27. jun. 2009

The Bridges of Madison County (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Ljubezenska melodrama Najini mostovi je bil že drugi film v 90. letih, s katerim je cineastično javnost kot režiser presenetil hladnokrvni "umazani Harry" in cinični "mož brez imena" Clint Eastwood, potem ko je nekaj let poprej staro in mlado osupnil (in si prislužil številne nagrade) s svojim westernom Unforgiven (1992), kjer je domišljeno obrnil klišeje in podrl vse tabuje tega žanra; obenem pa je obudil novo obdobje filmskih kavbojk neizprosnega psihološkega realizma, ki so pometli s črno-belimi, enoplastnimi junaškimi liki iz preteklosti. Pričakovanja so bila toliko večja, ko je naznanil, da bo posnel dramatizacijo priljubljenega istoimenskega (delno avtobiografskega) romana ameriškega pisca Roberta Jamesa Wallerja, ene največjih ameriških knjižnih uspešnic 20. stoletja, ki so je po vsem svetu prodali v več kot 50 milijonski nakladi.

The old dreams were good dreams; they didn't work out, but I'm glad I had them.



No? Eastwood je bil vnovič mojstrsko kos izzivu. Odkrito rečeno, ljubezenske drame (poleg romantičnih komedij) niso med mojimi najbolj priljubljenimi žanri, prav nasprotno; a je ta vsekakor med onimi, ki so me popolnoma prevzele, očarale in prepričale, kako spreten filmski ustvarjalec je — za kamero in pred njo. V tokratnem filmu (v spominskem flashbacku odraslega brata in sestre, ki bereta pisma in oporoko svoje umrle matere) sam zaigra kot Robert Kincaid, fotograf revije National Geographic, ki v 60. letih pride v okrožje Madison sredi poljedelskega zakotja ameriške Iowe, da bi naredil nekaj posnetkov starih, lesenih pokritih mostov. Tam po naključju naleti na Francesco Johnson (Meryl Streep), zdolgočaseno, osamljeno, resignirano gospodinjo italijanskih korenin in nekdanjo učiteljico, ki je šolske table zamenjala za kmečko orodje in vzgojo svojih otrok — in ji življenje ni prineslo ravno tistega, o čemer je sanjala kot mlado dekle, ki se je v rojstnem Bariju zaljubilo v Američana Richarda Johnsona (Jim Haynie). Med Robertom in Francesco se že ob prvem srečanju vname iskra, ki se v štirih dneh, kolikor jih ima svetovljanski fotograf na voljo, razplamti v silovito ljubezensko romanco — sredi zadrtega kmetavzarskega mesteca, ki kar trohni od govoric, predsodkov, privoščljivosti in obrekovanja.

Things change. Everything does. One of the laws of nature. People are always so afraid of change. But if you look at it like it's something you can count on happening, it's actually a comfort. Not many things you can count on for sure.



Eastwoodov kinematografski čut za pretanjeno, neizrečeno in rahločutno je osupljiv; karakterizacija likov, nianse pomenov, arhetipskost ljubezenske zgodbe, izogibanje dolgočasnim klišejem, ceneni patetiki in predvidljivosti tovrstnih romanc — vse je ob čudovito atmosferični fotografiji, odlični glasbi in (kljub dolžini) sila kratkočasni dramaturgiji naravnost dovršeno. Če je v poznejših "Starih prdcih v vesolju" oz. duhoviti akcijski drami Space Cowboys (2000) ustvaril sarkastičen generacijski antipod (in obenem poklon) vsem novodobnim hollywoodskim hi-tech kozmičnim pustolovščinam, potem je s strastnimi in neizrekljivo erotičnimi Najinimi mostovi oz. "Love-and-sex-over-40" (vsaj pri njej, pri njem pa že "over-60") še pred tem zlahka peljal scat vse emtevejevske smešno soparne in nazorno fukaške hollywoodske romance joškatih in dolgonogih lepotic enodnevnic. Najbolj pa se njegov genij (vnovič) kaže v castingu, saj svojemu liku nasproti postavi drugo igralsko ikono stoletja, edinstveno Meryl Streep, ki je edina lahko (in vsekakor tudi je) kos nabritemu sivolasemu šarmerju pobalinskega nasmeška in predirljivih oči izpod sršečih obrvi. Njena odzivnost, telesna govorica, interpretacija misli in poudarkov avtorja romana, njen neverjeten glumaški razpon in izrazna paleta — igralka je potrdila svoj več kot zasluženi sloves in ustvarila enega svojih najbolj nepozabnih (morda najboljših) filmskih likov nasploh. Kemija med obema ljubimcema na platnu je fantastična in njuna karizmatična prezenca neprekosljiva: od prvega trenutka, ko se spoznata in v njegovem tovornjaku izmenjata nekaj bežnih besed; prizora, ko mu ona med telefonskim pogovorom nonšalantno popravlja ovratnik in kar ne more odmakniti rok; do vzdušno deževnega klimaksa, ko se ona krčevito drži kljuke vrat v moževem avtomobilu in se odloča, ali bi šla z Robertom, ki je v vozilu pred njima.

