5. jan. 2009

The Piano (1993)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Novozelandska režiserka Jane Campion je opozorila nase že z miniserijo in celovečercem An Angel at My Table (1990), biografsko dramo o življenju njene rojakinje, pisateljice Janet Frame. Pod njeno taktirko je nastala tudi ekranizacija romana Henryja Jamesa The Portrait of a Lady (1996); največjo cineastično slavo in številna priznanja (tri oskarje in še pet nominacij, bafto, cezarja, zlato palmo, globus) pa ji je gotovo prinesla eksotična sanjska melodrama Klavir, ki je režiserko (pa tudi glavno igralko) hipoma povzdignila med najuglednejše filmske ustvarjalce zahodne kinematografije.



Zgodba, ki jo je deloma menda navdihnil roman novozelandske avtorice Jane Mander The Story of a New Zealand River iz leta 1920, nas popelje na deževno in blatno Novo Zelandijo sredi 19. stoletja, ko iz Anglije v puritansko kolonijo naseljencev prispeta mlada vdova Ada McGrath (Holly Hunter) in njena hči Flora (Anna Paquin). Ada je bila v otroštvu doživela travmo, zaradi katere ne govori; razen z gestami gluhih oz. s Florino pomočjo se sporazumeva in izraža skozi tipke svojega klavirja, ki ga prav tako dostavijo na peščeno domorodsko obalo. Z dogovorjeno poroko Ado omožijo z lokalnim veleposestnikom Stewartom (Sam Neill), konservativno zadrgnjenim in pustim človekom, ki s svojo novo ženo nikakor ne najde skupnega jezika. Njegov sosed Baines (Harvey Keitel), ki živi sredi tradicionalne skupnosti maorskih staroselcev, a je spričo drugačnosti njihove kulture nesrečen v svoji thoreaujevski osami, obljubi Adi dostavo težkega lesenega glasbila s plaže (njen mož tega noče storiti), če mu uslugo poplača tako, da mu nudi nekaj učnih ur klavirja. Izkaže se, da skrivnostnega Bainesa bolj od glasbe zanima mlada dama, in kmalu mu tudi vase zaprta Ada začne izkazovati vse večjo naklonjenost; z njegovo osamljenostjo in nenavadno nežnostjo najde pristen stik, človeško intimnost, erotično bližino in nazadnje odkrito ljubezen. Ko za prepovedano ljubimkanje izve Stewart, se v navalu bolestnega ljubosumja odloči narediti konec njuni zvezi.

Epsko dramo odlikuje sijajno atmosferična, turobna in sugestibilno mistična vizualizacija, vzdušna glasba in poetična dramaturgija; zlasti pa večplastno kompleksna karakterizacija likov in odlična igralska zasedba; od rosno mlade, trmasto svojeglave Paquinove do zadržanega, nedoumljivo otožnega (celo nenavadno simpatetičnega) Neilla. Izstopata briljantno izrazna Hunterjeva (komaj poldrugi meter visoka igralka je tudi v resnici pianistka in v filmu zares igra na klavir), ki si je za glavno žensko vlogo prislužila vse pomembnejše filmske nagrade tistega leta, in Keitel, čigar lik se tokrat podaja v sfere čustev, kakršnih od tega uveljavljenega igralca nismo vajeni. Senzualnost ženske in rahločutnost moškega se ujameta v naravno skladnost, ki izzove potlačeni bes in nasilje Neillovega lika ter zgražanje dekadentne in svetohlinske skupnosti.

Sporočilo filma gre jemati v njegovih simboličnih in metaforičnih odtenkih; v doživljanju, čutenju in celo mitoloških arhetipih, ki se kažejo v okolju ter v likih in njihovi interakciji. The Piano je zgodba o temnih in neizpovedanih plateh ženske duše (utelešenih v krhkem, romantično gotskem liku neme Ade), potlačenih strasteh in nezmožnosti komuniciranja v dovoljenih okvirih družbene spodobnosti. Ade njen mož ne razume, ker je ne posluša zares, ker v njeni glasbi ne čuti strahoma zatajevane strasti in obupanega klica po ljubezni; v veliki meri zato, kar je vse preveč ujet v okove družbenih norm (utelešenih v sprenevedavem in represivnem viktorijanskem režimu). Baines pa predstavlja prvobitno dušo divjaka, osvobojeno etičnih zadržkov vsiljene socializacije, ki se z Ado sporazumeva spontano in neposredno, v jeziku telesnosti in pristne ljubezni. Klavir je zgodba o tišini, ki iz globin neizrečenega spregovori glasneje od besed in v kateri odzvanja misel, da življenja brez ljubezni ni vredno živeti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar