4. nov. 2008

Mirrors (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Evropski horror žanr je zadnja leta v polnem preporodu, medtem ko ubogi H’wood po inerciji štanca le še vedno iste kopije že tako ne preveč izvirnih azijskih grozljivščin, ki so se že zdavnaj začele ponavljati. V skladu s tem sem od mladega francoskega režiserja Alexandra Aje, avtorja izjemno osvežujočega poklona žanru Haute tension (2003) in dokaj posrečenega rimejka klasike The Hills Have Eyes (2006), odkrito rečeno, pričakoval veliko več. Mirrors je skupek prežvečenih, že stokrat videnih motivov, ohlapno povezanih v nedosledno in nelogično zgodbo cenenih šokov s splatter scenami. Mogoče je tako zato, ker gre zgolj za predelavo južnokorejske grozljivke Geoul sokeuro (2003), ali pa je celo francoskim članom neformalne skupine Splat Pack začelo zmanjkovati idej?



Ben (Kiefer Sutherland) je nekdanji policist, ozdravljeni alkoholik, ki za preživnino otrok in najemnino po ločitvi od žene (Paula Patton) dela kot varnostnik v opuščenem poslopju veleblagovnice, ki so jo po tragičnem požaru zaprli. Kmalu opazi, da se z ogledali, ki so sredi zoglenele notranjosti začuda ostala cela, dogaja nekaj čudnega. Odsevi v njih občasno zaživijo lastno življenje in po nekaterih grozljivih primerih smrti (med žrtvami je tudi njegova sestra) ugotovi, da demonske zrcalne podobe od njega zahtevajo uslugo. Da namreč poišče skrivnostno Anno, ki je bila kot mlado dekle pacientka v psihiatrični ustanovi, nekoč zgrajeni na tem kraju, in zaradi skrajne shizofrenije deležna posebnih metod zdravljenja.

Osnovna premisa zgodbe je razmeroma zanimiva. Zrcala so arhetipski simbol duševnosti in temnih sil podzavesti, domovanje skrivnih plati duše ter mistični portal v vzporedne nadčutne svetove. Žal pa Aja tega potenciala ni znal splesti v izvirno zgodbo, katere žanrska podoba bi bila bližje nadnaravnemu trilerju kot banalnemu gorefestu. Motiv srhljive psihiatrične bolnišnice in tamkajšnjih poskusov smo videli že neštetokrat in lik z demoni lastnih psihoz obsedenega dekleta prav tako. Pa bi ta koncep še nekako zdržal, če ne bi prav v razpletu zgodbe zapadel v trivialen splet filmskih klišejev, ki jih celo Kieferjev lik z dialogi skrajno nedomiselnega scenarija in šepave dramaturgije žal ne more prikriti.
Mirrors je hudičevo srhljiv film. Eden tistih, ki vam ne bo dal spati. In eden tistih, ki vas bo vsaj desetkrat pošteno stresel. [...] Tako zelo, da pomislimo, da je Mirrors v resnici azijski horor. Tako zelo srhljiv je. Tako zelo nas straši, plaši in stresa. —Iztok

Ni komentarjev:

Objavite komentar