20. apr. 2009

The Passion of the Christ (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Prikaz svetopisemskih motivov, zlasti pa življenja in smrti Jezusa Odrešenika, ki z vstajenjem predstavlja osnovni motiv krščanske vere, je že sam po sebi kočljiv. Če se opre zgolj na svojo simbolično in alegorično plat, izgubi pripovedni okvir svoje verodostojnosti; če pa kvečjemu na zgodovinske podatke, potem izgubi svoje bistvo: nedoumljivost prepričanja in verovanja milijonov ljudi, ki za osnovo nima dokazljive ter objektivne historičnosti, marveč stik s transcendenco bivanja ter upanje o zveličanju.

Ob šesti uri se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: "Elí, Elí, lemá sabahtáni?" to je: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?"
Nova zaveza (Mr 15,33—41)


Večina prikazov življenja osrednjega lika krščanstva je nekakšen kompromis med obema vidikoma, ki skuša kar najbolj taktno prikazati versko plat ali se ji docela ogniti. Bolj kot od tega odstopa, večjo kontroverznost predstavlja. Tako je pred Gibsonovim Pasijonom za najbolj provokativen film o Kristusu veljala slovita Scorsesejeva drama Poslednja Kristusova skušnjava (1988). Mnoge vernike je film razburil zlasti s prikazom alternativnega (fiktivnega) življenja Jezusa (Willem Dafoe) po tistem, ko je bil križan (in križanje preživel), češ da naj bi živel običajno življenje smrtnika, bil poročen z Marijo Magdaleno (in imel z njo spolne odnose, kar je bilo rimskokatoliškim fanatikom še posebej nezaslišano), imel kopico otrok in čez mnoga leta srečal apostola Pavla (Harry Dean Stanton), ki nápak širi njegovo religijo. Očita mu lažnivost in zgrešeno interpretacijo naukov krščanstva, pa mu ta mirno zabrusi, da mu takorekoč dol visi za Jezusa in za to, ali je sploh živel ter kaj je pridigal — religija (torej institucija), ki je ostala po njem, je namreč pomembnejša od njega samega in njegovih prvotnih privržencev. No, izkaže se, da je Jezusova "poslednja skušnjava" prav to — namreč, privid pred smrtjo o vsem, čemur se je odpovedal, ko si je priznal svoje poslanstvo in tako potrdil, da je res Božji sin.

Drzni Gibsonov (napisal je tudi scenarij) Pasijon je sprožal polemike in negodovanja iz nekaterih drugih razlogov. Prvič, zgodba se osredotoča bolj ali manj na sklepno mučeniško dejanje, brutalno mučenje Jezusa Nazarenčana s strani Rimljanov, njegovo krvavo kalvarijo (in posebej vseh štirinajst postaj križevega pota) ter smrt na križu — ob nekaterih flashbackih na poprejšnje življenje in nauke. Drugič, bolj kot drugi filmi poudari vlogo judovske cerkvene aristokracije na čelu z velikim duhovnikom Kajfo (Mattia Sbragia), ki so ga obsodili in hinavsko izročili v roke upravitelju rimske province Judeje Ponciju Pilatu (Hristo Shopov), naj ga kaznuje s križanjem — kar oportunistični politik zavoljo miru med podaniki tudi dovoli. Tretjič, v filmu govorijo izključno staro aramejščino in arhaično latinščino, ki zvenita okorno in tuje, a mu dajeta nenavadno avtentičen in prepričljiv pridih.



Pasijon je v blagajne v ZDA prinesel 370 milijonov dolarjev in je tako najbolj donosen film z oznako "R" vseh časov, obenem pa v ZDA tudi najbolj donosen film v tujem jeziku in s podnapisi. Prislužil si je tri oskarjevske nominacije in nekatera druga cineastična priznanja. Revija Entertainment Weekly ga je leta 2006 izbrala za "najbolj kontroverzen film vseh časov". Roko na srce: kdor si ga je šel ogledat, je to storil predvsem zato, da vidi, odkod ves hrup in hype. Najbrž je bil marsikateri kristjan celo razočaran, saj film ne ponuja skoraj nobenih biografskih opisov zgodovinskih okoliščin in utemeljitve prepričanja Jezusa o njegovem mesijanstvu; tudi ne daje očitnega religioznega simboličnega konteksta (razen likov demonov in Satana Skušnjavca) ter potrebnega komentarja. Tako je v dramaturgiji težko videti karkoli drugega kot šokantno eksploitacijo telesa, zavito v znano in nič več kot standardno svetopisemsko formo, ob sicer dovolj prepričljivih igralskih performansih (James Caviezel, Maia Morgenstern), da služijo namenu, film kot cineastična celota pa kljub nepozabno krutem mesarjenju — ali pa prav zato — ne pusti trajnega vtisa.

Da ne bo nesporazuma: čeprav mi kot izpričanemu ateistu morda ne vzbuja verskih emocij in razumevanja vseh alegoričnih odtenkov, v njem kot predan filmoljub vendarle vidim sijajno fotografijo in dramatično vizualizacijo ter verjetno najbolj prepričljiv prikaz osnovnega dejanja teologije in simbolizma krščanstva; a mu obenem morem (in moram) očitati pomanjkanje celovite in zaokrožene zgodbe, osnovnega elementa vsakega (dobrega) filma — čeprav se zavedam, da to ni bil Gibsonov primarni namen.
Ko je Mel Gibson nekaj časa nazaj svečano objavil, da bo posnel film o Kristusu, [...] se mu je smejal celo Kristus sam, vse ameriške in avstralske umobolnice pa so ga prijazno povabile na zdravljenje. [...] In potem se je zgodil čudež. Večji kot pred 2000 leti, ko je božji sin (igra ga Jim Caviezel) vstal od mrtvih in se spremenil v zombija. V živega mrtveca z luknjami v dlaneh. V odrešenika vseh Zemljanov, ki so lahko po njegovi tragični smrti grešili sto na uro. —Iztok

2 komentarja:

  1. pač men je bil film dolgočasen: 2 uri pretepajo 1 osebo

    OdgovoriIzbriši
  2. Mnja. Ko bi ga samo pretepali, bi bilo še dobro.

    OdgovoriIzbriši