The Devil's Rejects (2005)

IMDb | YouTube | Moja ocena: •••••••••

Robert Bartleh Cummings, bolj znan kot Rob Zombie — ustanovitelj, vokalist in umetniški vodja ameriške težkometalne skupine White Zombie (po istoimenskem filmu iz leta 1932 s slavnim Belo Lugosijem) — je leta 2003 navdušil privržence tovrstne glasbe in žanra s svojim režijskim prvencem House of 1000 Corpses. V neznosno brutalen poklon filmskim eksploitacijam iz sedemdesetih ter kultom kot The Texas Chainsaw Massacre (1974) je razen udarne glasbene podlage (v živopisani fantazmagoriji vseh mogočih B-movie klišejev) vnesel predvsem morbidno ikonografijo strastnega privrženca horror zvrsti in heavy metal simbolike: izrojeno, incestno družino psihopatskih kmetavzarjev, fascinacijo nad kulti, satanizmom in psihopatologijo, bizarno izkrivljene proizvode rockovske subkulture in seveda v krvavo nasilje zavit statement metafore o uporniških izobčencih politično korektne, sprenevedave in osladno indoktrinirane mainstreamovske (ameriške) družbe. Bolj kot dramaturgija ga je zato krasila šokantna vizualna podoba in bolj kot karakterizacija nepopisno ostudnih likov umetniška videoinštalacija, podprta s sadomazohizmom, cineastičnimi motivi serijskih morilcev in drugimi satiričnimi odsevi strahov vulgarnega zahodnjaškega potrošništva.



V kalejdoskopu stripovsko grotesknih pojav najbolj izstopajo liki, ki se vračajo tudi v nadaljevanju, v prevodu naslovljenem Satanov klan — recimo izprijeni klovn "kapitan Spaulding" (Sid Haig, po glavnem liku Groucha Marxa v komediji Animal Crackers iz leta 1930) in drugi člani razvpite družine rdečevratnikov Firefly: brat Otis (Bill Moseley) in sestra Baby (režiserjeva soproga Sheri Moon Zombie), opolzka matrona "mama Firefly" (Leslie Easterbrook) in arhetipsko iznakaženi velikan Tiny (Matthew McGrory). Nič manj pokvarjeni in čudaški niso niti predstavniki zakona, recimo sadistični šerif Wydell (William Forsythe), ki mu slepo maščevanje zaradi bratove smrti zamegli razum, umazani najeti morilci brez kakršnihkoli moralnih vrlin (Danny Trejo) in celo njihove naključne žrtve (veteran Geoffrey Lewis), med katerimi ni niti enega simpatetičnega in sočutje vzbujajočega lika. Zato se na prvi pogled zdi, da je Zombiejev namen zgolj slikovit videospot prikaza gravža in gorja, ob ustreznih vsebinskih poklonih kultom kot sloviti Cravenov The Hills Have Eyes (s katerim si v eni od vlog celo deli slavnega Michaela Berrymana), Peckinpahov Divja horda (1969) ali Pennov Bonnie in Clyde (1967) ter s ciničnim epilogom legendarne hilbilijevske balade Free Bird, zavitim v prispodobo romantično dekadentne samouničevalnosti slovitega nihilističnega Scottovega hita Thelma in Louise (1991).

Po sprejemu in spodbudnem izkupičku prvega filma so pri produkcijski hiši Lionsgate ponudili Zombieju, da bi napisal in režiral njegovo (neuradno) nadaljevanje, pri čemer se je razen neizprosne road-movie western zgodbe o brezkompromisnih izobčencih odločil za bolj surovo, realistično vizualno podobo, pri kateri v izpranih zrnastih odtenkih in hitrih prekrivajočih rezih nedodelanih prizorov uporablja digitalno kamero iz roke izkušenega snemalca Phila Parmeta. Ob pomanjkljivem razvoju zgodbe in likov (ki pa so v svoji sprevrženi neposrednosti sarkastično zabavni), nekaterih hitro pozabljivih performansih ter pomenljivo pretiranih vzorcih je dejstvo, da bodo Devil's Rejects in njegov prejšnji film — ki se z iztegnjenim sredincem in robato zunanjostjo rogata sterilni konvencionalnosti in družbenim normativom sprejemljivega — cenili zlasti privrženci glasbe in kinematografije tega kontroverznega filmskega ustvarjalca (oba filma sta prerasla v instantni kult). Seveda pa ga ne gre jemati preresno; njegova ekscesa vendarle prinašata satirični (skrajno)črnohumorni homage za vse ljubitelje žanra, ki se muzajo ob grozljivo makabrični predstavi in tarantinovsko sočnih dialogih tega sveže nepretencioznega avtorskega grindhousa, vedoč, da gre zgolj za ironični (kvazi)subverzivni trendovski showbusiness.



