13. okt. 2008

The School of Rock (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

And if you wanna be the teacher's pet
Well, baby, you just better forget it.
Rock got no reason, rock got no rhyme
You better get me to school on time.


Richard Linklater, teksaški scenarist in režiser samouk, je eden najvidnejših neodvisnih filmskih ustvarjalcev, ki so prispevali k preporodu ameriškega avtorskega filma v 90. letih. Pogosto prikazuje brezciljno in otopelo generacijo arhetipskega predmestja, ki v eksistenčnih razglabljanjih omahljivo išče svojo identiteto; njegove zgodbe se pogosto odvrtijo v času enega dneva ali noči. Pozornost je vzbudil s filmi kot Dazed and Confused (1993) ter Slacker (1991), pa seveda z nenavadno izvirnima, realistično iskrenima neo-romantičnima minimalkama Before Sunrise (1995) in nadaljevanjem Before Sunset (2004), medtem ko je z uporabo rotoskopske tehnike animacije eksperimentiral v filozofskem Waking Life (2001) in jo izpopolnil v narko-distopičnem A Scanner Darkly (2006). Prav zato mu nekateri kritiki očitajo, da se je z lahkotno glasbeno komedijo School of Rock oportunistično podal v mainstream, da bi napolnil mošnjiček. Kar mu je, roko na srce, tudi uspelo, saj je bil film komercialno nadvse uspešen.



Dewey Finn (Jack Black) je cinični, neizživeti rockovski kitarist, ki se po tistem, ko ga njegova skupina odslovi zaradi ekscentričnih solaž in divjih izpadov na odru, z imenom svojega sostanovalca pretvarja, da je učitelj. Za začasno nadomeščanje kolegice na bolniškem dopustu ga najame simpatično konzervativna ravnateljica (Joan Cusack) elitistične "najboljše osnovne šole v državi". Sprva mu gre zgolj za plačilo, kmalu pa opazi nenavadno glasbeno nadarjenost svojih učencev in namesto običajnih šolskih predmetov jih poslej poučuje osnov rock'n'rolla. Bolj za lastno kompenzacijo jih brez vednosti staršev in učiteljev tudi prijavi na tekmovanje glasbenih talentov, kjer se pod njegovim vodstvom in kot najmlajša skupina nastopajočih pojavijo z imenom "School of Rock".

Blacka je med vodilnejše filmske vloge lansirala glasbena komična drama High Fidelity (2000), v kateri prav tako igrata z Cusackovo. Pristno zbadljivi komični slog in pojava sta ga kmalu povzdignila v najbolj zanimive igralce zadnjih let, ki so mu tovrstni filmi pisani na kožo, saj je kot resnični ljubitelj glasbe tudi član satiričnega rockovskega dua Tenacious D. Dialoge za School of Rock je v sodelovanju z Linklaterjem zato posebej zanj napisal scenarist Mike White, ki se pojavi v vlogi sramežljivega sostanovalca Schneeblyja, čigar ime prevzame prevarantski Finn.

Prisrčno komedijo, v kateri vse skladbe v resnici izvajajo vsi nastopajoči (glasbeno nadarjene otroke so z avdicijo izbrskali od vsepovsod, se jim pa žal pozna, da niso profesionalni igralci) odlikuje odlična predstava politično nekorektnega komičnega talenta Blacka, predvsem pa izvrsten rockovski soundtrack (AC/DC, The Who, Metallica, Led Zeppelin,* Ramones) in sporočilo o vedno aktualnem mladostniškem uporu konvencionalnosti, institucionaliziranosti in represivni šolski vzgoji, ki ga simbolizira ta glasba.
* Op. Led Zeppelin so notorično zoprni pri uporabi njihovih pesmi v filmih in za komercialne namene, zato je Linklater posebej zanje posnel zakulisni prizor, v katerem Jack Black pred zbrano množico statistov nagovarja glasbenike in jih roti, da bi jim dovolili uporabiti nesmrtni hit The Immigrant Song. Seveda so legendarni angleški rockerji nazadnje privolili.

1 komentar:

  1. Silno všečen film. Forma sicer deluje zdrsana in nasploh film z zunanjo embalažo ne obljublja nič posebnega, pa vendar splošno priljudnost Linklater zna podkovati z ne povsem klišejskimi nauki. Je pa motor filma nedvomno Jack Black. :)

    OdgovoriIzbriši