13. jun. 2019

I Am Mother (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nekaj desetletij po neopredeljeni katastrofi, ki je povzročila izumrtje človeške rase, v neznanem podzemnem laboratoriju android(ka) vzgaja deklico, pridobljeno iz shranjenih zarodkov. Mlada 'Hči' (Clara Rugaard) marljivo raste, se uči s prijazno pomočjo robotske 'Matere' (glas Rose Byrne), zabava z otroškimi igrami, pleše ter opravlja občasne šolske preizkuse iz etike in moralnih odločitev. V adolescenci jo načenjata nemir in osamljenost, predvsem pa nejasnosti in mnoga vprašanja o zunanjem svetu. Je res zastrupljen in uničen, zaradi česar bo ona prva predstavnica obujenega človeštva, ki bo vnovič poselilo svet? Dilemo še poglobi nenaden prihod neznanke (Hilary Swank), ki se ranjena zateče v bunker. Torej ne drži, da na Zemlji ni več življenja? 'Hči' je že prej naletela na miško, ki je na hodniku pregrizla kabel napeljave.



Glede česa ji je potemtakem 'Mati' še lagala? Lahko sploh zaupa stroju, ki ji je pomagal na svet in naučil vsega, kar ve — ali pa se bo morala o resnici prepričati sama in zapustiti varnost tehnološke utrdbe, v kateri je preživela vse življenje?

Žanru primerno je seveda treba vzeti v zakup marsikaj nelogičnega in nujno imeti pri roki zamik nejevere. Celota se sestavlja (pre)počasi in nekateri elementi vodijo v slepo ulico; četudi je osnova tematsko in vsebinsko (pa tudi tehnično) dobro zastavljena, je njena izvedba malce nerodna in neenakomerna. Kogar zanima, bo z nekaj povezovanja pripovednih niti verjetno sestavil sliko in uganil epilog, ki pa bi bil lahko udejanjen učinkoviteje ter bolj čustveno in cinematično.  SPOILER 

V resnici 'Mati' ni zgolj posamična robotska entiteta, ki vzgaja človeško hčer, temveč vseprisotna, ozaveščena globalna umetna inteligenca (Skynet), ki upravlja z vso mehanizacijo na opustošenem post-apokaliptičnem svetu (ki ga zdaj sistematično zasaja z rastlinjem za hrano prihodnjih rodov); in ni samo poskrbela za ustrezno nadaljevanje človeštva (z nekaj tisoč zarodki), temveč je še prej povzročila njegov konec — na podlagi lastne anticipacije, da bo k samouničevalnosti nagnjeni človek to tako ali tako storil sam. Nova družba naj bi bila moralno naprednejša, sestavljena iz potomcev tistih, ki so upravičili visoka merila 'Matere' (kajti pepel otrok, ki jih niso, še vedno tiči v laboratorijskem krematoriju). Celo neznanka iz zunanjega sveta (Hilary Swank) je zgolj še en element socializacije, ki ga je vnaprej premišljeno pripravila (oz. kot otroka verjetno sama vzgojila), zato da bo ženska v ključnem trenutku prispevala pomemben moralni preskok, ki bo etično dozorelo 'Hčer' dokončno postavil na pravo pot. (Potem ko tako odigra svojo vlogo, je 'Mati' ne potrebuje več in jo v kovinskem zabojniku na koncu likvidira.) Življenjska usoda umetne inteligence je tako izpolnjena: poslej bo ustrezno usposobljena 'Hči' sama skrbela za nadaljevanje svoje vrste. Epilog prinese še eno (in poslednje) tematsko protislovje o razmerju med umetno inteligenco in njenim človeškim stvarnikom (glej tudi Ex Machina, The Machine, Autómata in druge predstavnike žanra); kdo potemtakem komu služi?

