29. avg. 2008

Die Hard (1988)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ameriški producent in režiser John McTiernan je imel med svojimi (do zdaj vsega skupaj kakšnimi desetimi) filmi nekaj huronskih akcijskih hitov, začenši s kultno džungelsko sci-fi streljaško survivor arnoldščino Predator (1987), politično akcijsko podmorniščino The Hunt for Red October (1990) in mračno vikinško klavščino The 13th Warrior (1999). Nobeden od teh in poznejših flickov pa med gledalci ni doživel takega pobesnelega navdušenja kot zabavno vratolomna, klasična akcijada Umri pokončno, ki je Brucea Willisa promptno lansirala med največje ameriške akcijske ikone in kmalu zaplodila uspešno in priljubljeno filmsko franšizo.

Za razliko od jeklenih velemož, ki sta jih dotlej utelešala neuničljiva mišičnjaka Ah-nold in Sly, je John McLane (Bruce Willis) razmeroma običajen, otipljiv in ranljiv junak, po poklicu newyorški špicelj, ki se slučajno znajde na napačnem mestu ob napačnem času, ko ga žena povabi na svojo službeno novoletno zabavo v Los Angeles. Med ciničnim podajanjem duhovitih enovrstičnic in požrtvovalnimi mcgyversko-streljaškimi manevri krvavo bosonog seveda reši dan — in hordo talcev iz poslovnega nebotičnika, ki ga zavzamejo germansko govoreči teroristi. Ki so v resnici navadni tatovi, saj se želijo med uprizorjenimi diverzijami zgolj polastiti za 600 milijonov obveznic iz trezorja stavbe Nakatomi, in jih vodi inteligentni, sarkastično domiselni podlež Hans Gruber (Alan Rickman).



S sinatrovsko novoletno obarvano glasbeno podlago in pridihom beethovnovske klasike (ki namiguje na zločinskega ljubitelja Ludwiga iz Kubrickove Peklenske pomaranče) podložena akcijada je bila nominirana za štiri oskarje in je dobila številne druge pomembne nagrade, revija Entertainment Weekly pa ga je celo razglasila za najboljši akcijski film vseh časov. Bruce je dejansko nadvse kratkočasen in gledljiv, to mu gre priznati. Kar se mene tiče, pa štejem filmu za še večji dosežek to, da je med filmske zvezde povzdignil briljantnega angleškega igralca Alana Rickmana, ki je v negativni vlogi šerifa iz Nottinghama potem podobno zasenčil še glavni lik majčinog ortopeda Kevina Kostnerja v Princu tatov (1991) in se kot izjemen karakterni igralec uveljavil v poznejših filmih.

Je pa Die Hard godil predvsem Brusovi karieri, saj je prav s to vlogo postal big kahuna med hollywoodskimi akcijskimi glumači in se je imel priložnost preizkusiti še v nizu izjemno posrečenih in domala na kožo pisanih vlog; razen pokončno umirajočih nadaljevanj še v (vsaj meni njegovih najbolj dopadljivih) filmih Pulp Fiction (1994), Twelve Monkeys (1995), The Fifth Element (1997), Sin City (2005) in številnih drugih.

Yippie-kay-yay, motherfucker!

4 komentarji:

  1. mene pa je presenetilo tudi to, da so tudi 2. 3. in 4. del dokaj gledljivi

    OdgovoriIzbriši
  2. Lani sem ob startu štirice priložnostno zeksal kar celo franšizo, četudi sem v preteklih letih prve tri dele često srečeval na televizijskih ekranih. Ni kaj, sijajen akcijski presežek je.

    Se mi zdi pa interesanten tale prehod od akcijskih mišičnjakov, ki so okupirali osemdeseta, k bolj agilnim in spretnim (anti)junakom (ne vem, na pamet mi pade še Leathal Weapon in Martin Riggs). Predvsem McLanea vidim kot urbano figuro vestrnskih kavbojev, ki so jih osemdeseta popolnoma odpisala.

    OdgovoriIzbriši
  3. Osebno mi je franšiza Lethal Weapon nekoliko bolj pri srcu, ker se jemlje veliko manj resno, pri čemer pa ne izgublja na kakovosti in v zadnjem delu izjemno prisrčno zaokroži zgodbo.

    Sicer pa se seveda strinjam, da je bolj všečen in moderen žanr nadomestil drugega, kavboji pa so ostali. :)

    OdgovoriIzbriši