13. dec. 2018

A Simple Favor (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ne bi mogel reči, da (me) je ameriški scenarist in režiser Paul Feig s svojimi ženskimi komedijami — in pogosto sodelavko Melisso McCarthy — prav posebej navduševal, vsaj praviloma. Bridesmaids (2011), The Heat (2013), Spy (2015) in feminilni rimejk Ghostbusters (2016) so zaznamovali humor nižjih registrov, straniščno-seksualne aluzije in satirizacija pop-kulturnih klišejev; kar je tipično čezlužniški trend. Vendar so pogosto stereotipne zgodbe obenem zaznamovali nadvse solidno razdelani, kompleksni ženski liki; v politično korektnem hollywoodskem ozračju (#MeToo) so bili njegovi filmi povečini finačno uspešni. Zakaj nisem presenečen?

Osnovni konflikt je razkorak med glavnima junakinjama, zagnano in srčno mamo-vlogerko Stephanie in glamurozno vodjo piara za modnega oblikovalca Emily. Njuni poti se prekrižata, ko postaneta njuna petletnika prijatelja in osamljena Stephanie se navleče na carsko Emily. Ženski postaneta prijateljici prek skrbi za otroke, pa tudi martinijev in izmenjave skrivnosti, a Emily je več kot očitno na vrhu tega razmerja in ko nekega dne prosi Stephanie, da prevzame otroka, se ne vrne več. —Igor Harb, Gledal.bom


Tokrat je Feig — vsaj tematsko in značajsko — pripravil spodbudno presenečenje. Po istoimenskem knjižnem prvencu A Simple Favor ameriške avtorice Darcey Bell iz leta 2017 in predlogi inovativne žanrske scenaristke Jessice Sharzer (Speak, Nerve, serija American Horror Story) je sklenil posneti stilizirano neo-noir mešanico komične drame o prikupno naivni, ovdoveli materi samohranilki in avtorici kuharskega video-bloga (Anna Kendrick) in trilerja o njeni nedoumljivi novi znanki (Blake Lively), ki nekega dne tajinstveno izgine. Začne se razpletati klobčič mračnih grehov iz preteklosti, travmatičnih kompenzacij, neuresničenih želja in zamolčanih skrivnosti. Rezultat z mnogimi dramaturškimi presenečenji in pripovednimi zasuki hvalijo kot "Ni je več (Gone Girl) na steroidih, amfetaminih in kokainu", in res: organski miks (romantične) komedije in kriminalnega trilerja pogosto ne deluje povezano, a v tem filmu je — predvsem po zaslugi sijajnih predstav obeh vodilnih igralk — multižanrski recept presenetljivo uspešen. Ni brezhiben in brez spodrsljajev (zlasti v ridikuloznem tretjem dejanju), vendar je s svojo bizarno nekonvencionalnostjo sila kratkočasen in nenavadno gledljiv, če vsega skupaj ne jemljemo preresno.

Stephanie, primestna mama in vlogerka, razširjevalka receptov, starševskih nasvetov in pozitivnega multikulti mišljenja, svojim redkim sledilcem na lepem oznani: "Moja prijateljica Emily je izginila! Jo je kdo videl? Prosila me je le za simple favor: če v šoli poberem njenega sina. A potem ni prišla ponj. Tudi na telefon se ne oglaša. Ja — ni je več!" Kot vidimo v flešbekih, je negotova, submisivna Stephanie, razočarana gospodinja, polna "zjebanih ženskih navad", popolno nasprotje seksi, urbane, sofisticirane, elegantne, karizmatične, enigmatične, porschejske Emily, feministične vampice, polne same sebe, glamurja, iredente in visokih pet, njen "vonj" pa se po njenem izginotju le še stopnjuje. Ko se Stephanie prelevi v amfetaminsko verzijo gospodične Marple (ali pa Jessice Fletcher, če hočete), nas čakajo preobrati, ki se zdijo absurdni, toda le vsakič do naslednjega preobrata. Kaj je absurdnejše? To, da se izkaže, da je Emily mrtva in da sploh ni bila Emily, ni še nič. —Marcel Štefančič, Mladina


Čisto vse vendarle ni tako bleščeče. Četudi sta obe osrednji ženski figuri hipnotično suvereni (posebej vsestranska Anna Kendrick), preostali casting skrbi bolj za komično razbremenitev kot kaj drugega (Andrew Rannells) ali predstavlja celo plehek korak v napačno smer (Henry Golding); že tako absurdna detektivska mistično-burleskna pripoved si dovoli nekatere za spoznanje pretirane, preuranjene ali nelogične odločitve, ki sicer spretno zastavljen tempo nekoliko vržejo iz tira; ali pa jo prepredajo groteskne vzročno-posledične domislice, ki kljub obveznemu zamiku nejevere zgodbi po nepotrebnem jemljejo odločilni ščepec prepričljivosti in poistovetljivosti.

10. dec. 2018

Fahrenheit 11/9 (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Naziv tokratnega je priredba naslova prejšnjega dokumentarca Michaela Moora Fahrenheit 9/11 (2004) oziroma v besedni igri zasukana različica tega datuma; ne gre torej za zloglasni 11. september (zapisano po ameriško), temveč za drugo največjo katastrofo v novejši ameriški zgodovini — oziroma šokantni 9. november leta 2016, ko so bili razglašeni uradni rezultati ameriških predsedniških volitev. V Belo hišo je zmagoslavno prišel Donald 'Golden Dump' Trump. »How the fuck did this happen?« se v dramatičnem uvodu dokumentarca osuplo sprašuje Moore.

Pričakoval sem, da bo na vprašanje odgovarjal neposredno in z običajno filmsko metodičnostjo. Saj ne, da od Moora kdo pričakuje družbeno objektivnost in politično resnicoljubnost (če kaj takega sploh obstaja); pravzaprav smo vajeni, da njegove ekspozicije segajo od komajda prikritih provokacij, manipulacij in prirejanja dejstev do hoje po robu laži in pristranskosti — a je pri tem vsaj zabaven. Tako sem z vrečko kokic v temi kinodvorane komaj čakal, kako se bo lotil prikaza nerazumljivega vzpona in zmage svojega aktualnega prezidenta — ampak glej ga zlomka: zdi se, da ima POTUS zgolj vlogo neizogibnih stranskih učinkov oziroma simptoma političnega sistema Dežele svobodnih in doma korajžnih, ki je očitno dosegel svoje dno. Trump seveda ni vzrok, temveč posledica, to smo vedeli; a vseeno me je zanimalo, kako bo ta korak nazaj v ameriški "demokraciji" interpretiral Moore.

V resnici razpad sistema orisuje posredno, nepovezano in okrog vogalov: z zahrbtno senzacionalističnim in medijsko podkrepljenim spinom populistične retorike grotesknega rumenolasca, ki ji sprva nihče ni pripisoval nikakršnega pomena; s sramotnimi primeri oportunistične lokalne politike nekaterih republikanskih Trumpovih pajdašev, ki v imenu kapitala dobesedno zastrupljajo ljudi (krizni primer pitne vode v Moorovem rojstnem mestu Flint); posledičnim razočaranjem Američanov nad kompromisno, sprenevedavo in neučinkovito politiko demokratov z Obamo na čelu; in nepremišljeno zlorabo že tako dvoumnega in neproporcionalnega volilnega sistema, ki je namesto absolutnega zmagovalca elektorskih glasov v nekaterih ključnih zveznih državah Bernieja Sandersa potem preferiral demokratsko kandidatko Hillary Clinton (zaradi česar so mnogi Američani namenoma volili proti njej, torej za Trumpa). Iz množične norosti, ki je vodila v izvolitev Trumpa, se Moore nekoliko neumestno norčuje s posnetki Hitlerja, kot v svarilo pred zatiskanjem oči in ponavljanjem zgodovinskih napak; za nameček pa se dotakne še tragedije v javni srednji šoli Marjory Stoneman Douglas v Parklandu, kjer je 14. februarja 2018 neuravnovešeni nekdanji dijak pobil 17 srednješolcev in učiteljev ter jih ranil še enkrat toliko (kar je največje število žrtev vseh podobnih strelskih obračunov v ameriških šolah); žalostni dogodek je vnovič sprožil javno razpravo o omejitvah orožarskega zakona, a ni prinesel vidnejših in dolgoročnih zakonskih sprememb. (Šele februarja letos je ministrstvu za pravosodje Trump ukazal poostreno regulativo polavtomatskega orožja.) Moore je osebno spremljal politične dejavnosti skupine mladih aktivistov, ki so se samoorganizirali za pridobivanje volilnih mandatov, ki bi v zakonodajna telesa prinesli več neodvisnih kandidatov; vendar se državniški mlini vrtijo prepočasi, da bi imela ta opozorila revolucionaren učinek.

Družbeno-politične analize o vzrokih za prevlado Trumpove administracije lahko iščemo tudi drugje, če nas zanima (denimo v knjigi Resnica o poti na vrh Pulitzerjevega nagrajenca Davida C. Johnstona); kot zmerno osveščen gledalec — ali celo nekdo, ki ga politika ne zanima ter čuti odpor do nje — sem si obetal malce bolj premočrtno in razumljivo (četudi deloma pristransko) Moorovo dokumentaristično sliko o odgovoru na vprašanje, kako za kurca je prišlo do tega. Zlasti, če bi bilo pri tem mogoče vleči vzporednice in se muzati ob nekaterih lokalnih simptomih v domačih Butalah. Očitno je vrag vzel šalo, Moore se tokrat odloči za grenko-sladko brco v obraz, katere naloga ni zabavati, temveč opozarjati. (Film finančno ni najuspešnejši.) Ob mnogih obvozih in stranskih ulicah — ter mestoma razvlečeni več kot dveurni minutaži — osrednja dilema ostane pretežno nerazjasnjena; med pozivi k politični angažiranosti izvemo predvsem to, da veliki večini naših sodobnikov čez lužo v resnici nimamo kaj zavidati. A to nam prav nič ne pomaga.

4. dec. 2018

The House with a Clock in Its Walls (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Whoa.™ Prvi film režiserja Elija Rotha brez cenzorske oznake R, ki torej ni eksploitacijska gnusljivka ali kaj podobno krvavega (beri: Hostel), temveč otrokom namenjena fantazijska srhljivka o zakleti čarovnikovi hiši, posneta po istoimenskem romanu Hiša čarobne ure ameriškega pisatelja Johna Bellairsa (1938—1991) iz leta 1973. Harry Potter v Hiši strahov sreča Kurjo polt, nekaj takega. In zdaj naj bi bili vsi navdušeni, ker se je hollywoodski šalabajzer, ki je s svojo nespretnostjo izumil zvrst 'annoying movie' (ko ti gre v filmu na živce dobesedno vse), lotil infantilnega projekta s Spielbergovo tvrdko Amblin Entertainment? Da gre za njegov razmeroma najbolj posrečen celovečerec doslej, je bolj slaba tolažba, saj so vsi prejšnji navaden bikov drek (Cabin Fever, Knock Knock, Death Wish), in kljub obetavni premisi tudi tokrat izkazuje lepo mero nesposobnosti.



Zgodba spremlja mladega Lewisa (Owen Vaccaro) oziroma različico Huga Cabreta za revne, ki gre po nesrečni smrti staršev živet k svojemu čudaškemu stricu Jonathanu (Jack Black), ki je v resnici izurjeni coprnik. Veščine čaranja se da očitno naučiti in kmalu je deček deležen lekcij magije, tudi ob pomoči cinične sosede Florence (Cate Blanchett), še ene čarovnice. S skupnimi močmi naj bi našli nekje v zidovih stare hiše skrito uro, last prejšnjega stanovalca in nekdanjega Jonathanovega odrskega sodelavca, mogočnega čarodeja Isaaca Izarda (Kyle MacLachlan). Ta je sklenil pakt z zlodejem in ustvaril Uro pogube, ki odšteva čas do usodnega izničenja vsega življenja na Zemlji. Hudič je, da ga prav Lewis z nekromantijo iz prepovedane knjige urokov po nesreči obudi v življenje; zdaj ga morajo ustaviti, preden bo svetovni čas zavrtel nazaj.

In kako veš, da je — kljub razkošni scenografiji in sijajni kostumografiji — prav režiser tisti, ki je zamočil? Ker kot pozorni odrasli gledalec in nekdo, ki je v življenju videl več štiri filme, opaziš vrsto motečih pomanjkljivosti. Recimo pripovedno nedoslednost, zgodbovne slepe ulice, prizore z begajočim dramaturškim lokom brez vrhuncev in izpeljav, sila okorno interakcijo zvezdniške zasedbe, ki je v vseh drugih filmih brezhibna, časovno neusklajene komične razbremenitve (v katerih ni nič zabavnega), pomilovanja vredne nastope otroških in stranskih likov (eno teh vlog je Roth spet namenil zdaj že bivši soprogi Lorenzi Izzo), nepojasnjeno in preskakujoče sosledje vzrokov in posledic, gromoglasne stereotipe vseh podobnih zgodb o odraščanju ter šolskih tegobah mladega osirotelega piflarskega izobčenca (in zakletih hišah in magiji), v prazno zveneče dovtipe in neumesten straniščni humor, neznosno groteskne domislice (beri: Blackova glava na telesu dojenčka), patetične dialoge in lesene performanse glumačev, ki jim očitno nihče ni dal nikakršnih navodil o čemerkoli. V primerjavi s tem sta huronsko duhoviti predstavi Jacka Blacka v komičnih dramah Zvestoba do groba (2000) ter Šola rocka (2003) vredni najmanj oskarja, da prelestne Cate Blanchett v samih bleščečih vlogah niti ne omenjam.



