24. feb. 2009

Dreamcatcher (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Priznani ameriški filmski ustvarjalec Lawrence Kasdan v Hollywoodu nikakor ni neznano ime, saj se je kot scenarist podpisal denimo pod drugi in tretji del Lucasovega megauspešnega vojnozvezdnega trojčka, torej Imperij vrača udarec (1980) in Jedijeva vrnitev (1983), ter pod prvi del nič manj uspešne akcijsko-pustolovske franšize o slovitem filmskem arheologu, Raiders of the Lost Ark (1981). Kot producent, scenarist in režiser je zaslužen še za sila decentne izdelke kot The Big Chill (1983), Silverado (1985), The Accidental Tourist (1988) in Grand Canyon (1991), za katere si je prislužil nekaj prestižnih nominacij in pomembnih filmskih nagrad. Marsikdo v njegovem cineastičnem udejstvovanju ne vidi posebnega presežka, a gotovo gre za spodobno kinematografsko kariero in osebnost, ki bi mogla pokazati še marsikaj. No, vsaj v primeru, če se ne bi leta 2003 zgodil Dreamcatcher — do današnjega dne zadnji film, pri katerem je Kasdan sedel v režiserskem stolčku, in eden zadnjih, pri katerih je kakorkoli sodeloval tudi sicer.



Po romanu Stephena Kinga adaptirani scenarij je v sodelovanju z režiserjem pripravil uveljavljeni ameriški filmski pisec William Goldman, sicer avtor besedil takih nesmrtnih kultov kot Butch Cassidy and the Sundance Kid (1969), All the President's Men (1976), Marathon Man (1976), A Bridge Too Far (1977), Misery (1990), Chaplin (1992) in številnih drugih, za katere je prejel več uglednih filmskih odličij in nominacij. In glej ga zlomka, tudi zanj je Dreamcatcher poslednji film, pri katerem je kakorkoli sodeloval. Kaj je torej šlo tako katastrofalno po zlu?

Kingova zgodba o štirih prijateljih (nezgrešljiva, vendar dokaj neumestna parafraza romana The Body oz. po njem posnete drame Stand By Me režiserja Roba Reinerja), ki so v otroštvu pred objestneži rešili umsko zaostalega, a z nenavadnimi psihičnimi in telepatskimi sposobnostmi obdarjenega Dudditsa, se pravzaprav začne precej obetavno: z zdaj že odraslimi možmi, ki se neke zime tradicionalno zberejo v koči sredi zasneženih planjav ameriškega Maina, in so priča nenavadnemu obnašanju divjih živali ter zmedenemu debeluhu, ki s čudnimi prebavnimi simptomi okrvavljen pritava do njih. Kar bi se utegnilo razviti v razmeroma spodoben parapsihološki in metafizični triler, ...



... se v strahovito absurdno in trapasto farso sprevrže v trenutku, ko iz debelega črevesa nepovabljenega prdečega in rigajočega gosta v straniščno školjko štrbunkne nezemeljsko bitje, podobno velikanskemu zlobnemu črvu z zobati vagini podobnim vertikalnim gobcem, ki je očitno na Zemljo prispelo zato, da bi kontaminiralo njeno prebivalstvo in tako začelo vsesplošno invazijo vesoljcev.

Od tod dramaturgija Dreamcatcherja, njegovo bizarno dogajanje, neprepričljivi liki, opotekajoči tempo, nesmiselni zapleti in s smešnimi posebnimi učinki podprta vizualizacija do samega antiklimaktičnega konca (ki izjemoma bistveno odstopa od knjižne predloge) neizogibno in eksponentno razpadajo v eno najbolj patetičnih, nepovezanih, grotesknih in nerazumljivih zbirk cineastičnih retardizmov, kar sem jim bil kdaj priča v tem ali kateremkoli drugem filmskem žanru. Bedasti preobrat v klišejski sci-fi idiotizem z aliensko kreaturo, nepotrebne scenaristične slepe ulice in nedorečenosti, absurdni metaforični motiv nekakšnega "spominskega skladišča", v katerega se v umu zateče podzavestna osebnost Jonesyja (čigar telesa in volje se polasti vesoljski "gospod Sivi"), pomilovanja vredni "telepatski pogovori" skozi cev pištole in nesnovno med samimi junaki, v nebo vpijoče znanstvene in celo povsem fizične nelogičnosti in nekonsistentnosti, docela zgrešena karakterizacija in povsem neempatični liki — za neslavno piko na i pa v grozo vseh oboževalcev še nihče drug kot Morgan Freeman v najslabši vlogi v vsej svoji karieri. V popolno temo brcnejo tudi vsi drugi igralci (na čelu s Tomom Sizemoreom), sicer omembe vredni glumači z več kot spodobnim izraznim razponom in nekaterimi odličnimi performansi za seboj.

Lovec na s(r)anje je po mojem skromnem mnenju ena najslabših adaptacij Kingovih zgodb — ob častnih izjemah kot Maximum Overdrive (1986) ali Sleepwalkers (1992) — ter ena najslabših priredb katerekoli knjižne predloge nasploh. V sramoto je večkratnemu nominirancu in dobitniku oskarja Freemanu (Driving Miss Daisy, Unforgiven, The Shawshank Redemption, Se7en, Million Dollar Baby), režiserju Kasdanu in scenaristu Goldmanu ter v zadrego vsej filmski industriji, ki je dovolila, da tako nezaslišano skrpucalo sploh ugleda filmska platna. Film je tako strahotno aboten, da ga ni mogoče šteti niti med svojevrstne kvazikultne kuriozitete, še manj med legendarne komično-grozljive groteske tipa Raimijev Evil Dead (1981) ali Jacksonov Bad Taste (1987) — saj v gledalcu, ki po čudnem naključju premore dovolj vztrajnosti in prizanesljivosti, da si ta zaudarjajoči filmski iztrebek ogleda do konca, ne vzbuja drugega kot frustracije, jezo in neutolažljivo žalost, da je pravkar do konca neumno zapravil več kot dve uri življenja.

3 komentarji:

  1. Dal si mu še previsoko oceno. Film je res totalno zanič in tudi sam sem se spraševal kako je kaj takega glede na ekipo sploh mogoče.

    Se pa ne strinjam za Sleepwalkers, ki je vsaj meni zelo kul grozljivka.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ker ne igram na prvo žogo in skušam biti kolikor toliko objektiven - kljub temu, da mi je film res en velik aboten kr'neki - v njem z nekaj truda vendarle prepoznam nekatere tehnične elemente dobre kinematografije in trud igralcev, da bi se kljub idiotskemu scenariju izkazali čim bolje, zato ocena 3/10. V resnici bi bila 2.5, ampak polovičk pač ne dajem, in ker je Kasdan vendarle zgolj veren knjižni predlogi, mu tudi to na neki način štejem v dobro.

    OdgovoriIzbriši