1. feb. 2009

Predator (1987)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Če je med klasičnimi sci-fi akcionerji s Švarcijem najslavnejši Terminator (1984) in njegov »I'll be back«, potem menda ne pretiravam, ako menim, da mu med najbolj kultnimi arnoldščinami tesno sledi Predator in njegova enovrstičnica »You're one ugly motherfucker«. Ne le, da je zaplodil nič manj uspešno franšizo (manj v filmski podobi in bolj v drugih medijskih oblikah) in cel niz merchandising umotvorov (od računalniških iger do akcijskih figuric), temveč je tudi sicer film mnogih zanimivih dosežkov in primatov. Recimo: v svojem šele drugem celovečercu je režiserju Johnu McTiernanu (ta je do danes sicer posnel vsega ducat filmov) uspel veliki hollywoodski met, ki ga je že leto pozneje zakoličil z legendarno yippie-kay-yay akcijado Die Hard, poznejšo megauspešno filmsko franšizo. Poleg tega v njem kot igralec v vlogi vojaka Hawkinsa debitira priznani scenarist Shane Black, pozneje zaslužen za besedila celotne franšize Lethal Weapon, pa tudi metafilmske satirične akcijske parodije Last Action Hero (1993) in eklektične črne komedije Kiss Kiss Bang Bang (2005). Dalje: v sloviti akcijski džungelščini igrata nič manj kot dva bodoča guvernerja (Schwarzenegger v Kaliforniji in Jesse Ventura v Minnesoti) ter eden, ki je pozneje kandidiral za to funkcijo (Sonny Landham v Kentuckyju). In še zanimivost: v kostumu divjega nezemeljskega plenilca bi sprva moral nastopiti belgijski kokainski aerobičar Še-en-hlod Vam-dam, a mu bojda ni bilo do tega, da bi bil le brezizrazni anonimnež v gumijasti maski (ah, the irony) in so ga kmalu po začetku snemanja na srečo zamenjali s temnopoltim, kar 2,2 m visokim športnikom Kevinom Petrom Hallom. (Ki je leta 1991 žal komaj 35-leten umrl zaradi aidsa oz. nesrečne okužbe z virusom HIV ob transfuziji krvi po neki avtomobilski nesreči.)



Vendar Predator ne sodi med najkultnejše sci-fi akcionerje iz 80. let zaradi zakulisne trivie, marveč zavoljo nekaterih svojih otipljivih cineastičnih vrlin; je namreč neizprosna vratolomna preživetvena macgyversko-vojaška pobijavščina in kot posrečena zmes Ramba in Aliena (z džungelskim okolišem, nevidnim sovragom in skritimi pastmi pikra referenca na jeremijado Američanov v Vietnamu oz. filme na to temo) neprekosljiva žanrska uspešnica z enim najprepoznavnejših dosežkov legendarnega (preminulega) mojstra posebnih učinkov Stana Winstona vseh časov. V mislih imam seveda nepremagljivega orjaškega zobatega vesoljca s kačjimi očmi in dreadlock pričesko, samodejnim ramenskim laserskim topom in drugimi naprednimi tehnikalijami, samouničevalno zapestno jedrsko bombo, kamuflažno nevidno oz. okolico posnemovalno opravo ter nagnjenjem do športnega lova na človeško divjad in zbiranja njenih lobanj kot trofej. Razen slovitega Aliena (1979) verjetno najbolj izviren koncept nezemeljskega (v tem primeru antropomorfnega) bitja s svojim fairplay odnosom vnaša pridih ironičnosti in postavlja ves filmski žanr v svojevrsten samoparodičen kontekst.

Zgodba: skupino vrhunskih komandosov pod vodstvom prekaljenega majorja Dutcha (Ah-nold) pošljejo na tajno misijo v gvatemalsko džunglo, da bi rešili kočljivo politično zadevo z lokalnimi gverilci in ugrabljenim članom ameriške vlade — a jih tam pričaka tudi nevidni in vsemogočni alienski plenilec, ki skače z drevesa na drevo in jih enega za drugim pobija v živce parajoči igri mačke in miši. Razen talke, ki jo po naključju vodijo s seboj, nazadnje preživi samo trdoživi in iznajdljivi Dutch, ki se po številnih smrtonosnih preizkušnjah odloči, da se bo z neusmiljeno kreaturo soočil iz oči v oči, pokončno, kot mož, mano á mano.



Kljub tradicionalno smešnim frazam štajerskega mišičnjaka (argh... ghet to di choppa!) bodo ljubitelji žanra zanesljivo cenili izjemno kratkočasno, tempirano testosteronsko hardcore akcijo, z naraščajočo napetostjo podloženo dramaturgijo, strašljivo utesnjujoče in slikovito džungelsko okolje, zabavne streljaške in mišičnjaške obračune, dovolj prepričljivo karakterizacijo likov, odlično kamero in vizualizacijo, še za današnje čase sijajne posebne učinke (nominacija za oskarja) in zvočno kuliso ter dramatično glasbeno podlago skladatelja Alana Silvestrija (trilogija Back to the Future, Forrest Gump, Cast Away), za katero je tistega leta prejel filmsko nagrado saturn.

Leta 1990 posneto nadaljevanje Predator 2 ne prinaša nič omembe vrednega, razen ugledne igralske zasedbe in dokaj neposrečene transplantacije ubijalskega vesoljca v urbano okolje, medtem ko so poznejši derivati kot Alien vs Predator (2004) in Aliens vs Predator: Requiem (2007) tako nepredstavljivo gnila skrpucala, da njih ogled priporočam zgolj duševno izzvanim pubertetnikom in mazohističnim čudakom s skrajno specifičnimi cineastičnimi preferencami.

When I was little, we found a man. He looked like... like butchered. The old woman in the village crossed themselves... and whispered crazy things, strange things. Only in the hottest years this happens. And this year, it grows hot. We begin finding our men. We found them sometimes without their skins... and sometimes much, much worse. "El cazador trofeo de los hombres" means "the demon who makes trophies of men".

2 komentarja:

  1. Aliens, Predator, Terminator 2

    vsi imajo pri meni posebno mesto :) jah, v otroštvu so mi pač bili to ideali...

    OdgovoriIzbriši
  2. Super film, nikoli se ga ne naveličam. Škoda za drugi del, ki je vsaj zame komaj gledljiv.

    OdgovoriIzbriši