25. maj 2018

A Quiet Place (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Naposled sem si z zamudo ogledal avtorsko čudo, pod katerim je kot režiser in eden od scenaristov podpisan John Krasinski (The Office, It's Complicated, Something Borrowed), o katerem je bilo toliko govora. Napeta sci-fi srhljivka o nevarnosti povzročanja hrupa, kjer v prijazni minutaži poldruge ure komajda kdo spregovori, je bila deležna velike pozornosti kritiške srenje in je naletela na huronsko navdušenje gledalstva. Pravzaprav ni težko dojeti, zakaj: odlično uporabljen dramaturški element (odsotnosti) zvoka, vzdušno občutena tenzija vsenavzočega strahu pred bliskovito smrtonosno grožnjo, izvrstna kemija med filmskima (in resničnima) zakoncema, brezhibna predstava čudovite Emily Blunt (The Devil Wears Prada, The Young Victoria, The Adjustment Bureau, Looper, Edge of Tomorrow, Sicario, The Girl on the Train) in za češnjo na torti trendovskega aktivizma še mlada glumaška začetnica Millicent Simmonds, ki je tudi v resnici gluhonema. Njen performans me sicer ni vrgel iz nogavic od navdušenja, če sem čisto odkrit (morda bi vendarle kazalo angažirati izkušeno, četudi normalno slišečo igralko), in tudi blagajniško ugodna cenzorska oznaka PG-13 je pri tovrstnem žanru vselej videti sumljivo oportunistično. Ampak okej.

Krasinski prinaša premiso o preživeli družini v opustošenem, povsem tihem svetu, kjer od vsepovsod nenehno prežijo na najmanjši šum občutljive, krvoločne vesoljske pošasti. (Sicer ne pojasni, od kod in kako so prišle, kako jim je uspelo v kratkem času skoraj povsem izbrisati civilizacijo na Zemlji in kako lahko brezumne orjaške bogomolke obvladajo tehnologijo medzvezdnih potovanj. Ali pa so trdoživi zobati hitronožci morda le umetno vzgojeni hišni ljubljenčki naprednejših vesoljcev, podobno kot v franšizi Osmi potnik? O vsem lahko le ugibamo.) Najmanjšega sina so izgubili zaradi trapaste otroške nepremišljenosti, ki je oče ni mogel pravočasno preprečiti; gluhonema najstniška hči pa se zdaj muči z lastnimi občutki krivde in bolečo dilemo, ali ji tudi oče (nezavedno) pripisuje odgovornost za tragični dogodek. Vendar se nimajo časa ubadati s tem: gre za golo preživetje, kjer je vsaka napaka usodna, in na poti je že nov član družine. Kako naj bi otrok prišel na svet, kjer vsako oglašanje pomeni skorajšnjo zanesljivo smrt?

Toda ambiciozna ideja se mnogokrat tudi spotakne ob svoje nastavke, kar je čedalje bolj vidno v drugi polovici filma. Sicer že takoj na začetku izvemo, da je lik Bluntove noseč, kar nakaže izredno razburljivo sceno rojevanja, ki je gotovo tudi eden izmed vrhuncev filma, toda ravno takrat pa začne logika filma tudi hitro padati, saj se pojavlja čedalje več nesmislov. Pošasti se kar naenkrat ne obnašajo tako suvereno kot poprej, priča smo nekaterim klišejem, očitne pa so tudi mnoge floskule. Zakaj družina ne živi pod zemljo, kjer se jih ne bi slišalo? Od kje jim elektrika? In še bi jih lahko naštevali, še posebej pri samem razpletu filma. Dlakocepsko oko pa se lahko obregne tudi na sam dizajn pošasti, ki močno spominja na tistega iz serije Stranger Things (2016), in glasbeno podlago, ki je skorajda identična kot v Villeneuvovem Sicariu (2015). —Jure Konestabo, Filmstart

Osrednja ideja in tematska zasnova filma sta zanimivi ter relativno izvirni; četudi smo o čutno ali telesno prikrajšanih likih (slepota, gluhota, invalidnost) ter smrtonosnih situacijah okrnjene percepcije protagonistov tudi v novejšem času videli že nekaj podobnih dramaturških konceptov (Zatōichi, Pitch Black, The Eye, Eli, It Follows, Don't Breathe, Hush, Mute). K sreči je z doživeto interakcijo likov in s poudarjenimi psihosocialnimi elementi dobro razvito sporočilo o pomenu družine in (ne)zmožnosti staršev, da bi naraščaj zaščitili pred nevarnim zunanjim svetom (glej tudi Midnight Special), četudi motiv žrtvovanja za otroke pogosto deluje preračunljivo in čustveno manipulativno. Vendar pa še tako zanimiv dramaturški koncept — v tem primeru odsotnost zvoka — izpade kot ceneno pripovedno gonilo in prikladen žanrski gimmick, če ga kontekstualno ne utrjuje realna konstrukcija filmskega sveta, v katerem se odvija. Ne gre za to, da je treba gledalcu vse nazorno pokazati in razložiti (recimo s pojasnjevalnimi sporočili na oglasni deski), temveč za prepričljivo podlago, ki niti za hip ne dopušča dvoma o verodostojnosti zgodbe v ospredju (odličen oris družbeno-političnega ozadja je Cuarónova distopija Children of Men), šele potem se lahko osredotočeno poistovetimo z liki in začutimo njihovo stisko. To je Krasinskemu uspelo le deloma; manjše nedoslednosti in slepe ulice niso tako moteče, a če se nakopiči preveč nelogičnosti, se lahko filmska zaokroženost v mislih gledalca hipoma poruši.

Pred nami je zgodba z na prvi pogled dobro zasnovo, ki pa ne prestane niti površnega preizpraševanja. Krasinski začne v sredinski etapi filma kršiti pravila, ki jih je postavil sam: nekateri zvoki so kar naenkrat dovoljeni, drugič je "sankcioniran" že veliko manjši šum. Če hočete res napeto grozljivko o gibanju v popolni tišini, poiščite raje fantastično Smrt v temi (2016) režiserja Fedeja Alvareza. Pa še to: kako je orjaškim hroščom sploh uspeli izničiti miljarde in miljarde ljudi? Človeški rod je vendar tisti, ki obsedeno izdeluje orožja proti eksotičnim nakazam (Ognjeni obroč) in absolutno nedoumljivo je, da ne bi nikomur padla na pamet obramba pred stvori, ki jo eden od protagonistov odkrije proti koncu zgodbe. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Sem preveč zahteven in pikolovski? Verjetno. (A nisem edini.) Določene pomanjkljivosti zmotijo marsikoga, vendar v cineastični subjektivnosti včasih odtehtajo druge, očitnejše ali pomembnejše kinematografske vrline. (Zlasti v času, ko se s hollywoodskega tekočega traku vali le še puhlo, generično, večkrat predelano, politično korektno govno.) Tehnično in vizualno — pa tudi kar zadeva fluidno montažo, sijajno zvočno produkcijo in suvereno režijo — Krasinskemu ne gre očitati česarkoli. Ali se mi vseeno zdi film nekoliko precenjen? Niti ne nujno; gre za sila spodobno, kratkočasno in polnovredno gledalsko izkušnjo (kljub ustvarjalnim kompromisom, ki se jim gotovo tudi Krasinski ni mogel povsem izogniti), le da se mi zdi škoda potenciala in nedodelanosti, ki za seboj pušča nejasen vtis, da bi bilo marsikaj lahko bolje udejanjeno.

21. maj 2018

Fahrenheit 451 (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ameriški pisec znanstvene fantastike Ray Bradbury (1920—2012) je leta 1953, sredi politične preganjavice čarovniških procesov senatorja Josepha McCarthyja zoper domnevno komunistično zalego (glej tudi Lahko noč in srečno), napisal svoj najslavnejši roman Fahrenheit 451 ("temperatura, pri kateri se papir vname in zgori").

