14. apr. 2008

Cloverfield (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Cloverfield je primer filma, ki mojstrsko ustvarja občutek razmerja med resničnim dogodkom ter interpretacijo tega dogodka skozi medije; bolje bi bilo reči subjektivizacijo doživljanja nečesa nedoumljivega v razmerju do (kvazi)objektivne slike medijskega poročanja o dogodku. Še več: subjektivizacija je celo le gola registracija dogajanja skozi lečo digitalne kamere, za interpretacijo pa kar sproti in spontano poskrbijo protagonisti, ki se sprva sprašujejo, kaj se dogaja, pozneje pa skušajo zgolj preživeti.



Kvazi-dokumentarni z digitalko iz-roke-posneti filmi žanra grozljivk so s Čarovnico iz Blaira postali hit trenutka, potem pa nekoliko potonili v pozabo. Poleg nekaterih izjem, kot recimo letošnji španski zombi-triler [Rec], jih je znova in v velikem slogu obudil Cloverfield. Precej prepričljiva sodobna interpretacija katastrofičnega dogodka, ki skoraj popolnoma sesuje newyorški Manhattan, pretežno posneta skozi lečo domače digitalke, s katero se bolj ko ne igra prijatelj glavnega akterja na njegovi poslovilni zabavi, preden odide v novo službo v tujino. Dobršen del filma ni jasno, kaj natanko se je zgodilo, in tudi sicer se prikaz osredotoči na like, njihove reakcije in čustva, okoliško dogajanje pa posname zgolj mimogrede. Na vrhuncu in proti koncu filma je že bolj jasno, za kaj gre, in nejevera ter povsem stvarna zmeda likov kvečjemu še podkrepita grozljive razsežnosti in resnost situacije (namesto da bi se vseprek drli "o my god, it's a fucking monster, o my fucking god", kar bi s pretiravanjem in trapasto ameriško dramatizacijo popolnoma pokvarilo vzdušje). Nekaj izrednih posnetkov povsem otipljivih in nedvoumnih, hitrih in agresivnih manjših bitij (ki so menda zgolj nekakšni paraziti večje živali) še stopnjuje grozo, ki je celo bolj učinkovita kot pri megavelikanskem bratrancu Godzille; pa tudi ta pride na svoj račun čisto na koncu filma v ekplicitnem in usodno dokončnem prizoru, ki hvala bogu ter kot pozitivno presenečenje ne prinese običajnega drekastega happy-enda.

Kljub nekaj manjšim nedoslednostim je izdelek režiserja Matta Reevesa in prodornega producenta J. J. Abramsa spodoben, vseskozi napet film in zelo zanimiv filmski poskus, osredotočen zlasti na učinek in empatijo pri gledalcih. Je tudi brutalna slika arhetipske ameriške paranoje pred neotipljivim obličjem terorizma in satirični prikaz te brezdušne kapitalistične družbe, ki jo obvladujejo zgolj z razpihovanjem množičnega strahu.

1 komentar:

  1. Sigurno dober film. Še posebej za ljubitelje Abramsa, kakom se prištevam tudi jaz.

    OdgovoriIzbriši