4. apr. 2008

Petelinji zajtrk (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Mogoče sem imel (spet) prevelika pričakovanja, sodeč po vsem pompu in nagradah in pohvalah, in sem (spet) bolj ali manj dokaj razočaran. Ne, zanalašč ne bom rekel "za slovenski film je kar dober", kvečjemu bom še malce bolj kritičen, saj imam slovenskega sranja prekleto dovolj. (Edini slovenski režiser v zadnjih 10 letih, ki me ni na celi črti razočaral, je Lapajne in njegova Šelestenje ter Kratki stiki.)

Petelinji zajtrk je podalpska, cankarjanska in stereotipna ljubezenska mineštra. Suhljati prišlek z bebavo frizuro se zaljubi v lokalno fračo in jo za nekaj fukov spelje vaškemu mafijozotu in wannabe gangsterju; dočim se njegovemu jugonostalgičnemu šefu avtomehaniku v afektu scufa. Uh, the drama. Odnos med Bronjo (Pia Zemljič) in Djurotom (Primož Bezjak) je simplificiran do skrajnosti: en trenutek jo stoično vozi naokoli po opravkih, naslednji pa se že dajeta dol. Kje je vsaj kakšen indic zaljubljenosti ali vsaj naraščanje napetosti in privlačnosti? Ne, prizor med žitnimi kopicami me ni prepričal (morda referenca na prizor v neskončno boljšem Gilbertu Grapeu, pa še na kaj drugega). Tipični ceneni pofl. (Res ne gre prav v vsakem slovenskem filmu brez natepavanja? Očitno smo pošteno zavrti.) Takisto sta oba lika premalo razdelana, njegov še posebej.



Gajaš (Vlado Novak) je dobro odigran lik, vendar že v štartu strahovito in značilno slovensko stereotipen; tisto s Severino pa naivna in skrajno neumna finta. V enem trenutku sploh ne ve zanjo, v naslednjem pa je že tak njen oboževalec, da ga Lepecova potegavščina spravi do te mere iz tira, da ga ubije? Dajte, no. Pri čemer sploh ne gre za kakšno večplastno patološko zadevo ali recimo kakšno travmo iz preteklosti (bivša žena ali kaj takega). Neprepričljivo. Lepec (Dario Varga) je soliden, Roki (Davor Janjić) pa razmeroma zabaven. Škof je v filmu povsem po nepotrebnem in kot da ga ne bi bilo, zadeva z Zobarjem je iz trte izvita, celotna štorija pa prav izrazito enostavna, enoplastna in enostranska. V celem filmu je še najboljši Severinin Gardelin oz. prizor, ko ga na koncertu zapoje. Podatki o obiskanosti kinematografov in vehementne pohvale, češ da gre za enega najboljših slovenskih filmov, me niti slučajno ne impresionirajo. Obrtniško dopadljiv, zgodbovno pa podpovprečen izdelek. Slovenski film namreč tare isto, kar muči tudi naš gospodarsko-politični vsakdan: premajhni smo in vsi se poznamo med sabo. To pomeni, da je pri vsaki stvari kuharjev veliko in vsak vleče k svojim interesom (kjer pa je več kuharjev, je juha slaba), zadeve se politizirajo in nazadnje skuša režiser napraviti kompromis, ki bi lahko zadovoljil vse. V tem primeru žal ni nikogar, vsaj kar se mene tiče. Volk je požrl lasten rep, koza pa crknila od zafrustriranosti.
Okej, vsak slovenski film, ki daj kaj nase, ima prizor seksa in golote. Toda ne tako dobrega in romantično vročega kot naš Petelinji zajtrk, kjer Pia Zemljič še enkrat dokaže, da je pravzaprav edini pravi domači filmski seks simbol. In dvorana je bila polna. Nabito polna. Kot v starih dobrih časih Kajmaka in marmelade. In igralci so govorili slovensko. In to v čisto pravem slovenskem filmu in ne v kaki blesavo sinhronizirani ameriški risanki. Dober občutek. —Iztok

4 komentarji:

  1. p.s. Saj ni (tako) slab film, le ničesar bistveno novega ne prinaša. Ljubezen in fuk, zločin in kazen. Preveč tipično.

    OdgovoriIzbriši
  2. Meni je bil všeč. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Pa dobro, o kakšnem fuku je tukaj govora? A obstaja unrated verzija?

    OdgovoriIzbriši
  4. Ojej ojej, nekdo je izbrskal enega prvih zapisov na tem blogu, približno izpred 5 ½ leta. Danes bi film verjetno ocenil drugače ali pa vsaj bolj artikulirano napisal, zakaj se mi ni zdel nič posebnega. A je, kar je. Tisto, po čemer sprašuješ, pa je pravzaprav celo na sliki.

    OdgovoriIzbriši