Nisem ravno ciljna publika otrok (starih od 7 do 10 let), ampak vseeno: celo Turteltaubov Čarovnikov vajenec (2010) je deloval bolj duhovito in zmerno kratkočasno (kljub Nicu Cagu). Našemu dvanajstletniku se je tukaj opisani zdel beden, osemletnica se niti ni preveč menila zanj, njun foter pa je razmišljal o tem, da bi mulariji vendarle raje pokazal kaj drugega, bolj navdihujočega: od knjižnih klasik tipa Zgodbe iz Narnije (2005) in Kurja polt (2015) z Jackom Blackom do Zlatega kompasa (2007) ali Magičnih živali (2016), Zathure: Vesoljske avanture (2005), animirane Hiše pošasti (2006), Srca iz črnila (2008), Doma gospodične Peregrine za nenavadne otroke (2016) ali celo džungelske pustolovščine Jumanji (2017) s 'Skalo' Johnsonom. Vsaj zehanje bi bilo komu prihranjeno.

30. nov. 2018

Venom (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Še ena beležka v spomin samemu sebi in namig vsem, ki si morda še niso ogledali zadnjega Marvelovega umotvora: absolutno ničesar ne zamujate. Stripovska akcijsko-komična sprdačina režiserja Rubena Fleischerja (Zombieland) je ultimativni dokaz o edinem motivu studiev (Sony), da med najmanj zahtevnimi in najmlajšimi gledalci nastrgajo še nekaj zelencev na račun superjunaške filmske paradigme, ki nas že (pre)dolgo dolgočasi z vse bolj konfekcijskimi in suhoparno generičnimi polizdelki. Prav jim pride celo stranski lik med antagonisti domišljijskega univerzuma Pajko-Fanta (kot njegova temna različica se je prvič pojavil v antologiji Marvel Super Heroes Secret Wars leta 1984); iz slabo razdelanega lika so skušali ustvariti ciničnega anti-junaka, ki se kot vesoljski simbiont organsko polasti propadlega novinarja Eddieja Brocka, da bi se med pljuvanjem sarkastičnih enovrstičnic v skupnem telesu orjaškega zobato-lovkastega stvora zoperstavila ... komu ali čemu, pravzaprav? Smešno stereotipnemu megalomanskemu bogatašu Carltonu Draku, drugemu — še zlobnejšemu — simbiontu, ki želi z vojsko črnih sluzavcev zavladati svetu ljudi, ali pa kar vsem pokvarjenim kriminalcem ter zatiralcem nedolžnih in pravičnih?



Težko je verjeti, kako uborno filmsko izkušnjo je po (resda neumnem) scenariju Jeffa Pinknerja, Scotta Rosenberga in Kelly Marcel dostavil Fleischer: nezanimivi, enodimenzionalni liki s sramotno potrato zvezdniške zasedbe odličnih glumačev (Tom Hardy, Riz Ahmed) in sijajnih igralk (Michelle Williams, Melora Walters), podpovprečni posebni učinki in temačno stiliziran videz naključnih sci-fi akcijad iz devetdesetih (ki ni retro-posrečen, ampak kvečjemu nepregleden), nadvse duhamorni spopadi in enolični prizori pregona, neartikulirani in razpršeni antagonisti, otročji dialogi ter docela neprepričljiv pripovedni kontekst (četudi gre za strip), vse skupaj ustrojeno po vnaprej znani, premočrtni hollywoodski formuli instantne, hitre pozabe vredne PG-13 hrane. Da je za spoznanje bolj gledljiv od še enega letošnjega razočaranja, kaotičnega Blackovega novega Predatorja (2018), mu je težko šteti posebej v prid. Kar zadeva premiso o sleherniku, ki mu tujek v telesu (proti njegovi volji) podeli nadčloveške moči, pa si vsekakor raje oglejte Whannellov sci-fi triler Upgrade (2018), kakor sem že takrat predlagal; četudi ima svoje pomanjkljivosti in nedoslednosti, je v primerjavi s tem skrpucalom videti kot najboljši film vseh časov.

28. nov. 2018

Possum (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Mother, Father, what's afoot? Only Possum, black as soot.
Mother, Father, where to tread? Far from Possum and his head.
Wait awhile, my little child, for what is playing dead.
Possum, with his black balloons, will eat you up in bed.


