12. feb. 2009

The Prestige (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Every great magic trick consists of three parts or acts. The first part is called "The Pledge". The magician shows you something ordinary: a deck of cards, a bird or a man. The second act is called "The Turn". The magician takes the ordinary something and makes it do something extraordinary. Now you're looking for the secret... but you won't find it, because of course you're not really looking. You don't really want to know. You want to be fooled. But you wouldn't clap yet. Because making something disappear isn't enough; you have to bring it back. That's why every magic trick has a third act, the hardest part, the part we call "The Prestige".

Sila inventivni in z dovršenim občutkom za kinematografijo obdarjeni angleški režiser Christopher Nolan je opozoril nase že s prvencem Following (1998), kjer z zanimivo zanko obravnava obsedenost in zlonamernost človekovega duha; veliki cineastični met pa mu je uspel šele z drugim celovečercem, briljantnim nelinearno-rekurzivnim psihotrilerjem Memento (2000), enem najbolj izvirnih filmov zadnjih desetletij. Svoj sloves je še utrdil s kriminalnim psihološkim trilerjem Insomnia (2002), sicer rimejkom istoimenske norveške kriminalke (s Stellanom Skarsgårdom), kjer srhljivo prepričljivi Robin Williams igralsko gladko poseka vedno karizmatičnega Ala Pacina, v Hollywoodu pa se je dokončno ustoličil s temačnim prvim delom prenovljene stripovske franšize Batman Begins (2005).



Robert Angier (Hugh Jackman) in Alfred Borden (Christian Bale) sta gledališka čarodeja v Angliji na prelomu 19. stoletja, katerih tekmovalnost se po tragični nesreči žene prvega (Piper Perabo) na odru spremeni v nepopustljivo rivalstvo in celo odkrito sovraštvo. Nekoliko bolj aristokratski Angier oz. "Veliki Danton" je mojster komercialne teatralnosti in vešč rokohitrec odrskih tehnikalij, ki si jih zanj izmišlja njegov mentor in inženir čarovniških trikov Cutter (Michael Caine), skrivnostni Borden pa prisega na življenjski slog, ki se v celoti zlije s performansom in pri katerem čarodej ves čas "živi" lastno predstavo. Potem ko v Londonu nekoč prikaže osupljiv trik z brezsnovno trenutno teleportacijo samega sebe skozi prostor, poimenovan "Preneseni človek", postane njegov maščevalni tekmec tako obseden s tem, da bo odkril (in posnemal) njegovo "čarovnijo", da je pripravljen za to zastaviti vse svoje premoženje in celo lastno življenje. Pri slovitem izumitelju Nikoli Tesli (David Bowie) v ZDA naroči izdelavo električne naprave, ki bi mu omogočila predstavo, kakršne svet še ni videl.

V mistično gotski vizualizaciji spranih barv, ki z morbidnim vzdušjem zgodovinskega časa in naraščajočo napetostjo odlično podpira mračni film, je mojster dvoumnosti in negotovosti prikazal dramatični triler o obsesiji, ki gre čez vse meje. V sijajno nepremočrtnem časovnem sosledju vanj vplete še motive o predanosti svoji obrti, ljubezni, prijateljstvu, umetnikovi skrivnostnosti, žrtvovanju vsega zaradi showbusinessa in celo metafikcijske premise o tem, da je tudi film sam le trik, iluzija in kompenzacija za "kruha in iger" željnega gledalca. Zgodbo podkrepi s subtilnimi referencami na resnično rivalstvo med izumiteljema Edisonom in Teslo, resničnega čarodeja Chung Ling Sooja, ki je umrl zaradi nesreče pri izvajanju svojega trika, in seveda legendarnega Harryja Houdinija, mojstra reševanja iz prisilnih jopičev pod vodo, čigar smrt je zavita v nedoumljivo skrivnost. Vrhunska igralska zasedba zanesljivo podpira odlično razdelan dramaturški lok, ...



... ki pa se čisto na koncu in po nekaterih razmeroma predvidljivih zasukih sprevrže v nezadovoljiv, cenen in banalen deus ex machina preobrat.

Scenarij za film je režiser Nolan s svojim mlajšim bratom Jonathanom priredil po istoimenskem epistolarnem romanu angleškega avtorja Christopherja Priesta iz leta 1995, a je v nenavadno hladno zgodbo vpeljal nekatera pomembna odstopanja pri vrhuncu in razpletu. Slednji bo sicer marsikoga začudil ali celo odkrito razočaral, saj se (za razliko od romana, ki omenja spiritizem in ezoteriko) oportunistično zateka v golo znanstveno fantastiko. S čimer ni nič narobe, če je katarzični konec smiselno postavljen v siceršnji kontekst; kajti sicer nerodno podre vso dramaturško kompetentnost, ki jo je poprej tako brezhibno gradil.* Sicer je razumljiva simbolika in prispodoba takega finala, ki metafilmsko namiguje na to, da gledalci "nočejo razlage čarodejevega trika, temveč želijo biti očarani in pretentani"; a bi taka razlaga, še tako smešno samoumevna in podprta s tehničnimi ali znanstvenimi dosežki, morala biti domena otipljivega in zemeljskega — občinstvo resda želi iluzijo, za lase privlečene fantazije pa vendarle ne. Tovrstna dvoumnost je režiserju veliko bolje uspela pri Mementu, kjer se je pravočasno ustavil pri vprašanju: "Kaj pa, če je res?" Pravi čarodej nikoli ne razkrije svojih trikov, Nolan pa je to storil malce neumestno. Kljub scenografski in kostumografski odličnosti ter drugim nespornim cineastičnim kvalitetam njegovega filma bi si od tega genialnega režiserja vendarle želel bolj utemeljen in koherenten vrhunec, ki ne bi tako nedosledno transcendiral v naključno epizodo Dylana Doga (recimo št. 32), in dramaturgijo, ki je ne bi po nepotrebnem zapletal in razdrobil s številnimi podzgodbami in motivi — simptom, ki je Nolana potem mučil še v Vitezu teme (2008).

