1. mar. 2009

The Wrestler (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Razmeroma mladi ameriški scenarist, producent in režiser Darren Aronofsky, antropolog in magna cum laude cineast s Harvarda, doma iz izobražene newyorške družine, med filmskimi poznavalci (in tudi širše) bržčas ne potrebuje predstavitve. V zadnji dekadi je priobčil štiri filmske mojstrovine, vredne omembe in slave: eklektično kompulzivni Pi (1998), emotivno kataklizmični Requiem for a Dream (2000), mistični The Fountain (2006) in zdaj The Wrestler (2008) — film izpod peresa Roberta D. Siegla in kamere Maryse Alberti, ki se je letos potegoval za oskarje in številne druge nagrade (prejel je bafto in globus za glavno moško vlogo ter obe nominaciji za žensko, beneškega leva za režijo in številna ameriška filmska odličja). Aronofsky je utrdil svoj sloves in vnovič dokazal neprekosljivo izostren, avtentičen in zdaj že prepoznaven čut za kinematografijo.



Robin Ramzinski oz. Randy "The Ram" Robinson (Mickey Rourke) je profesionalni ameriški rokoborec, ki je največjo slavo požel že v 80. letih; dve desetletji pozneje pa ga upehanega, postaranega in z izdatno pomočjo kemije podprtega spremljamo ob zatonu kariere, ko se med vikendi zvečer udinja na tretjerazrednih lokalnih rokoborskih predstavah, čez dan pa opravlja priložnostna težaška dela, da bi plačal najemnino v zanikrnem prikoličarskem naselju. Ko po naporni in krvavi predstavi doživi infarkt, mu zdravniki po srčni operaciji prepovedo uporabo nedovoljenih sredstev in vsakršno fizično naprezanje. Randy se skuša nerodno zbližati z že zdavnaj odtujeno odraslo hčerjo Stephanie (Evan Rachel Wood) in s Cassidy (Marisa Tomei), striptizeto v lokalu, kamor zahaja, a se vnovič izkaže, da je za kaj takega prepozno. Zabredel je pregloboko v inertnost življenja, ko je vso svojo energijo in ponos samouničevalno namenjal edinemu, kar mu je kaj pomenilo: rokoborskemu showbusinessu in svojemu občinstvu, v očeh katerega je zrasel v občudovanja vredno legendo. Zdravstvenim težavam navkljub zato strti in osamljeni "The Ram" pristane na revanšistični dvoboj proti rokoborskemu kolegu izpred mnogih let, ki bi ga morda spet zanesel na pota nekdanjega blišča.

V sklepnem dejanju se utrujeni gladiator med vzklikanjem nenasitnega občinstva in ob ječanju kitarskega rifa Sweet Child o' Mine tako poda na pot obujanja mladosti in minule slave, ki je bolj sladka od otipljivosti in krute stvarnosti resničnega življenja.

You know, if you live hard and play hard and you burn the candle at both ends, you pay the price for it. You know in this life you can loose everything you love, everything that loves you. Now I don't hear as good as I used to and I forget stuff and I aint as pretty as I used to be but god damn it I'm still standing here and I'm The Ram.

Značilni so motivi, ki jih je Aronofsky raziskoval že v prejšnjih filmih: razkroj in telesni propad posameznika zaradi obsesije, ki je močnejša od volje in razumnosti. Tako Randy kot Cassidy oz. Pam se soočata s starostjo in z neizprosnostjo svojega občinstva, ki si želi mlajših in vznemirljivejših atrakcij. A kaj, ko sta vse žrtvovala za svojo artistično slavo in se težko prilagodita življenju, ki neogibno mineva in usiha. Pri vizualizaciji se režiser podobno kot pri Rekvijemu in Pi tudi poslužuje osrednjega lika značilno spremljajoče kamere iz roke, ki poudarja prvoosebno subjektivnost in njegovo doživljanje odtujenosti, razmeroma umirjeno dramaturgijo pa podpira odlična glasbena podlaga (razen Springsteenove teme in bobnečih rockovskih hitov še melodičnost Clinta Mansella, skladatelja, ki je z veličastno Lux Aeterna ustvaril eno najbolj kultnih filmskih skladb nove dobe). Omeniti velja tudi izjemne prizore rokoborskih veščin, ki so od glavnega igralca zahtevale ekstremno telesno pripravljenost (za vlogo je pridobil 20 kg mišic).



Rourke je v svoji vlogi, ki mu je bolj kot katera druga domala organsko pisana na kožo in oznanja njegov povratek med hollywoodske zvezde, sila prepričljiv. (Kdo ve, kje se začenja njegova interpretacija lika in kdaj preprosto igra samega sebe?) Njegova izrazna paleta presunljivo riše obris starca, ki mu življenje zavoljo lastne trmoglavosti in potrebe po dokazovanju ni prizanašalo. Njegov lik, pomenljiva preslikava resnične usode kontroverznega Mickeyja Rourka, je največja odlika filma, mestoma pa tudi njegova hiba: razen čudovite Tomeijeve, ki ji je žal namenjenega vse premalo časa in dialogov (kljub moškemu očesu nadvse dopadljivim plesnim nastopom), je celoten čustveni in miselni spekter interakcij omejen predvsem nanj in njegov zorni kot; kar je pričakovano in logično, a občasno tudi pusto in enolično — prav tako kot Randyjevo življenje. Poleg tega se režiser mudi pri konciznem opisu zakulisja wrestling rokoborbe, tipično ameriške akrobatsko mišičnjaške (vnaprej dogovorjene in s koreografijo skrbno pripravljene) športne discipline, s katere junaki se neameriški gledalec vendarle težko poistoveti. Jasno pa je, da gre njihove protagoniste jemati v prispodobi, kot like, z vsem svojim bitjem zavezane predstavi; v tem pogledu so arhetipsko bolj podobni cirkuškim artistom.

Z nenavadno skromnim proračunom posneti Wrestler v večini svojih elementov (posebej v dramaturgiji in scenariju) ne dosega uničujoče bizarnega, mučnega, tragično fantastičnega Rekvijema za sanje; a gre vendarle za zelo iskren in močan film, ki vnovič dokazuje, kako pomembna je premišljeno izbrana igralska zasedba. (Še dobro, da je obveljal režiserjev izbor in glavne vloge ni odigral Nicolas Cage, kar je bila menda opcija, pri kateri so vztrajali producenti.)

2 komentarja:

  1. Lepa in zelo dobro ter izčrpno napisana recenzija za (po mojem mnenju) eden izmed, če ne kar najboljši film leta 2008. Si bom vsekakor prebral tudi tvoje ostale recenzije.

    OdgovoriIzbriši