9. mar. 2009

Brother Bear (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Brother Bear črpa snov iz zakladnice mitologije ter arhetipov magije in mistike staroselskih ljudstev; tozadevno je ena od tistih Disneyjevih risank, pri katerih je moč najti stične točke z nekaterimi japonskimi animeji, denimo mojstrovinami Hayaa Miyazakija, kot so Čudežno popotovanje (2001), Čarovnik Hauru in potujoči grad (2004) ter Moj sosed Totoro (1998). Zanimivo pa je, da je (prav zato) naletel na zadržan in celo odklonilen odziv pri nekaterih zahodnih krščansko usmerjenih zagovornikih kreacionizma, češ da upodablja nekatere deistične poglede, ki so lastni izročilu poganskih ljudstev. Če mene (in še koga) vprašate, je to kvečjemu njegova vrlina; morda sodi celo med redke Disneyjeve izdelke, ki niso docela podlegli potrošniški politično-moralni uravnilovki Boga denarja.



Pripoved spremlja tri brate ledenodobnega inuitskega plemena, od katerih je najmlajši Kenai (glas mu je posodil Joaquin Phoenix) pravkar deležen iniciacije v odraslost, ob čemer od modre poglavarke tradicionalno prejme svoj totem — simbolično podobico živali, katere duh naj bi ga vodil skozi življenje in pomembno opredelil njegova dejanja. Kenai ni najbolj navdušen nad likom "medveda ljubezni" in srednji brat Denahi ga z veseljem pobalinsko draži zaradi figurice, ki bolj pritiče pomehkuženemu fantiču kakor neustrašnemu bojevniku. Zaradi Kenaiove nepremišljenosti se zgodi nesreča, ko ju skuša najstarejši Sitka obvarovati pred velikansko medvedko grizlija (za katero se pozneje izkaže, da je zgolj branila mladiča) in za to plača z lastnim življenjem. Kenai se ob tragični izgubi s sovraštvom zaslepljen odpravi za živaljo, da bi maščeval Sitko, Denahi pa za svojim mlajšim trmoglavim bratom. Vendar imajo magične sile narave, ki domujejo v severnem siju nad goro, prav posebne načrte za oba brata — zlasti za Kenaia, ki na lastni koži spozna univerzalni zakon posledičnosti (hinduisti mu rečejo "karma"), ki bo usodno obarval njegovo nadaljnjo življenjsko pot in ga ob spoznanju najglobljih etičnih resnic nazadnje povzdignil v moža.

Medvedja brata odlikuje čudovita glasbena podlaga (Phil Collins je prejel nagrado Ameriškega združenja skladateljev ASCAP), sijajna vizualizacija in zanimiv preklop iz širokozaslonskega formata 1,75:1 v anamorfni 2,35:1 (pospremljen z živahnejšo barvno paleto), ko gledamo zgodbo iz zornega kota medveda Kenaia. Spretno in korektno podana pripoved, katere celo tiste mračnejše aspekte lahko razumejo tudi otroci, prinaša ganljivo sporočilo o vesoljni skladnosti in transcendenčni povezanosti vseh živih bitij, o odpuščanju in o bratski ljubezni.
Zgodba o tem, da mora fant, ki hoče postati mož, pred tem postati čisto pravi medved, ne ponuja prav ničesar, kar bi morala ponuditi nova Disneyjeva risanka. Osnovnošolska animacija, neumna štorija, premalo zabavni dodatki, povprečna glasovna karakterizacija in le risanka, ki se šlepa na Jesensko pripoved. Okej, toda zakaj ni medvedku glas potem posodil vsaj Brad Pitt. —Iztok



Zgoraj omenjeni kritiki so risanki očitali še prikaz duhovne povezanosti ljudi in živali, drugi pa so se zmrdovali nad številnimi tematskimi podobnostmi z Levjim kraljem (1994) in zlasti Ledeno dobo (2002) studiev Blue Sky. Produkcija slednje se je v resnici začela pozneje, dasiravno je risanka ugledala filmska platna leto prej kot Medvedja brata. Sicer si obe zgodbi nezgrešljivo delita nekatere naravnost sumljivo podobne motive, a ker je bila računalniško animirana Ice Age dodobra zamotana v dopadljive politično korektne vsebine in bolj podkrepljena z zabavnimi referencami iz popkulture, ne čudi, da je naletela na bistveno bolj pozitiven sprejem.

Klasično narisani celovečerni film Medvedja brata (z izjemo nekaterih računalniško obdelanih prizorov) je bil nominiran za dva oskarja (za animirani film ga je tisto leto prejel Pixarjev Nemo), saturn, prejel je kopico nominacij za annie, satelit in številne druge filmske nagrade. V blagajne je po vsem svetu prinesel 250 milijonov dolarjev v kinodvoranah ter še 170 milijonov v videotekah in ga je potemtakem mogoče šteti za sila uspešnega. Leta 2006 je doživel tudi nadaljevanje.

1 komentar:

  1. Se strinjam z oceno, luštna risanka z resnično nezanemarljivo globino, ki ji sicer zabavna in prisrčna Ledena doba na tem nivoju pač ne seže do kolen.

    OdgovoriIzbriši