Nemara pa omenjeni pomisleki grizejo samo mene in sem eden redkih, ki ga je Burgerjev The Illusionist (2006) veliko bolj prepričal.
* Op. Podoben spodrsljaj z zadnjim neprepričljivim dejanjem lika Ralpha Fiennesa recimo pokvari vtis sicer odličnega alegoričnega kriminalnega trilerja In Bruges (2008). Z nelogičnim koncem brez posebnega pomena podobno ogoljufa gledalca tudi Frank Darabont v svoji vzdušni sci-fi grozljivki The Mist (2007).

6 komentarjev:

  1. odličen film, meni eden najboljših filmov tega desetletja

    OdgovoriIzbriši
  2. Pomisleki grizejo le tebe ;)

    Dober film, meni je bil všeč in ves čas sem bil na trnih.

    OdgovoriIzbriši
  3. Odličen zapis in dober film z impresivno atmosfero, tvoje pomisleke glede konca pa po svoje kar razumem.

    OdgovoriIzbriši

  4. --------------------
    PAZI, SPOILER
    --------------------

    Hvala. :) Ne morem se pripraviti do tega, da bi mu namenil osmico, kar bi si film sicer nedvomno zaslužil, saj mi konec žal resnično ni najbolj sedel. Če je razlaga rokohitrskega trika in osrednja poanta filma zgolj domena znanstvene fantastike, je torej rekurzivno ves film tak, to pa podre vso njegovo dramaturško konsistentnost in zgodovinsko ozadje. Skratka: na koncu smo prisiljeni ugotoviti, da smo že ves čas itak gledali nekakšno retrofuturistično sci-fi fantazijsko zadevo. WTF? Če jemljemo zadevo zgolj simbolično in v prispodobi, nam skuša režiser povedati - kaj? Da v resnici najboljši čarovniški trik nima realistične razlage (oz. da trika sploh ni), oz. da je resnica bolj fantastična od iluzije, ali da si film kot najvišja oblika začaranja gledalca lahko dovoli karkoli, ali nemara kaj tretjega? Hm. Ampak vse to bi še nekako šlo, če ne bi bil motiv protagonista, katerega pojavljanje na več koncih istočasno je fizično nemogoče in se izkaže, da ima v resnici brata dvojčka, tako zlajnan in že stokrat viden (ali prebran), da ga res ne morem šteti za vrhunski in posebej izvirni scenaristični dosežek. Poleg tega povprečen in kolikor toliko zbran gledalec to ugotovi že nekako na 3/4 filma, ko se začne pojavljati skrivnostni Bordenov pomagač, ki ga nikoli ne pokaže prav dobro.

    OdgovoriIzbriši
  5. Zanimivo razmišljanje, ki še bolje utemeljuje tvoje pomisleke. Sam kaj prida konsistentno o vsebini žal ne morem razpravljati, saj je od mojega ogleda minilo že dobro leto in zgodbe zaradi številnih intrig in dinamične narativne strukture ne pomnim prav dobro. Pa vendarle, morebiti gre konec razumeti v skladu z atmosfero in prikazom časa, v katerem se je okoli tehnoloških iznajdb vrtela megla spiritualnosti, nedoumljivosti in magije, v resnici pa takratna dognanja danes veljajo za nekaj povsem vsakdanjega in lahko razumljivega. Teleportacije danes ne poznamo in se nam zdi za lase privlečena, morebiti pa nas Nolan želi z njo le potunkati v nedoumljivost, s kakršno se je soočala era, ne pa nujno asociirati na analogijo ukrivljanja realnosti iluzionistov in cineastov, čeprav se mi zdi ta ideja zelo interesantna in jo je tudi po mojem prepričanju tekom filma moč opaziti. Sicer pa tudi mene tovrstni razpleti filmov navadno vržejo iz tira, pri dotičnem me začuda ni, a si zato zdaj, ko nanj opozarjaš ti, toliko bolj belim glavo. Seveda pa bo potreben še priložnostni vnovični ogled filma. :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Res je, tudi jaz si bom zadevo še enkrat ogledal; lahko, da sem spregledal kaj odločilnega. V Nolanovih filmih sicer običajno tovrstnih nekonsistenc nisem zasledil - drži pa, da rad po nepotrebnem zapleta zgodbo in vanjo vključuje množico postranskih motivov in prispodob.

    OdgovoriIzbriši