16. nov. 2018

Ja Tarzan, a ti Čita

Kloakalne zoolitve 2018: Here we go

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

14. nov. 2018

The Predator (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Marsikateri prispevek na tem blogu sem napisal bolj kot beležko samemu sebi in tudi ta je tak. Kdor je hotel videti ta film, je to gotovo že zdavnaj storil, in sprva ga niti nisem nameraval omenjati. Ampak ga bom vseeno; le toliko, da se bom čez nekaj časa še spomnil na največje filmsko razočaranje leta 2018 — glede na to, da uborno pr(e)datorsko skrpucalo Shana Blacka, nekoč enega najobetavnejših in najbolj pronicljivih hollywoodskih scenaristov (franšiza Lethal Weapon, Last Action Hero, The Long Kiss Goodnight, Kiss Kiss Bang Bang, Iron Man 3, The Nice Guys), utone globoko v pozabo že minuto po ogledu. Režija je zahtevna reč in vsak tega pač ni enako sposoben; že pri tretjem Železnem možu (2013) in še bolj pri Pravih fantih (2016) sem si želel, ko bi namesto samega Blacka vsaj na platnenem stolčku sedel kdo drug. Tokrat pa k velikemu Ktuluju molim za to, da Shane nikoli več ne bi stal za kamero.

Predator je vedno veljal za enega izmed najhujših ubijalskih stvorov, če ne kar za najhujšega. Kult se je vzpostavil leta 1987, ko se je z nezemeljskim morilcem ubadal Arnold Schwarzenegger, franšiza pa se je počasi razširila, najprej s čisto solidnim nadaljevanjem Predator 2 (1990), potem še z dvema precej zabavnima, a ne izjemnima crossover filmoma, kjer sta se soočila Alien in Predator (AVP 2004 in AVP Rekviem 2007), nazadnje pa še s Predatorji (2010), atraktivno streljačino z veliko atraktivnimi smrtmi. Najnovejši Predator je sicer obljubljal veliko, sploh ker je režijsko taktirko prevzel Shane Black, zaslužen za kar nekaj udarnih akcijskih filmov. Vendar ni samo razočaral, ampak pogorel na celi črti, saj je zgrešil celotno poanto franšize, ki ponuja kar največ akcije in klanja. Namesto tega je ustvaril negledljiv hibrid vojaške drame in družinske komedije, v kateri psi in otroci samoumevno preživijo. —Veronika Šoster, Filmstart

Težko je verjeti, kako neduhovito, značajsko medlo in nepovezano štreno z zevajočimi pripovednimi luknjami je izprdnil Black. (K sreči se vsaj ni pojavil v klišejskem kameo nastopu, kot tudi ne Švarci, ki je zaradi pičle minutaže gladko zavrnil sodelovanje.) Vajeni smo že zavajajočih napovednikov s prizori, ki se potem v filmu ne pojavijo; vendar njegova nekoherentna in težko sledljiva dramaturška nit z mnogimi siloma vrinjenimi prizori kaže na to, da je šlo pri montaži in postprodukciji nekaj resno narobe. (Če ne štejemo naknadno izbrisanih likov Steva Wilderja, Edwarda Jamesa Olmosa in še koga.) Black je sicer domnevno predvidel drugačen epilog, kjer se "dobri" predator ob boku vojaških prismuknjencev bori zoper "zlobnega" hibridnega predatorja (glej tudi katerikoli Jurašič park), a je zaradi ušivega odziva testnega občinstva potem studio 20th Century Fox ukazal spremembe in naročil novo snemanje celotne sklepne tretjine filma. Way to go, morons. Zdaj smo pa res dobili mojstrovino.

One of the demands they had for the new third act was to add more action because they thought the original was too talky. This explains many plot holes, continuity mistakes and bad editing problems the movie suffers from. (Vir: IMDb)


O plehko generični podobi, neumni igralski predstavi, podpovprečni akcijski plati in popolnem manku kakršnekoli napetosti ali vzdušne preganjavičnosti, ki ju je tako sijajno ustvaril John McTiernan v izvirniku leta 1987 (in do neke mere tudi Stephen Hopkins v drugem delu leta 1990), sploh ne bi govoril. Leseni Thomas Jane, ki ga kot glumača že tako ne cenim najbolj, je kot lik s Tourettovim sindromom dobil svojo novo najbolj debilno vlogo doslej, Jake Busey in mladi Jacob Tremblay sta žalostno neizkoriščena, vulgarne yo-mama dovtipe stresajoči Keegan-Michael Key nezanimiv, vsi drugi pa dolgočasni in prav patetično neubrani. Neusmiljeni vesoljski plenilec je v vseh različicah smešen (namesto strašljiv), tista čudaška nezemeljska pasja bitja so groteskna in celo mikavna Olivia Munn izpade kot neposrečen akcijsko-komični sidekick brez prave funkcije. Z eno besedo: polomija. Če ga kdo še ni videl (v kinu), naj se ne trudi s hudourniško spletno inačico, ni vredno izgubljati časa. S predelavo franšize v zase značilno akcijsko komedijo (pa še to ne) je Shane Black zamočil. Vendar je v njegovi režiji že napovedana pustolovska akcijada Doc Savage (po šundovskem liku iz tridesetih let), menda s 'Skalo' Johnsonom in kot priredba izvirnika Doc Savage: The Man of Bronze (1975), za katero lahko le upamo, da jo bodo po katastrofalnem neuspehu nadaljevanja Predatorja nazadnje preklicali ali dodelili komu drugemu.

12. nov. 2018

The Equalizer 2 (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Zvezdniški zamorec Denzel Washington, verjetno že nekaj časa najvšečnejši ameriški temnopolti igralec pri večini ljubiteljev sedme umetnosti, v svoji bogati in raznovrstni štiridesetletni karieri še ni posnel filmskega nadaljevanja — do zdaj. Z moje strani vsa čast za načelno nenaklonjenost oportunistični logiki sequelov, ki jih narekuje zgolj in samo dobiček kravatarjev; a tudi najmočnejši prej ali slej klonijo. Bling! Denzela je menda prepričal scenarij (spet Richard Wenk), ki pripovednemu ozadju, likom in njihovi karakterizaciji namenja nekolikanj več globine kot premočrten, stilizirano stripovski in docela neverodostojen prvi del Fuquajevega Pravičnika (2014), bolj ali manj namenjenega zgolj otročjemu zadoščenju nezahtevnega gledalca nad krvavim kaznovanjem zlobnežev.



Kdo bi si mislil: ne vem, kdaj se mi je kateri sequel nazadnje zdel vsaj enako posrečen, v določenih pogledih nemara celo bolj zaokrožen od izvirnika. Očitna izjema, ki potrjuje pravilo. Bržčas sem tako naveličan konfekcijske hollywoodske akcije, plitvih likov in šablonskih zgodb, da se (mi) zdi film, ki sklene nameniti več časa zakulisju in čustveni komponenti likov, kot dobrodošlo olajšanje. Saj ne, da se je Fuqua tokrat izkazal mojstrsko ali kakorkoli nadpovprečno; a vendarle gre pohvaliti korak nazaj pri prikazu brezglavega uličnega pravičništva (ne glej Death Wish) in dvoumne moralne osnove, ki upravičuje dejanja arhetipskega (super)junaka. Mimogrede, napovednik je tako kot že večkrat docela zavajajoč, da ne rečem lažniv: mnogi prizori se v filmu nikoli ne pojavijo.

Skrivnostni slaboritnež Robert McCall, ki za krinko čez dan vozi taksi za Lyft (nekaj takega kot Uber), se mora tokrat ubadati z izdajalci v lastnih vrstah — natančneje v Obrambni obveščevalni agenciji (Defense Intelligence Agency), katere pripadnik je nekoč bil in kjer ima zdaj še eno zvezo, prijateljico in nekdanjo sodelavko Susan (Melissa Leo). Ta preiskuje umor še enega uslužbenca Agencije v Bruslju, za kogar naj nihče ne bi vedel, da je v resnici vohun. Kaže, da gre za interni posel: nekdo premišljeno in načrtno obračunava z agenti in prej ali slej bosta prišla na vrsto tudi Susan in Robert — če ta prej ne najde storilca in poskrbi za ekvalizacijo.



Nekaj več značajskih obrisov in karakterne substance je tokrat dejansko zaznati v namigih na McCallovo preteklost: bil je vojak, pripadnik posebnih enot in pozneje agent pri DIA, bil je poročen in še vedno ga muči spomin na pokojno ženo Vivienne (Enku Gubaie); podobno kot trpinčeni mladi prostitutki v prvem delu pa zdaj pomaga nekaterim naključnim znancem (ostarela redna stranka, ki išče davno izgubljeno sestro, ter nadarjeni mladi črnski umetnik, ki ga krajevni nepridipravi novačijo v svojo tolpo), ker tako očitno kompenzira moralni in osebnostni deficit iz dvomljive, težavne preteklosti. Škoda le, da po obetavnem nastavku ustvarjalce tudi tokrat zanese v klišejske zaplete in stereotipno vsemogočni epilog (vključno s še enim končnim spopadom zoper izurjene plačance), ki v resnici ne terja posebne kolateralne škode ali žrtvovanja integritete — jasno, obeta se namreč še tretji del Pravičnika. Tokratni je pridelal trikratni znesek proračuna, zato je ta možnost zelo verjetna. Če ne bilo posredi izjemne Denzelove karizme in suverenega nastopa podporne zasedbe, bi srednji del trilogije izzvenel kot še en generični, nepotrebni izdelek hollywoodskega tekočega traku; tako pa lahko ipak prizanesljivo prikimam vnovičnemu sodelovanju Washingtona in Fuquaja ter ga priporočam vsaj oboževalcem prejšnje zgodbe — a ne pričakujte cenenega senzacionalizma, revolucionarnih akcijskih bravur ter infantilne eksplicitnosti.

8. nov. 2018

Papillon (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Razvpiti francoski obsojenec in pisatelj Henri Charrière (1906—1973) je svojo kalvarijo v zloglasni jetniški koloniji Bagne de Cayenne v Francoski Gvajani, znani kot Hudičev otok (eden izmed treh v skupini Îles du Salut), slikovito opisal v romanu Papillon (slov. Metulj, Mladinska knjiga 2007, zbirka Žepnice, prevod Branko Madžarevič). Sicer je avtor sam priznal, da je v njegovi biografski izpovedi nemara tri četrt resničnega, preostanek pa umetniško malce prirejenega; dočim so nekateri njegovi poznejši kritiki podvomili celo o tem, ali je Charrière sploh kdaj zares bil jetnik Hudičevega otoka. Kakorkoli že, po mednarodni knjižni uspešnici je že slavni ameriški režiser Franklin J. Schaffner (Planet opic, Patton, Fantje iz Brazilije) posnel istoimensko jetniško dramo Papillon (1973), v kateri sta v obeh osrednjih vlogah nastopila največji ameriški glumač svoje generacije Dustin Hoffman (v vlogi obsojenega ponarejevalca Louisa Dege) ter največji hollywoodski frajer vseh časov Steve McQueen (v vlogi neuklonljivega falota Papija z tetovažo metulja na prsih). Upravičeno težko bi bilo verjeti, da bo Schaffnerjevo mojstrovino (s scenarijem Daltona Trumba in sijajno glasbo Jerryja Goldsmitha) mogoče kakorkoli prekositi; po mojem skromnem mnenju gre za eno najboljših jetniških dram, kar so jih kdaj posneli. (Seveda pa glej tudi Cool Hand Luke, The Shawshank Redemption, Escape from Alcatraz, Midnight Express, In the Name of the Father, Birdman of Alcatraz, Bronson in tudi katero od mnogih interpretacij slavne literarne Dumasove zgodbe o grofu Monte Cristu.)

In zdaj retorično vprašanje: zakaj se potemtakem lotevati rimejka? Odgovor: zgolj zaradi cvenka, kakopak. Okej. Pa se je izplačalo?

Hoffmana oziroma Louisa je tokrat upodobil ameriški mladec egipčanskega rodu Rami Said Malek (Oldboy, The Master), ki ga prav te dni gledamo kot Freddieja Mercuryja v glasbeni drami Bohemian Rhapsody (2018), v vlogo McQueena oziroma Papillona pa se je vživel njegov rojak Charlie Hunnam (Pacific Rim, King Arthur: Legend of the Sword, The Lost City of Z, serija Sons of Anarchy). Prvi je že po naravi suhljat in nebogljen, slednji pa je za svoj lik shujšal za 16 kilogramov (posebej za prizore stradanja med prestajanjem večletne kazni v samici), vendar bi težko rekel, da sta me razen telesne preobrazbe posebej prepričala tudi z igralsko vzajemnostjo. Še bolj kot to je problematična dramaturgija šibko povezanih, skoraj nelinearnih motivov iz jetniškega življenja in filmska percepcija minevanja časa — ki kljub krepko več kot dveurni minutaži daje vtis, kot bi Dega in Papillon v zaporu preživela vsega nekaj dni, medtem pa bi instantno shujšala in čudežno osivela (čeprav je Charrière na Hudičevem otoku preživel 12 let, od tega zaradi poskusa bega prvič 2 leti kazensko v samici in drugič celih 5 let). Njuni soigralci niso večje pozornosti vredni (medtem ko so v izvirniku pomembno podpirali kontekst in ozadje), mnoge doživljaje je danski režiser Michael Noer preprosto izpustil (denimo legendarno srečanje s kolonijo gobavcev, ki ubežnikoma omogočijo pobeg s čolnom), medtem ko po nepotrebnem zapravlja čas s prikazom Papijevega življenja pred obsodbo in po uspešnem pobegu (scenarij se menda prepleta tudi s Charrièrovim romanom Banco), zlasti pa sem pogrešal bistveno komponentno Schaffnerjevega filma in mnogih drugih zaporniških dram: neskončno junakovo hrepenenje po svobodi, neuklonljivost človekovega duha in njegovo željo po moralni drži, ki se z nesmrtnim prijateljstvom in trmasto, neomajno integriteto zoperstavlja institucionalizaciji, indoktrinaciji, ponižanju, razčlovečenju in arhetipski, božanski nepravičnosti.

Ne morem reči, da je film slab, tudi tehnična plat je nadvse solidna; vendar sem ga doživljal kot mlačnega, neutemeljenega in predvsem docela nepotrebnega. Če še ne poznate izvirnika Papillon (1973), od srca priporočam ogled — potem pa se lahko skupaj gremo cineastično dialektiko in analitično primerjavo.

4. nov. 2018

Red Planet (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Motiv človeka na Marsu se je v zgodnjih literarnih delih (znanstvene) fantastike začel pojavljati že koncem 19. stoletja. Astronavti so ta planet prvič obiskali v romanu Across the Zodiac pisca Percyja Grega leta 1880, Vojna svetov H. G. Wellsa sega v leto 1898, serija Princesa na Marsu knjižnega Tarzanovega očeta Edgarja R. Burroughsa je izhajala v letih 1912—1943, v petdesetih je Marsovske kronike pisal slavni Ray Bradbury, v šestdesetih pa Tujca v tuji deželi njegov rojak Robert A. Heinlein. Zavojevanje rdečega planeta je bil motiv domišljije tudi pozneje in vse do sodobnega časa, ko NASA resno napoveduje človeško odpravo na Mars najpozneje do leta 2030. Kajpak smo tudi filmov na to temo videli že nebroj; A Trip to Mars je bil posnet že v začetku prejšnjega stoletja, pozneje pa smo na rdečem površju videli še druge zgodbe, od zgodnjih Rocketship X-M (1950) in Flight to Mars (1951) do klasik tipa Total Recall (1990) in žanrskih vaj v slogu Mission to Mars (2000), stripovskega John Carter (2012), sci-fi zombijade The Last Days on Mars (2013) in robinzonovskega Marsovca (2015) betežnega Ridleyja Scotta.



