13. apr. 2009

Saving Private Ryan (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Slavni Steven Spielberg je koncem prejšnjega stoletja presenetil z vojno dramo grozljive eksplicitnosti, kakršna najširšemu cineastičnemu občinstvu, vajenemu Jurskih parkov (1993) in Vesoljčkov E.T. (1982), tedaj še ni bila povsem domača (saj ne, da je kdo dvomil o nasilnosti in krutosti same vojne) — dasiravno je že pred tem mojstrsko šokiral s Schindlerjevim seznamom (1993) in se s tematiko druge svetovne vojne resno ukvarjal še v presunljivem Cesarstvu sonca (1987), pa še kje. Vendar se zdi, da se med vrsticami vojaka Ryana kljub vsemu drži znani pridih spielbergovske naivne infantilnosti, kot bi se prostodušen otrok loteval zahtevnih vprašanj odraslih. Kar je sicer malodane zaščitni znak ameriškega režiserja, ki v golem statističnem smislu menda zaostaja denimo celo za Clintom Eastwoodom (vsaj po številu posnetih filmov in priznanj, ki jih je bil deležen zanje), a je v svojih izdelkih vendarle večinoma pokazal dovršen čut za vrhunsko kinematografijo, če že ne za večplastno, kompleksno, zrelo in objektivno sporočilnost.



"Dear Madam, I have been shown in the files of the War Department a statement of the Adjutant-General of Massachusetts that you are the mother of five sons who have died gloriously on the field of battle. I feel how weak and fruitless must be any words of mine which should attempt to beguile you from the grief of a loss so overwhelming. But I cannot refrain from tendering to you the consolation that may be found in the thanks of the Republic they died to save. I pray that our heavenly Father may assuage the anguish of your bereavement, and leave you only the cherished memory of the loved and lost, and the solemn pride that must be yours to have laid so costly a sacrifice upon the altar of freedom."

Zgodba spremlja kruto odisejado oddelka mož med drugo svetovno vojno, ki naj bi zavoljo načel (lastnih ameriškemu narodu in njihovim voditeljem) v posebni misiji našli in na varno domov pospremili vojaka, ki je v spopadih čez lužo izgubil vse tri brate. Navdihnjeni z besedami Abrahama Lincolna, ki jih je bil v pismu napisal žalujoči materi petih padlih sinov v ameriški državljanski vojni, se zato generali vojaškega vrha ZDA odločijo, da si je vojak Ryan prislužil vozovnico k materi. A glej ga zlomka, sam se s tem ne strinja. Zakaj prav on? Ali je kaj drugačen od svojih soborcev, ki se prav tako srčno borijo za ideale demokracije in svobode? Nak, nikamor ne bo šel, temveč bo ostal ob svojih tovariših, edinih bratih, ki so mu še ostali, in z njimi do bridkega konca branil poslednji most čez francosko reko Merderet v Ramellu — strateško točko, ki bi utegnila pomeniti preokretnico v zadnjih stadijih vojne proti nacističnemu rajhu.



V spominskem povojnem flashbacku ostarelega Ryana (Matt Damon), ki na pokopališču sredi zelenice belih križev salutira grobu stotnika Millerja (Tom Hanks), nas od nepozabno adrenalinskega in krvavega izkrcanja 6. junija 1944 na obali Normandije (zaradi katerega bi film skoraj prejel blagajniško neugodno oznako NC-17) režiser vodi skozi porušena francoska mesta in mnoge sladko-trpke preizkušnje peščice mož (Tom Sizemore, Giovanni Ribisi, Edward Burns, Vin Diesel idr.), ki na lastni koži (in z njo) doživljajo grozodejstva druge svetovne vojne, medtem ko si skušajo z zvestobo politično-vojaškim načelom zaslužiti "pravico, da bi vsi šli domov". Med njimi se porajajo dvomi o smislu in načelnosti vojne morale, vojaške avtoritete in hierarhije, vprašanja o časti, žrtvovanju in pogumu ter dozorevanje lastne pravičniške etike o tem, zakaj se pravzaprav borijo. "Če ubogam ukaze nadrejenih, si bom navsezadnje prislužil pravico, da grem domov," prepričuje može stotnik Miller, o čigar civilnem poklicu teče med vojaki čedalje višja denarna stava. "Včasih se sprašujem, ali me bo žena sploh še prepoznala. Kako naj ji povem o dnevih, kakršen je današnji?"

