20. jun. 2008

John Rambo (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Rambo 4 (kot celota) ni noben presežek. Še najbolje bo, če se ogleda filma lotiš brez pretiranih pričakovanj, zlasti v luči nekaterih aktualnih recenzij, ki ga kujejo v nebo. Saj ni slab film in nemara je celo dostojen zaključek rambojade (vsaj upam, da ne bo še kakšnega dela) — vendar mu ostane bore malo vsebine, če mu odvzameš videz, okvir, formo. In ta forma je brutalno, krvavo, eksplicitno nasilje v svoji najbolj sočni obliki.



V okviru te forme je akcija brezhibna, nič ne rečem. Hitri, eksplozivni crescendo zlasti druge polovice filma, posnet sijajno, pristno, iz prve roke, malone dokumentaristično in tako, kot se od prekaljenega akcijskega junaka tudi pričakuje. A če odšteješ bodycount, kot bi ga vzel direktno iz prvoosebne streljaške igre, odtrgane ude, brizgajočo kri in črevesje, zabodene in zažgane otroke, vsevprek razkosana trupla, odrezane glave, od prašičev do živega telesa dobesedno požrte ujetnike, ročno odtrgana grla in s puščicami iz loka preluknjane ude in telesa — kaj torej ostane?

Zgodba je pravzaprav sila preprosta. Rambo v Burmi (lahko pa bi to bila katerakoli država tretjega sveta), ki ji vladajo vojaške hunte pod vodstvom sadističnih vojaških poveljnikov (kje smo že to videli?), rešuje skupino misionarjev, humanitarnih delavcev, ki so ujeti v taborišču (kje smo že to videli?). Posredno in simbolično rešuje tudi celotno zatirano ljudstvo, med katerim na silo novačijo nove soldate, in pri tem mu tokrat delno pomaga peščica plačanih vojakov. Rambo seveda v pravičnem boju nazadnje zmaga (kje smo že to videli?), nakar se zasluženo vrne domov, k pozabljenemu očetu, po mnogih letih prostovoljnega izgnanstva — ko ga je očitno mučila predvsem dilema o tem, ali ubijanje upravičuje vojaška etika, če lahko tako pomaga zatiranim, in ali je itak vse zaman, če pa "ima vojno v krvi". In če v resnici ubija zase, ne za domovino.

Ramba seveda ne gre ocenjevati drugače kot v okviru celotne zgodbe, franšize, trademarka, ki se je začel s Prvo krvjo leta 1982. V tem smislu je lik Ramba ameriška ikona, je tragični vojni junak, ki ga je lastna dežela izkoristila, zavrgla in pozabila (kje smo že to videli?). Bori se s svojo vestjo in moralo ter kot idealist seveda proti vsem tistim, ki zatirajo, izkoriščajo in morijo nedolžne. Pri čemer z leti postaja vse bolj ciničen in vdan v usodo, saj se zaveda, da v resnici ne more spremeniti sveta. Ko pa si zastavi vprašanje o tem, ali se je proti nasilju vredno boriti z nasiljem, je odgovor premočrten: absolutno DA. Tako pač je. [This is what we do. Who we are.] Itak tukaj ni boga, tukaj je samo vsemogočni Rambo. Ki skozi skrivenčene ustnice vehementno izdavi, da raje "umre smiselno" [die for something], kot da bi "živel brez namena" [live for nothing].

Le da Rambo ne umre. Ti šment. (Sorči za spoiler, če je kdo morda mislil, da tokrat vendarle škripne.) In tukaj je po mojem usodna napaka filma. (Anti)junak, ki bi dal življenje za to, da ga nekomu reši [to save a life isn't wasting your life], bi bil seveda mitska, herojska, arhetipska figura, vredna občudovanja, in ultimativna potrditev življenja, zavrženega na račun zgrešenih idealov. Ter dostojen, smiseln zaključek zgodbe o še enem predanem ameriškem vojaku, ki je položil srce na oltar domoljubja. A kot rečeno: Rambo — ta neizprosni in neustavljivi ubijalski stroj — se z le nekaj praskami pomirjen vrne domov, kjer ga bo po možnosti prej ali slej spet našla naslednja naloga. Ne glede na to, da bo takrat star krepko čez 60 let in le še bolj zavaljen, zguban, utrujen in patetičen.
Novi Rambo je vse tisto, kar sem od njega pričakoval. [...] Akcija je žanr za prave dedce. Za dedce, ki imajo jajca nafilana s testosteronom. Za dedce, ki jim verjamemo, da lahko popolnoma sami postrelijo celo vojsko in za to ne potrebujejo niti enega posebnega efekta. Tako je, John Rambo je lik, ki bi ga rabilo prav vsako gospodinjstvo. —Iztok

1 komentar:

  1. Meni se pa zdi, da je lik Ramba v tem filmu nalašč narejen tako kot je. Zdi se mi boljši kot v prejšnjih filmih. Ravno starost in občutek, da na vse odreagira premišljeno mu dajejo neko pristnost, da to pa je pravi vojaški veteran, ki je v življenju dal ogromno grozljivih stvari skozi in, da te lahko ubije dobesedno z mezincem.

    OdgovoriIzbriši