17. jan. 2009

Eden Lake (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Triler spremlja mlad mestni par srednjega razreda, vzgojiteljico v vrtcu Jenny (Kelly Reilly) in njenega zaročenca Steva (Michael Fassbender), ki se odločita preživeti romantičen konec tedna na kampiranju, in sicer ob idiličnem jezeru sredi pozabljenega angleškega zakotja, obdanem s težko prehodnim gozdom. Naključno srečanje z lokalno mularijo, ki ju sprva iz gole objestnosti nadleguje bolj za zabavo, se skozi stopnjujoče konfliktne in vse bolj krvave situacije sprevrže v obračun na življenje in smrt, pozneje celo v sadistično izživljanje vodje mladoletne tolpe Bretta (Jack O'Connell) in nazadnje v maščevalen boj za preživetje do obisti pretresene Jenny, ki se po šoku in deziluziji nad brezkompromisnimi pubertetniki tudi sama prelevi v neusmiljeno ubijalko.



Film sicer uporabi prepoznavno survival formulo o likih, ki zatavajo na neznana brezpotja, kjer jih potem oblegajo (izrojeni in morilski) domorodci; tematiko, ki so jo vpeljali kulti kot Deliverance (1972), The Hills Have Eyes (1977) in The Texas Chainsaw Massacre (1974), tem pa so se pozneje poklonili številni posnemovalci kot Wrong Turn (2003), House of 1000 Corpses (2003), Turistas (2006) in številni drugi slasherji o nesrečnikih, ki so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času. Bežen navdih verjetno najde tudi v novejših izdelkih, kjer družbeno patologijo in kolaps človeškega sočutja utelešajo strašljivi mladoletni zlikovci, denimo francoska srhljivka Ils (2006). Vendarle pa uspe predstaviti presežno psihosocialno komponentno, namreč brutalen prikaz razslojenosti (angleške) družbe, kjer otroci (nižjih razredov) rastejo v nasilju, ob brezbrižnosti krutih in nemoralnih staršev ter pomanjkanju vsakršnih sprejemljivih vzgojnih vrednot. Obenem ga iz povprečja rešuje solidna igralska zasedba osrednjih protagonistov, kakor že v sijajni provokativni socialni drami This Is England (2006). Ta je prav tako nastala pod taktirko režiserja in scenarista Shana Meadowsa (prislužila mu je bafto in nekaj drugih filmskih nagrad), ki pa v Eden Lake toliko trše pogrne po dramaturški plati. Film namreč pestijo nedopustni scenaristični zavoji in luknje, nelogične domislice in klišejska mašila — da o motečih, kontemplativnih spremembah tempa (ki naj bi mestoma razbremenile napetost, a jo v resnici zatrejo) ne govorimo. Pri tem ne pomagata niti dobra vizualizacija in kamera, niti metafora o razrednih in generacijskih nasprotjih, ki so prestopila meje sprejemljivega.
Točno tako, Eden Lake je tako zelo dober, da si modernih dvoran ne zasluži. Da ga je veliko bolje gledati doma in se mu zares posvetiti tako kot je treba. Eden Lake ni le film. Eden Lake je šok na kvadrat. Tako močan, da ga boste komaj preživeli. In tako hud, da vam odsvetujem ogled. Res je, Eden Lake je film brez napake. In film, ki je tako zelo dober, da bi si lahko privoščil vsaj dvesto napak. Četudi bi imel dvesto napak, bi bil še vedno brez napake. Triler, pustolovska srhljivka in grozljivka, kjer bi skupaj padel tudi Alfred Hitchcock. —Iztok

Film je nepopisno mučen, bizarno sprevržen in živce parajoč — a se izkaže, da ne toliko zaradi prepričljive igre in pretresljivo realistične zgodbe, kakor zavoljo vse preveč kričečih in nezgrešljivih spodrsljajev njenega avtorja. Angleški filmar je postregel z zanimivim izdelkom, ki pa mu do ravni nekaterih zgoraj naštetih umovorov zmanjka nekaj pomembnih prvin. Kolikor sem že (od nekdaj bil) velik privrženec tovrstnih žanrov, toliko bolj razočarano vedno znova ugotavljam, da v splošnem na tem filmskem področju v zadnjih letih vlada huda recesija. Občasno se vendarle pojavi malce nadpovprečen izdelek, ki med poplavo industrijskih klonov nekoliko pritegne pozornost, in filmu Eden Lake to gotovo uspe; škoda le, da vsega svojega potenciala ne izkoristi do potankosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar