1. jul. 2008

A Scanner Darkly (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ameriški sci-fi pisatelj Philip Kindred Dick (1928—1982) ni doživel nobene ekranizacije svojih del; je pa prav tistega leta, ko je umrl, režiser Ridley Scott po njegovem kratkem romanu Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? posnel kultnega Iztrebljevalca (Blade Runner, 1982), za mnoge najboljši (ZF) film vseh časov. Na veliko platno so šele veliko pozneje prenesli še Dickove zgodbe We Can Remember It for You Wholesale (film Total Recall, 1990), Minority Report (film 2002) in končno A Scanner Darkly (film 2006), za katerega je tudi dobil francosko nagrado za najboljšo ZF zgodbo leta na festivalu v Metzu leta 1979. Še več filmov se je bežno in deloma dotaknilo ali adapiralo kakšnega od njegovih del. Dick je eden najbolj vplivnih predhodnikov literarnega cyberpunka (leta 1984 je William Gibson napisal Neuromancerja) in je v svoje romane nemalokrat vnesel tudi dobršen del lastnih izkušenj, doživetij in likov.



Eno od vsaj deloma avtobiografskih del je tudi roman A Scanner Darkly iz leta 1977, ki ga prežema shizofrenična paranoja v enaki meri kot so teme družbene distopije, sterilne tehnološke odtujenosti, razčlovečenosti in mamilarskih blodenj dejansko krojile večino, zlasti pa zadnja leta življenja Philipa K. Dicka. Tak je tudi glavni junak knjige in filma Robert Arctor (Keanu Reeves), ki v neopredeljeni bližnji prihodnosti (seven years from now) v Kaliforniji živi dvojno življenje. (Agent Smith: It seems that you've been living two lives. ... Ups, napačen film.) Je član skupnosti peščice prijateljev (Rory Cochrane, Robert Downey Jr, Woody Harrelson, Winona Ryder), luzerjev, čudakov, obsesivnih uživalcev mamil, obenem pa dela kot posebni policijski agent pod krinko, katerega naloga je prav boj proti mamilom, zato da bi organe pregona uspešno pripeljal do nedostopnih najvišjih akterjev proizvodnje in razpečevanja priljubljene "snovi D" (kot Death). Ta psihoaktivna droga povzroča takojšnjo nepovratno odvisnost, počasno delirično smrt osebnosti, zmedenost in nezmožnost prepoznavanja in razločevanja, preganjavico in manično depresijo, razcepljenje uma na levo in desno možgansko hemisfero. Naš Bob postane sčasoma še sam odvisen od "snovi D", ki mu skupaj z naraščajočo izgubo individualnosti in smisla za resničnost v "spreminjajoči se obleki" (scramble suit) povzroča težave z dojemanjem lastnega bivanja, preteklosti in ljudi okoli sebe. Ko ga prijateljica Donna, v resnici tudi sama policijska agentka pod krinko iz oddelka za mamila, končno (načrtno) spravi na kliniko za rehabilitacijo odvisnikov Nova pot, kjer menda skriti pred sicer vseprisotnimi skenerji (holografskimi kamerami) gojijo nežne modre cvetice, iz katerih varijo "snov D", je njegov um že usodno poškodovan.

Dickove teme so v tem filmu morda bolj nazorne in prepoznavne kot v drugih, posnetih po njegovih romanih. Vsenavzoča tehnologija nadzora v krasnem novem svetu odtujuje in razčloveči ljudi do te mere, da se njihova identiteta povsem razkroji. Uteho pred povprečno "normalnostjo" družinskega življenja, v vse pore segajočim nadzorom Velikega brata in zlasti pred apatično praznino duha iščejo v mamilu, ki pa jih nazadnje prižene do norosti in metafizične (ter dejanske) smrti.



Nazadnje, pa ne najmanj pomembno: film je prikazan v računalniško podprti rotoskopski animacijski tehniki, ki mu daje videz risanke s stiliziranimi stripovskimi linijami. Metodo, ki jo je leta 2001 uporabil že v filmu Waking Life, je režiser Richard Linklater očitno dal še izpopolniti, saj je gibanje tekoče, obrazi prepoznavni in koreografija prizorov izjemna. Igralci so A Scanner Darkly bojda posneli v dobrih treh tednih, proces animacije pa je nato trajal kar leto in pol. Vsaka minuta filma je zahtevala 500 ur intenzivnega dela ekipe 50 računalniških animatorjev.

Film bržkone ni za vsakogar, saj se Linklater (ki je napisal tudi scenarij) ne podreja zahtevam mainstreama, ki skuša biti všečen množicam, in ostaja neomajno zvest literarni predlogi. Zgodba ne ponuja čustvenosti in poistovetenja z liki, a ima njena sterilna, hladna vizualizacija močan učinek. V tem smislu je film svojevrsten mejnik v kinematografiji.

2 komentarja:

  1. Kr en zadetek13. 03. 11 02:57

    Men osebno zlo dober film. Lepo prikazuje zanimive blodnje ter subjektivnost našega dojemanja. Na prvi pogled izgleda film zelo fantastičen vendar sem večino čudnih scen že tudi sam doživel. Prikaz družbe prihodnosti je odličen, ravnotako Arctorjev krog prijateljev. Oboje me spominja na moje življenje. Stresno, uniformno ter sterilno okolje povzroči da si bolj svobodomiselni osebki najdemo neka zatočišča pri sebi podobnih ter v možganski telovadbi s pomočjo drog. Ponuja nam tudi razmislek o duševnih boleznih ter nagnjenosti k uživanju mamil. Ali so to sploh bolezni ali so le drugačni načini zavedanja? Ali jih droge povzročajo, jačajo ali lajšajo? Ali je to motnja ali dar? Ali lahko ti. normalni osebki to sploh razumejo ter ali imajo pravico to obsojati...

    OdgovoriIzbriši
  2. Sinoči so ga na PopTV vrteli prepozno, da bi moje stare kosti to prenesle. Syriano sem si kljub vsemu (ponovno) ogledal, tega pa nisem več zmogel; a pri zgoraj (pred skoraj tremi leti) napisanem mnenju in oceni zlahka ostanem še zdaj: gre za zelo poseben filmski projekt in upam, da Linklater posname še kaj podobnega.

    OdgovoriIzbriši