Prestrašen pred novodobno inkvizicijo in enostransko cenzuro svojih rojakov opisuje distopično družbo prihodosti, kjer možje v rdečem in z vodnimi cevmi ne gasijo požarov, temveč s plamenometalci na kerozin sežigajo knjige. (Angleški izraz 'fireman' dopušča tak zasuk pomena, medtem ko je slovenski prevod 'gasilec' jezikovno nedvoumen.) Branje je prepovedano, saj knjige "dajejo lažno upanje, zbujajo negativna čustva in prinašajo izmišljene zgodbe o mrtvih ljudeh", totalitarna družba pa spodbuja uniformnost "enakih" in popolni izbris kolektivnega spomina. Depresivni, čustveno otopeli in s tabletami naphani ljudje s pozornostjo zlatih ribic bolščijo v medijsko propagando na domačih video-stenah, ki jim daje lažen občutek demokratičnega odločanja in subjektivne svobode. V poneumljeni družbi se nekateri upirajo tiraniji in doma skrivajo knjige; tovrstne disidente lahko vsakdo anonimno ovadi in naznani oblastem, ki nato prestopnika kaznujejo ali izženejo v ilegalo, njegovo imetje in domovanje pa zažgejo. Prav to počne hierarhiji podrejeni in sistemu lojalni gasilec Guy Montag, ki se mu zaradi prizadevnosti obeta službeno napredovanje; dokler ne sreča svobodomiselne mlade sosede Clarisse, ki mu zbudi pomisleke o uničevanju tistega, česar v resnici sploh ne pozna, in smotru tega sterilnega življenja.



Razen gledaliških in drugih priredb je že daljnega leta 1966 nastala filmska adaptacija slavne pripovedi, ki jo je posnel sam François Truffaut, oče francoskega novega vala (to je njegov prvi barvni in edini tuji film). Četudi je značilno stilizirana cineastična parabola današnjim očem bržčas videti smešno arhaično in izumetničeno (kakor so si v šestdesetih pač predstavljali prihodnost, nekaj takega kot po klasičnem romanu H. G. Wellsa posneti Časovni stroj leta 1960), pa film vplivnega francoskega režiserja do današnjega dne ni izgubil pomenljive satirične podobe in najpomembnejših Bradburyjevih kritičnih poudarkov: upor zoper umsko plitvino in populistično manipulacijo velikega brata ter nujnost iskanja človekove identitete v domišljijskih in stvarnih vsebinah (literarne) svetovne zapuščine — ker če pozabimo na preteklost in resnico o sebi, smo obsojeni tudi na ponavljanje istih napak. Njegov Guy Montag (Oskar Werner) ni stereotipni hollywoodski good guy, temveč poslušni državljan in nevpadljivi slehernik, ki ima dovolj nesmiselne, brezčutne ovčje eksistence in plehke soproge (Julie Christie v dvojni vlogi) ter se naposled ojdipovsko zoperstavi očetovskemu liku, požigalskemu stotniku Beattyju (Cyril Cusack), da bi simbolno "odrastel" ter začel s svojo glavo iskati smisel.

Nova filmska priredba iransko-ameriškega scenarista in režiserja Ramina Bahranija (99 Homes) v produkciji televizijskega programa HBO je v sekciji polnočnih predstav pred kratkim doživela premiero na letošnjem festivalu v Cannesu. Bahrani je z oportunistično zvezdniško zasedbo (Michael B. Jordan, Michael Shannon, Sofia Boutella) naredil nekaj takega kot Simon Wells z re-interpretacijo slavnega predhodnika The Time Machine (2002) in podobno kot vsi nepotrebni rimejki filmskih klasik (novi Total Recall, nova Carrie, novi RoboCop, novi Poltergeist, novi Flatliners, filmska inačica Ghost in the Shell) — modernizirano in kokičarskemu očesu všečno zgodbo je otel skoraj vsakršne družbene kritičnosti (da se gledalec ne bi preveč mučil z razmišljanjem), formulaično napel akcijski dramaturški lok in dodal instantno ljubezensko zgodbo, psihosocialne odtenke pa nadomestil s klišejskim antagonizmom (bilo kuda, bed gaj Michael Shannon svuda). Iz svoje zmedene, tematsko in pripovedno nedosledne re-imaginacije (podobno kot patetični Equilibrium Kurta Wimmerja) je tako odstranil ključne elemente Bradburyjeve družbene alegorije — prepovedane vsebine, javna podoba požigalcev, vloga Montagove žene — in protagonista iz upornika po sili razmer spremenil v mučenika, morda po vzoru Cuarónove anti-utopije Children of Men (2006) in njenega veliko bolj poistovetljivega (anti)junaka Cliva Owena (tam imajo disidentsko frakcijo 'Rib', tukaj pa odporniško gibanje 'Jegulj').

