9. dec. 2016

Čista jeb žurka

Ljubljana, Kino Šiška, 8. decembra 2016. Check.

Prvič sem slišal zanje še globoko v devetdesetih, ko so udarili z legendarno Črtico (album Črtica), Mojo teto Estero (album Čudo tehnike) in malce pozneje s Toplicami (album Album leta). Potem so mi malce ušli izpred vidnega in slušnega polja, v študentskih časih smo Primorci kajpak zavedno poslušali Zmelkoow ter Avtomobile, ki so se jim kmalu pridružili ljubljanski Big Foot Mama ter Siddharta. Sila zanimiva zasedba iz Rogatca mi je v zavesti ostala kot luciden zajebantski bend, ki zna narediti dobro žurko.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Novice: ta bend, ki je že lani praznoval dvajseto obletnico delovanja, zna danes narediti še boljšo, vrhunsko žurko. Pravzaprav so z neverjetno domišljenimi besedili, odličnimi aranžmaji, tematsko in konceptualno pestrostjo, predvsem pa s čistokrvno rokenrolovsko energijo, prerastli v eno najbolj inteligentnih slovenskih zasedb. (Kolega Don Marko M je o njih pisal že zdavnaj.) Mah, kaj bi se sprenevedal, navsezadnje je to moj blog in lahko iskreno napišem, kar se mi zahoče: po mojem je Mi2, celokupno gledano, najboljši slovenski rokovski bend. Fantastične skladbe kot Zbudi me za 1. maj, Vstati in obstati, Hči vaškega učitelja, Stara duša, Strel v koleno, Moje muze in Beli grad so iz prvotne lokalne scene sestopile v zgodovino in žlahtni kolektivni spomin slovenske glasbe.

Ne razumem današnje mladine, ki posluša Jana Plestenjaka, Maraayo, Modrijane ali predirljivo zavijajoče ex-jugo opankarje. V kolikor gre za resnične glasbene preference in ne zgolj za nekakšen generacijski trend, mi je za te mulce odkrito žal; mislim, da se bodo s takimi stimulansi razvili v zabite in nategunske govedarje, kakršni zadnja desetletja vladajo Slovenistanu. A še bolj kot ta ugotovitev me radosti dejstvo, da očitno še zdaleč niso vsi taki — oziroma se morda v velikem slogu vračajo časi pravega rokenrola. Ljudje so očitno (tako upam) pogruntali, kaj je dobra glasba.



Sinoči v ljubljanskem Kinu Šiška na zdaj že tradicionalnem decembrskem koncertu je bilo nič manj kot epsko. Kontakt z občinstvom, ki ga pričarata predvsem vokalist Tonč (Tone Kregar) in kitarist Dimek (Jernej Dirnbek), jim verjetno lahko zavidajo tudi veliko "večji" bendi. Pretežno študentska populacija, veseljaška, vendar kulturna in omikano uvidevna. Praktično cela dvorana je na pamet znala vsa besedila vseh komadov od začetka do konca (tudi kompleksne in briljantne Visoke pesmi). Koliko glasbenih skupin na svetu se lahko pohvali s tako predanostjo oboževalcev? Ali pa, če smo že pri tem, z doktorsko izobrazbo ter ugledno kulturniško funkcijo svojega frontmana? (Na misel mi pridejo doktor astrofizike Brian May, sicer kitarist pri skupini Queen; doktor zoologije Greg Graffin, avtor in frontman legendarne punkovske zasedbe Bad Religion; ter doktor srednjeveških študij Sterling Morrison, soustanovitelj in avtor pri Velvet Underground.)

Da so fantje Štajerci, je samo še dodatna plus točka.

8. dec. 2016

The Magnificent Seven (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Antoine Fuqua je režiser širokega žanrskega in tematskega spektra; od surovih kriminalnih trilerjev (Training Day) in vojnih dram (Tears of the Sun) do streljaškega popkorna (Shooter), steven-seagalovskega slaboritništva (The Equalizer) ter boksarskih psihosocialnih zgodb (Southpaw). Priznati mu gre svojevrstno spretnost in mestoma izjemne glumaške predstave (Dan za trening je Denzelu prinesel oskarja in Hawku nominacijo), dasiravno se iz filmskega avtorja s slogom in vizijo zanesljivo spreminja v oportunističnega michaela baya (beri: Olympus Has Fallen). Njegov rimejk Sturgesove legende Sedem veličastnih (1960), ki je sam po sebi priredba Kurosawovega kulta Sedem samurajev (1954), je v nekaterih pogledih približno na ravni patetičnega Bekmambetovega rimejka Ben Hur (2016), enega večjih razočaranj letošnjega leta. Obema je skupno še to: nobenega razloga nimata za svoj obstoj.

Sturgesov vestern je bil rimejk briljantne mojstrovine — sledil ji je, jo ovohaval, se hranil z njo, se vživljal vanjo, lovil njenega duha, njeno teksturo, njeno svežino, njeno originalnost, srkal njeno "notranje" življenje. Fuquov vestern pa imitira le še Sturgesov prevod originala, "zunanjost" produkta — ne torej njegovega duha, temveč njegovo črko, tako da se potem muči le s tem, da bi jo spravil na pravo pot. V Sturgesovem rimejku so pistolerosi, najete roke, reševali mehiško vas, v Fuquovem rimejku pa rešujejo ameriško vas — da bi Američani reševali Mehičane, ne pride v poštev, saj bi to delovalo pokroviteljsko, šovinistično, celo rasistično, no, trumpovsko. —Marcel Štefančič, Mladina

Lahko da ima Fuqua občutek za cineastično kratkočasnost in nepretenciozno zabavo, nikakor pa se mu ne sanja, s kakšnim materialom ima opravka. Še verjetneje je sicer, da to dobro ve, a je pač zavezan produkcijskim zahtevam in pogodbam, ki s hollywoodskega tekočega traku izprdujejo generične, mučno konfekcijske PG-13 izdelke z enim samim, natanko določenim namenom. Bržčas mi ga ni treba izrecno omenjati. Sem pa lahko kljub temu zgrožen, če že ne razočaran, kako klavrne obuditve doživljajo nekatere največje mojstrovine sedme umetnosti; samo zato, da v vsesplošni konceptualni in duhovni izpraznjenosti sodobne industrije vsaj komu še tu in tam kaj zacinglja. Sturgesov Sedem veličastnih (1960), ki seveda odlično razume arhetipsko naravo svojega predhodnika, predstavlja morda najočitnejšo tematsko linijo določenega obdobja filmske zgodovine, ki povezuje samurajske epe in iz njih izhajajoči žanr kavbojke ter zahodnjaških špagetov: gre za čiste starogrške igre značajev, časti, dostojanstva in humanistične etike. Ameriški vestern je iz slednjih naredil cineastični strip — skrajno estetizirane in stilizirane karakterne figure in pojmi dobrega in zla, ki v dinamiki vzpostavljanja civilizacijskih sorazmerij ohranjajo svetovni red. V tem smislu imajo podobno vlogo kot grafični romani: govorijo o obče človeški perspektivi ravnovesja in morali eksistenčnega boja. Krivice so včasih poplačane, drugič se godijo na rovaš nedolžnih; plemenita dejanja pravičniškega uravnoteženja (in nasilnega jemanja življenj) imajo vselej svojo ceno ter trajne posledice; privoščljiva in zlonamerna človeška narava ter (samo)uničevalni moški princip pa sta težko spremenljiva in trajno krojita žalostno realnost (tudi sodobnega) sveta.



