2. nov. 2008

Eternal Sunshine
of the Spotless Mind (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

How happy is the blameless vestal's lot!
The world forgetting, by the world forgot.
Eternal sunshine of the spotless mind!
Each pray'r accepted, and each wish resign'd.

Alexander Pope

Na vprašanje, kateri dejavnik je najbolj ključnega pomena za dober film, če naj izberemo enega samega, bi včasih brez pomišljanja odgovoril: režija. Pa bi me genialni scenarist Charlie Kaufman hitro postavil na hladno. In me tudi je — s takimi zgodbovnimi presežki kot Being John Malkovich (1999) ter Adaptation (2002), ki sta mu prinesla nominacijo za oskarja in druge filmske nagrade. Je neprekosljivi mojster labirintov cineastične metafikcije in metažanrske pripovedi sodobnega časa, ki je vsebinsko usihajoči hollywoodski industriji dal veličasten nov zagon. Za Večno sonce brezmadežnega uma je z mladim francoskim režiserjem in soscenaristom Michelom Gondryjem končno dobil oskarja za izvirni scenarij, film pa si je prislužil še neštete druge ugledne nagrade.



Ko gre romantična zveza po zlu, človeku ostanejo boleči spomini na izgubljeno ljubezen. Kaj, če bi se jih dalo nekako izbrisati, jih izničiti, kot da se ni nikoli nič zgodilo? Bi si s tem prihranili nepotrebno trpljenje — ali pa bi tako izgubili tudi delček sebe? Prav to se sprašuje depresivni, introvertirani, dnevnik pišoči Joel (Jim Carrey), potem ko gre narazen z dekletom, povsem drugačnim od njega in s katerim navidez nimata veliko skupnega, z impulzivno, manično, rahlo nevrotično Clementine (Kate Winslet), ki menja barvo las tako pogosto kot obleke. Ko jo po končani zvezi slučajno spet sreča, začuden spozna, da ga Clem ne prepozna več (ali pa ga noče poznati). Pri za to specializiranem podjetju Lacuna si je namreč dala z inovativno lasersko tehniko računalniško izbrisati spomin na svojega bivšega fanta. Ko Joel bolj iz užaljenosti stori enako, v lastno presenečenje ugotovi, da se njegov um temu upira in spomine na Clementine skriva v najbolj odmaknjene kotičke podzavesti, da bi jih tako ubranil pred nepovratnim izginotjem.
In le zakaj bi po vseh teh filmih, kjer se moramo voziti po možganih glavnih igralcev, še enkrat skočili v glavo nekoga, ki se znova povsem zaman trudi, da bo končno le dobil svojega prvega oskarja. Ali ne bi bilo enkrat fino skočiti v glavo, ki ne bi imela spominov in bi živela samo za trenutek filma Scanners, kjer bi jo razneslo na tisoč kosov? —Iztok

Z razmeroma majhnim proračunom posneta romantično komična drama v minimalistično zgodbo vnaša eksistencialna in osebnostna vprašanja epskih razsežnosti ter jih obravnava tako lucidno kot če bi komu brali misli. Med človekoma se vname iskra zaradi docela različnih osebnosti in lastnosti, magnetičnih nasprotij, ki se privlačijo — nakar postanejo prav te lastnosti tisto, kar ju odtuji in nazadnje loči. Kaj mi torej kot človeku ostane? So spomini na ljubljeno osebo zdaj del mene in so me nepovratno spremenili ter tako določajo tudi mojo prihodnost — ali pa jih je mogoče izkoreniniti in si prihraniti bolečo izkušnjo? Morda. Vendar je ljubezen, kot kaže, veliko več kot skupek izkušenj in spominov, zato kljubuje celo namerni pozabi. S tem me determinira kot metafizično bitje, ki išče svojo izgubljeno polovico tudi tedaj, ko se tega ne zaveda, in najde transcendenco svoje identitete prav v spominih — tudi tistih neprijetnih.



Interakcija med obema protagonistoma je prvovrstna; zlasti Carrey blesti v osvežujoče šibko izrazni (morda celo svoji najboljši) vlogi in po briljantnih likih v filmih The Truman Show (1998), Man on the Moon (1999) ter The Majestic (2001) spet dokazuje, da se odlično znajde v tovrstnem žanru. Razen sijajne Winsletove ga podpira nič slabša igralska zasedba (Mark Ruffalo, Kirsten Dunst, Tom Wilkinson in "Creepy" Elijah Wood), čudovita zvočna in glasbena podlaga ter fantastično surrealistična, bizarna vizualizacija, ki skozi časovno nelinearno, subjektivistično in večplastno naracijo nazadnje pusti vtis nenavadne, inteligentne, nežne, prepričljive, brutalno iskrene in (kljub svoji fiktivni premisi) nadvse realistične romantične zgodbe vsakdanjih ljudi. Film režiserja Gondryja (Human Nature) in distribucijsko-producentske hiše Focus Features (Brokeback Mountain, Traffic, 21 Grams, Lost in Translation) prinaša eno najbolj edinstvenih in spodbudnih filmskih izkušenj zadnjega desetletja.

3 komentarji:

  1. Mene pa ni prepričal. Isto kot Malkovich in Adaptation, ki sta bila zanimiva, toda preveč eksperimenta ter premalo filma.

    OdgovoriIzbriši
  2. Film res ni čisto za vsakogar in poleg tega ima nekatere manjše pomanjkljivosti (Wilkinson me je malce motil, ker je prestar in ga ne vidim v vlogi genialnega znanstvenika). Ima pa zgodbo, prepričljiv igralski performans in dovršeno dramaturgijo -- kar je več kot dovolj za odličen film.

    OdgovoriIzbriši
  3. Film tudi meni ljub in luciden, četudi malce tečen - zahteva pač skoncentriran um in za razglabljanje voljano stanje duha, kar pa se naposled večkratno obrestuje. Podobno je z Malkovichem in Adaptation, prvega sem videl večkrat in v razmišljanju vedno šel za korak dlje, drugega na žalost le enkrat, pa še to za časa, ko še nisem imel filmske kondicije - moje takratno mnenje tako še zdaleč ni kredibilno in ga niti ne bom izdal. :)

    OdgovoriIzbriši