Nekdanji britanski igralec v televizijskih serijah Matthew Holness je svoj celovečerni prvenec zasnoval po lastni kratki zgodbi Possum v antološki publikaciji z naslovom The New Uncanny: Tales of Unease (knjiga s skupno 14 avtorji je leta 2008 izšla pri založbi Comma Press). Temačno zgodbo o potlačenih freudovskih strahovih in peklu človeške disfunkcije sta menda navdihnili klasika nemškega ekspresionizma Vampyr (1932) danskega režiserja Carla Theodora Dreyerja ter poznejši Martin (1978) mojstra Georgea A. Romera o težavnem mladeniču, ki iz nekega razloga misli, da je vampir. Bizarna pripoved spremlja čudaškega lutkarja Philipa (odlični Sean Harris), ki se po skrivnostnem škandalu vrne v razpadajočo domačo hišo na turobnem, pustem angleškem podeželju. V spalnici sta v nepojasnjenem požaru nekoč tam živa zgorela njegova starša; Philipa mučijo nestvarni spomini na otroštvo, zlasti na neki srhljivi dogodek, povezan s črnimi baloni. Zdaj tam živi le še njegov odljudni očim Maurice (Alun Armstrong), priskuten in redkobeseden starec z nenavadno velikimi dlanmi. Televizijska poročila pretresajo novice o izginulih najstnikih v okolici, Philip pa se skuša med pošastnimi vizijami in bolečimi prebliski znebiti bremena poklicnega rekvizita, ki ga prenaša v potovalni torbi: groteskne lutke velikanskega kosmatega pajka s človeško glavo. Zdi se, da je to nemogoče, bodisi da zloveščo reč potaplja v industrijski kanal ali zažiga na dvorišču za hišo: osmeronoga nakaza se zlepa noče ločiti od svojega gospodarja — kot bi šlo za utelešenje otroških travm in občutkov krivde, ki se vztrajno vračajo k zdaj odraslemu Philipu. Kaj se je zgodilo pred mnogimi leti, kar ga je zaznamovalo do te mere, da ne loči več resničnosti od nočnih mor?

Look at Possum, there he lies. Children, meet his lifeless eyes.
See his nasty legs and tongue. When he wakens, watch him run.
Here's a bag, now what's inside? Does he seek, or does he hide?
Can you spy him, deep within? Little Possum, black as sin.


Film tematsko in asociativno spomni na legendarni Cronenbergov psihotriler Spider (2002) z Ralphom Fiennesom ali celo kultni Lynchev Eraserhead (1977); izkrivljeno simbolne in abstraktne podobe nezavednega, neoprijemljiv vtis nelagodja, grozljivo pusta post-industrijska pokrajina in v mračnih kotičkih vztrajno prežeča patologija strtega človekovega uma. Pajkove noge kot dolgi tipajoči prsti iz domišljije zlorabljenega otroka, ki sprevrženo ravnanje odraslih sublimira v verze o strašnem mučitelju (in morilcu) iz zamaknjene preteklosti. Elektronsko pulzirajočo glasbo Radiophonic Workshop (pri televiziji BBC) dopolnjuje 35-mm kamera Kita Fraserja, ki retro-vizualnosti spranih filtrov vdihne občutek britanske žanrske klasike iz osemdesetih. Prepričljivi značajski glumač Harris (24 Hour Party People, A Lonely Place to Die, Southcliffe) je naravnost hipnotičen in v duševno izmaličeni lik se prelevi z metodično natančnostjo. Škoda le, da režiser v svoji neizkušenosti preveč časa zapravi z razvlečeno karakterizacijo, ki sicer gledalcu s sočutjem in odporom obenem približa lik, vendar v finalnem razkritju sorazmerno premalo energije porabi za čustveno razbremenitev in razdelavo tistega, kar je tako pikolovsko gradil. Če bi le nekaj minut manj namenil osrednji figuri, ki z mučno trpinčenostjo tava skozi svoje srhljive predstave, na račun malce bolj razumljivega epiloga in doslednejšega zmnožka vseh neznank, bi bilo idealno. Vendar mu razen odlično odmerjenih strašljivih prizorov — če odmislimo par (učinkovitih) -BU!- trenutkov — kljub temu uspe najpomembnejša funkcija tega žanra: bizarna zgodba kot oduren vonj nečesa razpadajočega, ki se ga je nemogoče rešiti, ostane z nami še dolgo po ogledu. Ena zanimivejših letošnjih grozljivk (od producentov Survivalista, kakor omenja napovednik) vsekakor ni za ljubitelje instantnih kokičarskih klišejev in plehkih hollywoodskih formul.

Bag is open, growing wider. What's inside it, man or spider?
Little boy, don't lose your way. Possum wants to come and play.
The parcel opened, out it sprang, the black long-legged Possum man.
Children, run! He'll eat and smother any child without a mother.