18. dec. 2008

Vampir z Gorjancev (2008)

Spletna stran | YouTube | moj vtis: ●●○○○○○○○○

Sinoči, sedemnajstega grudna leta gospodovega dva tisoč ino osmega, smo si imeli na prvem programu nacionalke priložnost ogledati najnovejši slovenski filmski umotvor izpod rok režiserja Vincija V. Anžlovarja (jap, tistega, ki je Šturbeja usekal na gobec). Pričakovanja so bila velika, napovednik pravzaprav obeta vznemirljivo in od običajnih slovenskih cankarjanskih dram drugačno cineastično izkušnjo, in moram priznati, da me je tudi najavna špica oz. prvih nekaj minut filma jako navdušilo. Črv dvoma mi je sicer prišepetoval, da s filmom, katerega režiser je že vnaprej javno svaril, češ kako majhen proračun da ima, in ki je kar na blogu novačil amaterske igralce in statiste, če bi hoteli brezplačno nastopiti v njem, že ne more biti vse v redu. To, da "ni vse v redu", se je ob ogledu žal izkazalo za gromoglasen understatement in po uvodnih prizorih je šlo dejansko s filmom eksponentno navzdol.



Ko se z blogerskim kolegom Gartnerjem strinjam (dasiravno sila redko), to vedno povem, in tokrat je tako. Tudi blogerski kolega Pris je spisal nadvse pronicljiv vtis o filmu in njegovem ozadju, zato sam ne bi podrobneje razpredal o njem. Saj tudi ne vem, kje bi začel. Morda pri neobstoječi dramaturgiji, trhlem in luknjičastem scenariju brez repa in glave, smešno leseni igri nekaterih protagonistov (Pigac, Fon) in obupno gledališkem performansu drugih, bedastem (a vsaj zanimivem) Jonasovem alter-egu Luki Kopru in izstopajoče amaterski predstavi nekaterih naturščikov, nadvse moteči in prisiljeni anglovenščini (igzektli!), mestoma grozljivo slabo posnetem in zmontiranem zvoku, zunaj vsakega konteksta uporabljenih "posebnih učinkih" (ki so očitno pogoltnili ves budget tega zmazka in so tam le zato, da Anžlovar pokaže, da jih je zmožen ustvariti) ali številnih drugih nesmislih, zaradi katerih zlasti v svoji drugi polovici zadeva dokončno razpade v skrpucalast ter nekaterih sicer odličnih igralcev (Novak, Cavazza) in simpatičnih igralk (Šraj) nevreden izdelek. Sicer ga dobra kamera, uporaba svetlobe in vizualizacije, nekateri scenografski prijemi in določeni koreografsko solidni prizori nekoliko rešijo čiste polomije, a kaj, ko je končni in celostni vtis ekranizacije dokaj všečne Dolenčeve knjige nič manj kot porazen.

Da se razumemo: kristalno razumljiva mi je simbolika zgodbe Mateta Dolenca o nesmrtni ljubezni, podkrepljena s slovansko mitologijo in realsocialistično metaforo o pitju krvi, in mi je docela jasno, da niti knjiga niti film sporočilno ne ciljata na stereotipno gotsko grozljivko o krvosesih. Pravim samo, da omejen proračun ne more biti izgovor za tako patetičen filmski izdelek s tako katastrofalno slabo režijo, saj je imel podobne snemalne in produkcijske razmere tudi Janez Lapajne, pa vendar so njegovi Kratki stiki (2007) v primerjavi z Vampirjem z Gorjancev naravnost neprekosljiva cineastična mojstrovina, pa ne samo v slovenskem merilu.

2 komentarja:

  1. Vsaka čast, da si lahko pogledal celo stvar :P

    OdgovoriIzbriši
  2. :D Mah, saj veš, da smo cineasti skrivoma tudi malce mazohisti. Sicer pa nimam navade kritizirati nečesa, če si tistega (z veliko vztrajnosti in volje) ne pogledam v celoti.

    OdgovoriIzbriši