6. jul. 2008

High Fidelity (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Dovzetnost angleškega pisatelja Nicka Hornbyja za glasbo je razvidna v mnogih njegovih delih (recimo About a Boy), najbolj pa morda v romanu High Fidelity iz leta 1995, po katerem je pet let pozneje nastal istoimenski film (leta 2006 adaptiran še v muzikal). Kot glasbeno obarvana komična drama je nastal pod taktirko prekaljenega angleškega režiserja Stephena Frearsa, ki ima razen številnih televizijskih fimov za sabo tudi nekaj nesmrtnih, nagrajenih uspešnic z velikih platen, kot so Dangerous Liaisons (1988), Dirty Pretty Things (2002) in The Queen (2006).



Ne bom ovinkaril: High Fidelity je moja najljubša romantična komedija — dasiravno ji ta dokaj posplošena oznaka pravzaprav ne pristoji najbolj. Prvič zato, ker si ta žanr (pogosto upravičeno) predstavljamo pocukrano, jokavo in patetično (filmi po Hornbyjevih romanih pa so daleč od tega), in drugič zato, ker zgodba presega okvire žanra in se dotika precej bolj univerzalnih in brezčasnih tem. Recimo večne skrivnosti odnosov med spoloma, ljubezni in zaljubljenosti, odraščanja, odgovornosti in zrelosti, ter seveda glasbe kot identitete in načina življenja ter razmišljanja.

Zgodba spremlja Roba (John Cusack), rahlo nevrotičnega avdiofila in lastnika prodajalne redkih plošč, ki ga pravkar zapusti dolgoletno dekle Laura (Iben Hjejle). Ker večino stvari, ki mu kaj pomenijo, po vzoru glasbenih lestvic razvršča na "top listo" najboljših, se spomni petih najbolj bolečih razvez, ki jih je bil v življenju deležen, in se loti raziskovanja vzrokov, zakaj so ga prejšnja dekleta (igrajo jih Catherine Zeta-Jones, Joelle Carter in Lili Taylor) zapustila. Skozi to samorefleksijo se je prisiljen soočiti z lastnimi pomanjkljivostmi, strahovi in frustracijami, kar ga skozi niz zabavnih dogodkov in grenko-sladkih spoznanj nazadnje pripelje nazaj k Lauri.

Film, kjer zgodbo v izjemno posrečeni obliki cineastične metafikcije v kamero pripoveduje glavni junak, odlikujejo inteligentni, duhoviti dialogi, izjemna karakterizacija likov, vrhunska igralska zasedba, neprisiljen humor in zabavno dogajanje, nenazadnje pa še soundtrack, ki nas nostalgično popelje skozi nekaj najboljših trenutkov rock/pop zgodovine.

Razen izjemnega Johna Cusacka v filmu blesti še simpatična in čutna Iben Hjejle (ki je opozorila nase v danskem Mifune oz. tretjem filmu manifesta Dogma 95). Huronsko zabaven je še Tim Robbins kot new-agerski psihološki terapevt Ray (aka Ian) z lasmi, spetimi v čop, in pa prikupno zmedena Joan Cusack kot Robova filmska (in Johnova resnična) sestra. Daleč najbolj pa poleg sramežljivega, prijaznega in tihega prodajalca Dicka (Todd Louiso) v spominu ostane drugi Robov uslužbenec, popolno nasprotje prvega, namreč Barry oz. genialni Jack Black, ki je (podobno kot recimo Will Smith) očitno naravni igralski talent in preprosto igra samega sebe. Prav s to vlogo je prodrl med najbolj priljubljene ameriške komike zadnjega časa in se tudi zasebno ukvarja z glasbo (je eden dveh članov komično-rockovske skupine Tenacious D), kar mu je prineslo še nekaj podobnih vlog, recimo v prikupni glasbeni komediji The School of rock (2003) režiserja Richarda Linklaterja (A Scanner Darkly).

2 komentarja:

  1. Se strinjam, ena boljših "romantičnih komedij"... Ob bok High Fidelity sama postavljam še Chasing Amy, morda še kakšno drugo, a ta dva filma sta res odlična. Odlični dialogi in recimo da kar precej življenjske dileme.

    Drugače pa super blog!!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za komentar in za prijazno spodbudo glede bloga. Sem te že dodal na svojo 'blogrolo'.
    :)

    OdgovoriIzbriši