14. dec. 2008

The Ruins (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V zadnje čase očitnem trendu vztrajnega usihanja izvirnosti novega vala grozljivščin, sredi krize ustvarjalnosti zlasti ameriških (v določeni meri pa tudi azijskih) izdelkov, po neštetih priredbah, rimejkih in vedno slabših klonih že tako ne posebej vznemirljivih azijskih grozljivk, ljubitelja te filmske zvrsti vedno redkeje še kaj prijetno preseneti. Po zabavnem Dog Soldiers (2002) se je z izjemnim The Descent (2005) izkazal anglež Neil Marshall, med američani je privržence žanra s svojima House of 1000 Corpses (2003) in The Devil's Rejects (2005) navdušil Rob Zombie, med francoskimi filmi sta mi bila všečna Haute Tension (2003) ter A l'intérieur (2007), med španskimi pa Rec (2007) in El Orfanato (2007). The Ruins sodi med tiste, katerih ogleda sem se (zato) lotil s kar najnižjimi pričakovanji in merili — a so mi nazadnje uspeli nekoliko vzbuditi pozornost.



Skupina mladih Američanov na veseljačenju v Mehiki se domisli, da bi si pred odhodov domov ogledali še zapuščeni majevski tempelj, za katerega so kot nekakšno urbano legendo slišali od domačinov in domnevno sploh ni vrisan v cestne zemljevide. Ko prispejo do mogočne piramide sredi pragozda, povsem obrasle z nenavadnim rastlinjem, v njihovo grozo lokalni potomci Majev ustrelijo enega od njih in jim grozeče dajo vedeti, da zanje ni več poti nazaj. Prisiljeni so se zateči na ploščad na vrhu templja, kjer se ob nedavno opustelem arheološkem najdišču začnejo dogajati srhljive stvari z razraščajočimi se listnatimi viticami, ki ovijajo notranjost in zunanjost starodavne zgradbe.

Po istoimenskem romanu in scenariju Scotta B. Smitha (nagrajenega in nominiranega scenarista inteligentnega Raimijevega trilerja A Simple Plan iz leta 1998) posneti film odlikujejo razmeroma dobro razdelani liki ter interakcija med njimi; zlasti ko jim v naraščajoči napetosti in grozljivem odkritju o smrtonosnosti čudnega rastlinja postane jasno, da jim zmanjkuje časa in je smrt neizbežna. V tem smislu gre bolj kot za stereotipni splatter pravzaprav za psihološki preživetveni triler, ki postreže s presenetljivo realistično dramaturgijo (če seveda odštejemo fantazijsko dimenzijo osnovne premise) in prepričljivimi odzivi protagonistov. Filmu štejem v dobro, da ne daje prednost ceneni fascinaciji s posebnimi učinki in gnusnimi prizori — dasiravno slednji so in celo dosežejo svoj namen. Kljub posrečeni vizualizaciji in dovršeni kameri s širokim spektrom barv pa vsebinsko zmoti vrsta nedoslednosti, dokaj klišejski konec, vendarle premalo pojasnjen kontekst in izvor ubijalskega bršljana (razen za poznavalce knjige, katere zgodba pa se od filma nekoliko razlikuje) ter pravzaprav prehitro dogajanje, ki prehiteva samega sebe. K sicer dopadljivo kratki minutaži filma bi mirno lahko prišteli kakšnih 15 minut, v katerih bi bolj postopoma razvili bolj logičen in konsistenten potek zgodbe ter zapolnili nekaj bolečih naracijskih vrzeli.

Ni komentarjev:

Objavite komentar