5. avg. 2008

Fracture (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Intrigantno atmosferični triler se začne, ko premožni inženir aeronavtike Crawford (Anthony Hopkins) v svojem luksuznem domu premišljeno in hladnokrvno ustreli svojo mlado ženo (Embeth Davidtz). Detektiv, ki se med prvimi znajde na prizorišču, ni nihče drug (kar seveda ni naključje) kot njen skrivni ljubimec, in osuplemu mu storilec zločinsko dejanje celo mirno prizna. Navidez preprost in vnaprej zagotovljen sodni primer bolj mimogrede prevzame ambiciozni in samozavestni mladi pravnik Willy Beachum (Ryan Gosling) iz pisarne okrožnega tožilca (David Strathairn), ki se pravkar poteguje za nekaj stopenj višjo službo v prestižni zasebni pravniški družbi. Crawford se pred poroto brani sam, sojenje pa doživi usodni preobrat, ko v spletu administrativnih policijskih nedoslednosti in z opustitvijo obremenjujočih dejstev (zaradi razkritja afere med žrtvijo in policistom) nenadoma ni več trdnih materialnih dokazov proti storilcu (vključno z orožjem). Začne se neizprosen psihološki dvoboj logike, prikritih groženj in pomenljivih namigov med inteligentnim, karizmatično manipulativnim Crawfordom in povzpetnim Beachumom, ki je v soočenju obeh egov prisiljen priznati uničujoč poraz, a se je v prebujenem etičnem navdihu in ugovoru vesti nazadnje pripravljen odreči vsemu, tudi ugledni karieri in prihodnosti, da bi prekrižal načrte obsesivno obvladanemu in brezkompromisnemu morilcu. Slednjemu vendarle (skoraj) uspe zlonamerna nakana, ki jo je v premišljeni psihološki šahovski partiji načrtoval že od začetka, da bi se maščeval obema prešuštnikoma.



Napetost v igri mačke in miši med prekaljenim veteranom Hopkinsom in simpatično golobradim novincem Goslingom je naelektreno občutna in tempo enakomerno pospešuje vse do končnega preobrata ter osvežujoče domiselnega razpleta. Zgodba ponuja zanimivo premiso s tem, ko že na začetku odkrije storilca, ki pa se s spretno manipulacijo sodnega sistema in zavajanjem tožilca nazadnje (skoraj) izmakne. Pridihu že videnega botruje svojevrsten kolaž fragmentov, likov in referenc iz nekaterih podobnih filmskih zgodb. Hopkins kot vztrajno neizogibni alter-ego Hannibala Lecterja je recimo kot inteligentni in iznajdljivi milijonarski mogotec že v The Edge (1997) kaznoval privlačno mlado ženo (Elle Macpherson) in svojega najbližjega sodelavca (Alec Baldwin), ker jo je skrivaj natepaval. Kot najslavnejši filmski psihopat, ki si ob chiantiju rad privošči pražena (človeška) jetra, je v metaforične uganke zavite namige med spletanjem zanke zaverovano zmagoslavno ponujal že agentom FBI, ki so bili do končnega obračuna vedno korak za njim (Jodie Foster v Silence of the Lambs iz leta 1991, Edward Norton v Red Dragon iz leta 2002). Tokrat je v tej vlogi državni tožilec, katerega biblični greh in edina šibka točka je napuh, tako kot pri domišljavem Keanuju Reevesu v Devil's Advocate (1997), ki ne prenese poraza v sodni dvorani. A mu to ne pomaga preveč, saj nazadnje klecne pred storilčevo pretkano, demonsko bistroumnostjo, kot odvetnik (Richard Gere) pred dvolično zavajajočim morilcem (Edward Norton) v šokantnem preobratu odličnega trilerja Primal Fear (1996). Ki ga je seveda tako kot Fracture režiral mojster sodnih in policijskih dram (ter sin izvedenca za pravo) Gregory Hoblit. Tako s podobnim how-he-dunnit motivom konfrontacije med obtožencem in advokatom (tukaj tožilcem) zrcalno parafrazira samega sebe; a kljub nekaterim nedoslednostim, obrobnim banalnostim in nepotrebnimi paralelnimi zgodbami (ter z nezanemarljivima prispevkoma briljantnega Hopkinsa in odličnega Goslinga) ponudi vzdušno, kot britev ostro zgodbo.
Fracture je povprečen film. Tako zelo, da bolj ne bi mogel biti. [...] Mladi povzpetnež, ki mu gre stari milijonar močno na živce, saj ga zajebava, podjebava in mu kaže roge. [...] Pač film, ki je tako zelo naiven, da mladega tožilca v posteljo dobi celo njegov šefica Rosamund Pike. —Iztok

Ni komentarjev:

Objavite komentar