1. sep. 2008

The Elephant Man (1980)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Ameriški režiser, scenarist in producent (ter slikar, skladatelj in risar stripov) David Lynch gotovo sodi med najbolj nekonvencionalne, kontroverzne in nedoumljive filmske ustvarjalce. Njegovi filmi, ki se po eni strani odmikajo od všečnosti in premočrtnosti mainstreama, po drugi pa nerazložljivo privlačijo tudi bolj prozaičen okus, so groteskni prikazi surrealističnih sanj, morbidne večplastne študije podzavesti postmodernističnega človeka in bizarni performansi dekonstrukcije telesa. Nekatere med njimi je težko razumeti in racionalno analizirati, vsaj s percepcijo običajnega gledalca; kaže, da gre režiserju bolj za občutenje kot za dojemanje in bolj za umetniško vizualizacijo kot za tradicionalno naracijo. Ti vidiki odsevajo v večini njegovih kultnih izdelkov, kot so Dune (1984), Blue Velvet (1986), Wild at Heart (1990), serija Twin Peaks (1991), Lost Highway (1997) ter Mulholland Dr. (2001).



Iz tega zornega kota bi bilo v njegovem šele drugem celovečercu (le nekaj let po ekscesnem Eraserheadu iz leta 1977) premalo pronicljivo ali celo zmotno videti zgolj pretresljivo in tragično zgodbo o (tudi v resnici živečem) Angležu Josephu Merricku, ki je trpel za prirojeno hudo obliko elefantiaze* in so ga koncem 19. stoletja kot spačka prikazovali v cirkuškem freakshowu. Lynchu sicer tudi v tem ožjem in kinematografsko bolj standardnem vidiku uspe pričarati eno najbolj bridkih, ganljivih in sočutje vzbujajočih zgodb o zmagoslavju človečnosti v vsej filmski zgodovini; vendar nam skozi metaforo groteskne iznakaženosti človeka-slona v resnici kaže patološko izmaličenost sodobne družbe in uma njenega "normalnega" človeka, čigar srhljivo zločesti predsodki in socialno zlo boleče krivijo hrbtenico in ude, psihosomatsko deformirajo in kazijo človeško meso ter na njem povzročajo gnusne maligne tvorbe. Razen tega v zgodovinskem kontekstu satirično namiguje na pokroviteljsko in sprenevedavo skrb viktorijanskega režima, da bi "civiliziral in medse sprejel divjake" (morda kot etična kompenzacija kolonizacijske slabe vesti), kar je zaznati recimo tudi v paraboli filmske zgodbe Greystoke: The Legend of Tarzan (1984) in nekaterih drugih. To je najbolj očitno v prizoru, ko se dr. Treves (Anthony Hopkins) sprašuje, ali je sam sploh kaj boljši od Merrickovega sadističnega in nasilnega prejšnjega lastnika, ko ga izpostavlja ogledu in čudenju sicer bolj prefinjene in čedne, a nemara nič manj gnile (in kvečjemu bolj uglajeno zahrbtne) družbe.

Lynch odstira še eno aktualno komponentno človeške psihe, namreč njegovo morbidno radovednost in voyeursko fascinacijo nad vsem, kar izstopa iz normalnega in družbeno-moralno sprejemljivega. Ali morda ne drži, da še danes skrivaj zremo v amaterske posnetke na spletnem arhivu YouTube in drugih portalih, ki necenzurirano objavljajo najstrašnejše deformacije, poškodbe, vojne grozote in krvave klinične primere?

Vpliv Lynchevega prejšnjega filma se kaže v črnobeli kameri in sijajni vizualizaciji (odličnega direktorja fotografije Freddieja Francisa), ki z monokromatskim prikazom po eni strani ublaži šokantno eksplicitnost prizorov (podobno kot Hitchcock v Psychu), po drugi pa učinkovito poudari temačnost, brezupnost in strašljivost v viktorijanski angleški družbi utelešene patologije socialnega zakulisja. Razen tega se ta nepozabna in brezčasna mojstrovina ponaša s fantastično masko, pod katero se skriva izjemni John Hurt (za vlogo je bil nominiran za oskarja in je prejel bafto za najboljšega igralca), igralsko zasedbo pa dopolnjujejo eminentna zvezdniška imena kot so sir Anthony Hopkins, Anne Bancroft in sir John Gielgud. Film je bil razen tega nominiran za skupno osem oskarjev, zlati globus in grammya, prejel pa je še številne druge prestižne mednarodne filmske nagrade.

V tem filmu sem pred mnogimi leti prvič slišal za Hopkinsa, Hurta in Lyncha. Pri slednjem sem sicer nekoliko zadržan, dasiravno mi je Človek slon ostal v spominu kot eden njegovih najboljših izdelkov, oba angleška gospoda pa sta odtlej pri samem vrhu mojega seznama najbolj priljubljenih igralcev. V tem filmu sem tudi prvič slišal pretresljivo skladbo Adagio za godala ameriškega skladatelja Samuela Barberja (String Quartet No. 1, Op. 11) iz leta 1936; otožno in nepozabno klasično delo, ki se tako značilno pojavi tudi v glasbeni podlagi filmov Platoon (1986), Lorenzo's Oil (1992), Le fabuleux destin d'Amélie Poulain (2001) in mnogih drugih.
* Op. Če smo bolj natančni, ga je v resnici pestil gensko pridobljeni proteusov sindrom, kar so leta 1986 ugotovili z analizo njegovih posmrtnih ostankov. To je ovrglo dotedanje domneve, da je imel nevrofibromatozo tipa 1.

2 komentarja:

  1. film, ki bo večno aktualen

    OdgovoriIzbriši
  2. Moram si ga pobrat,.. še zdej nisem gledal.

    OdgovoriIzbriši