31. jan. 2009

Phone Booth (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Stu Shepard (Colin Farrell), naduti in vase zaverovani "publicist (in ne piarovec)" v gizdalinski italijanski obleki in svetlečih čevljih, prav nič ne sluti, da se mu bo življenje obrnilo na glavo, ko bo stopil v "poslednjo telefonsko govorilnico na zahodnem Manhattnu" (saj jih vse bolj izrinjajo mobilniki). Telefon zazvoni in markanten moški glas (Kiefer Sutherland) zagrozi Stuju, da ga bo pokosil s strelom iz vrhunskega orožja, če bo odložil slušalko ali skušal zapustiti govorilnico. Izkaže se, da ostrostrelec o njem ve marsikaj; tudi to, da se mu po glavi pletejo pregrešne misli na nadebudno mlado igralko (Katie Holmes), ki naj bi ji uredil srečanje s filmskimi agenti, čeprav ga doma čaka prikupna žena (Radha Mitchell). Po srhljivo natančnem uboju nasilnega zvodnika, ki skuša Stuja spraviti iz govorilnice, prizorišče obkolijo posebne policijske enote. Stotnik Ramey (Forest Whitaker) sprva ne ve, kaj se v resnici dogaja, a se mu kmalu posveti, da videz vara in da Stu vendarle ni neuravnovešen (samo)morilski norec. A je vse zaman: bistroumni in neizprosni psihopat bo svojega talca izpustil le, če se pred kamerami javno pokesa za svoje prešuštne misli, številna zavajanja in samoljubno izkoriščanje ljudi.

Isn't it funny — you hear a phone ringing and it could be anybody. But a ringing phone has to be answered, doesn't it?



Psihološki triler priznanega newyorškega režiserja Joela Schumacherja (posnel ga je v vsega 10 dneh na enem prizorišču) in scenarista Larryja Cohena je nenavadno zanimiv filmski izdelek, ki z mojstrskim naraščanjem napetosti in nepredvidljivimi dramaturškimi domislicami gledalca prikuje na stol vse do konca. Gre za inteligentno moralko z nekaterimi pomenljivimi satiričnimi poudarki vloge medijev in javnosti, ki blesti predvsem v svojem tehničnem vidiku: fantastična vizualizacija in kamera (z večkratno deljenim zaslonom in različnimi plani), podkrepljena z urbanim dokumentarističnim hiperdinamičnim prikazom prenatrpanega velemesta in snemalnimi prijemi, ki sredi javnega in odprtega prostora zbujajo fascinanten obutek klavstrofobičnosti. Irski enfant terrible Farrell je odličen v svoji prvi glavni vlogi (dasiravno je kot stranski lik pritegnil pozornost že v Spielbergovem Posebnem poročilu istega leta), ki ga je nemudoma lansirala med zvezdnike; izbira Sutherlandovega ciničega, raskavo karizmatičnega "vsevidnega božjega glasu vesti" pa naravnost briljantna (Kiefer osebno se sicer bežno pokaže šele v zadnjem prizoru filma). Z režiserjem sta pred tem sodelovala že pri filmih Flatliners (1990), The Lost Boys (1987) in A Time to Kill (1996), Schumacher pa nam je razen teh zapustil še kulte kot Falling Down (1993) in 8MM (1999) — žal pa tudi nekaj manj posrečenih umotvorov, kot so Batman & Robin (1997), Bad Company (2002) ter The Number 23 (2007). Kljub vsemu mu gre priznati dovršenost in izostren občutek za kinematografijo, ki se morda od vseh njegovih filmov najbolj izkaže prav v Telefonski govorilnici; saj pri nobenem drugem ni delal na tako omejenem prizorišču in s tako malo rekviziti ter drugimi scenografskimi viri, pa vendar ustvaril v marsičem edinstveno in sila kratkočasno (pomalem eksperimentalno ter obrtniško in avtorsko obarvano), dopadljivih 80 minut dolgo žanrsko minimalko.

S proračunom razmeroma skromnih 10 milijonov dolarjev je film po vsem svetu v blagajne prinesel približno 10-krat večjo vsoto in si prislužil nekatere pomembne nominacije.

Ni komentarjev:

Objavite komentar