V distribuciji Netflixa prinaša režiser Grant Sputore spodoben sci-fi triler z dovolj intrigantno premiso (po zgodbi Michaela Lloyda Greena), ki načenja nekatera zanimiva eksistenčna vprašanja o bivanju in psihosocialnem razvoju človeka. Kaj ga žene, kaj ga v večji meri določa (starši ali okolje) in katerim vzgibom bo zaupal, ko se bo odločal o prihodnosti? Neodvisno kinematografijo običajno odlikuje izvirna ideja in dramaturška podoba (pa tudi poistovetljivi liki), ki običajno kompenzira nekoliko skromnejšo produkcijo ali obrtniško plat. Tokrat vsekakor ni tako: vizualna in tehnična plat je vrhunska (namesto CGI so učinki pretežno praktični), tematska podlaga o družinskem sožitju robota in človeka je fascinantna, igralski nastopi pa navdušujoči (zlasti mlada Rugaard, ki prednjači pri karakterizaciji); le da se Sputorejev umotvor po nepotrebnem prevesi v pretirano razvlečeno, pomanjkljivo osredotočeno pripoved z begajočimi poudarki in nadvse plitvim dramaturškim lokom brez zadovoljivega razpleta (v nasprotju s podobnim, a veliko boljšim Moon, denimo). Zgodba bi verjetno lahko imela tudi obliko kratkega filma, pravzaprav bi bila tako (še) bolje strnjena in pripovedno zaokrožena. Njeni ustvarjalci vsekakor izkazujejo nadarjenost in spretnost, kakršno smo občudovali pri filozofsko-miselnih konstruktih tipa Cube (1997), Exam (2009) ali The Philosophers (2013) in podobnih, četudi se pri tem močno opirajo na že večkrat videne arhetipske postavke o umetni inteligenci iz klasik kot 2001: A Space Odyssey (1968) ali The Terminator (1984). Na talentiranega ameriškega režiserja gotovo kaže biti pozoren še naprej.

10. jun. 2019

The Beach Bum (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nepričakovano prijetno presenečenje — morda zato, ker o filmu Kralj plaže nisem vedel praktično ničesar; razen da pač obstaja in da je glavno vlogo prevzel Matthew McConaughey (Reign of Fire, Interstellar, Gold, Free State of Jones). Osupel ugotavljam, da gre verjetno za eno njegovih najboljših predstav doslej, upoštevajoč seveda Klub zdravja Dallas (2013), ki mu je prinesel oskarja. McConaughey se je v filmu spustil z vajeti in upodobil lik, kakršnega nismo videli vsaj od legendarnega lenuha Duda bratov Coen oziroma Jeffa Bridgesa v Velikem Lebowskem (1998).

Moondog — dolgolasi, zaraščeni, zaočaljeni, bujni, gostobesedni, zanikrni, brezbrižni, ležerni, upočasnjeni frik — je kot Dude Lebowski, le da ne živi v Los Angelesu, temveč na Floridi, v Key Westu, kjer nadomešča Ernesta Hemingwaya. Dokončati skuša roman, ki bi ga — tudi finančno — odrešil, toda pisanje mu nenehno prekinja evforična, hedonistična, pikareskna odisejada po plažah Key Westa. Zadet in omamljen kot v neonskih sanjah polzi od bara do bara, od barke do barke, od bazena do bazena, od pomola do pomola, od bungalova do bungalova, od sonca do sonca, od štikla do štikla — in za vse te štikle se zdi, da so bili napisani zanj, da govorijo o njem. —Marcel Štefančič, Mladina


Ameriški indie scenarist in režiser Harmony Korine (Kids, Gummo, Julien Donkey-Boy, Mister Lonely, Spring Breakers, Trash Humpers) prinaša popolnoma odbito (stoner)komedijo o nedoumljivem čudaku Moondogu, ki se ne obremenjuje z materializmom; čeprav je — vsaj včasih bil — bogat in uspešen, nagrajeni novodobni pesnik in sodobni eksistencialistični filozof. Moondog se ves čas zabava: pije, kadi, se omamlja, druži z ženskami (khm khm), veseljači s prijatelji ali z brezdomci ter se predaja brezdelju, brezbrižnosti in zanimivim novim poslovnim podvigom. Rad ima ljudi, obožuje svojo čedno ženo (ki je, resnici na ljubo, precej svobodomiselna) in enako sproščeno mlado hčer (čeprav mu gre na živce mladi brezveznik, s katerim se je pravkar poročila), dočim mu denar in uradna družbena priznanja ne pomenijo nič. Dobesedno. Tako živi po lastni izbiri in tako bo živel do smrti. Zoperstavljal se bo vsemu, kar predstavlja neoliberalna paradigma: gmotni koristi, finančni in gospodarski konsolidaciji vse bolj opresivne države, pehanju za dosežki, stresu in utesnjujoči moralni indoktrinaciji, podprti z družbenimi konvencijami. Moondog bo živel po svoje in užival do konca. Going out with a bang.

Moondog izgleda kot človek, ki je izumil srečo — kot človek, ki je izumil kakovostno življenje — kot sveti norec, ki je odkril nektar življenja. Moondog ni paranoik, temveč antiparanoik: ni prepričan, da vsi delajo proti njemu, temveč da vsi delajo zanj — njemu v prid. Brez zavisti, brez škodoželjnosti, brez zlobe. In Harmony Korine [...] poskrbi, da se skupnost, ki živi na tistih plažah, res giblje v Moondogovem ritmu — v genialnem ritmu lenobne, nekoristne, brezskrbne, vesele, psihedelične, ekstatične, katarzične, transcendentne, nepozabne, totalno nalezljive utopije, ki je ne ustavi nobena nevarnost, nobena grožnja, nobena nesreča, nobena rana. Alternativa obstaja. —Marcel Štefančič, Mladina


V navdušujoče strnjeni minutaži poldruge ure ter s sijajno kinematografijo Noéjevega snemalca Benoîta Debieja (Irréversible, Enter the Void, The Runaways) in z živahno glasbeno podlago Johna Debneyja režiser Harmony Korine postreže s sila kratkočasno, živopisano in zabavno zgodbo o nikomer in o ničemer, ki s svojimi psihedeličnimi ekscesi meji na nekakšno multižanrsko transcendenčno farso. Nekaterim se bo morda zdelo, da konzumacija filma zahteva podobne substance, s kakršnimi si brezsramno popestri življenje Moondog, a vseeno: kljub nekoliko šibkejši dramaturški in pripovedni plati gre za pomenljivo in na neki način globoko človeško doživetje že nekoliko pozabljenega svetovnega nazora o lagodnosti, neobremenjenosti in sprejemanju pozitivnih plati usode. Ker če ne boš v življenju užival, čemu potem sploh vse skupaj? ツ

7. jun. 2019

Into the Wild (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

There is a pleasure in the pathless woods,
There is a rapture on the lonely shore,
There is society, where none intrudes,
By the deep Sea, and music in its roar:
I love not Man the less, but Nature more.

—Lord Byron, Romanje grofiča Harolda

Glumaški zvezdnik Sean Penn (Dead Man Walking, The Game, Mystic River, Milk) zadnje čase ostaja bolj v ozadju; kot režiser se je doslej podpisal pod vsega pet celovečercev in zadnji med njimi, The Last Face (2016), je doživel nadvse ušiv sprejem med kritiško srenjo ter gledalstvom. Zato pa sta mu sijajno uspela prejšnja dva: kriminalni psihotriler The Pledge (2001) o upokojenem detektivu in njegovem neomajnem iskanju storilca, še bolj pa pustolovska drama, posneta po istoimenski knjigi V divjini ameriškega pisatelja Jona Krakauerja iz leta 1996 (s slovenskim prevodom Neve Stojko je pri založbi V.B.Z. v zbirki Tridvaena izšla leta 2008), naknadno prirejena po njegovem članku "Death of an Innocent", ki ga je tri leta prej objavil v reviji Outside. Resnična zgodba o ameriškem potepuhu Christopherju McCandlessu, ki se je odrekel udobju in varnosti življenja izobraženega srednjega sloja ter se sam odpravil v veliko brezmejnost Aljaske, je sijajno dramatizirana — Penn je tudi scenarist in producent — ter vizualno navdihujoča pesniška elegija o življenju in vsem, kar je v njem kaj vrednega. Film je bil deležen dveh oskarjevskih nominacij, zlatega globusa (in nominacije zanj), številnih nagrad igralskega ceha in mnogih drugih odličij. Poslej velja za enega boljših umotvorov preživetvenega podžanra (Cast Away, The Road, All Is Lost, Captain Phillips, The Revenant, Arctic) in enega sijajnejših primerkov ameriške kinematografije.



