14. jan. 2009

Broken Arrow (1996)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

John Woo, sloviti kitajski režiser zelo solidnih hongkonških akcijad kot Lat sau san taam (Hard Boiled, 1992) in Dip huet seung hung (The Killer, 1989), me v svojih zahodnjaških hollywoodskih inkarnacijah nikoli ni pretirano navdušil, če sem odkrit. Njegova značilno bravurozna plesno-akrobatska vizualizacija me ne gane preveč, če je ne spremlja tudi prepričljiva zgodba, vsaj solidna karakterizacija likov in ustrezen dramaturški lok, tako pomemben element akcijskih filmov. (Če si hočem ogledat zanimiv videospot, bom raje preklopil na MTV; golobe lahko po mili volji krmim v Tivoliju; če si zaželim baletne koreografije, pa bom šel gledat Labodje jezero.) Teh cineastičnih prvin v omembe vredni meri žal ni zaslediti v nobenem od njegovih ameriških umotvorov. Pred drugim delom franšize Mission: Impossible (2000) je bil v tem slogu posnel še Face/Off (1997), Jožeta na Tri volte pa je še leto pred tem uporabil že v Zlomljeni puščici. Kar je menda vojaški kodni izraz za situacijo, ko se neznano kam izgubi jedrsko orožje ali slednjega ukradejo teroristi. Tokrat je (seveda s koristoljubnimi nameni) to pokvarjeni pilot stealth bombnika major Deakins (John Travolta), čigar mračnim namenom se zoperstavlja njegov mlajši vojaški kolega stotnik Riley (Christian Slater). Moža se s spremljajočo vojsko specialcev in plačancev z jedrsko konico preganjata po puščavi, opuščenih rudnikih, brezpotjih s humveejem, na vlaku in še kje, vse dokler dobri poba Riley ne prepreči zlobne nakane inteligentnemu in preračunljivemu podležu, mimogrede pa se zaplete še v romantično zgodbico z mično krajevno šerifinjo (Samantha Mathis).



Filmu sicer dajeta poseben pečat glasbena podlaga legendarnega Hansa Zimmerja, verjetno najbolj slavnega hollywoodskega skladatelja, in poleg obeh glavnih protagonistov osupljivo zvezdniška igralska zasedba (Delroy Lindo, Bob Gunton, Vondie Curtis-Hall) — a je slednje naravnost škoda, saj vse skupaj razvodeni v obupni trivialnosti te brezdušne akcijade, mestoma nepovezanih in nepotrebnih vratolomijah ter nekaterih zares infantilnih dramaturških domislicah. Hongkonške pretepe tukaj zamenjajo boks, streljaški obračuni, letalsko-avtomobilska zasledovanja in celo podzemna jedrska eksplozija, ki pa so zgolj sami sebi edini namen. Broken Arrow se tudi jemlje za spoznanje preveč resno, da bi ga lahko imeli zgolj za kratkočasno, stripovsko, brezmožgansko (a vendarle duhovito) akcijado — denimo v slogu nepopustljivo divjaške franšize Transporter (2002) ali prvega dela kvazibondijade xXx (2002) —, dasiravno je scenaristu Grahamu Yostu dve leti poprej v Speedu (1994) z naraščajoče napetim tempom (in kljub katatoniku Keanuju) vendarle uspel zelo spodoben pripovedni kompromis med nezahtevno zabavo in fluidno adrenalinsko dirkačino (izpod zanesljive režijske taktirke veterana Jana de Bonta). Tokrat je njegova zgodba vse premalo prepričljiva, dialogi neposrečeni in nezapomnljivi, sila nerodno interakcijo med že tako ne najbolj trdnimi liki pa za nameček pospremi še z vsemi najbolj obrabljenimi klišejskimi prijemi tovrstnih kriminalnih adolescentnih akcijad (recimo tistim, ko zlikovec raje sproti izčveka vse svoje načrte, kot da bi jih preprosto udejanjil), ki jih ni mogoče uvrstiti kam drugam kot v skrajno medlo in ne posebej izstopajoče popcornovsko povprečje, Travolta in Slater gor ali dol.

Ni komentarjev:

Objavite komentar