18. avg. 2008

Death Wish (1974)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Zanimivo bi bilo vprašati, ali mlajši rodovi gledalcev vedo, kdo je (bil) Charles Bronson. Namreč, nič manj kot poslednji stari maček iz ene zadnjih generacij pravih dedcev Hollywooda. Avtentični tough guy razbrazdanega obličja, jeklenega pogleda in kot usnje trde kože — pa ne samo v filmih. S pravim imenom Karolis Bučinskis se je kot enajsti od skupno petnajstih otrok rodil litvanskemu priseljencu v zakotnem delavskem kraju v ameriški Pensilvaniji. Že zelo mlad se je po smrti očeta preživljal z delom v rudniku, pozneje pa je kot topničar na bombniku služil v ameriškem letalstvu med 2. sv. vojno. Po njej se je odločil, da se bo poskusil še kot igralec, predvsem zaradi nuje po zaslužku. To ga je nazadnje privedlo do tega, da je zaslovel kot ena najprepoznavnejših igralskih ikon v vlogah ciničnih kavbojev, nasilnih policistov in karizmatičnih pravičnežev. Ironično pa je bil v zasebnem življenju (kako značilno!) čisto nasprotje večine svojih filmskih likov, saj sta z ženo, (so)igralko Jill Ireland, slovela kot (celo za tiste čase) najbolj nežno ljubeč in skladen hollywoodski par. Po 22 letih zakona je umrla za rakom in kmalu se je tudi igralska kariera skrušenega Bronsona jela nagibati k zatonu.



Zaigral je v več kot 160 filmih, med drugim (pri že kar zrelih letih) v takih nesmrtnih klasikah kot so Sedem veličastnih (1960), Veliki pobeg (1963), Ducat umazancev (1967), Bilo je nekoč na divjem zahodu (1968) in drugih. Moral bi igrati v kultni špageti "dolarski trilogiji" Sergia Leoneja* kot "mož brez imena" (lik, ki je pozneje seveda proslavil Clinta Eastwooda), pa je vlogo zavrnil. Igral naj bi tudi "Snake" Plisskena v legendarni sci-fi akcijski klasiki Escape from New York (1981), pa se je režiserju Johnu Carpenterju zdel malce preveč surov in prestar (mladega Kurta Russela je potem prav ta lik zapisal med filmske zvezde). Glavno vlogo naj bi menda imel še v sloviti Francoski zvezi (1971), a je nazadnje pripadla Genu Hackmanu in mu prinesla večno slavo ter oskarja za glavno moško vlogo.

Paul Kersey je vzoren oče in mož ter uveljavljen arhitekt iz New Yorka, v čigar stanovanje vdre tolpa nasilnežev, ki ubijejo ženo in brutalno posilijo hčer. Ko ob nesposobnosti policije, ki zaman išče storilce, in v mučnem boju med občutkom krivde ter lastne nemoči po spletu okoliščin dobi od znanca v dar pištolo, se odloči vzeti pravico v svoje roke. Pravim morilcem svoje družine se pravzaprav ne maščuje, saj ne ve, kdo in kje so; vendar se njegovi nočni vigilantski pohodi po mestu nazadnje spremenijo v streljaško obsesijo, med katero kaznuje vse roparje in žeparje, na katere naleti. Še več, v ubijanju odkrije bolestno slast in kompenzacijo za doživeto grozodejstvo. In sicer tako učinkovito, da se (v prikrito zadovoljstvo župana in mestnih oblasti) število kriminalnih dejanj zmanjša za polovico in lik skrivnostnega pravičnika, ki se spretno izmika roki pravice, med zločinci velemesta preraste v strašljiv urbani mit.



Napeta, dovršena, vizualno skorajda v maniri eksploitacijskih filmov iz 70. let posneta kriminalna drama je vendarle prinesla veliko globljo premiso od tiste najočitnejše; in v kinematografih nadvse uspešen film je sprožil številne kontraverzne debate. Njegovo družbeno-moralno sporočilo je delovalo na več ravneh. Kritiziralo je policijsko učinkovitost in posredno tudi pravosodni sistem, še posebej pa je prikrito ciljalo na ameriški patriotizem oz. eno najbolj spornih določil ustavnih svoboščin, ki v drugem amandmaju govori o pravici do tega, da človek z orožjem brani sebe in svojo družino. S tem implicitno upravičuje nasilje in nagovarja konservativne pristaše politike posedovanja in rabe orožja v ZDA. Po drugi strani pa robato redkobesedni Bronson v svoji nemara najbolj prepoznavni vlogi ikonično pooseblja poštenega Američana, ki je trdo garal za svoj uspeh in življenjski položaj, pa mu goli obstoj in dosežke krivično ogroža socialna patologija. S takim likom se je zlasti republikanskim pripadnikom srednjega sloja seveda zlahka poistovetiti, njegova politično legitimizirana dejanja pa odstirajo veliko širšo dimenzijo ameriške družbe v 80. letih in pozneje.

Kljub tovrstnim protislovjem in mestoma pretirano enostranski zgodbi gre za dopadljiv ter prepričljiv film (kot mladi nasilnež je zanimiv Jeff Goldblum v svoji prvi vlogi), ki provokativno zastavlja številna družbena, moralna in civilizacijska vprašanja. Njegov uspeh je pozneje prinesel pravcato franšizo oz. kar štiri nadaljevanja, od katerih pa je vsako naslednje žal absurdno slabo ter kinematografsko in sporočilno docela nesmiselno.
* Op. Gre seveda za filme Fistful of Dollars oz. Per un pugno di dollari (1964), For a Few Dollars More oz. Per qualche dollaro in piu (1965) ter The Good, The Bad and the Ugly oz. Il buono, il brutto, il cattivo (1966).

Ni komentarjev:

Objavite komentar