23. feb. 2009

Kingdom of Heaven (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Čislani angleški režiser Ridley Scott, avtor nekaterih najboljših cineastičnih izdelkov vseh časov (Alien, Blade Runner), je na prelomu tisočletja z Gladiatorjem (2000) dal nov zagon žanru epskih zgodovinskih spektaklov, ki je v anale filmske umetnosti svoje čase zapisal take nepozabne epopeje zlate dobe Hollywooda kot so bili Deset božjih zapovedi (1956), Ben Hur (1959), Spartak (1960), Kleopatra (1963) in nekateri drugi. Mel Gibson je že dekado poprej spodobno oznanjal vrnitev zvrsti historičnih bojevalščin s škotskim domoljubom Braveheartom (1995), a se je šele pozneje (razen epskih vojaščin iz 2. sv. vojne) usul plaz adaptacij zgodb o mitoloških bitkah in zgodovinskih zavojevalcih, kot denimo tiste o kralju Arturju, Aleksandru Velikem in mitski trojanski zameri (vsi trije leta 2004), stripovsko stilizirani Snyderjev 300 ter dinamično krvavi Gibsonov Apocalypto (oba 2006) — pustolovske akcijade, podprte z impresivno vizualizacijo in arhetipsko zgodbo o junakih, a je tudi vsem skupno bolj ali manj poljubno prirejeno, če že ne povsem izkrivljeno in neprepričljivo prikazano politično-zgodovinsko ozadje.



Nisem med onimi, ki bi se nad tem a priori zmrdovali in zato oporekali vrednosti izdelka kot celote; navsezadnje nihče ne pričakuje resničnim dogodkom docela vernega filma, takorekoč dokumentarca. Drži pa, da je nekaterim bolj in drugim (precej) manj uspelo v zgodovinski okvir prenesti dramaturško in tehnično kohezivno zgodbo, ki gledalca ne bi skušala očarati zgolj s svojo zunanjo podobo. Historično ozadje resda zagotavlja avtentičnost in je zaželjen, a ne zadosten pogoj za prepričljivost; film mora sam po sebi vsebovati zlasti scenaristično globino, ki se bolj kot zgodovinski objektivnosti posveča objektivizaciji svojih (morebiti fiktivnih) likov: njihovi karakterizaciji, življenju in razvoju.

Akcijski ep Nebeško kraljestvo glede kompromisa med zgodovinsko verodostojnostjo in cineastično interpretativnostjo sodi nekako v zlato sredino, bi rekel. Žal pa to velja izključno za režiserjevo (director's cut) različico filma — kar 45 minut daljšo od že tako impozantnih 145 minut trajajoče uradne inačice, ki je zavoljo produkcijskih zahtev opustila prenekateri ključen in za dramaturško substančnost zelo pomemben zgodbovni element. Tako je ostala le okrnjena in disneyjevsko poenostavljena odisejada mladega žalujočega vaškega kovača Baliana (Orlando Bloom), ki se leta 1184 na pobudo svojega plemiškega očeta Godfreyja Ibelinskega (Liam Neeson) po sledeh vitezov križarjev odpravi v Jeruzalem, da bi našel izgubljeno vero in dosegel odvezo od grehov, potem ko njegova mlada žena zaradi smrti njunega otroka naredi samomor. Po kopici pripetljajev v svetem mestu naleti na negotovo politično situacijo ter boj za prestol gobavega kralja Balduina IV. (Edward Norton) med številnimi pretendenti, kot sta povzpetniški Guy de Lusignan (Márton Csókás) in njegov pokvarjeni pribočnik Raynald de Chatillon (Brendan Gleeson), ki bi se radi dokopali do oblasti s tem, da bi zanetili spor in porušili trhlo premirje med kristjani in muslimani. Redke pristaše najde med vitezi ciničnega in deziluzioniranega templjarja Tiberiasa (Jeremy Irons), strastno ljubezen pa v lepi grofici Sibilli (Eva Green), medtem ko mora zaradi namerno povzročenega incidenta pred obleganjem večtisočglave vojske sultana Saladina (Ghassan Massoud) nazadnje rešiti Jeruzalem in ljudi, ki živijo v njem.



None of us took this city from Muslims. No Muslim of the great army now coming against us was born when this city was lost. We fight over an offence we did not give, against those who were not alive to be offended. What is Jerusalem? Your holy places lie over the Jewish temple that the Romans pulled down. The Muslim places of worship lie over yours. Which is more holy?

V običajni (theatrical release) filmski različici nekoliko zahtevnejšega gledalca niti ne motijo toliko številne historične netočnosti, saj jih gromko preglasijo dramaturške in druge nedoslednosti. Recimo infantilna viteška preobrazba Baliana iz bedaka v junaka, instantna romanca s prihodnjo jeruzalemsko kraljico, nedorečen antagonizem in neznana končna usoda de Lusignana, pomanjkljiva in nelogična bojna taktika, nekateri nerazumljivi in nepojasnjeni motivi politično usodnih dejanj, enostransko moralno in etično ozadje ter poenostavljena in apologetska depikcija tisočletnega versko-političnega konflikta na vojaško najbolj nemirnem delu sveta. Vse to režiser kompenzira s spektakularno kinematografijo (zlasti bitke za Jeruzalem, ki z računalniško prikazano masovnostjo asocira na peklenski boj za Helmov brezen) in dovolj tekočo naracijo, da ob všečni glasbeni podlagi in nekaterih performansih karizmatičnih likov vendarle pričara fluidno, živopisano in kratkočasno ter obrtniško dovršeno (če že ne scenaristično kompetentno) filmsko izkušnjo — ki v večini svojih elementov sicer zaostaja za Gladiatorjem (2000), a močno prednjači pred nekaterimi novejšimi, boleče osladnimi in puhlimi hollywoodskimi epsko-zgodovinskimi zmazki, kot sta Petersenov Troy (2004) in Stoneov Alexander (2004).
To je bil čas brez pravljic. Čas, ko je odpovedal tudi Bog. Pa četudi se je vse skupaj vrtelo okoli nebeškega kraljestva, okoli Golgote, kraja, kjer so križali Jezusa Kristusa. Pa naj še kdo reče, da je bil Bog kristjan, Alah pa musliman. —Iztok

Jasno, da priporočam daljšo režiserjevo verzijo filma, ki si z bolj zaokroženo pripovedjo in utemeljenimi liki tudi prisluži vsaj za piko boljšo oceno. Film prinaša tehtno in zanimivo prikazano parabolo o strpnosti in bistvu vere ter religije; da bi ga spremljal širši družbeni komentar ozadja nekaterih aktualnih političnih dogodkov, ki sprožajo nenehne spopade ter sovraštvo na Bližnjem vzhodu in jim še dandanes ni videti konca, pa je seveda zaman pričakovati.

2 komentarja:

  1. meni je bil mnogo bolj všeč, kot gladiator, ki je vse preveč corny

    tudi jaz pa vsem priporočam director's cut

    OdgovoriIzbriši
  2. Osebno mi je bil Gladiator nekoliko bolj prepričljiv in politično-zgodovinsko utemeljen, glede igralcev pa mi je razen poslednje vloge Oliverja Reeda (ki bi si posthumno nemara zaslužil kakšno nominacijo) najbolj ostal v spominu briljantni Joaquin Phoenix. Zaradi njega in nekaterih stranskih igralcev (ne pa zaradi Rasla Krava) je Gladiator vreden ogleda.

    OdgovoriIzbriši