28. jul. 2008

The Siege (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Akcijski politični triler režiserja Edwarda Zwicka (Legends of the Fall, The Last Samurai, Blood Diamond) vpeljuje (tedaj še) fiktivno premiso o tem, kako bi bil videti New York, če bi postal glavna tarča arabskih teroristov. Slednji želijo izsiliti izpustitev šejka, ki ga je v politične namene zajela ameriška vojska, in organizirani v gverilske "celice" začnejo premišljen niz samomorilskih bombnih napadov na civilne objekte. Zoperstavlja sem jim inšpektor enote FBI za boj proti terorizmu (Denzel Washington) s sodelavci (Tony Shalhoub, Monk) in posebno zunanjo svetovalko, dvojno agentko oz. vohunko CIE (Annette Bening), vse dokler se predsednik ZDA ne odloči v mestu vzpostaviti obsednega stanja in nadzor prevzame vojska, ki ustanavlja koncentracijska taborišča in ji poveljuje brezkompromisni in ubogljivo domoljubni general (Bruce Willis).



V kinematografskem smislu gre za spodobno, kinetično akcijado z realistično prikazanimi dogodki, zaokroženo zgodbo s solidno razdelanimi liki, z razgibano naracijo, duhovitimi dialogi in vrhunsko igralsko zasedbo (na čelu s karizmatičnim temnopoltim zvezdnikom), ki ga izpelje prepričljivo ter nadvse kompetentno.

Žal pa zgodba klecne na ravni resne politične drame, ki skuša kot odmev na nekatere resnične dogodke tedanjega časa (denimo bombni napad na WTC leta 1993) pretenciozno orisati zakulisje sodobnih terorističnih motivov, ki si za tarčo izberejo "ameriški način življenja". Poznejši resnični dogodki (recimo teroristični napadi 11. 9. 2001) so ironično potrdili, kako površen in premočrten je film, ki skrajno stereotipno in enostransko išče pretveze v fanatizmu arabskih držav in vplivu njihovih versko-političnih voditeljev, pri čemer pa skoraj v celoti prezre vlogo administracije vojaško najmočnejše države na svetu (film z dokumentarnimi posnetki televizijskega nagovora namiguje, naj bi se dogodki odvili med predsedovanjem Billa Clintona) in njenih politično-vojaških posegov v državah Bližnjega in Srednjega vzhoda. Še več: z očitnimi namigi o tem, da "vlada (ZDA) ni enotna" ter da v njenem imenu večkrat avtonomno in samovoljno delujejo različne politične frakcije in vojaške klike, naivno opravičuje njene resnične politično-gospodarske interese in meče gledalcu pesek v oči, kontekst pa rešuje s plehkimi, pravičniškimi, politično korektnimi premisami o tem, v kolikšni meri cilj upravičuje sredstva in kaj je tisto, kar "zibelko demokracije" in "domačijo junakov" loči od preostalega barbarskega, versko fanatičnega in neusmiljenega sveta. Če je Denzel Washington v T. Scottovi Škrlatni plimi (1995) z avtoritarnim kapitanom atomske podmornice Ramseyjem (Gene Hackman) s famozno Clausewitzevo tezo filozofsko polemiziral o tem, da je vojna kot podaljšek politike zgolj sama sebi namen, mu tokrat v čustveni patriotski konfrontaciji uspe gledalčevo pozornost preusmeriti k svojeglavemu generalu (ki se kar naenkrat preobrazi v etično spornega antagonista) oz. speljati dovolj daleč od pravih, političnih vzrokov zla v sodobnem svetu.*



Film je doživel klavrn sprejem v kinematografih (nekoliko boljšega pa v videotekah, zlasti po dogodkih 9/11) in je zaradi zavajajoče stereotipnosti (ki jo prikaz širšega konteksta oz. vidika "druge strani" kvečjemu še poslabša) sprožil vrsto protestov arabskih skupnosti v ZDA.
* Op. Ne gre za spornost danes aktualnega vprašanja o upravičenosti (in celo legitimizirane politične podpore) uporabe vseh sredstev (tudi mučenja ujetnikov) v boju proti terorizmu, teme, ki jo tako pretresljivo obravnava recimo poznejši, z oskarjem nagrajeni dokumentarec Taxi to the Dark Side (2007), pač pa je zgolj kot moralno-etična dilema prikazana v ozkem, izkrivljenem in v luči poznejših dogodkov sila naivnem kontekstu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar