17. avg. 2018

Žvižgači brezumja

Kdor ni z nami, je proti nam — kajne?
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

14. avg. 2018

Marathon Man (1976)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

John R. Schlesinger je tisti britanski režiser, ki je po začetnem obdobju dokumentarcev in kratkih filmov oral svežo ledino Novega Hollywooda s prelomnimi dosežki kot Darling (1965), Midnight Cowboy (1969), Sunday Bloody Sunday (1971) ter Yanks (1979); nekje vmes pa seveda s tukaj priobčenim politično-vohunskim trilerjem, kjer je še drugič združil moči z ameriško ikono metodične igre Dustinom Hoffmanom (brez kogar bi bil tudi s tremi oskarji nagrajeni Polnočni kavboj veliko manj zanimiv). Ob bok mu je postavil zveneča imena kot Roy Scheider (The French Connection, Jaws, Blue Thunder) in William Devane (Knots Landing, Space Cowboys), kot srh zbujajoči osrednji antagonist pa se je produkciji pridružil še čislani shakespearski virtuoz ter eden najbolj znamenitih britanskih glumačev vseh časov, angleški baron sir Laurence Olivier. Z vlogo nacističnega vojnega zločinca, nekdanjega zobozdravniškega mučitelja v koncentracijskem taborišču Auschwitz dr. Christiana Szella se je trajno zapisal v zgodovino sedme umetnosti kot eden njenih najbolj zločestih, sadističnih in slepo koristoljubnih likov (v poznejšem trilerju Fantje iz Brazilije iz leta 1978 režiserja Franklina J. Schaffnerja je, prav nasprotno, upodobil ostarelega judovskega lovca na pobegle naciste). Zgodba je posneta po scenariju in istoimenskem romanu prominentnega hollywoodskega pisca Williama Goldmana (Butch Cassidy and the Sundance Kid, All the President's Men, A Bridge Too Far, Misery). Pripoved spremlja prihodnjega doktoranta zgodovine Thomasa Babingtona "Baba" Levyja (Hoffman), sina ene izmed nesrečnih judovskih žrtev proti-komunističnega režima ameriškega senatorja Josepha McCarthyja, ki ne sluti, da je njegov poslovno uspešnejši starejši brat Doc (Scheider) v resnici dvojni agent tajne vladne agencije; ta spremlja pobegle vojne zločince in v imenu državne varnosti sklepa tvegane, včasih moralno sporne dogovore. Zarota skupine brezkompromisnih, surovih povojnih nacističnih dobičkarjev se kmalu zgrne tudi na naivnega mladega akademika, ki nima druge možnosti, kot da se za vsako ceno bori za golo življenje in tisto, kar je prav(ično).

V napeti in še za današnje razmere docela verodostojni klasiki, podloženi z vzdušno glasbo ameriškega skladatelja Michaela Smalla (The Parallax View, The Driver, The China Syndrome, The Star Chamber) in nadgrajeni z izjemnimi igralskimi nastopi, je snemalec Garrett Brown na filmskem platnu prvič prikazal svoj najnovejši izum: Steadicam (prenosno kamero s stabilizacijskim sistemom je sicer uporabil že v filmu Bound for Glory, vendar je ta v kinematografe prišel pozneje). Gladko drseči prizori vztrajnega treninga nadobudnega tekača in pred morilskimi zasledovalci bežečega junaka po nočnih ulicah New Yorka so pridobili organsko pristnost ter prvoosebno angažirano, še nikoli prej videno filmsko prepričljivost (naslednji film s to dinamično snemalno tehniko je bil slavna boksarska drama Rocky). Tako se pač rojevajo legende.



Temačno eskapistična zarotniška kriminalka z enim najbolj nelagodnih prizorov mučenja (namig: zobozdravniški sveder in drugo orodje) je naletela na huronsko pozitiven odziv kritiške javnosti in takojšnje hvalospeve občinstva, pa tudi izjemen finančni uspeh (pravzaprav zadnji Schlesingerjev). Med osrednjimi motivi preganjavice Novega Hollywooda, subverzivne družbeno-politične izkrivljenosti in zlaganosti pojma ameriške enakopravnosti se je enakovredno umestila med nekatere težkokategornike tega obdobja; istega leta so namreč nastali tudi All the President's Men, Carrie, Rocky, Obsession, The Omen, Network, Assault on Precinct 13, Taxi Driver, The Tenant in nekateri drugi nesmrtni filmski kulti.

Is it safe? —Is what safe? —Is it safe?

7. avg. 2018

Deadpool 2 (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Brez odlašanja: je drugi del res boljši ali vsaj enakovreden prvemu Deadpoolu (2016)? Seveda ne. No, to bi bilo to. Ni za kaj, hvala za pozornost, lahko noč in ostanite še naprej z nami.

Nekoliko resneje: kaj natanko je tisto, kar je tako navdušilo uporabnike običajnih spletnih portalov, da so nadaljevanju namenili presenetljivo visoke ocene (IMDb 8.0, MC 66 %, RT 83—86 %), povečini ne prav nižje od izvirnika? Naj ugibam na slepo: še več politične nekorektnosti, (nekateri) duhoviti dovtipi in obešenjaške reference, možato slaboritni Josh Brolin. Ugibam tudi, da večino naklonjene publike sestavljajo mlečnozobci, ki se jim nenehni metafilmski prebliski, zabavna samoreferenčnost in preobračanje stereotipov zdijo nekaj novega, svežega in izvirnega. Seveda ni tako; niti v stripovskem svetu, še manj v filmskem. Sorči, osebno veliko dam prav na izvirnost. Ali to pomeni, da je rdeči pajac v drugo naravnost dolgočasen in preprosto beden? Sploh ne, pravzaprav je povečini kratkočasen in mestoma nadvse razvedrilen — in to je bolj ali manj vse. Je pa marsikje žal tudi razvlečen čez mejo dobrega okusa in geekovskih internih šal (ker prav to je kot-da štos, le da ni), s čudaško neenakomernim komičnim tempom, mnogimi pripovednimi nedoslednostmi in iz prejšnjega dela derivatno izpeljanimi elementi. Z enim stavkom: dobimo zgolj še več Deadpoola. Saj smo dojeli, no. Kliše, ki skuša s klišejskostjo delovati kot ciničen statement zoper hollywoodsko klišejskost, celo na rovaš lastne substance (glej Seven Psychopaths), je še vedno le — kliše.

Ravno zato si negativni predznak prisluži pripomba, da je film na trenutke preresen in tudi predolg. Naslovni lik so se ustvarjalci odločili malce humanizirati, ob čemer trpi predvsem prva polovica. Šele ob nekajminutni sekvenci, ki vključuje ekipo X-Force, Deadpool 2 prestavi v višjo prestavo, saj je slednja zagotovo vrhunec filma in ob tem svetujemo, da ste pozorni, kdo upodablja superjunaka Vanisherja. [...] Kljub vsem pozitivnim lastnostim pa je Deadpool 2 na nek način tudi zamujena priložnost ustvarjalcev, ki so se odločili za precej varno sestavo filma. Namesto tega se kljub vsemu drznemu in provokativnemu humorju filma zateka k zlajnani temi družine, ki jo lahko najdemo v vsakem drugem hollywoodskem filmu. —Jure Konestabo, Filmstart


Ne le Josh Brolin, ki je fantastičen povsod, kjer se pojavi, tudi Ryan Reynolds se v resnici zdi sila dopadljiv in gledljiv (tokrat je sodeloval tudi pri scenariju). Nekdanji kaskader David Leitch se v čevljih režiserja odreže pričakovano spodobno (John Wick, Atomic Blonde), akcijske sekvence so vnovič solidne, na prvo žogo preračunljivo izbrana glasba pa sledi enaki zabavljaško-referenčni logiki. Žal so nekateri liki značajsko malce zapostavljeni v primerjavi z izvirnikom (Morena Baccarin, T. J. Miller, Leslie Uggams) in nekateri sicer izvrstni glumači bolj ko ne statirajo (Eddie Marsan). Satirično-retorični rafali včasih zgrešijo tarčo, absurden straniščno-seksualni humor ali nabijanje spolno-rasnih predsodkov sta že malce iztrošena, s tematskimi nastavki za nadaljevanje franšize pa smo se tako ali tako že sprijaznili. Preveč prikladno se je pri vsaki pomanjkljivosti in lapsusu kakor v rekurzivni zanki sprenevedati, kako je "prav to štos Deadpoola, saj je vendar drugačen od vsega in vseh" — ker če morda samo jaz ne razumem hipsterskih štosev, mi je popolnoma vseeno, tudi če jih ne. Oziroma sem se tega naveličal že pri prvem delu; ki bi si ga vendarle morda še kdaj ogledal, takole za lahkotno večerno zabavo ob čipsu in pivu, dočim si nadaljevanja ne bi.

3. avg. 2018

Scarface (1983)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

I never fucked anybody over in my life didn't have it coming to them. You got that? All I have in this world is my balls and my word and I don't break them for no one.

Pomembno merilo pri vrednotenju filmov — vsaj zame — je njihovo zoperstavljanje zobu časa: ali torej film še po mnogih letih deluje celostno, konsistentno in verodostojno. Nikakor nisem eden od tistih, ki filme iz preteklosti nekritično častijo samo in zgolj zato, ker so stari, ali ker se tam slučajno pojavi njim ljubi glumač. Nekateri so si kljub temu (ali pa prav zato) pridobili kultni status in tudi Brazgotincu slavnega Briana De Palme ne odrekam te časti; vendar to ne pomeni, da v njem ni mogoče najti neumnosti in nedoslednosti ter da je slepega čaščenja vreden.

Pripoved o kubanskem priseljencu v času masovne emigracije Tonyju Montani (Al Pacino) ter njegovem zločinskem vzponu in padcu v kokainskem Miamiju sredi osemdesetih let je pravzaprav neznosno klišejska. Arhetip o nepomembnem kriminalčku, ki se po zločinski hierarhiji povzpne na vrh, nazadnje pa ga pokopljejo lastno častihlepje, nečimrnost, trma in kopica drugih značajskih lastnosti, je tudi že dotlej Hollywood prikazal v tako številnih filmih, da jih je nemogoče našteti (praktično vse mafijske drame, začenši in končavši z Botrom, na katerega namigne z nekim pogovorom o Marlonu Brandu). Zgodba je sicer delni rimejk kriminalne drame Scarface: The Shame of the Nation (1932) režiserja Howarda Hawksa (posnetega po istoimenskem romanu ameriškega šundovskega pisca Mauricea R. Coonsa s psevdonimom Armitage Trail iz leta 1930, ki opisuje življenje razvpitega gangsterja Ala Caponea z vzdevkom Brazgotinec), scenarist Oliver Stone pa je ni ravno oplemenitil s poznavanjem političnih razmer, upoštevanjem kulturno-socialne kompleksnosti tistega časa in čutom za osnovno človeško psihologijo. Lik Tonyja Montane je tako nepopisno zabit, da je to že smešno (kmetavzarsko hvalisanje, kako ima v življenju le svoja jajca in čvrsto besedo, je bilo že takrat patetično, danes pa deluje naravnost groteskno), v smislu, da tako impulziven in nepremišljen človek nikoli ne bi prerastel v kriminalnega mogotca; razen tega so njegovi odnosi z ljudmi patološki, z ženskami ravna kot z lastnino (notorična Stoneova mizoginija), v resnici ne ceni niti prijateljstva niti zvestih sodelavcev niti svojcev, temveč vse svoje ravnanje podreja prvinskim instinktom in primitivni gonji za uspehom in denarjem. Seveda neslavno pogori skupaj s svojo otročjo krilatico SVET JE TVOJ, vendar je iz te kalvarije težko izluščiti prepričljivo poanto in posebej globokoumno shakespearsko moralno noto. Kdor (pre)visoko leta, nizko pade? Denar kvari človeka? Ne želi si lastne sestre? Najpomembnejša je družina? Pohlep je slab?
Zelo poseben in dejansko sploh ne tako zelo dober film, ki ima srečo, da mu kič koristi. Da ga ravno kič spremeni v kultno robo. Da ga ravno najbolj blesavi prizori (motorna žaga, velikanska banja, zaključni masaker, restavracija) delajo večnega, velikega in nepozabnega. In da mu koristita celo nasilje ter nenehno uporabljanje besede fuck (207 krat), ki gre na živce celo igralcem. Film, ki mu je legendarni kritik Leonard Maltin pripel najnižjo oceno, je film, ob katerem so orgazem doživeli tisti raperji, ki dajo kaj nase. —Iztok



S črnim loščilom za čevlje — v nekaterim prizorih bolj, v drugih manj — namazani prvak metodične igre Alfredo Pacino se povečini odreže solidno (nominacija za globus), vendar bi še eno njegovo manično besno predstavo težko šteli za edinstven igralski presežek. Ugotavljam, da mi je všečnejši v desetletje poznejšem, značajsko bolj pretanjenem in zadržanem nastopu v bolj realističnem Carlitovem zakonu (1993) pod vnovično taktirko Briana De Palme; med drugim tudi po zaslugi izjemnega Seana Penna — proti komur Al nima za burek, niti v tem filmu niti kadarkoli in nasploh. Ampak v redu, vendarle je bil dopadljiv še v podobni kriminalni drami Donnie Brasco (1997) z Johnnyjem Deppom in pravzaprav tudi drugod (glej Insomnia, kjer spet nima za burek proti soigralcu Robinu Williamsu), da je le malce opustil tisto svojo cinično kot-da street-wise pasjo hoo-wah nastrojenost (glej Heat), ki marsikomu že počasi preseda in se prav stereotipno ponavlja.

You wanna fuck with me? Okay. You wanna play rough? Okay. Say hello to my little friend!

1. avg. 2018

Avengers: Infinity War (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Saj vem, da je šla zadeva že zdavnaj mimo in ni več aktualna; moja zamuda pač kaže na to, kako veliko dam na konfekcijske, generično-industrijske kokičarske izdelke iz cineastične imaginacije Marvelovega vesolja, ki se vztrajno valijo s tekočega traku. Nekateri so mi bili iskreno všeč (Iron Man, Guardians of the Galaxy), zato se vsakič znova naivno nadejam, da bom naletel na še kakšnega zanimivega — a se ponavadi prav butasto opečem.

V filmu se srečajo skoraj vsi dosedanji Marvelovi junaki, ki morajo v boju proti Thanosu združiti sile in premagati kar nekaj nesoglasij. Največji čar filma so vsi novi odnosi, ki se spletejo med liki, saj jih tako spoznamo izven njihovih con udobja. Najbolj na udaru je Iron Man, saj se mora dokazati pred dvema junakoma s prav tako velikanskim egom; Star-Lordom in Doktorjem Strangeom. Prisrčen odnos med Iron Manom in njegovim varovancem, »prijaznem sosedskem« Spider Manom se prepričljivo poglobi, za nekatere like pa na trenutke zmanjkuje prostora, zato ostanejo njihovi odnosi na ravni kratkih predstavitev ali nekaj stavkov, kar je škoda, a film je že tako predolg, likov pa tudi celo morje. —Veronika Šoster, Filmstart


Ojej. Nazadnje sem tako huronsko zehal pri Črnem panterju (2018), katerega koncept plehko akcijske zabave se nadaljuje in prepleta z vsemi prejšnjimi in poznejšimi zgodbami Marvelovih stripovskih junakov. Ker marsikatere med njimi v t.i. "tretji franšizni fazi" nisem videl (recimo Captain America: Civil War, Spider-Man: Homecoming ter Thor: Ragnarok, dočim o nekaterih videnih potem nisem pisal), je dramaturška nit Brezmejne vojne še toliko bolj nepovezana, razdrobljena in trhla. In ker nisem mozoljasti 12-letni nerd, ki bi onaniral na vse te faktografske povezave Marvel-univerzuma mož v pajkicah, me toliko bolj jezi, da film nima nikakršne samostojne integritete in neodvisne podobe, temveč se zgolj kot še en kamenček v serijskem mozaiku hollywoodskega oportunizma (bling bling) kotali po zaslužkarski dolini pretvez o premočrtnih pričakovanjih stripovskih navdušencev, ki med brizganjem ejakulatov za ta filmska jajca veselo odpirajo denarnice.

Že osnovna premisa o dežurnem zlobcu Thanosu (digitalno predelani Josh Brolin), ki bi s pomočjo vsemogočnih "kamnov neskončnosti" rad zdesetkal vse živo v vesolju (natančneje: naključno pobil polovico bitij), ker bo potem v stvarstvu kot-da vladalo bolj smotrno ravnovesje oz. bodo tisti preostali imeli boljše življenje, je tako nepopisno absurdna in brez smisla, da jo človek težko pogoltne — tudi če odmislimo zmedeno kakofonijo vseh mogočih stripovskih likov in sterilne masovne CGI bitke, ki zapolnijo dobršno minutažo poltretjo uro dolgega videospota. Nak, ne impresionira me, da se Doktor Strange bori ob boku Tonyja Starka, ki brije norce iz Varuhov galaksije, ki se zajebavajo iz Thora, ki s poudarjeno možatostjo živcira Star-Lorda, ki nejevoljno pomaga Spider-Manu, ki z obešenjaškimi vici in filmskimi referencami poskakuje po vesolju — kvečjemu se mi vse to zdi neverjetno neumno. Stripovski junaki, ki naj bi poosebljali mitološka načela pravičnosti in boja dobrega proti zlu, so se že zdavnaj spremenili v plastične figurice za pospeševanje prodaje merchandising krame in mehurčkastih pijač.

Nekaj je treba reči tudi o koncu, ki bo tako ali tako edino, kar bo čez nekaj let ostalo v spominu. Gre za pogumno potezo, ki je v velikem načrtu seveda premišljena, a vseeno v okviru filma kot takega deluje pretirano, prignano do absurda. Gre za še en žanrski film, ki ne izstopa iz vnaprej danih okvirjev, ki ne pokaže ničesar, česar ne bi že videli in nasploh ne navdihuje. Kamen (neskončnosti) na kamen Marvel vesolje, pač. —Veronika Šoster, Filmstart

Zmaga vijoličasto gumijastega zlobneža (kar v filmskem ali stripovskem svetu kajpak ni kakšna predrzna novost) in posledična upepelitev večine Marvelovih likov v epilogu  SPOILER  me dolgočasita še bolj kot nenehne perturbacije, vnovični zagoni, prednadaljevanja, odvrtki in drugi filmski derivati, s katerimi Hollywood podaljšuje žvenketanje blaganj. Sumim, da bodo naše vrle junake — ali vsaj nekatere med njimi — naslednjič preprosto spet oživili (navsezadnje imajo "kamni neskončnosti" med drugim tudi moč preobračanja časa in sukanja realnosti), vendar mi je resnično zanje popolnoma vseeno. Dvomim, da si bom kmalu spet ogledal kakšnega — in to je za nekoga, ki ima sicer že od nekdaj rad nevidno umetnost stripov, pravzaprav kar žalostna ugotovitev.