18. nov. 2008

Instinct (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Theo Caulder (Cuba Gooding Jr.) je obetavni, ambiciozni asistent priznanega univerzitetnega profesorja psihiatrije Hillarda (Donald Sutherland). Svojo akademsko in znanstveno kariero bi rad pospešil s strokovno evaluacijo pacienta, priznanega antropologa dr. Ethana Powella (Anthony Hopkins), obtoženega večkratnega umora v Ruandi, ki se je med dotedanjim prestajanjem zaporne kazni trmasto zavil v molk. Caulder začne rutinsko terapijo s pogovornimi seansami v nadzorovanih okoliščinah strogo varovanega zapora za psihopatske kaznjence, katere vtise bi lahko pozneje strnil v zanimivo knjigo. Prvinsko nasilni Powell je po mučnem začetku vendarle pripravljen sodelovati in Caulder v nedoumljivem očetovskem liku mizantropskega primatologa, ki je skoraj dve leti živel med gorskimi gorilami, postopoma odkrije vse kaj drugega kot sovražno nastrojeno, patološko duševnost; starec ga s svojimi naturalističnimi in globoko plemenitimi načeli celo do te mere pretrese, da nazadnje postavi na kocko lastni svetovni nazor, kariero in vse, v kar je vse življenje verjel, da bi pomagal človeku, ki je doživel korenito moralno in civilizacijsko preobrazbo.



Sociološko in psihološko dramo režiserja Jona Turteltauba (Phenomenon, While You Were Sleeping) in njegovega večkratnega sodelavca scenarista Geralda di Pega (Forgotten) je bežno navdihnil nagrajeni roman Ishmael ameriškega pisca Daniela Quinna, ki skozi fiktivni dialog moža in gorile raziskuje vpliv mitologije na etiko in stanovitnost civilizacije, opirajoč se na model Platonove Republike. Scenarij filma te ideje povzema v transcendentalistični thoreaujevski premisi o izgubi človečnosti in celo osebne svobode, ki jo je prinesla navidez urejena in strukturirana sodobna družba, ki pa je človeka zasužnjila z nasilnimi vzorci nujnega nadzora in represije. Lik moža, ki se je z zavezo molku in odpovedjo človeškosti odločil regresirati k prvobitni, ljubeče skladni naravi, dopolni z univerzalnimi motivi pristne ljubezni do živega sveta in nujnosti odmika od institucionaliziranih, duha ubijajočih, deviantnih mehanizmov razčlovečenega, manipulativnega in koristoljubnega sveta.

Škoda le, da v dramaturgiji in razvijanju osnovne premise režiser ni dosledno premočrten in se v mainstreamovskem kompromisu raje oportunistično zateka k znanim in razmeroma stereotipnim referencam nekaterih drugih filmskih zgodb; tako se nekaj časa čustveno posveča ekološko zoofilskim motivom Goril v megli (1988), potem se upira opresivni institucionaliziranosti Leta nad kukavičjim gnezdom (1975), raziskuje tarzanovski lik moža, ki je ob v prebujenih prvinskih nagonih in ščepcu zenovske naravnanosti v pragozdu odkril novo človečnost, se mudi ob arhetipskem psihiatrovem odstiranju pacientovih obrambnih duševnih slojev Prebujanj (1990), alegorično razglablja o svobodi duha Kaznilnice odrešitve (1994), nazadnje pa se ob metafori Plesa z volkovi (1990) predaja še politično-etični filozofiji o dvoličnosti omike in "vrnitvi v divjino". V tako segmentiranem prikazu je težko razbrati osrednjo misel, ki se v skoraj dveurnem filmu razblini in razprši v mnoge površne nedorečenosti. Na srečo ga razen dovršene filmografije in scenografije, odlične Elfmanove glasbene podlage in ganljivih motivov o srži človekove narave sijajno podpira tudi odlična igralska zasedba in karakterizacija zanimivih likov; njegovo dokaj spregledano in podcenjeno humanistično sporočilo pa je dovolj očitno, da pusti zadovoljivo močan vtis.

Ni komentarjev:

Objavite komentar