Kot rečeno: Fuquajev film ne premore nič od tega. V njem so zgolj povprečni igralci, ki se med plastičnimi kulisami "divjega zahoda" z nekakšno nerodno izraženo samoironijo (ki to ni ali pa je celo nenamerna) igrajo kavboje in indijance na način, kakršnega pričakuje sprenevedava paradigma sodobne rasno-politične korektnosti. Imamo črnca, Kitajca, Mehičana in celo ameriškega staroselca; tam so le zato, da dokažejo neke sorte trendovsko samozavedanje filmske industrije, ki pa ima v resnici v mislih zgolj čim širši zajem ciljnega občinstva. Temu je podrejeno tudi vse drugo, najbolj pa šibka dramaturgija, grozljivo plitev scenarij in hitri konzumaciji namenjen pripovedni lok, ki se skozi zgodbo odraža z intenco računalniške igre, v kateri brez konca in kraja za zabavo pobijamo vedno nove valove kartonskih sovražnikov. (Kdor je gledal Tarantinova Django Unchained ali The Hateful Eight, bo verjetno bruhal ali imel akutno diarejo, morda oboje naenkrat.) Da bi bili deležni vzajemnosti ali prepričljive interakcije med liki, je kajpak povsem odveč. Komu se vendar sploh da razmišljati o motivih, psihosocialnih podtonih, družbenopolitični realnosti, zgodovinski avtentičnosti, stvarnih čustvih, zlonamerni ali sočutni človeški naravi ter večnih resnicah eksistence ljudi od začetkov časa? Dovolj je, da imamo "frajerskega" zamorca Denzela (za devetletnike z učnimi težavami), ki mimogrede zbere skupino revolveraških in pretepaških odpadnikov (pridružijo se mu tako zlahka kot se Kahel znebi eklatantne laži), ki se potem zavoljo nekakšnih načel časti — a tega ne vidimo, zgolj domnevamo — postavijo v bran zatiranim meščanom zoper izkoriščevalskega tajkuna (Peter Sarsgaard kot antagonist je približno tako strašljiv kot Milojka Kolar Celarc med tiskovno konferenco), ki bi se rad polastil njihove zemlje. Pri tem iz utrjenih položajev pobijejo dva bataljona do zob oboroženih najemniških mož, ki pred njihove pištole in zavojčke dinamita uletavajo kot piščanci v mesoreznico. Obešenjaško privlačni izobčenci nazadnje (z nekaterimi obveznimi žrtvami) veličastno rešijo dan. Hura, še ena zmaga za kravatarje in njihove denarnice.

6. dec. 2016

The Accountant (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Nenavadno rezervirani in redkobesedni računski genij Christian Wolff (Ben Affleck) za nekatere največje zločince in sumljive organizacije ilegalno išče knjigovodske nedoslednosti, prikrite finančne primankljaje in druge nepravilnosti mednarodnih denarnih stranpoti. Ko ga najamejo v korporaciji Living Robotics, da bi našel nezakonite odlive v preteklosti, se zaplete v zaroto vodstvenih struktur, ki ga želijo skupaj s sodelavko iz kontrolinga pri tem podjetju (Anna Kendrick) odstreliti kot grešnega kozla pri lastniških malverzacijah. Za pete mu obesijo enako usposobljenega poklicnega "čistilca" (Jon Bernthal) kot je on sam, ki naj bi zabrisal vse sledi za njegovimi računovodsko-detektivskimi dejavnostmi, z druge strani pa se mu nevarno približuje tudi ambiciozna podatkovna analitičarka (Cynthia Addai-Robinson) pod mentorstvom brezkompromisnega direktorja Davčnega urada pri finančnem ministrstvu (J. K. Simmons) in v spremstvu federalnih operativcev. Nihče od njih ne ve, kdo je skrivnostni, morilsko izmuzljivi "računovodja" in še manj si kdorkoli predstavlja, za kakšno osebo v resnici gre. S težavno preteklostjo zaznamovani Wolff je namreč prav zaradi značajskih posebnosti nenadkriljiv mojster svojega "poklica".



Pri nekaterih filmih me mučijo že kar načelni pomisleki, ki presegajo nujni zamik nejevere oziroma natezni spekter cineastične domišljenosti; pa čeprav se zdi, da marsikoga drugega (ali celo večine občestva) določena neskladja preprosto ne motijo. Eden bolj motečih tovrstnih primerkov je bil The Purge (2013) Jamesa DeMonaca oziroma celotna franšiza Očiščenje, kjer nikakor ne morem požreti niti osnovne premise — debilen scenarij in ušiva glumaška predstava pa celokupno tudi ne pripomoreta k boljši prebavi. Čustveno intenzivna borilna drama Warrior (2011) ameriškega režiserja Gavina O'Connorja se me je dotaknila predvsem po zaslugi izjemnega igralskega performansa in tudi njegov nekonvencionalni vestern Jane Got a Gun (2016) je vsaj razmeroma spodoben predstavnik žanra, če že ne kakšen hud presežek. Tokrat je prvič snemal po scenariju Billa Dubuqua (The Judge), ki v liku matematičnega savanta in odraslega avtista (domnevno z Aspergerjevim sindromom) združuje izurjenega morilca po naročilu. Tukaj je njegov izvirni greh, kar se mene tiče. Oba koncepta sta namreč dokazano nezdružljiva in absolutno popolnoma nemogoča; zadeva smrdi po oportunističnem senzacionalizmu, ki vključuje kontroverzne pojme samo zato, da bi bil za vsako ceno provokativen. Seveda ni nujno, da se s tem strinjate.

Druga stvar, ki mi je kot zatohel vonj nehote šla v nos, je Ben 'Fuckface' Affleck — ki mu kar naenkrat vsi pripisujejo osupljivo shakespearsko spretnost, samo zato, ker je od nekdanjega bebavega nasmihanja in smešnega igralskega pretiravanja zadnje čase prešel v nekakšno batmanovsko mrko brezizraznost. (Če koga zanima: ne, tudi Fincherjevega Gone Girl ne štejem ravno za film desetletja. In ja, Casey na celi črti igralsko poseka svojega starejšega brata.) Če ima samovšečni model ves čas enako zdolgočaseno otrpel ksiht, v tem nikakor ne vidim kakšne igralske briljance — pa naj gre za človeka z avtizmom ali v netopirja našemljenega hripavega posnemovalca Jamesa Bonda. Ravno nasprotno: prav tiste nizkoprofilirane vloge zahtevajo glumača z najbolj pretanjeno (neverbalno ali telesno) izraznostjo, ki zmore zgolj z mimiko ali očesnimi gibi prikazati kompleksna čustvena stanja — in Affleck po mojem to nikakor ni. Če se z vlogami v finančno bolj izpostavljenih projektih prebiješ med bolje plačane igralce, te to pač samodejno še ne naredi za oskarjevca. Spet ni nujno, da se s tem strinjate.



Igralska izbira kajpak niti ni najhujša stvar. Poslednji žebelj v krsto zabije čudaško nelogični scenarij, ki v preskakujoči pripovedni štreni niza eno slepo ulico za drugo, se dramaturško zateka k cenenim časovnim prebliskom in klišejskim pripovednim osnovam (trpinčeni mladenič, ki psihopatologijo in pomanjkanje pristnega stika kompenzira z morilsko učinkovitostjo), namesto kolikor toliko utemeljene stvarnosti in verodostojne družbeno-politične realnosti gledalca podcenjuje s stripovsko-james-bondovsko domišljijo (strogo špartansko življenje, na hiter beg pripravljena prikolica, hipno urejanje identitete na daljavo, vrhunska orožja, bruslijevske in gun-fujevske sposobnosti, nadnaravna intuicija, mazohistična nagnjenost k samokaznovanju, nema da nema), v isto brezoblično mineštro meša junake in zlikovce, vsemogočnega in domala neranljivega protagonista potiska v vnaprej jasne situacije steven-seagalovskega pravičništva, že tako stereotipni končni obračun zabeli s povsem neslanim zapletom (ki to ni) in za nameček poskrbi še za instantno (tokrat platonsko) romanco z obveznim saharinskim koncem — odprtim za morebitno nadaljevanje ali celo franšizo. Računovodski 'Rain Man' kot super(anti)junak? Si pa že raje ogledam Howardov Čudoviti um (2001) ali pa kar Dobri Will Hunting (1997), če sem že obsojen na Afflecka.

4. dec. 2016

Morgan (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Jabolko pač ne pade daleč od drevesa: Ridleyjev sin Luke Scott v svojem režijskem prvencu po scenariju Setha Owena (ter v produkciji fotrove tvrdke Scott Free Productions) prinaša zgodbo o umetnem življenju, iz sintetične DNK vzgojenem v tajnem laboratoriju vplivne biomedicinske korporacije. Nenavadno intuitivna in strašljivo inteligentna Morgan je na zunaj videti kot brezkrvna, androgina najstnica (Anya Taylor-Joy), vendar je brezspolno, hitro razvijajoče se bitje v resnici staro komaj nekaj let. Po nedavnem incidentu z eno izmed skrbnic (Jennifer Jason Leigh) ekipa znanstvenikov v odmaknjenem podzemnem oporišču budno opazuje Morgan izza varne steklene stene, medtem ko pričakujejo korporativno uslužbenko Lee Weathers (Kate Mara), ki naj bi uradno ocenila tveganje in delodajalcem posredovala mnenje o smotrnosti nadaljevanja projekta. Pridruži se ji še posebni psiholog (Paul Giamatti), ki naj bi pred kakršnokoli odločitvijo poskrbel za evaluacijo značajskih in moralnih lastnosti hibridnega bitja, načrtno vzgojenega tako, da bi bilo čustveno in osebnostno karseda podobno človeku. Vendar Morgan še zdaleč ni tisto, za kar so starševski stvarniki upali, da bo, in stvari jim kmalu nepovratno uidejo iz rok.

Potem ko smo nedavno videli Ex Machina (2015) Alexa Garlanda in še prej sijajni The Machine (2013) Caradoga W. Jamesa, se zdi zgodba o artificielnem bitju že kar malce klišejska (čeprav tehnično ne gre za koncept robotskega življenja in je tematsko potemtakem precej bližje bio-sci-fi srhljivki Splice Vincenza Natalija kakor Ibáñezovemu Autómata). Scott mlajši sicer obrtniško in vizualno (kamera Mark Patten) vešče krmari spočetka lenobno dramaturgijo do napetega, akcijsko obarvanega epiloga, v katerem postreže z dokaj posrečenim pripovednim preobratom, in tudi igralskim performansom zvezdniške zasedbe (Toby Jones, Michelle Yeoh in Jennifer Jason Leigh v stranskih vlogah) ni mogoče očitati česarkoli. Film je kljub počasni ekspoziciji likov, ki potem ne doživijo ustreznega razvoja, videti dobro in glede na skromno produkcijsko zasnovo (8 milijonov) ne deluje ceneno ali pretenciozno umetniško. A če odmislimo presenetljivi zasuk (ki pa ga pozornejši gledalec zasluti vnaprej), njegova pomenljiva sporočilnost razvodeni v razmeroma okornem razpletu, ki njegovo kiberpankovsko etično-socialno premiso nadgradi zgolj v nejasen moralni nauk o brezčutnosti človeka do lastnih stvaritev ter zaznamovanosti sodobne eksistence s preračunljivostjo vsemogočnih in vsenavzočih korporacij — kar smo oboje videli že večkrat in marsikje bolje.

Z malce večjimi merili se zdaj zaskrbljeno nadejam(o) dveh najtežje pričakovanih filmov tega žanra, napovedanih za prihodnje leto: nadaljevanja Blade Runner 2049 (Ryan Gosling, Jared Leto, Harrison Ford) režiserja Denisa Villeneuva in igrane priredbe animejskega kulta Ghost in the Shell (Scarlett Johansson) v režiji Ruperta Sandersa. Bomo videli. (Je rekel Ray Charles.)

1. dec. 2016

Ben-Hur (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

"Katastrofa. Eno od največjih razočaranj leta. Največji flop poletja (kot blockbuster, ki to ni). Rimejk, ki ga sploh ne bi smelo biti. Ridikulozen in ponesrečen poskus ponarejanja klasičnih kinematografskih epov. Blagajniška nesreča." To je le nekaj izmed obstoječih vtisov kritikov in občinstva glede zadnjega umotvora kazahstanskega režiserja Timurja Nurakitoviča Bekmambetova (Nochnoy dozor, Dnevnoy dozor, Abraham Lincoln: Vampire Hunter), s katerim naj bi obudil ter na novo interpretiral eno najbolj legendarnih hollywoodskih zgodb po romanu ameriškega avtorja Lewisa Wallacea. Govorimo seveda o epskem spektaklu Ben Hur (1959) režiserja Williama Wylerja, še vedno nepremaganem nosilcu rekordnih enajstih oskarjev ter enem izmed treh filmov, po katerih večina ljudi na svetu pozna Charltona Hestona (druga dva sta še DeMillov Deset božjih zapovedi ter Schaffnerjev Planet opic). Pisec John Ridley (12 Years a Slave) je vzel obstoječi scenarij nekega Keitha R. Clarka, zasnovan po Wallaceovi knjigi (pravzaprav nimam pojma, kako so prišli do tega Clarka in kdo to sploh je), ter ga skušal z nekaterimi poenostavljenimi prijemi in pripovednimi bližnjicami prirediti v nekaj malce drugačnega, trendovsko prebavljivega.

Brez skrbi, tu imate vse, kar ste imeli v originalu: zgodbo o dveh prijateljih, judovskem princu Ben-Huru (Jack Huston) in rimskem častniku Messali (Toby Kebbell), ki ju ločita politika in rimska vojna proti terorju, tako da Ben-Hur pristane kot suženj na galeji, zgodbo o Jezusu Kristusu (Rodrigo Santoro), ki dobi nekaj priložnosti za citiranje najbolj znucanih fraz iz Nove zaveze, in finalno kolizejsko dirko konjskih vpreg, toda vse skupaj izgleda le kot hitro, birokratsko, telenovelistično naštevanje "največjih hitov" iz originala, ki je bil skoraj dvakrat daljši od rimejka, tako da si lahko živo predstavljate, da se ves čas zelo mudi. —Marcel Štefančič, Mladina

Zgoraj omenjeni vtisi o tem filmu so veliko preveč prizanesljivi.

Že dejstvo, da sta po produkcijski zmešnjavi in večkratni zamenjavi igralske zasedbe pri projektu ostala le še dva glumača, za katera je sploh kdo že kdaj slišal, pove marsikaj. Prvi je Rodrigo Santoro (300, Focus) v vlogi Jezusa za revne (ironija je namenska), verjetno najhitrejše pozabe vrednega filmskega lika krščanskega preroka vseh časov, ki večinoma zmedeno bolšči v kamero; drugi pa je Morgan Freeman v vlogi Morgana Freemana z dreadlocki, ki skuša tematsko posnemati Proxima oziroma pokojnega Oliverja Reeda v Gladiatorju (2000), pa mu kajpak ne seže niti do gležnjev. Ostalih ne poznam in si jih tudi po tokratnem nastopu ne bom zapomnil. Jack Huston kot Juda Ben-Hur in Toby Kebbell kot Messala Severus se trudita prikazati težaven odnos med bratoma (slednji je posvojen), razdvojenima s politično častihlepnostjo, človekoljubnimi načeli in novonastajajočo ideologijo sredi tragičnih zgodovinskih časov — vendar bi čustveni naboj in poistovetljivost, ki ju igralca vzpostavita, lahko uspešno uspavala hiperaktivnega dirkalnega konja na spidu. Ko smo že pri konjih: najslovitejši prizor zgodbe o judovskem princu (pri čigar mitu se je napajala pripoved o padcu in uporu generala Maximusa Decimusa Meridiusa in še katerega drugega filmskega lika odtlej), torej kinetična dirka vpreg v krožnem peščenem koloseju, postavi čisto nova merila na področju neumestne rabe CGI učinkov, obupno nekompetentne montaže ter smešnih zakonov fizike na ravni avtomobilske franšize Hitri in debilni, namenjene tretješolcem s posebnimi učnimi težavami. Ko smo že pri montaži: z ogledom sem sprva hotel nehati že po kakšnih dvajsetih minutah, saj česa tako tresočega, moteče preskakujočega in nepovezanega že dolgo nisem zrl (pri montaži so navedena kar tri imena, mogoče odtod pripovedna razdrobljenost, kdo bi vedel), a se je k sreči potem stvar nekoliko unesla. Težko pa bi rekli, da je režiser Bekmambetov pri končnem izdelku pustil kakršenkoli prepoznaven, ustvarjalno suveren ali slogovno partikularen pečat; prej gre za metodo najmanjšega zla ob pritisku kravatarjev ter grozljivo generičnega PG-13 konfekcijskega izdelka, ki se mu močno pozna oportunistično krojenje materiala do skrajne natezne mere. (Film je dolg dobri dve uri oziroma skoraj polovico krajši od kolosalnega izvirnika, a se še vedno zdi neenakomerno razvlečen, zato pa nekaterih pomembnih elementov okleščen in celokupno zanikrn kompromis.)

Že tako plehka zgodba za nameček postreže z najbolj absurdnim, osladno sirastim, gledalca podcenjujočim in nesmiselno srečnim koncem, kar jih pomnim v katerem zgodovinskem spektaklu. Ušivi epilog še za nazaj ponečedi tiste redke pozitivne lastnosti tega filma (zlasti nekateri prizori in obče tehnikalije) ter ga pošilja ob bok skrpucalom tipa Gods of Egypt (2016), Pompeii (2014) ali The Legend of Hercules (2014). Nasvet: raje si še sedemnajstič oglejte sijajno monty-pythonovsko satiro Brianovo življenje (1979), eno najboljših komedij, kar so jih kdaj posneli.