1. avg. 2008

The Beach (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Priznani angleški režiser Danny Boyle se v svojih filmih večkrat poigrava z nerazumljivo, iracionalno, temno platjo človekove narave; recimo v bizarnem trilerju Shallow Grave (1995), halucinantnem tripu Trainspotting (1996) ali mračni satirični moralki 28 Days Later (2002). Za slednjega mu je scenarij napisal mladi angleški pisatelj Alex Garland (kot tudi za njegov poznejši ZF triler Sunshine leta 2007), čigar delno avtobiografski literarni prvenec The Beach je med kritiki požel iskreno navdušenje.



Zgodba spremlja mladega ameriškega nahrbtnikarja Richarda (Leonardo DiCaprio), ki si želi na Tajskem izkusiti kaj pristnejšega in vznemirljivejšega od ležanja na plaži in plehkega uživanja v turistični eksotiki. Po naključju mu nenavadni sostanovalec v ušivem hostelu Duffy (Robert Carlyle) razkrije, da skrivnostna, neomadeževana in nebeško popolna Obala ni zgolj lokalna urbana legenda. Tik preden si — očitno popolnoma blazen — prereže žile, mu zaupa še zemljevid do mitskega otoka. Richard se s francoskim parom svojih vrstnikov (Virginie Ledoyen, Guillaume Canet) odloči, da bodo poiskali ta nedostopni paradiž, in skupaj se odpravijo v neznano. Idilična Obala je otipljivo resnična in na njej živi od sveta odrezana komuna popotnikov z vseh koncev sveta, ki ima svoja pravila in zapovedi ter ji vlada odločna matriarhinja Sal (Tilda Swinton). Trojica kmalu ugotovi, kako varljiva je lepota in popolnost tega zemeljskega raja...

Z nedvoumnimi referencami na vietnamski sindrom, jasnimi vplivi romanov Lord of the Flies in Heart of Darkness (ter ikonografijo kultne Apokalipse), prividom norega vojnega veterana Duffyja, sodobnim pridihom z videoigrami zasvojene generacije, poudarjeno ekološko osveščenostjo in blodnjami obsesivnih uživalcev marihuane režiser dokaj verno povzame literarno predlogo, vendar se nekaj pomembnega konteksta pri tem izgubi. Roman The Beach je parabola o mikrokozmosu znotraj sodobne potrošniške civilizacije, o "vzporednem vesolju", ki ga ustvari človekova potreba po vedno novih in drugačnih izkušnjah, in katerega ohranitev včasih zahteva ceno osnovnega dostojanstva in etičnih vrednot. Je tudi psihološka alegorija o prilagodljivosti in spremenljivosti človekove narave, ki zmore sublimirati in preseči celo najstrašnejše preizkušnje.

Film ima šibko dramsko strukturo z nezadovoljivim vrhuncem, pomanjkljivo karakterizacijo likov, razbitim in nejasnim sporočilom ter razmeroma zmedeno naracijo; vendar navrže nekaj neprekosljivih cineastičnih trenutkov in ponuja čudovito vizualizacijo dih jemajoče narave (v resnici nacionalni park otočja Phi Phi v Andamanskem morju). Zanimiva, a za tega sicer genialno inovativnega režiserja zgolj povprečna stvaritev; za razliko od izjemno berljive Garlandove knjige, ki jo je v filmski zbirki Prvinski nagon pod naslovom Obala v odličnem slovenskem prevodu Radojke Manfrede Modic izdala založba DZS in jo je moč dobiti v vseh knjižnicah ter večini knjigarn.

2 komentarja:

  1. Ko sem jo videl prvič pred mnogimi leti, je nisem znal prav dobro ceniti, bržkone sem bil premlad in prekomerno gizdav; ko pa sem jo pozneje po posameznih odsekih srečal drugič, me je vendarle prepričala nekoliko bolj, tako da se danes v celoti strinjam s tvojim zapisom - nikakor ni filmski presežek, je pa zanimiv pustolovski trip.

    OdgovoriIzbriši
  2. Men je bil film dober, ker ni klasično nakladanje, pa posnetki do nori.

    OdgovoriIzbriši