21. jun. 2009

Gladiator (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

At my signal, unleash hell.

Potem ko se je uveljavil z nekaterimi nesmrtnimi sci-fi kulti (Alien, Blade Runner), se je prekaljeni angleški režiser Ridley Scott ob podpori velikih pokroviteljev povečini zapisal pretenciozni visokoproračunski hollywoodski produkciji. Roko na srce, vsi filmi mu niso uspeli tako bleščeče (G. I. Jane, A Good Year), pa vendar je posnel nekaj nepozabno adrenalinskih bojnih spektaklov (Black Hawk Down, Kingdom of Heaven) in duhovitih ter pronicljivih (akcijskih) dram (Black Rain, Thelma & Louise, Matchstick Men, American Gangster), da ga je upravičeno mogoče šteti za enega vidnejših in uspešnejših filmskih ustvarjalcev nasploh.



Three weeks from now, I will be harvesting my crops. Imagine where you will be, and it will be so. If you find yourself alone, riding in the green fields with the sun on your face, do not be troubled. For you are in Elysium, and you're already dead! Brothers, what we do in life... echoes in eternity.

Tako je na prelomu tisočletja združil moči z ameriškim producentom in scenaristom zgodovinskih pripovedi Davidom Franzonijem (Amistad, King Arthur) ter navdihnjen z bleščečimi spektakli filmografije preteklosti, kot so bili sloviti Ben Hur (1959), Spartak (1960) ali Vzpon in padec rimskega cesarstva (1964), veličastno obudil žanr "mečev in sandalov" slavne dobe mož v togah, govorečih latinsko. Malce sta celo pobrskala po zgodovinskih knjigah in na nekatere resnične dogodke in osebnosti ohlapno naslonila zgodbo o starorimskem vojaškem poveljniku (izmišljen lik) Maksimu Decimu Meridiju (Russell Crowe) — generalu, ki je postal suženj, ki je postal gladiator, ki je kljuboval cesarju.

Potem ko izprijeni in častihlepni prestolonaslednik Komod (Joaquin Phoenix) umori ostarelega očeta, rimskega cesarja Marka Avrelija (Richard Harris), se skuša znebiti tekmecev, ki bi se mu utegnili zoperstaviti pri bolestni ambiciji, da bi zrušil senat in Rimu zavladal kot samodržec. Ušteje se le pri odločnem generalu, ki ga žene sovraštvo zaradi umorjene družine in mu pri maščevanju pomaga nekdanja ljubica, Komodova sestra Lucila (Connie Nielsen). Ko mladi cesar razglasi, da bo podanike razveselil s kruhom in igrami, se priložnosti za zaslužek odzove lastnik sužnjev in nekdanji gladiator Proksimo (Oliver Reed), ki uri nove borce v areni in sanja o tem, da se bo iz zakotne afriške rimske province v blišču slave vrnil v veličastni rimski kolosej. Pokvarjeni politiki, med katerimi so nekateri, kot senator Grakh (Derek Jacobi), naklonjeni političnemu prevratu v republiko, pa spletkarijo po svoje; nazadnje je na Maksimu, da sredi krvavega peska velikanske arene zada tiranu in njegovim podrepnikom odločilni udarec.



My name is Maximus Decimus Meridius, commander of the Armies of the North, General of the Felix Legions, loyal servant to the true emperor, Marcus Aurelius. Father to a murdered son, husband to a murdered wife. And I will have my vengeance, in this life or the next.

Sir Ridley Scott je glede vizualizacije (je nadarjen slikar, navdušen pristaš stripovske estetike in ponavadi sam riše snemalne knjige) uporabil podobno formulo kot pri Osmem potniku: žanrsko podobo zgodovinske bojevalščine je otel dotedanje načičkane in gledališko izumetničene scenografije — nekdanjih priljubljenih epskih hollywoodskih spektaklov kot Deset božjih zapovedi (1956) ali Kleopatra (1963) — in jo namesto tega zavil v zlatorumene, sivomodre in peščeno rjave odtenke kinematografije, ki zamolklo odraža zatohlo patino stoletij, ter nanjo (ob izdatni pomoči posebnih učinkov pri arhitekturi) nabrizgal blato, umazanijo, znoj in kri. Tako je dobil pristno sliko nekega obdobja, jo podkrepil s prepričljivo dramaturgijo in z nekaterimi resničnimi liki, na čelo sicer odlične igralske zasedbe pa prvič postavil svojega šampiona Crowa, s katerim sta potem še večkrat sodelovala.

I think he knows what Rome is. Rome is the mob. Conjure magic for them and they'll be distracted. Take away their freedom and still they'll roar. The beating heart of Rome is not the marble of the senate, it's the sand of the coliseum. He'll bring them death, and they will love him for it.



Zgodba o časti, lojalnosti in stremljenju po oblasti se od začetne epske bitke v Germaniji (katere zamegljeni slow motion učinek, ki je bil menda zgolj tehnična posledica kompenzacije različnih nastavitev snemanja z več kamerami zaradi prešibke svetlobe, je posnemal slovito izkrcanje v Normandiji Spielbergovega vojaka Ryana) dinamično in dramatično podaja v zanimiva zgodovinska zakulisja obdobja gladiatorjev, pospremljena s socialnim komentarjem in družbeno-političnim kontekstom — a ji v drugi polovici in pri razpletu (kljub kratkočasni pripovedi in pomenljivo globokim enovrstičnicam) vendarle nekoliko zmanjka moči. Resda so scenarij večkrat popravljali in spreminjali (nekatere dialoge pa je Crowe menda celo sproti prirejal po svoje), a končni izdelek žal trpi za akutnim mainstreamovskim sindromom cenene patetičnosti in prizadevanja za empatičen odziv pri občinstvu; zgodba zašepa po ozki meji še ene akcijske moralke o pravičnosti in maščevanju. Nič ne rečem, glasba slavnega Hansa Zimmerja je veličastna in vokal Lise Gerrard presunljiv, le da Russel Crowe ne premore ravno karizme Charltona Hestona in prezence Kirka Douglasa. Še dobro, da ga zanesljivo podpira glumaška ekipa, med katero je razen veterana Harrisa nemogoče spregledati briljantnega Joaquina Phoenixa in starega mačka Oliverja Reeda v njegovi poslednji vlogi (za infarktom je umrl med snemanjem in so morali določene prizore računalniško retuširati, pri drugih pa vnovič prirediti scenarij).

Prav slednjemu je film tudi posvečen — pa bi si morda posthumno (vsaj simbolično oz. za življenjsko delo) zaslužil kaj več kot le nominaciji za bafto in nagrado igralskega ceha za stransko vlogo; kakor tudi odlični Phoenix, ki je za kompleksno dvolično in zahtevno vlogo frustriranega tirana podobno odnesel povečini same nominacije (oskar, bafta, globus, satelit) in mu je žlahtno odličje podelilo šele Združenje filmskih kritikov.



You wrote to me once, listing the four chief virtues: wisdom, justice, fortitude and temperance. As I read the list, I knew I had none of them. But I have other virtues, father. Ambition. That can be a virtue when it drives us to excel. Resourcefulness, courage, perhaps not on the battlefield, but... there are many forms of courage. Devotion, to my family and to you. But none of my virtues were on your list.

Scott je v Gladiatorju sijajno poustvaril antično kostumografijo in scenografijo (impozantni kolosej je do četrtine kulisa, celota pa je računalniško multiplicirana); prikazal je neverjetno koreografijo prizorov, kakršnih nismo videli od časov, ko se je po tistih krajih s konjsko vprego podil Ben Hur, in si nazadnje med drugimi nagradami prislužil oskarjevsko nominacijo za režijo (skupni izkupiček filma je 5 oskarjev in 45 drugih nagrad ter 79 nominacij). Kompromis med filmsko interpretacijo in zgodovinsko avtentičnostjo je približno na ravni njegovega poznejšega epskega spektakla Nebeško kraljestvo, torej sila širok in poenostavljeno priljuden. (Dasiravno je zanimiv podatek, ki se sprva zdi za lase privlečena popcorn floskula, a je pravzaprav zgodovinsko točen: rimski cesar Komod se je dejansko večkrat osebno spopadel z gladiatorji.) Film je sprožil cel plaz poznejših historičnih bojevalščin, a ga je ob Gibsonovem škotskem domoljubu Braveheartu (in nemara še njegovem rojaku Robu Royu) obenem mogoče mirno šteti za vrhunec tega trenda, vsaj zaenkrat.

4 komentarji:

  1. meni je totalno verrated film

    sploh na koncu bi najraje bruhal

    OdgovoriIzbriši
  2. No, osebno mi je vsekakor overrated glavni igralec, konec je res na trenutke patetičen, a bi filmu kot celoti (ter režiserju in drugim igralcem) delal krivico, če bi ga zato označil za slabega. Navsezadnje je večina podobnih filmov z osrednjim junakom malce patetična, tudi Braveheart.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi meni film ni posebno pri srcu. Kratkomalo preseda mi Scottova samovoljna interpretacija časa in prirezovanje zgodovinskih dejstev, ki jih potem skuša podajati kot objektivno in kredibilno resnico. Menim, da je poigravanje z zgodovino v takšnih okvirih manipulacija z gledalcem, ki jo umetniška svoboda avtorja ne opravičuje docela. Vendarle pa se moram strinjati, da je film obrtniško luciden izdelek.

    OdgovoriIzbriši
  4. Živijo in hvala za komentar, spet se bolj ali manj strinjava pri ključnih zadevah. Malce že pogrešam tvoje recenzije. :)

    OdgovoriIzbriši