10. sep. 2008

RoboCop (1987)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Kljub temu, da je imel nizozemski režiser Paul Verhoeven za seboj že kakšnih 20 filmov (med njimi tudi srednjeveški klavski ameriški prvenec Flesh+Blood, 1983), ga je med hollywoodske čudežne dečke pripeljal futuristični blockbuster RoboCop, ki mu je v naslednjih letih sledila kopica filmskih uspešnic različnih žanrov: sci-fi akcijada Total Recall (1990) z Ah-noldom (navdihnjen z zgodbo Philipa K. Dicka), erotični triler Basic Instinct (1992) s famozno razkrečeno Sharon Stone, po odlični knjigi Roberta Heinleina posneta stilizirana vesoljska vojaščina Starship Troopers (1997) ter sci-fi psihodrama o nevidnem človeku Hollow Man (2000) s Kevinom Baconom. Za mnoge Verhoevenove filme je poleg erotičnih namigov (in odkrito seksualnih prizorov) značilno krvavo eksplicitno, vulgarno voyeursko nasilje, ki je v sicer stilistični stripovski vizualizaciji pretirano do te mere, da deluje kot očitna pop-kult farsa ter cinična kritika življenja in čustvovanja postmodernega človeka.



Tako je tudi v njegovem verjetno najuspešnejšem in najbolj priljubljenem filmu o policistu Alexu Murphyju, ki ga po nasilni smrti med patruljiranjem z napredno tehnologijo preobrazijo v robo-policaja: napol robotski organizem, obdan z domala neuničljivim oklepom in elektronsko mehaniziranimi čuti. Njegov lastnik je militaristična multinacionalka OCP (Omni Consumer Products). Neusmiljena megakorporacija v bližnji prihodnosti ob nesramnih zaslužkih razvija izdelke za vojaško rabo in je med drugim privatizirala policijo v Detroitu (mestu avtomobilov in ameriškem simbolu mehanizacije), ki se ob nesposobnem županu in luknji v mestnem proračunu vedno bolj duši v pouličnem kriminalu.

RoboCop je brutalna družbena satira na temo do skrajnosti prignane potrošniške kapitalistične civilizacije, zasvojene in zmanipulirane s strani vseprisotnih medijev, ki ji vladajo brezčutne korporacije — medtem ko se na drugi strani razvija in krepi socialna patologija. V tej distopiji je človek le eden številnih industrijskih proizvodov, ki si med televizijskimi reklamami, ki prekinjajo poročila o vedno bolj nasilnem in samouničujočem svetu, lahko izbere novo umetno srce, najnovejšo znamko avtomobila ali popolno zamenjavo telesnih organov. Z nekaterimi namigi na tri leta prej posnetega Terminatorja se Verhoeven loteva podobnih cyberpunkovskih tem o razčlovečenju in dvomljivi vlogi tehnologije kot Ridley Scott v Osmem potniku (1979) in Iztrebljevalcu (1982), a je razen sproščujoče vratolomne burke v svojem sporočilu tudi za spoznanje bolj optimističen; če ne drugega, pravičnost nazadnje premaga zlo, v robotskem možu pa človeško dostojanstvo, spomini na izgubljeno družino in pristna čustva prevladajo nad avtomatizirano, tehnološko sterilno in z računalniškim programom vsiljeno naravo.

Film je bil nominiran za dva oskarja (zvok, montaža) in nagrado BAFTA ter je prejel številne druge prestižne filmske nagrade. Zaplodil je franšizo z dvema (bistveno slabšima) nadaljevanjima, številnimi televizijskimi nanizankami, računalniškimi igrami ter stripovsko in animirano verzijo. Med odlično in pestro igralsko zasedbo razen Murphyja (Peter Weller) in njegove policijske partnerice (Nancy Allen) blestijo še sijajni glavni negativec Clarence Boddicker (Kurtwood Smith), brezkompromisni direktor pri OCP Dick Jones (Ronny Cox) in povzpetniški Bob Morton, katerega lik je med filmske zvezde lansiral odličnega Miguela Ferrera. Film odlikuje še dovršena zvočna in glasbena podlaga ter za današnje čase sicer zastarela animacijska stop motion tehnika — ki pa je postala zaščitni znak franšize in kultna znamenitost te sci-fi klasike.

Murphy... I'm a mess. —They'll fix you. They fix everything.

Ni komentarjev:

Objavite komentar