25. okt. 2008

Very Bad Things (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Peter Berg, kot igralec najverjetneje še najbolj znan po vlogi mladega dr. Billyja Kronka iz ameriške zdravniške serije Chicago Hope (1995—99), se je prav v tistem času prvič preizkusil še kot scenarist in režiser v tem svojem celovečernem prvencu (slovensko naslovljenem Totalni pokvarjenci). Pozneje je za kamero eksperimentiral še v nekaj bolj ali manj solidnih akcijadah, denimo v vojaškem trilerju The Kingdom (2007) in superjunaški komični paraboli Hancock (2008). Zlasti pri slednjem se je marsikdo pridušal, da bi bilo bolje, ko bi Berg ostal pri glumaštvu. Kar pa ne velja nujno za Jona Favreauja, igralca iz Very Bad Things, ki se je kot režiser še ene superjunaščine, Iron Mana (2008) z Robertom Downeyjem Jr. v glavni vlogi, (vsaj po mojem mnenju) veliko bolje odrezal.



Kyle (Favreau) se ima poročiti z manipulativnim dekletom Lauro (Cameron Diaz), ki je na načičkano poroko "čakala 27 let", in se pred tem s prijatelji Lelandom (Charles Moore), Boydom (Christian Slater) ter bratoma Michaelom (Jeremy Piven) in Adamom (Daniel Stern) odpravi na fantovščino v Las Vegas, kjer bi si pivski tovariši še zadnjič dali duška. V bizarnem spletu nesrečnih okoliščin umre prostitutka, ki jim v hotelski sobi popestri moško zabavo, in da bi prikrili s pijačo in mamili podkrepljeno nezgodo, Boyd ubije še varnostnika, ki je slučajno temu priča. Trupli po kosih skrivaj zakopljejo v arizonski puščavi in so prepričani, da je s tem neroden pripetljaj končan. Vendar ne slutijo, da jih bodo grizenje vesti, moralni očitki in njihova lastna nesloga pripeljali do krvavega in nesmiselnega medsebojnega obračunavanja, v katerem gre nazadnje vse v maloro.



Brutalno cinična črna komedija mestoma zajadra v groteskno satiro in razgalja strašljive aspekte likov "dobrih fantov" (in deklet) iz arhetipskega ameriškega predmestja. Kot triler je nepopustljiv in tehnično posrečen, karakterizacija likov pa na trenutke rahlo šepa. Slater je sicer briljantno prepričljiv in močan lik, medtem ko performans drugih občasno zaide v zoprn overacting. Kar sicer skupaj s šokantnim koncem potencira absurdnost mučne zgodbe, vendar ne ponuja empatičnosti do nesrečnih likov (ki so vsi po vrsti skrajno nevšečni) in filmu odvzame nekaj dramaturške globine. Berg bi se lahko tozadevno bolj potrudil, a mu navzlic nedoslednemu in čudaškemu scenariju vendarle uspe dokaj zanimiv žanrski izdelek. Če pa je hotel biti nekakšna izkrivljena in sarkastična različica Mestnih fantov (1991), potem vseeno raje priporočam ogled slednjega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar