30. jun. 2008

Gin gwai /The Eye (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Scenaristično-režiserski hongkonški par dvojčkov Pang (Danny Pang Fat in Oxide Pang Chun) slovi po tem, da brata funkcionirata in delata enotno, kot en sam človek, se vzajemno dopolnjujeta in si malone "bereta misli". Kul. Žal pa to ni dovolj, da bi njune grozljivščine zmogle ponuditi kaj več kot povečini dodobra izrabljen bestiarij azijske folklore, praznoverja in prikazni v sicer očesu všečni filmski formi, ki pa štorijalno ne prinaša posebnega presežka. Njun umotvor Gin gwai (Oko) je bil sicer deležen precejšnje pozornosti ter je zatem zaplodil še dva sequela (in kakopak tudi ameriški rimejk), vendar ob solidnem vzdušju in nekaterih posrečenih srhljivih prizorih žal nekoliko klecne pri dramaturgiji in zaključku že tako ne pretirano izvirne zgodbe. Brata Pang, specialista za grozljivke, sta se nato preizkusila še v prvem samostojnem ameriškem projektu The Messengers (2007) z zavidljivo igralsko zasedbo, a sta s poudarkom zgolj na vizualni formi (vzdušju in efektih), namesto na solidni štoriji in zapletu, žalostno popušila v blagajnah in med oboževalci tega žanra. (Mednje štejem tudi sebe.) Tematika o zmožnosti videnja duhov je sicer stara kot človeštvo in jo poznajo vse kulture. V zahodnjaški kinematografiji je to temo v bolj eksplicitni obliki uspešno obudil M. Night Shyamalan s Šestim čutom (1999), seveda pa je ne manjka v vrsti starejših (in nič slabših) filmskih dosežkov. Je tudi osrednja tema azijskih grozljivk novega vala, ki starodavno vzhodnjaško mitologijo in praznoverje zavijajo v tematiko urbanih legend nove generacije njenih potrošnikov.



Dekletu, ki je oslepelo v zgodnjem otroštvu, po 19 letih na specialistični kliniki presadijo roženico na obeh očeh in ji tako povrnejo vid. Mladenka se privaja na povsem novo dimenzijo življenja, le da sčasoma opazi, da "vidi" tudi stvari, ki jih drugi ljudje ne morejo. Duhove umrlih, namreč. Ko s pomočjo svojega medicinskega svetovalca poizve natančneje, se izkaže, da je imela ranjka darovalka roženice poseben dar: lahko je predvidela nesreče, preden so se zgodile. Kako? Ker je tudi ona videla duhove umrlih. Naša junakinja mora torej poskrbeti za razplet nerazrešenih dilem prejšnje lastnice roženic in doseči odpuščanje njene žalujoče matere, da bi se znebila nemirnega duha umrlega jasnovidnega dekleta in prekletstva svojega "šestega čuta".

Kot rečeno: nekaj intenzivnih in fenomenalno posnetih prizorov (recimo v dvigalu) poskrbi za hudo naježeno kožo, vendar prežvečena in predvidljiva zgodba kot celota ne ponuja toliko filmskega doživetja, da bi si zadevo ogledal še enkrat. Škoda, ker potencial vsekakor ima. Pa saj sta Panga še mlada. Le dojeti morata, da film ni samo sredstvo vizualizacije, primerno recimo za videospote, temveč tudi (ali predvsem) sredstvo naracije.

1 komentar:

  1. p.s. Rimejka si nisem ogledal in si ga najverjetneje ne bom; bi me pa zelo čudilo, če bi bil kaj boljši (ali vsaj enakovreden) od originala. Ali pa se motim?

    OdgovoriIzbriši