12. dec. 2008

Pathology (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Mladi dr. Ted Grey (Milo Ventimiglia), nadvse obetavni magna cum laude z medicine na Harvardu, začne pod mentorstvom uglednega zdravnika in družinskega prijatelja (John de Lancie) delati kot stažist na prestižnem secirnem oddelku univerze Metropolitan, državni valilnici najbolj nadarjenih patologov. Pridruži se skupini bolestno ambicioznih in tekmovalnih kolegov pod neformalnim vodstvom prezirljivega Jakea Galla (Michael Weston), ki mu je kot genij medicinskih obdukcij intelektualno edini kos. Ted kmalu naleti na sprevrženo in perverzno igro, ki se jo iz golega dolgčasa gre skupina skrajno ciničnih mladih patologov: vsakokrat nekdo med njimi načrtno poskrbi za čim bolj domišljeno in nerazložljivo smrt nekoga, navadno kakšnega delinkventnega izmečka ali nesrečnika z dna družbene lestvice, ostali pa morajo pozneje z obdukcijo ugotoviti, kako je neznana žrtev umrla. Morbidno srhljivo igranje z življenji se zaostri, ko Teda z sadomazohistično bizarnostjo spolnih akrobacij pritegne kolegica in Gallova priležnica (Lauren Lee Smith); še bolj pa se zaplete, ko pride k njemu živet zaročenka (Alyssa Milano), ki ne sluti, kaj se dogaja, in svojega fanta v resnici ne pozna prav dobro.



Film ima razmeroma zanimivo osnovno premiso, dasiravno se konceptualno v dobršni meri napaja pri nemškem Anatomie (2000) in klasikah kot je Schumacherjev Flatliners (1990), pa še kje. Žal pa gromko pogrne pri vsem drugem, začenši s sila neprepričljivimi protagonisti, katerih bleda karakterizacija in anemični performansi ne ponujajo niti toliko empatičnosti, da bi do katerega sploh čutili karkoli drugega kot popolno indiferenco. Sem ter tja se v skrajno nedoslednih značajskih potezah svojih likov zibljejo v trhlem in večidel predvidljivem scenariju, ki bolj kot kaj drugega skuša šokirati s cinično profanostjo in morbidno fascinacijo ob skrajnem razvrednotenju človekovega telesa in njegove etike. Na trenutke resnično dolgočasna dramaturgija nazadnje pusti zgolj medel vtis pomanjkljivo izdelanega trilerja, ki do končnega obračuna vedno bolj razpada v že stokrat videno instantno enolončnico klišejev brez kakršnegakoli pravega filmskega zadoščenja. Glede občutka za cineastično kredibilnost pa je Pathology nasploh bolj patetičen kot patološki.
Sploh ne tako slab filmček, kjer Alyssa Milano zaigra popolnoma golo truplo in se nastavi rezilu. In prav ta prizor je morda še hujši od tistega na koncu, saj jo secira njen fant. Moški, ki jo je ljubil in moški, ki je zajebal njuno ljubezen. In pozor, secira jo nežno, z občutkom in celo romantično. Na svoj način. Na način patologa, ki je ljubil. —Iztok

Ni komentarjev:

Objavite komentar