When a woman makes the choice to marry, to have children; in one way her life begins but in another way it stops. You build a life of details. You become a mother, a wife and you stop and stay steady so that your children can move. And when they leave they take your life of details with them. And then you're expected move again only you don't remember what moves you because no-one has asked in so long. Not even yourself. You never in your life think that love like this can happen to you.



Drama nikoli ne zdrsne v stereotipe, Francescinega moža denimo ne prikazuje kot odljudnega nasilneža [...He's very ...clean. But he's also other things. He's a very hard worker. Very honest. Very caring. Gentle. Good father.], Roberta pa ne kot princa na belem konju [...I was trouble. I had a temper.] in tudi Francesca se s svojimi dilemami spopada brez privzgojenih utvar in ideoloških predsodkov. Najini mostovi so čudovito univerzalna prispodoba neizpolnjenih ženskih hrepenenj ter privlačnosti neizrečenega in nesojenega; so tudi prizemljena refleksija zrele ljubezni, ki se zaveda minljivosti strasti in tega, da sreča in življenjski smoter ni v izpolnjevanju lastnih želja, kakorkoli mikavne že so.

I want to keep it forever. I want to love you the way I do now the rest of my life. Don't you understand — we'll lose it if we leave. I can't make an entire life disappear to start a new one. All I can do is try to hold onto to both. Help me. Help me not lose loving you.

Kontemplativni in globoko iskreni The Bridges of Madison County je največji Eastwoodov poklon romantičnemu žanru in kinematografiji za nežnejši spol; je njegov najbolj "ženski" film in ena najboljših priredb kakšne knjižne predloge. Svoje režisersko mojstrstvo in večstranskost je pozneje potrdil še v nizu filmov širokega žanrskega spektra (Mystic River, Million Dollar Baby, Letters from Iwo Jima, Changeling, Gran Torino), za Mostove pa si je prislužil številne nagrade, med drugim nominacije za oskarja, globus in cezarja.

Morem filmu sploh karkoli očitati? Verjetno. A se ta trenutek ne spomnim česa pomembnejšega. Vsekakor je eden od pomnikov ameriške kinematografije zadnjih desetletij in ironično zabaven pokazatelj širokih izraznih ravni, ki jih premore "okoreli" in "cinični" sivi stari maček Eastwood. Naj živi še dolgo, stari prdec.

2 komentarja:

  1. ta film sem prvič videl šele pred kratkim

    tudi jaz nimam rad ljubezenskih filmov, ampak ta me je res prevzel, clint je pač mojster, oba pa dokažeta, da sta izjemna igralca, saj sama nosita ves film

    edino motijo me vmesne prekinitve, ko kaže sedanjost in bebavega sina in hčer

    OdgovoriIzbriši
  2. Hehe, ravno sem končal filjm "Space cowboys" in sem sklenil malček zguglat, ker sem imel občutek, da si ga nekoč že recenziral, ampak sem se očitno motil... Nič, upam da dočakam mnenje v prihodnjih dneh :) Se pustim presenetit

    OdgovoriIzbriši