27. jan. 2009

The Incredibles (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Ime kalifornijskega računalniško-animacijskega Studia Pixar (v kombinaciji s korporacijo Walt Disney Company, ki ga je leta 2006 kupila za 7,4 milijarde dolarjev v vrednosti delnic) je zadnja leta nesporna sopomenka za tehnično dovršene celovečerne animirane filme, podkrepljene s pomenljivo in običajno veliko bolj pronicljivo zgodbo, kot se kaže na prvi pogled. To so nazadnje dokazali v sijajni fotorealistični risanki WALL·E (2008), družbeno-kritična komponenta pa je bila očitna tudi v čudovitem Ratatouillu (2007). A vendar kaže, da tovrstne sporočilne kompleksnosti Neverjetnih zaenkrat ni prekosila še nobena Pixarjeva stvaritev.



Navzven se zdi, da gre za hudomušno družinsko karikaturo superjunaške paradigme, podprto z vsemi njenimi značilnimi elementi (kar je morda skušal doseči režiser Peter Berg s Hancockom, pa mu ni najbolje uspelo). Družina superjunakov živi umirjeno življenje v arhetipskem predmestju, potem ko javnost zaradi neljubih incidentov zahteva odstop herojev z nadnaravnimi sposobnostmi. Oče družine g. Neverjetni oz. Bob Parr (glas Craig T. Nelson) se ne more sprijazniti z životarjenjem trebušastega povprečneža v ilegali (ter birokratskim delom pri zavarovalnici) in se skozi krizo srednjih let prebija tako, da z nekdanjim superjunaškim kolegom Frozonom (glas Samuel L. Jackson) ponoči uprizarjata vigilantske akcije pregona zlikovcev. Mati Elastigirl oz. Helen (glas Holly Hunter) se kot gospodinja večinoma ukvarja z vzgojo treh otrok, poleg dojenčka Jack-Jacka še tipične pubertetnice Violet in mlajšega nebrzdanega Dasha, ki komaj kroti svojo hitrost. Toliko bolj dobrodošla se zdi ponudba skrivnostne Mirage, ki Boba vnovič angažira za reševalno akcijo deaktivacije pobesnelega robota na tajnem ognjeniškem otoku. Izkaže se, da gre v resnici zgolj za diverzijo s strani zlobnega Syndroma (glas Jason Lee), nekdanjega "največjega oboževalca g. Neverjetnega", ki si je zadal cilj, da bo svet rešil vseh superjunakov in tako sam končno dosegel zasluženo priznanje javnosti. Očetu, ki se znajde kot ujetnik na daljnem otoku, mora nazadnje (s sodelovanjem "modne oblikovalke" tehničnih pripomočkov in Bobove asistentke Edne "E" Mode, glas ji je v izvirniku posodil kar Brad Bird) priskočiti na pomoč vsa družina.

Risanka je z značilnimi vizualnimi in zgodbovnimi elementi duhovit poklon kriminalnim sci-fi vohunsko-akcijskim filmom, ki so od 70. let dalje navduševali generacije ljubiteljev Jamesa Bonda. V sijajno retrofuturistično podobo zgodnjih ameriških stripov zavita zgodba dovolj očitno razkriva tudi pronicljivo podobo predmestne družine, ki zavoljo pomanjkanja družbenih etičnih vrednot komajda brzda svoje otroke in se pri njihovi vzgoji srečuje s preštevilnimi nujnimi kompromisi. Zgodba resda ne sega v take podrobnosti kot slovita Mendesova parabola Lepote po ameriško (1999), pa vendar je bila v redkih risankah sodobna (disfunkcionalna) družina deležna tako prepričljivo secirajočega vpogleda v starševske dileme in medgeneracijske zahteve odraščajočih rodov.



Globlje v družbenokritičnem vidiku Neverjetnih pa je slutiti še brezkompromisno satiro morale in stanja duha v potrošniški družbi sodobne Amerike, ki s poveličevanjem individualizacije v resnici ustvarja uniformnost in skozi uravnilovko tako nazadnje "slavi mediokritetnost" (kot razočarano ugotavlja Bob). Če je vsakdo lahko poseben, potem so taki pravzaprav vsi — oziroma nihče (kot ugotavlja mali Dash) — maloštevilne moralne vrline redkih posameznikov pa se utapljajo v prevladujočih vrednotah kapitalistične pridobitniške miselnosti, kjer šteje samo denar. Še več, taka etično osiromašena družba proizvaja deviacije in psihosocialno patologijo (Syndrome), ki svoje izkrivljene identitete ne najde drugje kot v nasprotovanju uveljavljenim normativom, zoperstavljanju legalnim institucijam, v kriminalu in nemoralnosti.

Neverjetne odlikuje fantastična animacija, odlična karakterizacija (in glasovna podoba) likov, briljantne reference na elemente popkulture in podobni cineastični (celo metafilmski) namigi, sijajna zvočna in glasbena podlaga ter čudovit kompromis med kompleksno prispodobo za odraslo publiko in kratkočasno zabavo za mlajše gledalce. Animirani film slovitega scenarista in režiserja Brada Birda (The Iron Giant, Ratatouille) si je razen navdušenih odzivov številnih kritikov prislužil oskarja za zvok in za najboljši animirani film leta (ter nominaciji za scenarij in zvočne učinke), nagrado saturn, deset nagrad annie, bafto, nominaciji za globus in grammyja ter številna druga ugledna filmska odličja (skupno 39 nagrad in 32 nominacij). S proračunom 92 milijonov dolarjev je animirani film po svetu ustvaril dobrih 260 milijonov dolarjev prihodkov in je za Reševanjem malega Nema (2003) tako druga najbolj uspešna Pixarjeva risanka vseh časov.

Nazadnje gre pohvaliti še izjemno kakovostno slovensko sinhronizacijo, ki v film vnese dodatno vrednost in povsem novo, nepričakovano dimenzijo. Neverjetnemu očetu Janezu Bulcu posoja glas Lotus Šparovec, njegovi soprogi Elastiki Nina Valič, hčerki Violeti Nataša Tič Ralijan, sinku Brzislavu pa Tin Karabašič. Slišati je še glasove Zvoneta Hribarja, Uroša Smoleja, Štefke Drolc, Nika Goršiča, Kristjana Gučka in Janka Mandiča.

4 komentarji:

  1. Ob tako razdelani in večdimenzionalni recenziji nimam kaj dodati, lahko le zaneseno prikimam in pritegnem tvojemu mnenju ter pohvalim njegovo ubeseditev. ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Dobra recenzija, ki jo seveda pokvari zadnji odstavek, kjer hvališ slovenski sinhro, ki naj bi risanku dodal nove dimenzije. What the fuck is wrong with you?

    OdgovoriIzbriši
  3. Gartner, če bi bil ti res filmski kritik (za kar si se menda v nekem posebej navdihujočem trenutku sam oklical), bi vedel, da kritika pomeni to, da pohvališ, kar je dobrega - ne pa da slaboumno in brez vsakega argumenta vztrajaš pri svojih infantilnih načelih, samo zato, ker to pač moreš.

    OdgovoriIzbriši