24. nov. 2008

The Midnight Meat Train (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Clive Barker, angleški umetnik, režiser in pisec temačnih literarnih fantazijskih grozljivk, je razen ameriškega kolega Štefana Kralja bržkone najslovitejši avtor med onimi, katerih srhljive zgodbe so adaptirali v filmsko podobo. Če po kateri, ga verjetno poznamo po kultni razteleševalki Hellraiser (ki jo je tudi režiral), v kateri se poigrava s svojimi najljubšimi pripovednimi motivi: s sadomazohističnimi splatterpunk arhetipi, nezavednimi morbidnimi strahovi slehernika, z lovecraftovskimi starodavnimi demoni iz drugih dimenzij in s krvavo zagonetko, skrito v človeškem mesu. S podobnimi neizrekljivostmi se bavi tudi v kratki zgodbi iz prve od svojih knjig zbirke Books of Blood, po kateri je Jeff Buhler napisal prirejeni scenarij za istoimensko grozljivščino, ta pa je nastala pod taktirko mladega japonskega režiserja Ryûheija Kitamure.



Leon (Bradley Cooper) je nadebudni fotograf, prevzet z urbanimi črnobelimi motivi, ki bi rad z njimi za razstavo navdušil lastnico priznane galerije (Brooke Shields). Ko mu muhasta mentorica svetuje, naj bo med svojimi nočnimi pohodi z objektivom po mestu nekoliko bolj drzen, se odloči slediti zloveščemu moškemu (Vinnie Jones), ki se je bil očitno znašel na podzemni železnici, ko je tam izginila znana manekenka — po tistem, ko Bradley na film ujame in prežene tolpo, ki sredi noči tam nadleguje lepotico. Fotograf se loti raziskovanja primerov izginulih ljudi, za katere se zdi, da so se zgodili ob istem času in za katerimi je izginila vsaka sled. Ne mine dolgo, ko se prepriča, da je zlohotni in brezhibno oblečeni silak na polnočnem vlaku avtor srhljivih dejanj, medtem ko čez dan neopazen in v delovnem predpasniku razkosava svežo govedino v neki mesnici nad opuščeno postajo podzemne železnice. Ko v vedno bolj nedoumljivo zgodbo vplete še svoje dekle (Leslie Bibb) in prijatelja (Roger Bart), se izkaže, da je naletel na vse kaj drugega kot na izmuzljivega množičnega klavca.
In pozor, tip je v prostem času res mesar, njegovi umori pa izgledajo kot remek dela. Kot slike v Sistinski kapeli. [...] Res je Vinnie Jones je morski pes iz Žrela, le da svoje žrtve kosa na vlaku. Kot Predator, le da ni iz druge galaksije. —Iztok



Nekateri kritiki menijo, da je Barker veliko boljši pisec kot filmar, drugim pa se zdi Polnočni vlak najboljša adaptacija njegovih del po franšizi Hellraiser. Drži, da je vizualno in tehnično film brezhibno oblikovan v stilizirano barkerjevsko podobo z neprekosljivo temačnim vzdušjem; tudi napetost mojstrsko stopnjuje in nikoli ne prestopi meje, ko groteskno postane docela absurdno. Žal pa nekoliko klecne pri dramaturgiji in razpletu dogodkov, ki naj bi bila vendarle razumljiva tudi nepoznavalcem knjige. Marsikaj namreč ostaja nepojasnjenega in vodi v slepo ulico, ali pa preprosto ne daje oprijemljivega občutka smiselnosti; tako tudi okultno alegorični epilog, ki po obetavnem začetku in zaključni brutalni konfrontaciji gledalca ne zadovolji povsem. Pa bi to še zdržalo in bi režiserju odpustili tudi nekatere klišejske prijeme, če bi igralska zasedba zanesljivo podpirala (pravzaprav dokaj izvirno) zgodbo; a sta glavni protagonist in njegovo dekle karakterno sterilna in ne zbujata posebnega sočutja, medtem ko je Jones sicer prepričljiv, a nezgrešljivo asocira na vse svoje druge stereotipne vloge robatega silaka v črni komediji (Snatch, Lock, Stock and Two Smoking Barrels) in zato nudi vse premalo cineastične svežine. Zaradi siloma zaokrožene zgodbe (in kljub satiričnemu namigu na človeka kot kos mesa) film nazadnje izzveni kot nekoliko zanimivejša in obrtniško bolj dovršena, s sočno eksplicitnostjo podložena epizoda iz televizijske serije Zona somraka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar