5. mar. 2009

The Full Monty (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Sheffield je zaspano industrijsko mestece v južnem Yorkshiru, nekoč paradni konj angleškega jeklarstva, v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja pa zaradi razraščanja mednarodne konkurence in tujih tržišč le še senca samega sebe. Cele generacije delavcev ostanejo brez službe in tako možje v svojih najboljših letih apatično postavajo na uradu za zaposlovanje in se lotevajo priložnostnih del, da bi se nekako prebili skozi recesijo. Tako tudi najboljša prijatelja Gaz (Robert Carlyle) in Dave (Mark Addy), ki si za preprodajo iz propadajoče jeklarne "izposojata" odpadno železo. Prvi mora bivši ženi, ki mu zaman ponuja nezahtevno delo v tovarni svojega novega moža, plačevati preživnino za sina, s katerim bi rad preživel več časa; drugi pa ima zaradi nezaposlenosti predvsem težave s samopodobo in začenja dvomiti o tem, ali je zaročenki sploh še všeč. Po tistem, ko nekoč v mestu gostuje razvpita striptizerska skupina mišičnjakov Chippendales, katerih nastop napolni lokal do zadnjega kotička, se iznajdljivemu Gazu utrne zamisel o tem, kako bi lahko skupina moških — pod pogojem, da se znebi nekaterih zadržkov — z razmeroma malo napora zaslužila zajeten kupček denarja. Kar sprva kaže na nedolžno plesno predstavo, ki jo koordinira ljubitelj vrtnih palčkov in prekaljeni mojster korakov v ritmu glasbe Gerald (Tom Wilkinson), na avdicijo pritegne nekaj živopisanih čudakov z željo po zaslužku, a je kmalu jasno, da bodo fantje morali ženskemu občinstvu pokazati bistveno več kot le ples — da bodo, skratka, morali iti do konca, "do nazga".



Film nepretenciozno ter z značilno mešanico ciničnega angleškega humorja in grenko-sladke socialne satire karikira položaj delavskega razreda, ki se mora v hudih časih znajti, kakor najbolje zna. Hudomušna komična drama pa se ne norčuje iz družbenih razmer, temveč se ganljivo in nadvse izvirno loteva predvsem trdovratnih predsodkov o možatosti in moški spolni identiteti. Novopečena skupina slačifantov s sebe odvrže še zadnjo tančico, ne zavoljo obupa nad svojo razbito vlogo glave družine, ker ne bi imeli več česa izgubiti, in tudi ne, da bi družicam in ženam dokazali, kako so se pripravljeni ponižati — temveč zato, da bi se odrešili poslednjega predsodka in predstave o moškem ponosu ter se znebili neznosne teže vzorcev sprejemljivega. Podobno premiso je denimo raziskovala sijajna Daldryjeva drama Billy Elliot (2000) in so jo še dlje prignale komedije kot obešenjaški Nicholsov (rimejk) The Birdcage (1996) ali avstralski ekstravagantni hit Priscilla, Queen of the Desert (1994). Vse te zgodbe nam (razen moralnega poduka iz strpnosti in ironične stereotipizacije predsodkov) dajo vedeti, kako je lahko moški najbolj dostojanstven in celo v ženskih očeh največji dedec prav tedaj, ko se je pripravljen odreči možatosti in razgaliti svojo najbolj ranljivo plat.

Film odlikuje posrečena karakterizacija likov, duhoviti dialogi in huronsko zabavni pripetljaji, nalezljiva plesna glasbena podlaga (najbolj ostaneta v spominu disko hita iz 70. let Hot Stuff Donne Summer in You Sexy Thing skupine Hot Chocolate) ter sijajna interakcija zvezdniške igralske zasedbe, med katero se je marsikdo v prihodnjih letih pojavil v marsikateri globalni filmski uspešnici. Tudi scenarist Simon Beaufoy se je od tedaj izkazal še nekajkrat — nazadnje v množično opevani in s številnimi nagradami za leto 2008 ovenčani eksotični drami Slumdog Millionaire.

The Full Monty pa je odnesel oskarja za glasbo in nominacije za režijo, kinematografijo in scenarij, bafto za najboljši film ter glavno in stransko moško vlogo, nominacije za globus ter satelit in številna druga filmska odličja. Med drugim so po njem uprizorili tudi muzikal.

2 komentarja:

  1. zares super komedija, angleški humor pa rula :)

    pa zakaj ocena samo 7 :/

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj ocena 7 sploh ni od muh. :) Lahko bi bila tudi 8, ker vmesnih ocen ne dajem, ampak v resnici ocena ni toliko pomembna, ker gre za moje subjektivno občutenje oz. kombinacijo vseh dejavnikov - zgodbe, igre, scenarija, tehničnega aspekta in trajnega pomena filma za svetovno kinematografijo - ki ni vedno skladna s tistim, kar napišem o svojem vsebinskem doživljanju filma, gre bolj za relativno rangiranje filmov med seboj. Če je po mojem Apokalipsa za 10, Lovec na jelene za 9 in Predator za 8, potem je za tega 7 kar pravšnja ocena. Težko razložim bolje, a kot rečeno, ocena je samo nekakšno relativno vodilo, ne pa absolutno ovrednotenje filma.

    OdgovoriIzbriši