7. sep. 2008

30 Days of Night (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Dve leti po svojem odishonsko-pedofilskem celovečernem prvencu Hard Candy britanski režiser David Slade prinaša po stripovski vampirski seriji 30 Days of Night (avtor Steve Niles, ilustrator Ben Templesmith) posneto istoimensko grozljivko o zakotnem mestecu Barrow na ameriški Aljaski. Kot najsevernejši še obljuden kraj je 30 dni na leto v polarni temi in takrat v njem ostane le skeleton crew kakšnih 150 ljudi, drugi pa temo raje preživijo v večjem Anchorageu in drugih južnejših krajih. Tako tudi Stella (Melissa George), ki se poleg tega razhaja z zaročencem, mestnim šerifom Ebenom (Josh Hartnett). Zaradi nesreče zamudi zadnji let in tako je prisiljena ostati v mestu, kjer se začnejo dogajati srhljive stvari. Skrivnostni tujec, ki je bil pred tem očitno uničil vse komunikacijske in logistične vezi ter tako mestece povsem odrezal od sveta, jim napove, da mednje ni prišel samo večni arktični hlad, temveč vse kaj drugega.



Po enako stripovskih, a fetišistično stiliziranih ter v bleščeče usnje in jeklo zavitih franšizah Blade in Underworld se vampirščine vračajo v surovi, prvobitni in skrajno nečloveški obliki. Stvori, ki z nasedle ladje zavzamejo bližnji Barrow in ga spremenijo v potoke krvi, niso prav nič romantično gotski in kulersko darkerski, temveč s krvjo svojih žrtev obliti, nečloveško močni in hitri, zverinski demoni. Z ljudmi ne sklepajo nikakršnih kompromisov (kvečjemu nekatere uporabijo za vabo, da bi iz skrivališč izbezali ostale), ampak v njih vidijo zgolj svoj naslednji obrok.

Film me je prijetno presenetil in bo gotovo všeč ljubiteljem žanra; lahko bi celo dosegel svojevrsten kultni status. Nepretenciozna filmografija je fotografsko navdušujoča in jo odlikuje vrhunska zvočna podlaga; vizualizacija mestoma spominja na hibrid med stripom in računalniško igro, po čemer je zaslovel recimo prvi del franšize Resident Evil. Vsebuje osvežujoče prvine B-slasherjev iz 80. let in ga prežema nezgrešljiv zgodnje carpenterski pridih, pomešan z groteskno verzijo Severnih obzorij: odmaknjenost in neizbežnost Megle (1980) ter izoliranost in snežna ujetost Stvora (1982) — manjka samo še Donald Pleasence iz Noči čarovnic (1978), ki bi povedal: "Šerif, v vaše majhno mesto je prišla Smrt."



Josh Hartnett (ki je debitiral prav v sequelu Halloweena iz leta 1998, H20) se je sčasoma razvil v resnega, inteligentnega in prepričljivega igralca in je z večjimi ali manjšimi vlogami navdušil v filmih kot Pearl Harbor (2001), Black Hawk Down (2001), Sin City (2005), Lucky Number Slevin (2006) in drugih. Spremlja ga odlična stranska zasedba (sijajen je Ben Foster kot srhljivi prišlek), ki v napeto in z nekaterimi izvirnimi elementi podkrepljeno vampirsko klavščino (dasiravno si ganljivi konec delno izposodi pri vampirščini Blade II in vendarle zmoti z nekaterimi nedoslednostmi) vdihne predvsem prispodobo o človekovi samouničevalnosti ter zgodbo o ljubezni, družinskih vezeh in nesebičnem žrtvovanju za svoje najbližje.

When man meets a force he can't destroy, he destroys himself instead. What a plague you are.

1 komentar:

  1. Tale je bil res osvežitev na gejev... pardon vampriski sceni :D

    Je pa res konec mogoče malček preveč sentimentalen za moje pojme. Sovražim, če se razjokam ob vampriskih filmih.

    OdgovoriIzbriši