavi, češ, kje neki je že srečal podobne motive, mu dvome prežene groteskni temnopolti negativec s peroksidno pričesko, ki (potem ko se v "zgodovinskem muzeju" ukradena energijska puška končno napolni) pomenljivo izdavi: "It's a brave new world." In da bi bilo karseda nedvoumno, kako briljantne reference premore film, so tukaj še infantilne (kakor "samoironične") insinuacije na Ramba, filmski plakat za tretje nadaljevanje franšize Lethal Weapon, huronsko domiselna (not) "Schwarzeneggerjeva predsedniška knjižnica", boleče očitni namigi na Star Drek, Vojno zvezd ter Kubrickovo Odisejo — in še kaj.

 G  "Prav taki prizori močno zabavajo gledalca in tale film dvigujejo zelo visoko. Tudi takrat, ko Spartan namerno preklinja in dobiva kazen za kaznijo, še posebej takrat, ko ugotovi, da v mestu obstaja knjižnjica Arnolda Schwarzeneggerja, ki je bil nekoč ameriški predsednik. Preroški film torej, le da Arnold ni postal ravno predsednik, marveč guverner. Demolition Man, kjer na koncu poje Sting, je brez dvoma eden boljših filmov Sylvestra Stallonea, ki zelo dobro premeša akcijo in futuristično komedijo ter na koncu izpade tako, kot da bi Woody Allen režiral Orwellov 1984." —Iztok

Absurdno poenostavljeni in teatralno karikirani svet prihodnosti, kot bi ga vzeli iz ene manj inteligentnih risank, mučno predvidljivo in kot ementalec luknjasto dramaturgijo, banalne filmske klišeje ter nesmiselne dialoge otročje karakteriziranih likov bi šlo še prezreti, ko bi vsaj režiser spodobno opravil svojo nalogo; a z neprepričljivo scenografijo in smešno kostumografijo opleta z bližnjimi posnetki tam, kjer bi dogajanje zahtevalo široki plan (in obratno), posebni učinki in dinamika akcijskih prizorov so v najboljšem primeru okorni, nekaterim priznanim glumačem (Nigel Hawthorne, Bob Gunton, Denis Leary) je povečini namenjeno betežno statiranje in ves koncept "zabavnosti" temelji na brljavih enovrstičnicah krivoustega katatonika, ki še toliko ni zanimiv, da bi mogel biti — kakor neki njegov glumaški tekmec, danes zgolj guverner in ne (še) predsednik — vsaj kratkočasna karikatura samega sebe.



Film je dokaj značilen predstavnik puhlih akcijskih zmazkov iz 90. let (precej neposrečenega obdobja za Sylvestra, ki je že tako usihajočo kariero hollywoodskega mišičnjaka potisnilo še globlje v greznico), kot recimo Oscar (1991), Stop! Or My Mom Will Shoot (1992), Cliffhanger (1993), The Specialist (1994), Judge Dredd (1995), Assassins (1995) in Daylight (1996). V nadvse solidnem (če že ne docela izvirnem) policijskem trilerju Cop Land (1997) je še zadnjič vzbudil upanje, da ima kot glumač nekje globoko med kvadricepsi skrit nekakšen potencial — in zabavno prepoznaven je bil tudi kot glas mravljinca v Antz (1998) — a njegov obetavni igralski preporod žal ni trajal dolgo.

 G  "To seveda pomeni, da Cliffhanger izgleda kot film, ki ga Renny Harlin snema tako, kot da bi ga snemal Alfred Hitchcock. Tako, da nam je že na začetku jasno, da bomo gledali zelo dober akcijski triler. Morda celo najbolj kvalitetno Stalloneovo akcijo, ki se ji je istega leta pridružil še zelo zabavni Demolition Man." —Iztok

Kar pa zadeva hilarično šalo, ki se je nekomu očitno zdela kot hudomušno nedorečena svojevrstnost (not), o tem, "kako uporabljamo tri školjčne lupine" v toaletnem prostoru — mislim, really, who gives a shit.

(hint hint, nudge nudge — "who gives a shit", get it? nah, nevermind)