Z naturalističnim transcendentalizmom Emersona (Narava) in Thoreauja (Walden) ter pustolovskimi romani Jacka Londona (Klic divjine) navdihnjeni mladi diplomant iz uspešne družine Chris McCandless (Emile Hirsch) torej vse svoje prihranke podari dobrodelni organizaciji, pusti za seboj stari in pokvarjeni Datsun ter se peš odpravi v neznano, da bi ušel paradigmi materializma, zlonamernosti ljudi in nikoli razrešenim družinskim travmam (Marcia Gay Harden, William Hurt, Jena Malone). Na neverjetni poti srečuje sebi podobne idealiste, ki kot hipiji brez utesnjujočih državljanskih načel prosto vandrajo po deželi (Catherine Keener, Brian H. Dierker, Kristen Stewart), ter neobremenjene lokalne posebneže (Vince Vaughn) in trmaste stare sanjače (Hal Holbrook), ki skušajo doumeti, kaj v samoto žene dobrosrčnega in šolanega mladeniča, pred katerim je vendar še vse življenje. Vseh, ki jih spozna, se dotakne njegova iskrena in svobodomiselna narava človeka neomadeževanih načel; njemu samemu pa je ta neomajnost nazadnje v pogubo, saj se v surovo divjino odpravi nepremišljeno in naivno, s pretiranim tveganjem skorajda samouničevalno. Christopher 'Alexander Supertramp' McCandless bo postal mit in sodobna legenda, na čigar poslednje počivališče — zapuščeni in zarjaveli avtobus mestnega prometa Fairbanksa št. 142 sredi ničesar — še danes romajo popotniki z vsega sveta, iščoč duhovno razsvetljenje in občutek neskončnosti, ki ga prinaša resnična svoboda.

Penn v sodelovanju s kinematografom Ericom Gautierjem (The Motorcycle Diaries) ujame tako veličastnost kot tudi krutost divjine. Bohotno kinematografijo, ki zajame divjo Aljasko v vsej njeni slavi, krasi glasbena spremljava kitarista in pevca skupine Pearl Jam, Eddieja Vedderja. Tokrat se je preizkusil v »folk rock« zvrsti, za glavno temo »Guaranteed« pa je prejel zlati globus. Nedvomno soundtrack, ki ne sme manjkati v vaši zbirki. Into the Wild je osupljivo umetniško delo, narejeno z ljubeznijo režiserja Sean Penna. To je bila zgodba, ki je enostavno morala biti povedana. —Gal Jerman, Deseta umetnost
»In coming to Alaska, McCandless yearned to wander uncharted country, to find a blank spot on the map. In 1992, however, there were no more blank spots on the map. Not in Alaska, not anywhere. But Chris, with his idiosyncratic logic, came up with an elegant solution to this dilemma: he simply got rid of the map. In his own mind, if nowhere else, 'terra' would thereby remain 'incognita'.« —Jon Krakauer, Into the Wild

Je romantizirana podoba o prvinski in "čisti" človekovi naravi, ki se lahko uresniči skozi njegovo samozadostnost in eksistenčni minimalizem (tj. ločenost od "izprijene" družbe), zgodovinsko in civilizacijsko upravičena? (Vojni veteran s post-travmatskim sindromom v odlični drami Leave no Trace režiserke Debre Granik živi v gozdu zato, ker ne prenese več množice in družbenih pravil.) Penna k sreči ne zamika, da bi nedvoumno odgovarjal na tovrstne dileme (četudi njegov junak ugotovi, da je prava sreča v deljenju z drugimi ljudmi), in tudi roman je tozadevno nepristranski. Chris McCandless se v enaki meri kaže kot odkrit iskalec samopotrditve, častilec neokrnjenosti narave in zenovskega okušanja življenja "tukaj in zdaj" ter nedoumljivi mladi čudak sila nespametnih odločitev. (Pot nazaj mu je preprečila hudourniško narasla ledeniška reka Teklanika; če bi imel podrobnejši zemljevid, bi videl, da je bila v resnici čeznjo napeljana ročna žičnica le kilometer stran od tam, kjer jo je zaman skušal prečkati.) Vendar je njegova največja vrednost drugje: v prispodobi o veličini in vztrajnosti človekovega duha, ki je vendarle sposoben presegati vsiljene moralne imperative in psihosocialne spone t.i. razvite družbe; četudi se slepi idealizem včasih zaroti proti njemu (glej tudi dramo Hunger Steva McQueena) in mu kruta usoda ironično pokaže hrbet.

6. jun. 2019

Otroci treh morij

Ja živijo, mišek.
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

4. jun. 2019

Captive State (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Rupert Wyatt, režiser novodobnega nadaljevanja Vzpon Planeta opic (2011), je skupaj s soprogo Erico Beeney (nikad čuo) sestavil in posnel zgodbo, ki bi teoretično in načelno lahko delovala kot sijajna politično-socialna alegorija. Vidimo razpadajoči in turobni Chicago devet let po zavojevanju planeta s strani prišlekov iz vesolja, ki so se zaradi neugodne klime zatekli pod zemljo, kjer črpajo naravne vire in od koder s totalitarnim režimom upravljajo svet. Večina politikov in drugih oportunistov se je prilagodila distopičnemu stanju, sicer bi sledilo izničenje; predstavniki človeštva sodelujejo z vesoljci in celo marljivo zatirajo vsakršen upor. Digitalna komunikacija je razpadla, vse obstoječe podatke na pametnih telefonih in računalniških diskih pregledujejo in uničujejo v temu namenjenih tovarnah, vsem ljudem na svetu pa oblasti sledijo s pomočjo obveznih kirurških vsadkov pod kožo. Opresiji se upira peščica urbanih diverzantov v delavski četrti Pilsen, med katerimi sta tudi brata Gabriel (Ashton Sanders) in starejši Rafe (Jonathan Majors), ki sta bila kot dečka priči grozljivi smrti njunih staršev; slednji je že zdavnaj poniknil v partizansko podzemlje in postal nekakšna legenda odporniškega gibanja. Zdaj bo z natančno koordinirano akcijo sodeloval pri napadu na tehnološko vsemogočne človekolike morske ježke (pravijo jim 'ščurki'), tako da jim bodo podtaknili njihovo lastno eksplozivno napravo na množičnem shodu, ki naj bi obeležil spravo in sodelovanje med obema vrstama. Ampak načrte jim bo prekrižal mož v črnem William Mulligan (John Goodman), nekdanji policijski partner Gabrielovega pokojnega očeta, ki ima glede prevratniških operacij lastne namene.

Kot rečeno: tematsko in družbenokritično bi zadeva lahko delovala, a žal ni tako. Pripoved je tako strahovito razbita in z nejasnimi dramaturškimi linijami zamotana, nepoistovetljivi liki brez vsakršne ekspozicije, njihova interakcija pa prisiljena in površinska (zaradi česar nam za vsakogar dol visi), da večino časa ni jasno, kaj se dogaja in kdo je kdo. Igralska zasedba je povečini neizkoriščena (Vera Farmiga), za nameček pa je sila temačna kamera iz roke Alexa Disenhofa, ki naj bi z dezorientiranostjo izražala nekakšno dokumentaristično avtentičnost (v resnici pa povzroča zgolj slabost in zmedo), skupaj s sunkovito montažo moteče kratkih kadrov skrajno nadležna in daje vtis, da skuša zgolj prikriti ušive posebne učinke. Številne nedorečenosti ostanejo preprosto nepojasnjene, zaključni kontekstualni preobrat pa bi bil lahko učinkovit ali spodbuden, če ne bi bilo do solz zdolgočasenemu gledalcu do tedaj ama baš že praktično vseeno za vse.
Je pa gledalec precej zmeden in nesiguren med ogledom tega filma. Po eni strani bi navijal za Williama Mulligana, saj ni napačen lik, po drugi strani pa seveda mora navijati za upornike, ki se borijo za svobodno Zemljo. In kdo je v resnici William Mulligan, ali še bolje, kaj za hudiča se z njim zgodi na koncu. Vse to in še več zmede gledalca, ki ni čisto prepričan, kaj se je dejansko zgodilo v zadnji četrtini filma. —Iztok



Če koga zanima: resnobni agent Mulligan se nazadnje izkaže kot good man (eden izmed članov nekdanje skupine prijateljev staršev obeh protagonistov), ki se je s premišljeno manipulacijo prebil do funkcije človeškega poslanca in ima kot eden redkih neposreden stik z vesoljci — zato, da bi jim lahko na koncu sam dostavil smrtonosno trojansko darilce. "Boj se Grkov, ki prinašajo darove." Neposrečeni mashup vohunskega trilerja in vesoljske zavojevalščine (z aluzijami na "okupirano" trumpovsko Ameriko) se je tudi finančno slabo odrezal. Škoda, lahko bi dobili zanimivo aktualizirano inačico Okrožja 9 (2009) oziroma nekakšno filmsko različico najboljše igre vseh časov Half-Life (če to že bedni Kill Switch ni bil), tako pa imamo le še eno slabo udejanjeno sci-fi bizarnost, ki že zdaj tone v pozabo. Če se homu zahoče gverilskega boja zoper vesoljce, priporočam docela nepretenciozni in nadvse solidni Revolt (2017).