9. jan. 2009

In the Name of the Father (1993)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Po avtobiografskem romanu Proved Innocent avtorja Gerryja Conlona posneta drama najverjetneje predstavlja vrhunec večkratnega sodelovanja irskega režiserja Jima Sheridana in angleškega igralca Daniela Daya-Lewisa. Ta si je v Sheridanovem filmu My Left Foot (1989) prislužil vse pomembne nagrade za najboljšo moško vlogo tistega leta, nominacijam pa ni ušel niti v športni drami The Boxer (1997) taistega režiserja. Slednji je za scenarij in adaptacijo Conlonove knjižne predloge angažiral svojega rojaka Terryja Georgea (kar je pozneje storil tudi pri omenjeni boksarski drami), ta pa se je čez nekaj let tudi sam preizkusil v scenarističnem in režiserskem stolčku pri izjemni politični drami Hotel Rwanda (2004), prav tako posneti po resničnih dogodkih.



Zgodba spremlja mladega Gerryja (Day-Lewis), ki si med vojaško zasedbo Severne Irske v 70. letih v obubožani prestolnici Belfast služi žepnino predvsem s krajo in preprodajo starega železja. Ko objestnemu mladeniču odkrito zagrozijo pripadniki IRE, ker z nepremišljenostjo resno ogroža njihove operacije proti Angležem, ga oče Giuseppe (Pete Postlethwaite) za nekaj časa pošlje k sorodnikom v London, kjer naj bi se lotil kakšnega spodobnejšega posla. Že na poti tja sreča nekdanjega sošolca Paula (John Lynch) in razposajena mladeniča se raje kot k teti odpravita v hipijevsko komuno. Nekega večera, ko spet brez denarja sedita v nekem parku, slišita zamolklo oddaljeno eksplozijo. IRA namreč 5. oktobra 1974 izvrši bombni napad na neko pivnico v londonskem predmestju Guildford. Po čudnem spletu dogodkov med člani komune se med glavnimi osumljenci takoj znajdejo tudi njuni prijatelji in Gerryjeva družina, v luči pravkar sprejetega novega protiterorističnega zakona (ki policiji dodeli bistveno več pristojnosti) pa razjarjena angleška javnost od lokalnih oblasti glasno zahteva krivca za tragično dejanje. Iz Belfasta prispe še Gerryjev bolehni oče, da bi ga skušal oprati krivde, a sta nazadnje skupaj z drugimi po kratkem in zmanipuliranem sodnem postopku kot grešna kozla obsojena na zaporno kazen v eni najbolj strogo varovanih ječ za politične zapornike. Začne se 15-letna kalvarija po krivem obtoženih, ki s pomočjo zagnane odvetnice (Emma Thompson) dokazujejo in nazadnje za visoko ceno tudi izbojujejo svojo nedolžnost.

Odličnost realistične Sheridanove drame se kaže predvsem v treh osnovnih motivih, mojstrsko enakovredno prepletenih v močno in prepričljivo zgodbo. Prvič, za njen naracijski okvir prikaže družbeno-politične razmere tistega časa in problematiko Severne Irske, katere protagonisti se nenehno srečujejo s sovraštvom in predsodki Angležev. Pri tem ne moralizira in ne opravičuje njihovih dejanj; prav nasprotno, neusmiljeno objektivno jih prikaže kot neodgovorne mladostnike in lahkomiselne prestopnike. Drugič, dramaturški lok podkrepi z montecristovskim motivom po krivem obtoženih likov, ki si morajo skozi številne preizkušnje med ponovitvijo sodnega procesa izboriti zasluženo svobodo. Tretjič in v osnovi pa gre predvsem za zgodbo o razvijanju odnosov in naklonjenosti med očetom in sinom, ki si delita zaporniško celico. Njuna interakcija sega od arhetipskega upiranja očetovskemu liku do čustvenega in psihološkega zorenja Gerryja Conlona, ki v umirajočem Giuseppeju nazadnje odkrije vse tiste osebnostne odlike, ki jih je bil nekoč ta zaman skušal vcepiti neposlušnemu sinu, in "v imenu očeta" nazadnje dobi svojo bitko proti mehanizmom represivnega sistema. V tem svojem vidiku se politična sodno-zaporniška drama prelevi v pronicljivo psihosocialno zgodbo o etiki očetovstva in prenašanju moralnih vrednot na mlajše rodove.



You see, I don't understand your language. Justice. Mercy. Clemency. I literally don't understand what those words mean. I'd like to put in an application to get all my teeth extracted. That way I could put my fist in my mouth and never speak another word of fuckin' English so long as I live.

Kompleksni in navdihujoči film odlikujejo spretna vizualizacija in kamera, čudovita glasbena podlaga (Sinéad O'Connor, Bono, Jimi Hendrix, Bob Marley), ki sijajno poustvari duh časa, ter razen glavnih likov izjemna zasedba samih priznanih (povečini angleških) igralcev. Drama sicer prinaša zgolj adaptacijo resnične zgodbe o sodnem primeru Guildforske štirice, a v številnih podzgodbah, namigih in simboličnih orisih prikazuje presunljivo celostno parabolo o kolateralnih žrtvah političnih in družbenih trenj, ki se nepravičnosti upirajo z neomajno dostojnostjo in veličino človeškega duha. Gre tudi za eno najbolj pikrih implicitnih kritik angleške kolonialne in tiranske miselnosti, zavite v svetohlinsko in sprenevedavo politično korektnost, ki ji ni mar za pravičnost. Film, katerega besedna igra v naslovu nezgrešljivo opominja na politično-verski konflikt med katoličani in protestanti, je bil deležen številnih prestižnih filmskih nagrad in nominacij; odlični Daniel Day-Lewis pa vnovič dokazuje, da je preprosto eden najbolj predanih, briljantnih in najzanimivejših igralcev svoje generacije.

2 komentarja:

  1. Krasno spisana recenzija.

    Ako smem, ti priporočam še Hunger, ki je v tematski korelaciji z opisanim - ker je svež in cineastično zelo interesanten, sicer pa je dobrih filmov na temo irskih vprašanj in zgodovine cel kup... prav zanimivo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala. :) Tudi za priporočilo. Naslova se ne spomnim in ga bom ob priliki prečekiral. Na temo irskega vprašanja je res kar nekaj filmov (beri: Neil Jordan) in povečini gre za več kot solidne izdelke.

    OdgovoriIzbriši