2. apr. 2008

The Mist (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V povprečju so (mi) bile do zdaj ekranizacije Kingovih zgodb, ki vključujejo kakršnekoli monstrume (bodisi "zaresne" ali simbolične), polomija — če se spomnim na Lovca na s(r)anje, največji zmazek, kar sem jih kdaj gledal v kinu. Nekatere njegove paranormalne štorije so nadvse posrečene (Shining, Carrie, Christine, Cujo), takisto nekatere grozljivščine (Pet Sematary, 1408), da o netipičnih in običajnih trilerjih ne govorim (Shawshank Redemption, Misery).

No ja, The Mist me je vendarle dokaj prepričal in v določeni meri vrnil upanje, da se da tudi Kinga s pošastmi vsaj zadovoljivo (če že ne briljantno) adaptirati.



Všeč mi je bilo, da ima film nekaj malega odtenkov družbene satire in kritike (verski ali ideološki fanatizem), dasiravno v tem ne briljira ves čas in marsikje zgodbovno zašepa. Odnosi med protagonisti in stopnjevanje napetosti je solidno izpeljano, vzdušje pa odlično. Golazen je prikazana presenetljivo dobro in zares srhljivo, le par scen je nepotrebno eksplicitnih oz. preveč očitno CGI-jevskih, s čimer izgubijo ves učinek (beri: tentakel). Verska fanatičarka (Marcia Gay Harden) je odlična, glavni lik (Thomas Jane) pa ne najbolje karakteriziran in bolj ali manj nesimpatetičen; lik njegovega sina in odnos do njega pa premalo razdelan.

Na trenutke mi je bil všeč zgodbovni motiv prvega Half Lifa (se samo meni tako zdi?), le da se zadeva odvija zunaj Black Mese. Še malce večji poudarek v tej smeri (recimo, da bi vsaj namignili ali v flashbacku kakega vojačka pokazali, kako je do tega prišlo) me sploh ne bi motil. Dobro je, da se režiser izogiba odvečnemu tehniciranju (kar rad počne infantilni Spielberg) in površni kvazi-znanstveni razlagi, ampak določene nedoslednosti vseeno zmotijo.

Konec je nepotreben twist, ki poanto zapelje v čisto drugačno smer. Pa sploh ne gre za to, da bi moral biti običajen happy end; le malce več dramatičnosti in človeške prepričljivosti pred to radikalno odločitvijo bi si želel. Film je sicer tudi dovolj očitna prispodoba za čredno obnašanje ljudi in verska metafora — na koncu pa bi se rad kar naenkrat prelevil v nekakšno človeško dramo o obupu in brezizhodnosti? Kakšno zvezo ima potem to s tistimi lovkami malo prej? Ne, hvala, ne gre. Odkrito rečeno: od režiserja Kaznilnice odrešitve sem vseeno pričakoval za spoznanje bolj subtilen film. Če je hotel prikazati človeško naravo pri nečloveških razmerah, potem je popušil tam, kjer je Danny Boyle z 28 Days Later uspel.

Ni komentarjev:

Objavite komentar