20. maj 2009

Priscilla, Queen of the Desert (1994)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Avstralija, in ne Amerika, je resnični dom svobodomiselnosti in nekonvencionalnosti. Ne morem si kaj, da mi ne bi bilo v zvezi z deželo Down Under neustavljivo všeč skorajda vse: od filmografije, glasbe, umetnikov, igralcev, režiserjev, pa vse do običajnih ljudi: izvirnih, zanesenjaških, osvežujoče drugačnih, civilizacijsko neobremenjenih in vsestransko nadarjenih entuziastov.



To rekši, ne morem drugače, kot da v sijajno ekstravagantnih in kratkomalo odbitih avstralskih eksotih, kakršen je Priscilla, "kraljica puščave", v vsem njihovem blišču vidim vse tiste vrline, ki so že davno zbledele pri ameriški kinematografiji. Začenši z navdušujočim scenarijem, obscenimi dovtipi, ciničnimi dialogi, prežetimi s sarkazmom, histerično samoironijo in huronsko zabavnim črnim humorjem; in seveda igralsko zasedbo, ki film sicer razmeroma premočrtne dramaturgije povzdigne v eno najbolj nenavadnih (a všečnih) cineastičnih izkušenj s konca prejšnjega stoletja. Navsezadnje je bil nagrajen z oskarjem in bafto (za kostumografijo) ter številnimi nominacijami in si je sčasoma pridobil kulten camp status — pa ne zgolj pri določenih umetniško-ekshibicionističnih subkulturah in spolnih usmeritvah občinstva.

Now listen here, you mullet. Why don't you just light your tampon, and blow your box apart? Because it's the only bang you're ever gonna get, sweetheart!



Razmeroma mladi avstralski režiser in scenarist Stephan Elliott (v kameo vlogi se sam pojavi kot hotelski vratar) v svojem šele drugem celovečercu za velika platna prinaša grenko-sladko road-movie komično dramo o treh kabarejskih travestitih, ki se čez neskončne puščavske planjave dežele Tam Doli v rožnatem avtobusu odpravijo iz Sydneyja v Alice Springs sredi Severnega teritorija, kjer naj bi nastopili/e v tamkajšnji igralnici. Neznosno zoprni in živce najedajoči Adam/Felicia (Guy Pearce), depresivni ostareli transseksualec Bernardette (Terence Stamp) in naivno dobrodušni Tick/Mitzi (Hugo Weaving) v groteskno živopisanih kostumih skupaj plešejo na odru in v playbacku odpirajo usta na osladne popevke Abbe in Glorie Gaynor, a si ne bi mogli biti bolj različni. Jezikavi Adam prekipeva od mladosti in energije, dostojanstveni/a Bernardette žaluje za partnerjem in svojo izgubljeno mladostjo (pa še čem), sramežljivi Tick pa je umetniškima partnerjema zamolčal, da je bil nekoč celo poročen (z žensko) in da ima sina. Razen tega so gizdalinski in liberalno brezsramni drag-queeni deležni posmeha, grobih predsodkov in neusmiljenega poniževanja skoraj povsod, kamor jih v avstralskem zakotju zanese — razen med aborigini, ki jih sprejmejo prostodušno in razumevajoče, kakršni so pod šminko, silikonom, lasuljami in smešno načičkanimi oblačili, namreč rahločutna in ranljiva človeška bitja.

Stop flexing your muscles, you big pile of budgie turd. I'm sure your mates will be much more impressed if you just go back to the pub and fuck a couple of pigs on the bar.



Film skozi dileme spolne identitete seveda satirično opozarja na globoko zakoreninjene predsodke sodobne družbe do vsakršnih drugačnosti in do vsega izstopajočega (med vrsticami pa samokritično graja hinavsko zadrtost Avstralcev do lastnih staroselskih skupnosti), predvsem pa prinaša duhovit hvalospev strpnosti, človečnosti, dostojanstvu, pogumu in resnični svobodomiselnosti. Briljantni igralski performansi so Guya Pearcea (L.A. Confidential, Memento, The Time Machine) in Huga Weavinga (The Matrix, The Lord of the Rings, V for Vendetta) hipoma povzdignili v mednarodno priznana filmska zvezdnika, medtem ko je bil veteran Terence Stamp (Billy Budd, Superman, Wall Street, Red Planet) že prej (pri)znan in večkratno odlikovan igralec.

Film je bil prirejen tudi v priljubljen istoimenski muzikal, Američani pa so ga nerodno skušali posnemati v svojem To Wong Foo Thanks for Everything, Julie Newmar (1995) — a je s pretiranjem stereotipov podobno pomenljivo sporočilo uspelo kvečjemu še režiserju Miku Nicholsu v na smrt zabavni komediji The Birdcage (1996), sicer priredbi slovite francoske farse La cage aux folles (1978).

We all sit around mindlessly slagging off that vile stink-hole of a city. But in its own strange way, it takes care of us. I don't know if that ugly wall of suburbia's been put there to stop them getting in, or us getting out. Come on. Don't let it drag you down. Let it toughen you up. I can only fight because I've learnt to. Being a man one day and a woman the next isn't an easy thing to do.

Ni komentarjev:

Objavite komentar