24. avg. 2008

À l'intérieur (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Evropskemu horror žanru nikoli ni bilo treba posebej zavidati ameriškim (povečini visokoproračunskim ter butastih adolescentov polnim in s posebnimi učinki naphanim) slasherjem. Že dolgo tega je imela evropska kinematografija (skupaj z Veliko Britanijo) kultne režiserje kot Bergman, Polanski, Bava, Fulci, Argento, Barker, Murnau in številni drugi (če seveda odštejemo amerikaniziranega Angleža Hitchcocka), ki so prispevali mnoge izvirne in prelomne izdelke svetovnega formata. Na prelomu tisočletja so se jim v vnovični veličastni obuditvi žanra pridružili zagnani, novodobni, nizkoproračunski mladi režiserji (Neil Marshal, Alexandre Aja, Jaume Balaguero, Juan Carlos Fresnadillo idr.), ki so vsekakor dokazali, da ameriškim kolegom že dolgo pojemlje sapa ter ustvarjalno krizo samo še kompenzirajo s puhlimi kopijami in vedno enakimi filmskimi kloni (povečini neposrečenimi rimejki azijskih grozljivk ali patetičnimi, pretencioznimi wannabe homage splatterji, ki naj bi načrtno postali instantna klasika).



Prvenec nekdanjega novinarja in velikega ljubitelja žanra Alexandra Bustilla je vse tisto, kar je nemara skušal Eli Roth doseči v Hostelu (pa mu seveda ni uspelo). Morbidno vzdušje in temačno atmosferičnost odlično okvirja brutalna, bizarna, eksplicitno srhljiva, obscena in šokantno profana zgodba o visoko noseči mladi vdovi (Alysson Paradis), ki je izgubila moža v avtomobilski nesreči, in ji na božični večer na vrata stanovanja potrka skrivnostna, v črno oblečena in očitno povsem blazna ženska (Béatrice Dalle), psihotično utelešenje samega zla. Kaj hoče? Njenega nerojenega otroka. Polastila se ga bo s pomočjo jeklenih škarij.

V obeh glavnih vlogah sta obe ženski protagonistki nadvse prepričljivi in povsem zasenčita low-budget minimalizem zgodbe (ki se večinoma odvija na eni lokaciji) ter pozornost z zunanjih okoliščin brezkompromisno preusmerita v notranjost. Odlična Dalle (z vrzeljo med zobmi) je preprosto ena najbolj strašljivih, demoničnih ženskih filmskih figur vseh časov.

Po navdušujoče sveži Krvavi romanci (Haute Tension, 2003) še en izviren izdelek francoske neodvisne horror filmografije. Kjer sicer učinka ne prinese zgolj končni twist, temveč počasi in usodno stopnjujoča dekonstrukcija telesa, ki iz njega nazadnje izbeza tisto, kar se skriva v notranjosti. Vsekakor je za ogled priporočljiv več kot samo močan želodec. Ekstremno nasilje, pošastno krvavi obračuni in gnusni posegi v človeško meso so samo manifestacija resnične srži tega sila mučnega filma, ki bolj kot vse drugo razgalja zverinsko in neizprosno človekovo naravo ter oskruni vse, kar je v njej humanega in sočutnega; a se nazadnje izkaže le za neznosno bolečino žalujoče matere.

Ni komentarjev:

Objavite komentar