12. okt. 2008

Kratki stiki (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Janez Lapajne, neodvisni slovenski scenarist, režiser, producent in montažer, ki običajno snema brez snemalne knjige, (me) je navdušil že s svojim prvencem Šelestenje (2002). S svojimi Kratkimi stiki, za katerega je znova napisal tudi scenarij in ga produciral, katerega igralska zasedba in snemalna ekipa sta se v celoti odrekli honorarju in ki ga je v dokončni vrstni red zgodb zmontiral šele v postprodukciji, je spet dokazal, da je vendarle mogoče posneti spodoben slovenski film. Še več, zelo gledljiv in pronicljiv izdelek, v katerem (podobno kot pri njegovem prejšnjem) igralci niso videti, kot da s svojimi standardnimi in prepoznavnimi izrazi vadijo za srednje zahtevno gledališko melodramo z rednega sporeda MGL. Med slovenskimi filmi zadnjih let sem bil recimo nad tako opevanim Naberšnikovim Petelinjim zajtrkom (2007), milo rečeno, skrajno neimpresioniran in začuden nad nepričakovanim finančnim uspehom. Če sem še bolj neposreden: slovenski filmi so me vedno vnovič razočarali in sčasoma sem jih nehal gledati.
Kratki stiki, ki se na vsak način in zaman trudijo ujeti Usodno nesrečo, Magnolijo in Kratke zgodbe, nimajo stika z gledalci. Ko jih gledamo, se počutimo kot da igrajo nekje drugje. Kot da jih sploh ni na ekranu. Kot da jih vrtijo sto kilometrov daleč. Ko jih gledamo v Celju, jih vrtijo v Ljubljani. Ko jih gledamo v Ljubljani, pa jih zavrtijo v Celju. Med gledalcem in filmom je kratek stik. Tako močan, da upamo, da bo ven vrglo tudi elektriko v kinu in nas odrešilo trpljenja. —Iztok



Še dobro, da me je Lapajne še drugič zbudil iz otopele deziluzije. Njegova druga celovečerna avtorska pripoved prinaša zanimivo prepletene in v postopnih detajlnih epizodah pojasnjene zgodbe o izgubi, osamljenosti in občutku krivde. Samski šofer mestnega avtobusa (Grega Zorc), ki najde zapuščenega dojenčka in sramežljivo nagovarja čudaško brezdomko; ločeni oče (Jernej Šugman), čigar sin se usodno ponesreči z lovskim orožjem; zadolženi arogantni poslovnež (Sebastijan Cavazza), ki po avtomobilskem trčenju ostane prikovan na invalidski voziček; privlačna zdravnica (Tjaša Železnik), ki se čuti krivo za usodo tetraplegika, ter njegov osamljeni oče (Boris Cavazza), ki se je zaman trudil pritegniti njegovo pozornost; in negotova uslužbenka zakotne bencinske črpalke, ki ni prepričana, ali si želi otroka. Izrazito slovenske filmske teme, ki pa se ognejo običajni cankarjanski patetiki in svetobolju, ter prinašajo zaokrožen in prepričljiv kalejdoskop univerzalnih človeških zgodb. Vsekakor bolje kot absurdni poskusi oponašanja ameriških akcijad v patetičnem Anžlovarjevem Pokru (2001), da o umotvorih tipa Štigličev Patriot (1998) in podobnih debilizmih ne govorim. Ampak dovolj o slovenskem filmskem šitu, sicer se bom še razjezil.

Film Kratki stiki, ki z naslovom in dramaturgijo pomenljivo namiguje na kultno Altmanovo mojstrovino Short Cuts (1993), seveda ni povsem brez pomanjkljivosti. Mestoma preveč razvlečeno vzdušje tragičnosti, nepotrebna razglabljanja in premalo odkrite simboličnosti, par moteče izumetničenih dialogov, počasen dramaturški tempo in vendarle ne dovolj katarzičen konec mu odvzamejo nekatera arhetipska svojstva, ki bi ga povzdignila med prave cineastične mojstrovine. Zanimivo bi bilo zgodbo prikazati ali vsaj glasbeno in tonsko obarvati žanrsko, denimo kot farso ali celo črno tragikomedijo, saj moreče brezizhodna atmosferičnost (ki jo sicer kontrastno razbijajo v glavnem Cavazzine komične domislice) preveč enolično determinira čustveno napetost. Vendar se kljub vsemu odkupi z dovršenim igralskim performansom, zlasti z odličnim Šugmanom in briljantno Železnikovo (v kar treh različnih ženskih vlogah), medtem ko je odnos očeta in sina Cavazze ter njun sijajen dialog v avtomobilu vreden analov sodobnega slovenskega filma. Zgodba je moralno navdihujoča, odstira zanimiva eksistencialna vprašanja in kaže pikro podobo naše ožje družbene realnosti. Zame osebno eden najboljših slovenskih filmov zadnjih let.

Film je na 9. festivalu slovenskega filma v Portorožu in Piranu dobil osem filmskih nagrad vesna: za najboljši celovečerec, režijo, scenarij, glavno žensko vlogo, stransko moško vlogo, montažo, glasbo in zvok. Bravo, Lapajne!

3 komentarji:

  1. Nad Šelestenjem sem bil navdušen, tole se mi ne zdi pa nič posebnega, vse pomankljivosti, ki si jih že ti naštel so mene zelo zmotile. Še en minus bi dodav - Tjaša Železnik me nikakor ni prepričala, ubistvu je bila zelo zelo slaba, ker je imela kar 3 vloge, se pa ta minus potroji.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tega je že nekaj let in film mi je že malce ušel iz spomina; se pa strinjam, da je Železnikova verjetno še najslabša od vseh, vendar me nikakor ni motila. Še vedno pa me fascinira dejstvo, da se vendarle da posneti zelo spodoben slovenski celovečerec, in sicer dobesedno kot one-man-band.

    OdgovoriIzbriši