Brez zamere: toplo priporočam prejšnjo, zaprašeno muzejsko različico filma iz leta 1966 (aha, ogledal sem si ga še enkrat), François Truffaut pač ni kdorkoli. Še raje pa si izposodite ali kupite legendarno knjigo (slovenski prevod smo dobili leta 1969, potem pa še 1981 in nazadnje 2004), katere vizionarsko sporočilo je v današnjem gart trumpovskem času (žal) spet nadvse aktualno. Da se ne bi vsi skupaj spremenili v butaste blondince Eloije, ki gledajo samo še resničnostne šove, spremljajo Twitter, odsotno drkajo pametne telefone in za razvedrilo delajo čudovite selfije.

17. maj 2018

Revenge (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V trendu salonskega aktivizma o ženskih vprašanjih (#MeToo) smo dobili še eno zgodbo o "opolnomočenju" in pravičniškem maščevanju zatiranega šibkejšega spola nad pokvarjenim, izkoriščevalskim, posiljevalskim moškim šovinistom. Sicer filmska premisa 'rape & revenge' ni baš prelomno nov koncept, vsaj od eksploitacijskih B-klasik tipa The Last House on the Left (1972), Day of the Woman (1978) ter rimejka I Spit on Your Grave (2010), Act of Vengeance (1974) in podobnega. Ironično pa je, da bi bil lahko (kljub temu) celovečerni prvenec francoske scenaristke in režiserke Coralie Fargeat (z nedvoumnim naslovom) sila spodoben, celo zelo dober — a žal podleže klišejskim nedoslednostim, pripovednim bližnjicam, ceneni splatter-fest fascinaciji in čudaški spremenljivosti tonalitete, ki mu jemljejo verodostojnost in prepričljivost.

Škoda, saj s protagonistko v poistovetljivem nastopu Matilde Lutz (Rings) tudi gledalec doživeto trpi in iskreno navija zanjo. Lolitovsko privlačna blondinka Jen s sanjami o zvezdniškem Los Angelesu dela družbo svojemu kanadskemu ljubimcu Richardu (Kevin Janssens) v najeti luksuzni vili sredi ameriške puščave, kamor se je s prijateljema odpravil na lov in moški oddih konec tedna. Francosko govoreča kompanjona (Vincent Colombe, Guillaume Bouchède) prideta tja nekoliko prezgodaj in ko mora Richard naslednjega dne po opravkih, ostane čedna Jen sama z umazanima pohotnežema, ki sta vajena ustreči vsem svojim željam. Zlasti vsiljivi Stan se ne da pregovoriti ali odvrniti in si nazadnje surovo vzame, kar hoče. Ko se Richard naposled vrne, je sicer ogorčen in besen zaradi grobega delikta, vendar skuša Jen podkupiti in jo prepričati, naj preprosto pozabi na neljubi dogodek (morebitna tožba in pravne posledice bi ogrozile njegov zakon in privilegirani status bogato poročenega moškega). Ker se pretresena in prizadeta Jen zdi neomajna, Richard s pretvezo za hip odvrne njeno pozornost — in jo sredi ničesar brezčutno pahne z roba pečine. Možje se mirno odpravijo na načrtovani lov, posledice neusmiljenega dejanja pa naj bi počistili zvečer, ko se vrnejo. Ampak čaka jih presenečenje: Jen je očitno preživela padec in hudo poškodbo ter izginila v nepregledno skalnato pustinjo. Žrtev se spremeni v plenilko in nespametna trojica nasilnežev bo kmalu postala njen plen.

Mlada ustvarjalka kratkih filmov (Le télégramme, Reality+) se s kristalno barvitim, širokokotnim prikazom primarnih odtenkov (s kamero Robrechta Heyvaerta) projekta loteva s stiliziranim pridihom avtorskega filma in simbolnimi pokloni ekspresionizmu francoskega novega vala (glej tudi A Bigger Splash). Prva polovica filma je s pristnimi igralskimi nastopi in mučnim stopnjevanjem nelagodja naravnost odlična; vsaj do prizora blodnjavega ozaveščanja v zavetju jame in feniksovskega preporoda ranjene junakinje v smrtonosno maščevalko. Od tam se v spremenjeni zgodbi, ki zahteva drastičen zamik nejevere, namesto psihološke groze in duševne stiske trpinčene junakinje (ki bi suvereno podkovali upravičenost povračila) začnejo vrstiti žanrski absurdi, telesna groteska in gnusne nazornosti. Bosonoga Jen se preobrazi v seksapilnega ženskega Ramba (v soparno razcapani majici, z drugačno barvo las, napetim trebuhom in gladkimi nogami), čez noč se nauči rokovanja z vrhunskim strelnim orožjem in njena smrtna rana skozi trup se čudežno kavterizira (medtem ko steklena črepinja njenemu posiljevalcu povzroči velikansko zevajočo luknjo v stopalu), ne zavda ji niti pripekajoče sonce niti splošna oslabelost ali dehidracija in do končnega obračuna na prizorišču izvirnega zločina bo na obeh straneh preteklo še na hektolitre krvi. Da bo iz soočenja izšla kot zmagovalka, je jasno že vnaprej.

Saj razumem(o) poanto in kajpak jo gre — pri tako pretiranem pristopu — dojemati v prenesenem pomenu: ponižujoča redukcija ženskega bitja na potrošni seksualni objekt (glej tudi Sucker Punch), potencirana s hollywoodsko in medijsko stereotipizacijo, zahteva subverzivno, šokantno streznjujočo premiso in povračilni udarec v (moški) želodec. Ampak zakaj potem taisti kontekst pristaja na enako instrumentalizacijo brhkega telesca wannabe Milice Jovović, v vročih hlačkah in mikavno zapeljivih oblin (pa brez samoironične ali metafikcijske dodane vrednosti), ki s feministično militantnim pristopom v sprevrženi sado-mazohistični resničnosti kosi med moškimi svinjami? Temu jaz rečem oportunizem; Tarantino se iz teh motivov vsaj zna (tudi vsebinsko in referenčno) duhovito norčevati, spretna vizualizacija in tehnikalije gor ali dol.

15. maj 2018

Terminal (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Poklicna najemniška morilca — živčni veteran kriminalnega podzemlja in njegov uglajeni, postavni vajenec — v hotelski sobi čakata na dobičkonosno naročilo skrivnostnega zločinskega uma, potem ko je njegov običajni posrednik za tovrstne posle izginil kot kafra. Pot jima prekriža seksapilna blondinka, obenem erotična plesalka v nočnem klubu in natakarica v zanikrni obedovalnici na opuščeni železniški postaji, kjer dela družbo edinemu gostu lokala: depresivnemu, terminalno bolnemu in posledično suicidalnemu učitelju angleščine. Kako je 'bottle blonde' lahko na dveh koncih istočasno? Ali pa nič od tega ni tisto, kar je videti, oziroma so vsi moški liki na nedoumljiv način povezani s tajinstveno lepotico, ki kot Nori klobučar iz Čudežne dežele spretno vleče niti njihove usode?



Za scenarista in režiserja Vaughna Steina prvič slišim (doslej se je večinoma udinjal kot pomočnik režije pri infantilnih CGI jajcih kot World War Z ali kostumskih veseloigrah tipa Sherlock Holmes), vendar me je njegov celovečerni prvenec pritegnil predvsem z zvezdniško zasedbo in zanimivo vizualno podobo. Simpatična Margot Robbie popestri vsak film, v katerem se pojavi (About Time, Focus, oskarjevska nominacija za I, Tonya), in s svojimi zabavnimi značajskimi prikazi oplemeniti še tako ušiv mimostrel (Suicide Squad). Čedno Avstralko spremljajo nič manj zveneča imena britanskih soigralcev, med njimi Simon Pegg (Shaun of the Dead, Hot Fuzz, Star Trek) in Dexter Fletcher (Lock, Stock and Two Smoking Barrels), tu je še kameleonski Mike Myers (Wayne's World, franšiza o Austinu Powersu, glas animiranega Shreka) in v eni od stranskih vlog se pokaže tudi naše gore privlačni list Katarina Čas (The Guard, The Wolf of Wall Street). Kaj od tega komu ne bi bilo všeč?

Z eno besedo: scenarij. (S še tremi: in vse ostalo.) Škoda, da so glumaške predstave tako doživete in liki neustrašni (vselej sijajna Margot v dvojni vlogi), živopisen fotografski slog Christopherja Rossa (Monsters: Dark Continent, Black Sea) v maniri stripovsko hiper-stilizirane neo-noir estetike à la Who Framed Roger Rabbit, guy-ritchiejevska dinamika in tarantinovski dialogi v samozadostni, prvinsko barvni argentovski različici nekoliko praznega Sin Cityja, prijetno minimalistična in samoironična pripoved bolj kot na akcijo osredotočena na like (glej tudi Shoot 'Em Up) ter celokupna izkušnja prijazno strnjena na poldrugo uro dolg kriminalni triler — če nam njegova pretenciozna scenaristična nit nazadnje ne servira drugega kot dramaturško neuravnoteženo, umetniško nadrealistično (glej Holy Motors), že večkrat videno zgodbo o arhetipskem, freudovskem povračilu (brez konteksta) za neoproščene grehe iz preteklosti. Nihilistična pripoved med sterilnimi kulisami brezimnega "mesta teme" je tako sumljivo prozorna, tematsko nesmiselna in z neonsko kontrastnim slogom nad trhlo vsebino po nepotrebnem žanrsko referenčna, da sem se jel spraševati o produkcijskem smotru in pretvezi za nastanek tega (resda neodvisnega) projekta. Nisem se mogel domisliti česa pomenljivejšega kot to, da je film ugledal luč dneva (pazi ironijo besedne igre) zgolj zaradi oportunistične premise o "močni" in elegantno učinkoviti femme fatale (oziroma dveh identičnih), ki se s sočnim zadoščenjem maščevalno znese(ta) nad izkoriščevalskimi, pokvarjenimi, šovinističnimi dedci (kakršni so vsi moški liki v filmu). Kaj je narobe s to sprevrženo, militantno feministično sliko? (nghrrk, Sucker Punch, tpfuj!) Če imaš že poln kur kufer te patetične, dolgočasno predvidljive in dober okus podcenjujoče politične korektnosti filmske industrije (glej tudi Črni panter) ter absurdno potenciranih ženskih kvot in kot-da navdihujočih babjih zgodb (ki naj bi opozarjale na senzibilnost umetniške sfere do vprašanj spolne enakopravnosti in diskriminacije), lahko skrajno naveličano in z neprikrito mržnjo do licemerstva skozi zobe izdavim samo še: #MeToo.

11. maj 2018

Game Night (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nekatere ameriške komedije se vendarle (nekako) posrečijo; ustvarjalcem včasih preprosto uspe duhovita kombinacija odbitih likov, absurdnih situacij in doživete igralske vzajemnosti, četudi so zgodbe banalne in v tradicionalni stand-up formi vztrajno obdelujejo trendovske kulturne /spolne /rasne stereotipe. Lansko leto je bilo tozadevno precej zanikrno (Rough Night, CHIPS, Wilson, Table 19, Fist Fight), a so me še prej pozitivno presenetile nekatere novodobne smešnice z zvezdniško ekipo v zanje netipičnih vlogah, namenjene hipster mladi odrasli publiki; recimo obešenjaška metafikcija This in the End (2013), prvi del Horrible Bosses (2011) ali huronsko trapasti Date Night (2010). Prav slednji je deloval predvsem po zaslugi kemije med filmskima zakoncema ― in nekaj takega velja tudi za komedijo s podobnim naslovom in konceptom, ki jo na plečih tokrat nosita Jason Bateman in Rachel McAdams (v resnici dolgoletna znanca in dobra prijatelja). Predmestni par Max in Annie sta tekmovalna, vsevedna geeka, obsedena z družabnimi igrami; na enem takih večerov sta se tudi spoznala in kot sorodni duši zaljubila. Zdaj redno prirejata srečanja s prijatelji pri sebi doma; del kroga znancev je tudi policist iz najbližjega vhoda Gary (Jesse Plemons), čigar žena je bila zabavna gostja teh dogodkov, vendar ga je nedavno zapustila, depresivni sosed pa je padel v nemilost ― kar pomeni, da se je treba srhljivega čudaka, ki odtlej vsiljivo preži za sosedi, izogibati za vsako ceno. Za nameček se v mestu spet pojavi Maxov starejši brat Brooks (Kyle Chandler), v vseh pogledih uspešen poslovnež in očarljiv alfa samec, v čigar senci je preživel vso mladost (to Maxu povzroča psihosomatsko travmo, zaradi katere ni zmožen zaploditve otroka), in napove družabni večer posebne sorte v prestižni vili, ki jo je mimogrede najel za to priložnost. Jasno, da se detektivska igra lažnih vlog in siloma uprizorjenih ugrabitev sprevrže v nekaj veliko bolj zloveščega, kjer ni več jasno, pri čem gre zares in kaj je samo na videz pristno (glej tudi Igro slavnega Davida Fincherja). Prijatelji z Maxom in Annie na čelu bodo morali streči zločinskim zahtevam in se v tekmi s časom z namigi dokopati do ujetega Brooksa, pri čemer bodo v ključnem trenutku nenadejano deležni pomoči prav od tistega, ki ga ne marajo preveč: redkobesednega policista Garyja.

Razen zanesljive glumaške naveze Bateman―McAdams in duhovite podpore rasno-kulturno (kajpak) raznolike spremljevalne ekipe ― z zabavnimi kameo nastopi prepoznavnih antagonistov Michaela C. Halla in Dannyja Hustona ― gre izpostaviti črnohumorni kontrast Plemonsa (serija Breaking Bad, Black Mass, Bridge of Spies, The Discovery, The Post, Hostiles), ki s hilarično nelagodno prezenco zakoliči vsak prizor, v katerem se pojavi. Kljub nujnemu zamiku nejevere, ki skorajda že izziva natezno komično vrednost, sta sila všečna tekoče pripovedna zasnova z dialogi, ki ne žalijo inteligence povprečnega gledalca, in samozavedajoč se scenaristični kontekst Marka Pereza, ki se z obračanjem klišejev in arhetipov (verjetno) posmehuje vzorcem same filmske industrije. Akcijska burleska režiserjev Johna Francisa Daleyja in Jonathana Goldsteina (ki jima Vacation sicer ni uspel najbolje) je s časovno umerjeno montažo tudi tehnično brezhibna, kristalno čista vizualnost in za ta žanr osupljivo dinamična kamera izkušenega Barryja Petersona (Zoolander, We're the Millers, Central Intelligence) pa naredita odličen vtis; škoda le, da premisa "idiotske noči" z mešanico motivov iz drugih filmov (glej The Man Who Knew Too Little) sama po sebi ni ravno prelomna. K sreči to vsaj deloma nadoknadi z razvedrilnostjo ter prisrčno, nizkoprofilirano, domišljeno in spretno uigrano predstavo. Vredno ogleda, ob zmerno realističnih pričakovanjih.