18. mar. 2009

Carne trémula (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

V napeti in kontroverzni erotični zgodbi bi lahko videli del postopnega prehoda filmskega ustvarjanja legendarnega španskega scenarista in režiserja Pedra Almodóvarja od faze (svojih najbolj značilnih) živopisano ekscentričnih filmov v osemdesetih in devetdesetih, katere vrhunci so bržčas bili Ženske na robu živčnega zloma (1988), Zveži me (1990), Visoke pete (1991) in Kika (1993), k bolj zrelim in nekoliko drugačnim filmskim zgodbam. Cvet moje skrivnosti (1995) je bil že nekoliko bolj umirjen, Meseno poželenje dve leti pozneje pa ne kaže več skrajne Almodóvarjeve ekscesnosti likov, dasiravno je zgodba ohranila številne njegove prepoznavne motive, preobrate in bolj ali manj sočne podrobnosti.



V času Francovega režima mlada prostitutka Isabel (Penélope Cruz) na mestnem avtobusu rodi sina Victorja. Dvajset let pozneje se policista David (Javier Bardem) in Sancho (José Sancho) odzoveta klicu stanovalke, češ da se v nekem stanovanju v Madridu pretepajo. Zdaj odrasli Victor (Liberto Rabal) ne razume, zakaj ga je po priložnostnem seksu zavrnila mlada narkomanka Elena (Francesca Neri) in v zmedi in prerivanju pride do nesreče, po kateri ostane zaradi poškodbe hrbtenjače David prikovan na invalidski voziček. Za dogodek okrivijo Victorja, ki se skuša po prestani petletni kazni v ječi maščevati za krivico in v svoje načrte vplete še Sanchovo prešuštno in nezanesljivo ženo Claro (Ángela Molina). Stvari krenejo v drugo smer, a je mladenič nazadnje vendarle deležen zadoščenja zavoljo zavoženega življenja — le da v drugačnem smislu od tistega, kakor je pričakoval in obljubil svoji prerano umrli materi.

Režiser nas potunka v značilno prepletanje sosledij vzrokov in posledic ter zgodb in usod, ki jim nekoliko čudaški liki sledijo nenavadno verno, prostodušno in prepričljivo. Almodóvarjeva muza Penélope ima tokrat manjšo vlogo, njegov težkokategornik Bardem (Tacones lejanos, Jamón jamón, Perdita Durango, Mar adentro, Goya's Ghosts, No Country for Old Men, Vicky Cristina Barcelona) pa je kot vedno odličen in kot športnik na invalidskem vozičku neverjetno avtentičen. Pohvaliti gre tudi mladega Rabala, ki je zgodbi doprinesel več kot le čeden obraz, ter priljubljeno in skrivnostno čutno italijansko igralko Nerijevo, ki blesti v pretanjeni podobi idealom zveste ženske, očarane nad svojo (dvoplastno in arhetipsko) predstavo o popolnem moškem.

Almodóvar v pomenljivi ljubezensko-komični drami slika motive življenjskih zgodb junakov in njihovih medosebnih odnosov; zlasti pa številnih kompenzacij in sublimacij, ki jih skrivajo občutki krivde, poželenja, neobvezujoče spolnosti, posesivnosti in bolestnega ljubosumja — vse skupaj zavito v nezgrešljiv španski temperament, simboliko ter mešanico norčavega humorja in absurdnosti s svojevrstno logiko. Almodóvar še enkrat opozarja na zgrešenost stereotipnih predstav o ljubezenskih odnosih in se ironično muza ob tem, kako (pre)resno jih jemljemo.

Film Meseno poželenje je leta 1998 in pozneje prejel nominaciji za bafto in satelit, nagrado goya in številna druga filmska odličja.

1 komentar:

  1. Odličen film. Drugače pa mi je Almodovar veliko boljši z novejšimi filmi. Tisti, s katerimi si je naredil kultno slavo, me nekako niso nikoli prepričali. Z izjemo Kike, seveda.

    OdgovoriIzbriši