28. apr. 2009

The Shawshank Redemption (1994)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Saj vem: film je na sloviti IMDb-jevi lestvici že dolgo na prvem mestu, pred kultnim Botrom. Pustimo zaenkrat mehanizem spletnega uporabništva, ki je v zadnjih letih številne filme statistično umetno prinesel na prvo mesto z dogovorjenim in načrtnim glasovanjem. Zakaj mu torej ne namenjam najvišje ocene?

Stephen King je novelo Rita Hayworth and Shawshank Redemption, po kateri je režiser in scenarist Frank Darabont adaptiral film, napisal kot fiktivno mešanico vseh zgodb in filmov o zaporniškem življenju, kar jih je videl, in zgodbo kot večino svojih seveda posadil v rodno državo Maine. In natanko tak vtis daje Kaznilnica odrešitve: kot (posrečen in celovit, a vendarle ne povsem izviren) skupek arhetipov in motivov mnogoterih filmskih mojstrovin o prestajanju kazni in pobegu iz ječe; denimo kultnega Frankenheimerjevega Ptičarja iz Alcatraza (1962) z Burtom Lancasterjem ali nič manj slovitega Siegelovega Pobega iz Alcatraza (1979) s Clintom Eastwoodom ter Rosenbergove drame Cool Hand Luke (1967) z Newmanom — da odlične Sheridanove politične drame V imenu očeta (1993) ali mojstrovine nad mojstrovinami med zaporniškimi filmi, Schaffnerjevega Metulja (1973) z McQueenom in s Hoffmanom, niti ne omenjam.



V luči vseh referenc se Kaznilnica odrešitve nenadoma ne zdi več najboljši film vseh časov in nasploh. Kar ne pomeni, da je Darabontova drama, ki si je po klavrnem sprejemu v kinodvoranah pravi sloves sicer pridobila šele na videotržišču, slab film. Navsezadnje o tem priča 7 oskarjevih nominacij ter več kot 20 drugih filmskih nominacij in nagrad. Razen tega ga odlikuje dovršena dramaturgija, pretanjena fotografija zamolklo rjavih in turobno sivih odtenkov, dobra zvočna in glasbena kulisa ter zvezdniška igralska zasedba sijajno karakteriziranih likov.

Andy Dufresne (Tim Robbins) je uspešen bankir, po krivem obsojen zaradi umora svoje prešuštne žene, ki v 50. letih v ZDA med okorelimi zločinci okrutne državne kaznilnice Shawshank spoznava tegobe jetniškega življenja; od sadističnega glavnega paznika Hadleyja (Clancy Brown) in pokvarjenega upravnika Nortona (Bob Gunton), do izprijenih sojetnikov, ki "svežemu mesu" v ječi strežejo po življenju. Na srečo tam najde tudi prijatelja Reda (Morgan Freeman), "človeka, ki ti lahko priskrbi karkoli", in pisano druščino likov, ki kljub zločinski preteklosti premorejo presenetljivo paleto moralnih in etičnih vrlin. Vendar se Andy med skoraj 20-letnim prestajanjem kazni nikoli ne zlomi in vda v usodo; pobeg zahteva neskončno potrpežljivost in dolga leta neizprosnega minevanja časa — a to dvoje je pri obsojencih dobrina, ki je zlepa ne zmanjka.



V navdihujoči zgodbi o neomajnem upanju mnogi vidijo krščansko alegorijo in številne verske prispodobe: pokora, ki jo preživlja Andy (ki si zavoljo svojega odtujenega in hladnega značaja očita smrt žene, čeprav je ni umoril) in njegova trnova kalvarija mnogih let trpljenja ter pobeg dobesedno skozi "reko govna" na prostost, kjer je opran vseh grehov in kakor Kristus simbolično iztegne roke proti nebu. Primerjave so sicer očitne, osebno pa bolj kot to vidim v filmu nezgrešljivo montecristovsko parabolo po krivem obsojenega človeka, ki se po svoji odrešitvi maščuje svojim rabljem, kakor v slovitem filmu The Count of Monte-Cristo (1975), seveda posnetem po znamenitem romanu Alexandra Dumasa očeta (v Darabontovem filmu med ogledom jetniške knjižnice celo namignejo nanj). Za razliko od poduka slavnega Francoza o tem, da maščevanje vendarle ne prinaša zadoščenja in tudi ne povrne vseh zavoženih let življenja, pa je Kaznilnica odrešitve predvsem zgodba o neupogljivosti duha, o minljivosti časa, o zoperstavljanju ponižujoči institucionalizaciji, ter o prijateljstvu in človečnosti, ki je ne določa človekov status, njegov socialni položaj ali etnična pripadnost.

Zanimivo je Darabont (morda spodbujen z uspehom Kaznilnice odrešitve) pet let pozneje adaptiral še neko drugo Kingovo zaporniško zgodbo in jo spremenil v uspešno istoimensko jetniško dramo The Green Mile (1999), katere nenavadna kombinacija nadnaravnih motivov in prikaza etičnih načel pa me osebno ni tako navdušila.

3 komentarji:

  1. Za 10 jo tudi sam ne cenim, pa tudi v vsem ostalem se strinjam s tabo - lucidna in večdimenzionalna drama, vredna večkratnega ogleda.

    OdgovoriIzbriši
  2. ~ Pazi, najbrž sledi kak kvarljivec. ~

    Nenavadno topel in duhovit film. Kajti duh zaporniških filmov prej povezujem z OZom & the like; neskončna krutost, brez upanja. Tudi v Kaznilnici odrešitve so bili tovrstni momenti, toda (tudi zaradi optimističnega konca) za končni vtis je ostal nekako prijeten občutek.

    Je pa za pokritizirat' določene prevode tega filma - ala Pobeg iz Shawshanka ...?! Zakaj bi nekdo hotel izdati razplet filma že v naslovu - so uncool. Za gledalca, ki pred ogledom ne ve ničesar o filmu, je pobeg vendarle nepričakovan. "Odrešitev" je vsekakor boljši termin; pušča več prostora za različne pomene.
    Moram pa reči, da meni ta prevod ("Pobeg ...") ni pokvaril ogleda filma, bila sem namreč tako "pod vplivom" ozračja OZa, da na ugoden izid nisem dosti računala. Ha.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz za različne prevode naslova še nisem slišal, moram priznati -- vselej sem poznal le Kaznilnica odrešitve, kar je ustrezen in korekten naziv.

    OdgovoriIzbriši