26. avg. 2008

City Lights (1931)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●●

Bržkone so za današnje mlade generacije potrošnikov visokooktanskih, instantnih pop-corn kinospektaklov črno-beli in nemi filmi nekaj prav tako arhaičnega in tujega kot ogledovanje zaprašenih kipov v muzeju. Kar je seveda velikanska škoda; saj bi med njimi utegnili najti nemalo primerkov najbolj veličastne in najpopolnejše filmografije vseh časov.

Charlie Chaplin oz. Sir Charles Spencer Chaplin je nedvomno največja in najbolj prepoznavna igralska ikona v vsej zgodovini filma (bil je tudi glasbenik, skladatelj in režiser) ter nesporno največja legenda klasične dobe nemih burlesk. Posnel je skoraj 90 filmov, v večini teh upodabljajoč nesmrtni lik Potepuha (the Tramp) z značilnim črnim zaobljenim polcilindrom, preširokimi hlačami in nemirno sprehajalno palico, ki se skozi zabavne akrobatsko-komične prigode presunljivo dostojanstveno upira nepravičnosti in socialnemu zlu. Lik je gotovo navdihnila in oblikovala Chaplinova osebna družinska preteklost, tragično zaznamovana z revščino in s skromnostjo tega velikega duha; filmskemu liku Potepuha pa je tako vtisnila nezgrešljiv pečat sentimentalne sočutnosti (a brez odvečne patetike) in neomajnega optimizma tudi v najtežjih časih.



Lik Potepuha je v eni zadnjih inkarnacij upodobil tudi v Lučeh velemesta, svojem zadnjem striktno nemem filmu in enem zadnjih nasploh,* ki ga ob poznejših Modernih časih (1936) ter Velikem diktatorju (1940) uvrščajo med njegove največje mojstrovine. Zgodba je razmeroma preprosta: Potepuh pride s trebuhom za kruhom v mesto, kjer se od daleč zaljubi v slepo prodajalko cvetja. Ko slučajno ugotovi, da bosta morali z babico zaradi dolgov kmalu na cesto, in da bi ji operacija oči utegnila povrniti vid, se odloči, da bo nekako zbral potreben denar. To ga popelje skozi niz huronsko smešnih pripetljajev, da lahko končno revnemu dekletu podari denar, zaradi česar sam nazadnje konča celo v ječi. Po odsluženi kazni se prodajalki, ki zdaj zares vidi, končno predstavi v svoji pravi podobi; ona pa ganjena spozna, da njen dobrotnik ni bogati grof, kot je bila mislila, temveč pošvedrani, siromašni in neskončno požrtvovalni Potepuh.

Chaplinov genij se ne kaže samo v neverjetni interpretaciji,** ki skozi plejado čustvenih izrazov zlahka zasenči vse zvočne filme in vse najbolj dramatične trenutke kinematografije odtlej, temveč tudi v naravnost fantastično kinetični, akrobatski, nemogoče spretni fizični igri, ob kateri zbledijo vsi sodobni specialni bullet-time efekti in še tako dovršeni kaskaderski prizori. Ne, sploh ne pretiravam. Dovolj je recimo ogled gibov kompleksnega in koreografsko fenomenalnega prizora boksarskega dvoboja, posnetega z eno kamero v enem samem kadru, zato da ugotovimo, kakšne vrhunske fizične zahteve in igralski standardi so veljali takrat, oziroma kako otročje lahko nalogo imajo (ob računalniških učinkih, rezih kadrov in postprodukcijsko obdelanih prizorih) današnji igralci.



Redki igralci odtlej so (z besedami ali brez njih) tako prefinjeno posredovali tako ganljivo sporočilo, kot je to zgolj z obrazno mimiko uspelo Charlieju Chaplinu v poslednjem prizoru nemih Luči velemesta.***

You can see now? —Yes, I can see now.
* City Lights spremlja za burleske značilna glasbena podlaga, v Modern Times (ki naj bi bil njegov prvi govoreči film, a si je Chaplin potem premislil) pa so že vključeni ambientalni zvoki, ropot strojev in govor iz radia; Potepuh pa v svojem zadnjem nastopu tega lika ostaja nem.

** Chaplin je (skupaj s svojim slavnim kolegom in tekmecem Busterjem Keatonom) kot režiser že tedaj inovativno zagovarjal snemalni pristop, ki naj bi za večjo učinkovitost posnel tragične in dramatične prizore v prvem planu (close-up), komične pa v širokem kadru in od daleč (long shot).

*** Ameriški filmski inštitut je Charlieja Chaplina postavil na 10. mesto največjih (moških) igralskih legend vseh časov; pred njim so Humphrey Bogart, Cary Grant, James Stewart, Marlon Brando, Fred Astaire, Henry Fonda, Clark Gable, James Cagney in Spencer Tracy.

3 komentarji:

  1. Cool to : > Chaplin še vedno rox.

    OdgovoriIzbriši
  2. Prav danes sem se v knjižnici spogledoval z eno izmed knjižic, ki popisujejo Chaplinov opus, pa sem jo po krajšem premisleku vrnil v polico, zaradi prepovršnega poznavanja njegovih filmov je zaenkrat še nisem vreden. :)

    Luči velemesta oziroma City Lights so bile konec prejšnjega leta predvajane v Cankarjevem domu ob živi spremljavi orkestra, bojda (tako so mi povedali) je bilo čarobno, sam pa se še danes grizem, da me ni bilo tam. :(

    OdgovoriIzbriši
  3. ma zadnjič so na rtvslo imeli nekaj njegovih filmov, ampak nekako me ne pritegnejo enostavno... :\

    OdgovoriIzbriši