What's the matter, kid? Don't ya like clowns? Don't we make ya laugh? Aren't we fuckin' funny? You best come up with an answer, cos I'm gonna come back here and check on you and your momma and if you ain't got a reason why you hate clowns, I'm gonna kill your whole fucking family.

Film je posvečen prezgodaj umrlemu igralskemu orjaku McGroryju (1973—2005), ki je bržčas najbolj ostal v spominu z ganljivim likom velikana Karla v Burtonovi fantastični alegoriji Big Fish (2003). Heavymetalski enfant terrible Rob Zombie pa ne miruje in po dokaj mlačno sprejetem rimejku legendarnega Carpenterjevega slasherja Halloween (2007) že pripravlja priredbo njegovega sequela in celo kopico drugih projektov.

Cast Away (2000)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Celo nekomu, ki mu je sloviti Robinson Crusoe angleškega pisatelja Daniela DeFoeja še vedno najljubša knjiga iz otroštva (pa tudi sicer), vsaj na prvi pogled grozi, da bi se utegnil ob sodobni zgodbi o nesrečniku, ki po letalski nezgodi postane ujetnik odmaknjenega tihomorskega otočka, strahovito dolgočasiti. Pa se v izjemni psihološko-pustolovski drami slavnega ameriškega scenarista, producenta in režiserja Roberta Zemeckisa (trilogija Back to the Future, Death Becomes Her, Contact, What Lies Beneath, Beowulf), ki je po svoji svetovni megauspešnici Forrest Gump (1994) vnovič združil moči z igralskim zvezdnikom Tomom Hanksom, zgodi prav nasprotno. Izkaže se, da Hanks upraviči svoj sloves tako, da večino filma zlahka drži pokonci z nevsiljivo karizmo, dopadljivo (deloma komično in deloma sočutno) prezenco ter nadvse realističnim prikazom s časom obsedenega uslužbenca ekspresne pošte FedEx, s katerim se zlahka poistoveti povprečni slehernik hitečega, z gmotnimi dobrinami preplavljenega in vse preveč površnega sveta.



Skoraj dve uri in pol dolgo, a presunljivo kratkočasno zgodbo sestavljajo štirje samosvoji zaporedni časovni odseki: (a) hektični poslovni vsakdan tipičnega zahodnjaka, ki mu življenje narekuje ura; (b) obupani brodolomec, ki v boju z naravo skuša preživeti z omejenimi sredstvi; (c) utrjeni in neznosno osamljeni "Robinzon", ki skuša v čudaških pogovorih z odbojkarsko žogo "Wilsonom" predvsem ohraniti zdrav razum in golo razsodnost; ter (d) vstajenje od mrtvih in razodetje življenja, ki je v njegovi odsotnosti in mimo njega nepovratno šlo svojo pot.

Zemeckis je v časih vratolomnih hollywoodskih adrenalinskih akcijad, polnih posebnih učinkov in računalniške vizualizacije (ki se ju sicer tudi sam ne odreče popolnoma), veliko tvegal s filmom, ki večino časa in s kar najmanj dialogi prikazuje fizično in psihološko odisejado enega človeka — in tveganje se je izplačalo. Dobili smo edinstven film o srži človekovega bivanja in čutenja, ki prepričljivo presega metaforo o resničnih človeških vrednotah, boju s samim seboj in neupogljivosti duha ter standardno carpe diem pripoved o dragocenosti časa — pač pa prinaša univerzalno, navdihujočo parabolo o lastnosti, ki nas (razen nagona po samoohranitvi) dela najbolj humane: neuklonljivem upanju in trmastem iskanju smisla.



Film po zgodbi Williama Broylesa, v katerem Hanksov performans po mojem mestoma presega tistega v Forrestu Gumpu (in še kje), in ki razen dovršene dramaturgije in nevpadljive glasbene podlage mojstra Alana Silvestrija premore sijajno fotografijo in dramatično vizualizacijo, je bil deležen nominacij za oskarja in bafto, prejel pa je zlati globus za glavno moško vlogo in nekatere druge filmske nagrade.

We both had done the math. Kelly added it all up and... knew she had to let me go. I added it up, and knew that I had... lost her. 'cos I was never gonna get off that island. I was gonna die there, totally alone. I was gonna get sick, or get injured or something. The only choice I had, the only thing I could control was when, and how, and where it was going to happen. So... I made a rope and I went up to the summit, to hang myself. I had to test it, you know? Of course. You know me. And the weight of the log, snapped the limb of the tree, so I-I - , I couldn't even kill myself the way I wanted to. I had power over *nothing*. And that's when this feeling came over me like a warm blanket. I knew, somehow, that I had to stay alive. Somehow. I had to keep breathing. Even though there was no reason to hope. And all my logic said that I would never see this place again. So that's what I did. I stayed alive. I kept breathing. And one day my logic was proven all wrong because the tide came in, and gave me a sail. And now, here I am. I'm back. In Memphis, talking to you. I have ice in my glass... And I've lost her all over again. I'm so sad that I don't have Kelly. But I'm so grateful that she was with me on that island. And I know what I have to do now. I gotta keep breathing. Because tomorrow the sun will rise. Who knows what the tide could bring?

The Exorcist (1973)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Have you ever heard of exorcism? It's a stylized ritual in which rabbis or priests try to drive out the so-called invading spirit. It's pretty much discarded these days, except by the Catholics who keep it in the closet as a sort of embarrassment. It has worked, in fact, although not for the reason they think, of course. It was purely the force of suggestion. The victim's belief in possession helped cause it. And just in the same way, this belief in the power of exorcism can make it disappear.



Ameriški pisatelj William Peter Blatty je v petdesetih letih, ko je bil še študent jezuitske univerze v Georgetownu, slišal za odmevno afero o resničnem primeru izganjalske prakse pri nekem obsedenem trinajstletnem dečku. To ga je navdihnilo, da je leta 1971 napisal roman The Exorcist, kjer starejši jezuitski duhovnik Merrin med arheološkimi izkopavanji v severnem Iraku naleti na kamniti kipec demona Pazuzuja (starodavno asirsko božanstvo vetra, neviht in povodenj). Obenem se začnejo pri dvanajstletni Regan (Linda Blair), hčeri slovite igralke Chris MacNeil (Ellen Burstyn), ki ravno snema nov film v Georgetownu, dogajati shrljive telesne in psihološke spremembe — okrog nje pa nepojasnjene nesreče, ki jih že raziskuje sumničavi policijski detektiv Kinderman (Lee J. Cobb). Ko se vsi poskusi, da bi pravoverna medicina pojasnila njeno bolezensko stanje, izjalovijo, se obupana mati končno obrne na očeta Damiena Karrasa (Jason Miller), verskega strokovnjaka za parapsihologijo. Duhovnik, ki se po smrti svoje matere spopada z dvomom o lastni veri, zgrožen ugotovi, da je dekličina obsedenost videti avtentična, in se kot skrajno metodo odloči uporabiti eksorcizem. K zahtevnemu obredu povabi najbolj izkušenega cerkvenega izvedenca za to, ostarelega očeta Merrina (Max von Sydow) osebno. Nihče od njiju se ne zaveda, da bodo v boju zoper mračne sile potrebne tudi žrtve.

You show me Regan's double, same face, same voice, everything. And I'd know it wasn't Regan. I'd know in my gut. Now, I want you to tell me that you know for a fact that there's nothing wrong with my daughter, except in her mind. You tell me for a fact that an exorcism wouldn't do any good. You tell me that!

Po knjigi posneti Izganjalec hudiča je sčasoma prerasel v nesmrten žanrski kult, ki ga štetejo za eno najbolj kontroverznih grozljivk v zgodovini (gotovo pa najbolj uspešnih, saj je film prinesel več kot štiristo milijonov dolarjev v blagajne po vsem svetu) ter zavoljo nenavadnih produkcijskih in snemalnih razmer ovijajo v tančico urbane legende, ki se je je svoje čase oprijel sloves pristno "prekletega" filma. Denimo zaradi poškodbe Burstynove pri snemanju, požara, ki je zajel prizorišče, nepojasnjenih smrti nekaterih članov snemalne ekipe in celo igralcev, domnevnih čustvenih težav, ki jih je po končanem snemanju doživljala mlada Linda Blair, prepovedi njegovega predvajanja in obsodb verskih organizacij, celo samega Vatikana, in še marsičesa. Da seveda o njegovih grozljivih motivih ne govorimo: gnusna preobrazba mlade Regan, bizarni poltergeistovski pojavi, srhljivi grgrajoči demonski glasovi in zeleni izbljuvki, obračajoče se glave in strašljiva metamorfoza nežnega dekleta, opolzki seksualni izpadi obsedene mladoletnice, sporna psihologizacija vere in sloviti subliminalni prizori pojave kapitana Howdyja — vse to je pripomoglo k slovesu najbolj razvpitega filma vseh časov, med ogledom katerega je zgroženo in pretreseno občinstvo množično zapuščalo kinodvorane.



Mirabile dictu, don't you agree? —You speak Latin? —Ego te absolvo. —Quod nomen mihi est? —Bon Jour. —Quod nomen mihi est? —La plume de ma tante.

Vsak film skozi čas izgubi nekaj svoje ostrine, pa vendar: kljub novodobnim strašljivkam, seveda podprtim s posebnimi učinki (ki povečini zasenčijo njihovo zgodbo in like), Izganjalec hudiča ostaja še dandanes vsega spoštovanja vredna, prelomna, strašljivo vzdušna, mučna, navdušujoče izprijena in globoko zapomnljiva predstavnica svojega žanra, ki je močno pred svojim časom vizionarsko oznanjala dobo filmskih grozljivk širokega vsebinskega spektra — od simboličnih alegorij in komično grotesknih fars do najbolj sprevrženih in krvavih gore-festov. Poleg tega v svojem najbolj spornem aspektu ni izgubila veliko od svoje nekdanje moči: razen številnih freudovskih insinuacij gre namreč za brutalno kritiko pokroviteljske indoktrinacije cerkvenih institucij, nezgrešljiv namig na (cerkveno) pedofilijo ter incest in sadomazohizem izza zaprtih vrat uglajene malomeščanske zunanjosti, poganske motive kultov in sekt nasproti pravovernim simbolom in skepticistično reduciranje krščanstva na nezavedno psihosomatsko avtosugestibilnost; kot nasprotje temu pa prav potrditev najvišje vere (in ljubezni) skozi ulimativno žrtev. Poleg ugledne igralske postave odlično karakteriziranih likov, sijajne vizualizacije in nepozabne zvočne ter glasbene podlage, so to največje odlike tega impresivnega filma — ki je, če upoštevamo revalorizirano vrednost, tudi največji finančni uspeh producentskega giganta Warner Brothers kadarkoli. Njegovim ustvarjalcem je prinesel 2 oskarja in 8 nominacij, 4 globuse in 3 nominacije ter številne druge nagrade — arhetipski lik z meglo ovitega izganjalca pa se je za vekomaj zapisal med najbolj prepoznavne ikone sodobne kinematografije.

Your mother's in here, Karras. Would you like to leave a message? I'll see that she gets it. Your mother sucks cocks in Hell, Karras, you faithless slime.



Film je dobil številna nadaljevanja, prequele ter množico drugih posnemovalcev, parodij in žanrskih poklonov, ki pa v ničemer niso dosegli podobnega vpliva, slovesa in uspeha. Režiser William Friedkin se je svojemu morebiti največjemu dosežku približal le še s prejšnjim filmom, legendarno Francosko zvezo (1971), ki mu je razen večne slave in drugih odličij prinesel tudi oskarja za režijo.

Hit poletja (2008)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Univerzalne osrednje teme sloven(celj)skega filma so: frustriranost, odnos s starši (posebej z materjo), (nemočno) zoperstavljanje sistemu, instituciji ali družbeni utečenosti, nesproščen seks in golota, socialna problematika. Vse to je mogoče zaslutiti tudi v filmu Metoda Pevca, tako kot Petelinji zajtrk posnetem po knjigi Ferija Lainščka, s katerim si delita tudi večino igralske postave: Primož Bezjak, Vlado Novak, Dario Varga, Bojan Emeršič. Nosilno [sic] vlogo se pak trudi držati pokonci Ula Furlan, spremljajo pa jo še znana imena glasbene in televizijske scene v medijskih vložkih (Sašo Hribar, Katarina Čas, Miha Šalehar), ki sestavljajo mozaik prepričljive umeščenosti zgodbe na trda tla slovenske realnosti.



(Valen)Tina pusti študij, da bi uresničila svojo veliko mladostno željo in se poskusila v profesionalni glasbeni karieri. Pri tem ji pomaga lokalni dripac, lastnik lokalov, "mojster za vse" in menedžer Maksi (Emeršič), ki ji priskrbi prve zveze in resne nastope. Pod svoje odkrilje jo nato vzame glasbeni producent Edi (Varga), ki pa od nje pričakuje še marsikaj bolj osebnega in intimnega. S prvimi uspehi pridejo tudi nesoglasja s fantom iz domačega kraja (Bezjak) in novopečena pevka kmalu pade v neizprosno kolesje industrije showbusinessa, kjer skuša z izkoriščanjem novega obraza in glasu vsakdo iztržiti predvsem čimveč zase.

Dramaturgija je v prvih dveh tretjinah zelo dobra, naracija tekoča in dogajanje zanimivo; nič ni odveč in ničesar premalo, zgodba osvežujoče preskoči cankarjanske detajle in morečo eksploracijo odnosov; resda na račun prepričljivosti in predvsem karakterizacije likov, ki je vnovič slovenskemu filmu primerna, a nas vsaj ne posiljuje s pretenciozno režiserjevo umetniško vizijo. Žal pa se proti koncu (ko se Tina sooča s ceno slave in razmišlja, kako bi se rešila zadolženosti ter malodane sužnjelastniškega odnosa svojega izprijenega producenta) dogajanje upočasni in zamegli, optimistični razplet pa vendarle pusti nekoliko trpek vtis nedorečenosti in številnih odprtih vprašanj.

Režiser, ki je priredil knjižno predlogo, se zanimivo loteva prikaza zakulisja slovenske (nemara tudi širše) glasbene scene in njenih preračunljivih, pokvarjenih, izkoriščevalskih protagonistov. Verjamem, da Lainšček (pa tudi Pevec) to estradno mlakužo do neke mere pozna(ta), pa vendar jo prikazuje(ta) vse preveč infantilno, naivno in poenostavljeno. Rekel bi, da (še) bolj kot spolni apetiti na njej vladajo privoščljivost, vrtičkarstvo, žlehtnoba in pritlehnost — saj se vendar poznamo, kaj?

Hči Miše Molk v glavni vlogi je luštna in simpatična, a kljub vsemu komajda zmore nositi breme lika, okrog katerega se suka vse dogajanje. Še dobro, da jo podpira zanesljiva ekipa prekaljenih igralcev, med katerimi me je prijetno presenetil "Zmago Batina" v dobro karakterizirani vlogi, ki zelo pretanjeno niha med likom oportunističnega, producentu (in zaslužku) lojalnega zajebanta, in nekoga, ki mu je iskreno do tega, da bi pomagal nadarjeni pevki na njeni glasbeni poti. Varga, ki ga kot gledališkega igralca zelo cenim (za vekomaj mi bo ostal v spominu kot Oberon v Rozmanovi priredbi Sna kresne noči), me v karakterni vlogi negativca prepriča približno toliko kot v Petelinjem zajtrku (beri: bolj malo) — morda zato, ker ga imam nenehno pred očmi kot Debevca iz NMK. Vsi drugi, od Cavazze in Novaka do Čušinove in Bezjaka (ki spet ne premore večjega glumaškega razpona od tistega v Naberšnikovem filmu), so postranskega pomena in ne prikažejo česa pretresljivejšega.



Celostno gre kljub vsemu za prisrčen in gledljiv slovenski film, ki sicer ne prinaša hudega presežka performansov ali posebej epske zgodbe, vendar z zaokroženo in mladostno podobo poskrbi za prijetno cineastično izkušnjo, ki po mojem skromnem mnenju prekaša tako opevan Petelinji zajtrk. In še nekaj imata filma skupnega: osrednji glasbeni komad, ki promovira zgodbo. Škoda, da tematsko tokrat nima zveze z njo, a je vendar čudoviti, ganljivi Abel in Kajn v izvedbi kristalno čistega in presunljivo toplega glasu Severe Gjurin (ki je sama zavrnila to vlogo in v playbacku namesto tega posodi glas Uli Furlan) — sicer ena najlepših pesmi enega naših najboljših novodobnih poetov, prekmurskega trubadurja, starega mačka Vlada Kreslina — pravzaprav daleč največji adut Hita poletja.

Ni nama šlo. Bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu nama bo fajn.

The Bridges of Madison County (1995)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Ljubezenska melodrama Najini mostovi je bil že drugi film v 90. letih, s katerim je cineastično javnost kot režiser presenetil hladnokrvni "umazani Harry" in cinični "mož brez imena" Clint Eastwood, potem ko je nekaj let poprej staro in mlado osupnil (in si prislužil številne nagrade) s svojim westernom Unforgiven (1992), kjer je domišljeno obrnil klišeje in podrl vse tabuje tega žanra; obenem pa je obudil novo obdobje filmskih kavbojk neizprosnega psihološkega realizma, ki so pometli s črno-belimi, enoplastnimi junaškimi liki iz preteklosti. Pričakovanja so bila toliko večja, ko je naznanil, da bo posnel dramatizacijo priljubljenega istoimenskega (delno avtobiografskega) romana ameriškega pisca Roberta Jamesa Wallerja, ene največjih ameriških knjižnih uspešnic 20. stoletja, ki so je po vsem svetu prodali v več kot 50 milijonski nakladi.

The old dreams were good dreams; they didn't work out, but I'm glad I had them.



No? Eastwood je bil vnovič mojstrsko kos izzivu. Odkrito rečeno, ljubezenske drame (poleg romantičnih komedij) niso med mojimi najbolj priljubljenimi žanri, prav nasprotno; a je ta vsekakor med onimi, ki so me popolnoma prevzele, očarale in prepričale, kako spreten filmski ustvarjalec je — za kamero in pred njo. V tokratnem filmu (v spominskem flashbacku odraslega brata in sestre, ki bereta pisma in oporoko svoje umrle matere) sam zaigra kot Robert Kincaid, fotograf revije National Geographic, ki v 60. letih pride v okrožje Madison sredi poljedelskega zakotja ameriške Iowe, da bi naredil nekaj posnetkov starih, lesenih pokritih mostov. Tam po naključju naleti na Francesco Johnson (Meryl Streep), zdolgočaseno, osamljeno, resignirano gospodinjo italijanskih korenin in nekdanjo učiteljico, ki je šolske table zamenjala za kmečko orodje in vzgojo svojih otrok — in ji življenje ni prineslo ravno tistega, o čemer je sanjala kot mlado dekle, ki se je v rojstnem Bariju zaljubilo v Američana Richarda Johnsona (Jim Haynie). Med Robertom in Francesco se že ob prvem srečanju vname iskra, ki se v štirih dneh, kolikor jih ima svetovljanski fotograf na voljo, razplamti v silovito ljubezensko romanco — sredi zadrtega kmetavzarskega mesteca, ki kar trohni od govoric, predsodkov, privoščljivosti in obrekovanja.

Things change. Everything does. One of the laws of nature. People are always so afraid of change. But if you look at it like it's something you can count on happening, it's actually a comfort. Not many things you can count on for sure.



Eastwoodov kinematografski čut za pretanjeno, neizrečeno in rahločutno je osupljiv; karakterizacija likov, nianse pomenov, arhetipskost ljubezenske zgodbe, izogibanje dolgočasnim klišejem, ceneni patetiki in predvidljivosti tovrstnih romanc — vse je ob čudovito atmosferični fotografiji, odlični glasbi in (kljub dolžini) sila kratkočasni dramaturgiji naravnost dovršeno. Če je v poznejših "Starih prdcih v vesolju" oz. duhoviti akcijski drami Space Cowboys (2000) ustvaril sarkastičen generacijski antipod (in obenem poklon) vsem novodobnim hollywoodskim hi-tech kozmičnim pustolovščinam, potem je s strastnimi in neizrekljivo erotičnimi Najinimi mostovi oz. "Love-and-sex-over-40" (vsaj pri njej, pri njem pa že "over-60") še pred tem zlahka peljal scat vse emtevejevske smešno soparne in nazorno fukaške hollywoodske romance joškatih in dolgonogih lepotic enodnevnic. Najbolj pa se njegov genij (vnovič) kaže v castingu, saj svojemu liku nasproti postavi drugo igralsko ikono stoletja, edinstveno Meryl Streep, ki je edina lahko (in vsekakor tudi je) kos nabritemu sivolasemu šarmerju pobalinskega nasmeška in predirljivih oči izpod sršečih obrvi. Njena odzivnost, telesna govorica, interpretacija misli in poudarkov avtorja romana, njen neverjeten glumaški razpon in izrazna paleta — igralka je potrdila svoj več kot zasluženi sloves in ustvarila enega svojih najbolj nepozabnih (morda najboljših) filmskih likov nasploh. Kemija med obema ljubimcema na platnu je fantastična in njuna karizmatična prezenca neprekosljiva: od prvega trenutka, ko se spoznata in v njegovem tovornjaku izmenjata nekaj bežnih besed; prizora, ko mu ona med telefonskim pogovorom nonšalantno popravlja ovratnik in kar ne more odmakniti rok; do vzdušno deževnega klimaksa, ko se ona krčevito drži kljuke vrat v moževem avtomobilu in se odloča, ali bi šla z Robertom, ki je v vozilu pred njima.

When a woman makes the choice to marry, to have children; in one way her life begins but in another way it stops. You build a life of details. You become a mother, a wife and you stop and stay steady so that your children can move. And when they leave they take your life of details with them. And then you're expected move again only you don't remember what moves you because no-one has asked in so long. Not even yourself. You never in your life think that love like this can happen to you.



Drama nikoli ne zdrsne v stereotipe, Francescinega moža denimo ne prikazuje kot odljudnega nasilneža (He's very ... clean. But he's also other things. He's a very hard worker. Very honest. Very caring. Gentle. Good father.), Roberta pa ne kot princa na belem konju (I was trouble. I had a temper.) in tudi Francesca se s svojimi dilemami spopada brez privzgojenih utvar in ideoloških predsodkov. Najini mostovi so čudovito univerzalna prispodoba neizpolnjenih ženskih hrepenenj ter privlačnosti neizrečenega in nesojenega; so tudi prizemljena refleksija zrele ljubezni, ki se zaveda minljivosti strasti in tega, da sreča in življenjski smoter ni v izpolnjevanju lastnih želja, kakorkoli mikavne že so.

I want to keep it forever. I want to love you the way I do now the rest of my life. Don't you understand — we'll lose it if we leave. I can't make an entire life disappear to start a new one. All I can do is try to hold onto to both. Help me. Help me not lose loving you.

Kontemplativni in globoko iskreni The Bridges of Madison County je največji Eastwoodov poklon romantičnemu žanru in kinematografiji za nežnejši spol; je njegov najbolj "ženski" film in ena najboljših priredb kakšne knjižne predloge. Svoje režisersko mojstrstvo in večstranskost je pozneje potrdil še v nizu filmov širokega žanrskega spektra (Mystic River, Million Dollar Baby, Letters from Iwo Jima, Changeling, Gran Torino), za Mostove pa si je prislužil številne nagrade, med drugim nominacije za oskarja, globus in cezarja.

Morem filmu sploh karkoli očitati? Verjetno. A se ta trenutek ne spomnim česa pomembnejšega. Vsekakor je eden od pomnikov ameriške kinematografije zadnjih desetletij in ironično zabaven pokazatelj širokih izraznih ravni, ki jih premore "okoreli" in "cinični" sivi stari maček Eastwood. Naj živi še dolgo, stari prdec.