Part of me thinks the kid's right. He asks what he's done to deserve this. He wants to stay here, fine. Let's leave him and go home. But then another part of me thinks, what if by some miracle we stay, then actually make it out of here. Someday we might look back on this and decide that saving Private Ryan was the one decent thing we were able to pull out of this whole godawful, shitty mess. Like you said, Captain, maybe we do that, we all earn the right to go home.



Ryanovo "reševanje" je zlahka moč jemati v prispodobi, kot simbolično reševanje človečnosti, spodobnosti in prisebnosti sredi norije človekove uničevalnosti. Mogoče je tudi reducirati doživljanje vojnih grozot skozi oči skupine običajnih ljudi, izobražencev, družinskih očetov in šolskih učiteljev. Razen enoplastne poenostavljenosti in razmeroma tipizirane karakterizacije mož, med katerimi so zastopani prepoznavni psihološki in kulturno-socialni profili (čeprav režiserju očitajo hinavsko politično korektnost in celo rasizem), filmu tozadevno ni moč oporekati kaj bistvenega. Vsaj, če odmislimo še hvalospev ameriškemu domoljubju, zavitemu v zgodovinsko-moralno sporočilo o tem, kako so možje umirali zato, da lahko danes živimo v svobodi in demokraciji. Vse lepo in prav, le da bi na prelomu tretjega tisočletja pričakovali nekolikanj kompleksnejšo analizo motivov in nazorov pripadnikov vojaškega ustroja, ki se je zavoljo političnih interesov boril na tujih tleh — kar tako velja za vse vojne, v katerih so sodelovali Američani (razen državljanske in tiste za neodvisnost od Angležev). Že leta 1977 je Peckinpah v kultnem Železnem križcu dal slutiti norost, cinično nesmiselnost in bizarnost bojev na prvih linijah fronte, Schaffner je še prej navdušil z odličnim Pattonom (1970), v Tanki rdeči črti (1998) pa je Terrence Malick skozi bitko na Guadalcanalu s sijajno in nezamenljivo poetičnostjo obravnaval vprašanja človečnosti, tovarištva med soborci in dvoličnosti vojne etike.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Tehnično je vojna drama Reševanje vojaka Ryana spektakularna (zlasti začetno izkrcanje na "dan D") in vizualno veličastna, sila kratkočasna dramaturgija je kljub dolžini filma 170 minut dovršeno zaokrožena (čeprav Spielberg mestoma ne more brez jokave patetike in enostransko pravičniškega moraliziranja), sijajna kamera (Janusz Kamiński, oskar za kinematografijo) spranih sivo-rjavih filtrov pa je prava paša za oči ter ob všečni glasbeni (John Williams, nominacija za oskarja) in zvočni kulisi avtentična podlaga zgodovinski scenografiji in kostumografiji. Med glumači močno izstopa Hanks, ki si je za prepričljiv performans prislužil nominacijo za oskarja in večidel na svojih plečih nosi tudi interakcijo igralske zasedbe. Klub številnim odlikam filma se ne gre povsem znebiti vtisa, da apologetski vidik Spielbergovega vojaka Ryana hodi z roko v roki s podobnim mainstreamovskim motivom v Schindlerjevem seznamu, sicer nesporni filmski mojstrovini, usmerjenem k mednarodni judovski skupnosti (beri: vplivni hollywoodski židovski lobi, ki je Schindlerja financiral in nazadnje blagoslovil), ki cineastično enako brezhibno — sporočilno pa podobno enostransko — pridiga o tem, kako je za historična grozodejstva krivo predvsem zlo v posameznikih, ne pa preračunljivost njihovih voditeljev ter imperialistični in politični motivi njihovih držav.

1 komentar:

  1. na trenutke je preveč razvlečen in pocukran, ampak prvih 20 minut je zakon za testiranje domačega kina :D

    OdgovoriIzbriši