22. maj 2009

Billy Elliot (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Med časom velike stavke rudarjev v letih 1984—85 (ter politično-gospodarskih trenj med konservativci vlade Margaret Thatcher in delavskimi sindikati) se v angleškem Durhamu oče Jackie Elliot (Gary Lewis) trudi, da bi po smrti žene kljub težkim časom poskrbel za svojo preostalo družino: senilno babico (Jean Heywood), starejšega sina Tonyja (Jamie Draven), s katerim sta pred stavkovnimi nemiri skupaj kopala premog, in najmlajšega Billyja (Jamie Bell), svojeglavega in nedoumljivo kompleksnega fantiča. Da bi zrastel v krepkega in trdnega moža, kot pritiče rudarski družini, mu Jackie vsak teden nekako odškrne težko zasluženih 50 penijev za trening boksa v lokalni šolski telovadnici.



A kaj, ko enajstletnega Billyja pretep z razboritimi vrstniki v rokavicah ne zanima; zato pa toliko bolj učne ure klasičnega baleta, ki jih po naključju v isti telovadnici vodi odločna plesna učiteljica Wilkinsonova (Julie Walters). Billy ima že od nekdaj glasbo v krvi in srcu: skozi ples izpričuje svojo stisko ob trdem življenju na družbenem dnu, kompenzira prirojeno nujo po izražanju skozi gibanje in izživlja svoje sanje o boljšem življenju. Ko oče odkrije, da njegov mlajši sin raje poskakuje ob deklicah v čipkastih baletnih krilcih, namesto da bi šel po njegovih možatih stopinjah, pobesni in mu prepove vsako nadaljnje tovrstno udejstvovanje. Balet je vendar za naduta malomeščanska dekleta in poženščene homoseksualne fante, kajne? Le kaj bi moglo biti očetu in vsej zadrti tradicionalni delavski skupnosti bolj v posmeh ter bolj absurden kontrast socialnim razmeram, ki še tako pokončnim možem odvzamejo vsako dostojanstvo in ponos? Vendar sta Billy in njegova požrtvovalna učiteljica neomajna; kdo ve, morda se v mladem fantiču skriva neizbrušeni dragulj in prihodnji veliki up ene najbolj uglednih svetovnih baletnih ustanov, Kraljeve šole baleta v Londonu?
Billy Elliot (igra ga izvrstni Jamie Bell) je enajstleten pobič, ki ga hoče oče (Gary Lewis) spremeniti v boksarja. Ne gre mu. V ringu je štorast. Rokavice mu ne pristojijo. Ko zamahne, zamahne mimo. Vsak najmanjši udarec pa ga položi na tla. Skratka, med boksom izgleda kot baletnik. Okej, ni problema. —Iztok



Grenko-sladka komična drama nadarjenega angleškega režiserja Stephena Daldryja (The Hours, The Reader) in scenarista Leeja Halla si je prislužila skoraj sto prestižnih nagrad in nominacij. Igralski performansi so briljantni, prepričljivi in močni, karakterizacija osrednjih likov pa navdušujoča; razen odlične Waltersove (bafta, nominacije za oskarja, globus in satelit) ter sijajnega Lewisa (nominacije za bafto in ALFS ter nagrada igralskega ceha) najbolj ostane v spominu zlasti mladi Jamie Bell (bafta, ALFS, nagrada za neodvisni film in najboljšega mladega igralca). Film odlikuje sijajna glasbena podlaga številnih uspešnic angleške skupine T-Rex, po njem pa so pozneje adaptirali tudi istoimenski muzikal, za katerega je glasbo napisal slavni Elton John.

Tako kot The Wrestler (2008) ni film o rokoborbi in Rocky (1976) ali Million Dollar Baby (2004) nista filma o boksu, tudi Billy Elliot ni film o baletu ali plesu nasploh — temveč duhovita socialna drama o vzpostavljanju razbitih družinskih odnosov in junaškemu premagovanju razočaranj, o soočanju z dilemami (spolne) identitete in zoperstavljanju zakoreninjenim predsodkom, predvsem pa nenavadno pristna in prisrčna parabola o odraščanju in strastnem zasledovanju mladostniških sanj. Čeprav mestoma naivno poenostavljen in razmeroma premočrtne dramaturgije, je tudi ena najbolj ganljivih in navdihujočih zgodb, kar jih boste videli.

What does it feel like when you're dancing? —Don't know. Sorta feels good. Sorta stiff and that, but once I get going... then I like, forget everything. And... sorta disappear. Like I feel a change in my whole body. And I've got this fire in my body. I'm just there. Flyin' like a bird. Like electricity.

Ni komentarjev:

Objavite komentar