Prvi in doslej edini celovečerec režiserja videospotov Antonyja Hoffmana je izšel istega leta kot podoben projekt Mission to Mars njegovega slavnejšega rojaka Briana De Palme (taki filmski "dvojčki" so bili tudi Nosferatu the Vampyre in Dracula leta 1979, Braveheart in Rob Roy leta 1995, Dante's Peak in Volcano leta 1997, animiranki Antz in A Bug's Life ter uničevalščini Deep Impact in Armageddon leta 1998 in tako dalje), vendar je ob dejstvu, da niti slednji ni bil ravno cineastična mojstrovina, potegnil še veliko krajšo.

Ridikulozni sci-fi triler Rdeči planet je šolski primer tega, kako — klub razmeroma obetavni premisi in spodobnim tehnikalijam — narediti kar najbolj ušiv možni PG-13 izdelek. Recept za polomijo? Projekt zaupaj neznanemu in neizkušenemu režiserju, scenarij naj bo karseda preprost in sprt z vsakršno znanstveno verodostojnostjo, liki z infantilnimi dialogi naj bodo bolj ali manj nekarakterizirani, za nameček pa naj se dva izmed glumačev na smrt spreta in dobesedno stepeta. Val Kilmer in Tom Sizemore, ki že tako nista baš igralska virtuoza in oba skupaj ne sežeta do kolen večini glumaških kolegov te generacije, se po neki otročji Kilmerjevi zameri menda nista mogla več videti; zato so mnoge skupne prizore potem snemali z njunima dvojnikoma. Saj ne, da je to bistveno okrnilo igralsko vzajemnost in čustveno interakcijo — tudi brez tega so protagonisti tako neznosno zoprni, objestni in zabiti (razen vselej zanimivega veterana Terenca Stampa), da jim gledalci praktično od vsega začetka privoščimo čimprejšnjo in čim bolj bolečo smrt. Večinoma se to tudi zgodi, vendar finalno zadoščenje (s posebej butasto enostavno rešitvijo) kljub temu tragično izostane.

Fabula o raziskovalni misiji, ki naj bi odkrila, zakaj se je po desetletjih uspešne teraformacije v marsovski atmosferi nenadoma kritično znižala raven kisika, je tiste sorte, kjer ničesar ni mogoče jemati resno ali imeti za avtentično: niti debilnih znanstvenikov (ki v ladijskem laboratoriju kuhajo šmarnico) in nabildanih medzvezdnih pilotov (ki se s presežkom testosterona šopirijo kot srednješolski pavijani), niti vrhunskih strokovnjakov in izbranih svetovnih izvedencev, ki delujejo kot vesoljski osnovnošolci (glej tudi Event Horizon), niti politično korektne odločitve o ženski kapitanki (z nepopisno dolgočasno Carrie-Anne Moss), niti šeprtljavega kolebanja med filmskimi antagonisti — od napadalnega marsovskega mrčesa (napačno identificiranega kot nematode oz. gliste) do pokvarjenega bojnega androida AMEE, ki našim junakom zagreni dan — in niti stereotipne šibke premise o neomajnosti človekovega duha ter njegovi iznajdljivosti, ki izzveni v prazno kot prdec v burji.

Zakaj pišem o tem ponesrečenem kritiškem in finančnem flopu, ki s proračunom 80 milijonov potem ni nastrgal niti polovico te vsote? V svarilo. Med krompirjevimi počitnicami 2018 ga je pač spet predvajal Anal Ka, pa sem si ga v pomanjkanju navdiha in skrajnem obupu nad televizijsko ponudbo nekega večera pač ogledal. Zeh. Kdor ga nemara (še) ne pozna, ni zamudil ničesar; med vesoljskimi odpravami — bodisi na Mars ali kam drugam z Zemlje — bo našel toliko kvalitetnejših filmov, da jih bržčas ni treba niti naštevati.