30. sep. 2008

Twelve Monkeys (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Dvanajst opic režiserja Terryja Gilliama (Brazil, The Fisher King, Fear and Loathing in Las Vegas), med drugim zaslužnega za scenarije filmov slavne komedijantske skupine Monty Python, prinaša drugačen in nenavaden tip postapokaliptičnega sci-fi trilerja. Z edinstveno retrofuturistično vizualizacijo, ki nezgrešljivo spominja na Jeunetovo nadrealistično distopijo La cité des enfants perdus (1995), uprizarja žanrsko temo paradoksa potovanja skozi čas, ovito v dvoumno psihodramo o norosti in izkrivljenosti spominov, kjer se ločnica med samorekurzivnostjo dogodkov ter resničnostjo in blodnjami zabriše skozi zoperstavljanje posameznika zbirokratizirani instituciji Velikega brata. Kar je seveda osrednja tema orwellovske črne komedije Brazil (1985), tukaj pa odstopi poudarek temam relativnosti in nezanesljivosti človekove percepcije, ekološkim svarilom pred arogantnim igranjem boga in determinizmu občutka déja vu, ki spremlja dogodke v usojeni in vnaprej začrtani smeri.



Obsojenca Jamesa Colea (Bruce Willis) pošljejo iz prihodnosti, ko se človeštvo pred pogubnim virusom zateče v podzemna mesta, nazaj v čas v leto 1990 (slutiti je vpliv prvega Terminatorja), da bi našel skrivnostno diverzantsko skupino Dvanajst opic, ki je menda kriva za globalno katastrofo leta 1996. S pomočjo psihiatrinje v umobolnici (Madeleine Stowe), katere lik se mu je nenehno prikazoval v nenavadnih preroških sanjah, ugotovi, da je pri interpretaciji dotlej zbranih podatkov njegovih sodobnikov prišlo do pomote. Ekološki teroristi s svojim prismuknjeno simpatičnim vodjo (Brad Pitt) so v resnici razmeroma neškodljivi živalski aktivisti in so za prihodnost civilizacije bistveno manj pomembni od neuravnovešenega asistenta (David Morse) slovitega virologa (Christopher Plummer), ki v laboratoriju razvija sintetično kugo sodobnega sveta.

Gilliam je našel navdih v kratkem ZF filmu francoskega novega vala La jetée (1962). Njegov avtor Chris Marker je napisal tudi scenarij za Twelve Monkeys, ki se s časovnim sosledjem vzrokov in posledic sicer manj podrobno ubada kot poznejši Metuljev učinek (2004) ali pa Memento (2000), kjer junak to posledičnost celo zavestno zmanipulira, a bolj razumljivo in ludicno kot kompleksni Donnie Darko (2001), ter nazadnje pusti vtis inteligentne, ironične fantazije o človekovem obvladovanju lastne usode in dojemanja resničnosti.

Film je prejel številne nominacije in pomembne filmske nagrade; Brad Pitt med drugim zlati globus, nominacijo za oskarja in nagrado saturn ter nekatere druge. Poleg alegorično stilske Gilliamove kinematografije mu daje značilen pečat še nepozabna harmonika argentinskega mojstra tanga Piazzole. Razen ene boljših vlog Willisa je tudi Pitt s tem filmom dokazal, da je v resnici zelo dober igralec, če mu karakterizacija likov omogoči, da pokaže, kar zna.

1 komentar:

  1. Meni izredno ljub film, ki bi ga sam postavil precej blizu kultnemu Brazilu. Poleg Gilliamove konstrukcije tesnobne atmosfere so mi všeč karakterizacije likov, predvsem Willis in Pitt se mi zdita sijajna.

    OdgovoriIzbriši